Jedro

Z dopolnitvijo zahteve za varstvo zakonitosti po preteku roka ni mogoče uveljaviti novih razlogov, iz katerih se sme izpodbijati pravnomočna sodna odločba.

Če je ravnanje storilca določenega kaznivega dejanja pogojeno še z določenim nagibom, je s tem storilec vsekakor izkazal, da ima povsem določeno zamisel o posledici in da je tudi njegovo hotenje za povzročitev posledice še posebej intenzivno.

Ker lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti le v korist obdolženca (1. odstavek 421. člena ZKP), v zahtevi ne more uveljavljati kršitve iz 4. točke 372. člena ZKP, ki jo je sodišče storilo v korist obsojenca s tem, ko je dejanje pravno opredelilo le z eno namesto z dvema kvalifikatornima okoliščinama.

Obtoženec lahko dopolni zagovor, ko odgovarja na vprašanja predsednika senata (4. odstavek 324. člena ZKP), tak dopolnjen zagovor pa je podlaga za postavljanje vprašanj tožilca in zagovornika. Vendar pa mora stranka v tej procesni situaciji, ko je izčrpan vrstni red, ki ga določa 324. člen ZKP, in za razliko od zaslišanja po 2. odstavku 324. člena ZKP, posebej utemeljiti, kaj želi razčistiti s postavitvijo določenega vprašanja. Predsednik senata pa bo vprašanje dovolil, razen če ne bo ocenil, da gre za situacijo, ki jo predvideva 3. odstavek 324. člena ZKP, ali da stranke postavljajo vprašanja, s katerimi zavlačujejo postopek, ne da bi to koristilo razjasnitvi zadeve (2. odstavek 299. člena ZKP).

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojenih A.D. in D.P. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Po členu 98.a v zvezi s 4. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenca oprostita plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena tega zakona.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je z v uvodu navedeno sodbo spoznalo A.D. in D.P. za kriva storitve kaznivega dejanja umora po 2. točki 2. odstavka v zvezi s 1. odstavkom 127. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ. Po 2. odstavku 127. člena KZ je vsakemu izreklo kazen 15 let zapora, v kazni pa jima je po 1. odstavku 49. člena KZ vštelo čas, prebit v priporu. Pritožbe obeh obtožencev ter njunih zagovornikov je višje sodišče s sodbo z dne 17.6.2002 zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo so vložili zagovorniki obsojencev zahtevi za varstvo zakonitosti. Zagovornik obsojenega A.D. uveljavlja kršitev kazenskega zakona, bistvene kršitve določb ZKP iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ter kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP, iste razloge (iz 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP) pa uveljavljajo tudi zagovorniki obsojenega D.P. Predlog obeh zahtev je, da naj Vrhovno sodišče zahtevama ugodi in izpodbijano pravnomočno sodno odločbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zagovorniki obsojenega D.P. so 28.2.2003 vložili še dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti, v kateri pa ne pojasnjujejo že uveljavljanih kršitev določb ZKP, temveč uveljavljajo nove, in sicer kršitev 29. člena Ustave, saj se je sodnik, ki je odločal o glavni stvari, seznanil z vsebino obvestil, pridobljenih v predkazenskem postopku, zaradi česar bi moral biti izločen. Vrhovno sodišče te vloge ni obravnavalo. Dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti po preteku roka je sicer dopustna, vendar pa z njo ni moč uveljaviti novih razlogov, iz katerih se sme izpodbijati pravnomočna sodna odločba. S takšno (nepravočasno) dopolnitvijo se namreč lahko dopolnijo oziroma obrazložijo le že uveljavljane kršitve zakona v pravočasno vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevi, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni. Uveljavljene kršitve določb procesnega in materialnega zakona namreč niso podane. Sodišče je upravičeno zavrniti predlagani dokaz in je to tudi storilo, vsako zavrnitev pa je v obravnavani kazenski zadevi tudi utemeljilo. Prav tako niso podana nasprotja med izrekom in obrazložitvijo, sodba pa je obrazložena tudi glede vseh odločilnih dejstev. Podana je tudi vzročna zveza med ravnanjem obeh obsojencev in nastalo posledico. Sodišče pa je tudi ugotovilo in obrazložilo subjektivni odnos obeh storilcev pri kaznivem dejanju.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Bistvo navedb zagovornikov obsojenega D.P. v zahtevi so naslednji očitki oziroma kršitve materialnega in procesnega zakona:

1. Bistvene kršitve določb ZKP iz 11. točke 1. odstavka 371. člena: a) Sodišče druge stopnje je spregledalo bistvo pritožbenega razloga obsojenca s tem, ko je nepravilno razsodilo, da obsojenec v pritožbi sicer res zatrjuje kršitev pravice do nepristranskega sojenja, vendar pa te kršitve v pritožbi ne obrazlaga temveč uveljavlja le zmotno ugotovljeno dejansko stanje.

b) Sodba sodišča prve stopnje je nejasna glede odločilnih dejstev oziroma je v zvezi z ugotovitvijo odločilnih dejstev podano nasprotje.

2. Kršitev določb KZ: Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodni odločbi napačno pravno opredelilo obravnavano kaznivo dejanje s tem, ko ravnanja obeh obsojencev ni opredelilo še po 4. točki 127. člena KZ.

K točki 1/a: Kršitev določb ZKP iz 11. točke 1. odstavka 371. člena lahko zagreši tudi sodišče druge stopnje, če opusti v obrazložitvi svoje odločbe presojo nekaterih navedb pritožbe. Seveda pa vsaka opustitev presoje pritožbenih navedb še ne pomeni takih kršitev temveč morajo imeti pritožbena zatrjevanja pomen za rešitev pritožbe.

V konkretni kazenski zadevi zagovorniki očitajo pritožbenemu sodišču, da je napačno ocenilo uveljavljani pritožbeni razlog kršitve določb ZKP in 2. točke 371. člena ZKP v zvezi s kršitvijo ustavne pravice do nepristranskega sojenja, ki jo zagotavlja 3. alineja 29. člena Ustave, saj je štelo, da obsojenec izpodbija s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje. Tega očitka oziroma kršitve določb ZKP pa zahteva ne konkretizira, temveč z zatrjevanjem o neverodostojnosti prič, katerih izjave naj bi bile protislovne med seboj in tudi z zagovori obdolžencev ter izražanjem dvoma v ugotovljeno kazensko odgovornost obsojenca, uveljavlja le zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, torej razlog, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče glede na dispozitivno načelo, ki velja pri reševanju zahtev za varstvo zakonitosti, takšnega pavšalnega oziroma neargumentiranega očitka kršitve določb ZKP ni moglo presojati. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se namreč po 1. odstavku 424. člena ZKP omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik, pri čemer pa mora biti zatrjevana kršitev v zahtevi tudi obrazložena, česar pa zagovorniki, kot je bilo že povedano, niso storili.

K točki 1/b: Nasprotje glede odločilnih dejstev pa vidijo zagovorniki v tem, da je sodišče prve stopnje v razlogih na strani 7 sodbe zapisalo, da sta soobdolženca vedela, da lahko vsak človek (sploh starejša oseba), zaradi davljenja umre, zatem pa zaključilo, da je dejanje storjeno s krivdno obliko direktnega naklepa. Navedena trditev sodišča prve stopnje namreč po mnenju zagovornikov kaže na drugačno opredelitev krivde od ugotovljene.

Naklep tvorita dve človekovi duševni funkciji: 1. intelektualna (zavest) in 2. voluntativna (volja). S tem, ko sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe navaja, da sta se oba obsojenca zavedala, da vsak človek (še posebej starejši), zaradi davljenja lahko umre, ugotavlja njuno zavedanje o nastanku prepovedane posledice (zavestna komponenta), z nadaljnjimi navedbami, da sta dejanje hotela storiti, pa ugotavlja voljno komponento njunega ravnanja. Da gre za direktni naklep, pa sodišče nadalje obrazlaga še upoštevajoč nagib, ki ju je vodil - koristoljubnost. Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da očitanega nasprotja v razlogih o odločilnih dejstvih ni. Sodišče prve stopnje, kot rečeno pri presoji krivde obeh obsojencev, namreč pravilno in usklajeno ugotavlja tako voljno kakor zavestno komponento, pri čemer voljno komponento podkrepi še z nagibom, ki ju je vodil k storitvi kaznivega dejanja. Če je namreč ravnanje storilca določenega kaznivega dejanja pogojeno še z določenim nagibom, je s tem vsekakor storilec izkazal, da ima povsem določeno zamisel o posledici in da je tudi njegovo hotenje za povzročitev posledice še posebej intenzivno.

Nadaljnje razlogovanje v zahtevi, kjer zagovorniki opozarjajo na mnenje izvedenca o vzroku smrti (smrt pokojnice je nastopila zaradi reflektorne odpovedi glavnih življenjskih funkcij) ter izraža dvom v ugotovitev sodišča o lažnem predstavljanju obeh obsojencev pred dejanjem, pa pomeni le uveljavljanje razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

K točki 2: V presojo navedb v zahtevi, ali gre v konkretni zadevi za stek kvalifikatornih okoliščin kaznivega dejanja umora po 127. členu KZ se Vrhovno sodišče ni spuščalo. Zahtevo za varstvo zakonitosti lahko vloži zagovornik med drugim zaradi kršitve kazenskega zakona, vendar le v korist obdolženca (1. odstavek 421. člena ZKP), to se pravi le tedaj, če je v škodo obdolženca kršen materialni zakon. Zagovornik, ki izvaja svoja pooblastila iz pravic obdolženca oziroma obsojenca, seveda ne more imeti pravice vlagati rednih oziroma izrednih pravnih sredstev na škodo slednjega, ker za to nima veljavnega pravnega interesa. Vlaganje pravnih sredstev v škodo obdolženca bi bilo v nasprotju z njegovim procesnim položajem in funkcijo obrambe, ki jo izvaja zagovornik v postopku. Če je sodišče v konkretni kazenski zadevi dejanje pravno opredelilo le z eno kvalifikatorno okoliščino (koristoljubnostjo - 2. točka 1. odstavka 127. člena KZ) in ne tudi še z drugo kvalifikatorno okoliščino iz 4. točke 1. odstavka 127. člena (da je šlo za združitev najmanj dveh oseb z namenom, da bi storila umor), kar kot pravilno kvalifikacijo uveljavljajo zagovorniki v zahtevi, bi kvečjemu kršilo določbo iz 4. točke 372. člena ZKP v korist obsojencev, takšne kršitve pa, kot je bilo že povedano, ne more uveljavljati zagovornik v zahtevi, saj bi s tem nastopal v nasprotju z interesi obrambe. Takšna napačna pravna kvalifikacija pa tudi ne more predstavljati kršitev določb ZKP.

Bistvo zatrjevanj zagovornika obsojenega A.D. v zahtevi pa so očitki:

1. Kršitev določb ZKP: a) sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP) b) sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi "nepravilno uporabilo določbe ZKP o postavljanju vprašanj" in je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodne odločbe (2. odstavek 371. člena ZKP).

K točki 1/a: Zagovornik v zahtevi sicer sodišču prve in druge stopnje očita kršitev določb iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, vendar pa te kršitve ne obrazlaga, temveč obširno razlagovanje na strani 2 in 3 zahteve pomeni le zagovornikovo nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. Opozarja namreč na dejstvo, da izvedenec ni našel na oškodovanki nobenih poškodb, ki bi lahko pojasnile oziroma bile v vzročni zvezi z njeno smrtjo, na okoliščino, da je bila oškodovanka starejša oseba, pri kateri so na nastop smrti nedvomno vplivale starost oziroma kronične degenerativne spremembe organov in tako obstaja možnost, da bi lahko umrla že zaradi strahu ali prestrašenosti ali vsaj zaradi udarca, ki ji ga je prizadejal obsojeni P., nadalje, da ni podana vzročna zveza med ravnanjem obsojenega D. - davljenjem in nastalo posledico, prav tako pa tudi, da ni obrazložen naklep in ne motiv za storjeno kaznivo dejanje.

Sodišči sta v izpodbijani pravnomočni sodni odločbi jasno zavzeli stališče do vseh objektivnih in subjektivnih znakov obravnavanega kaznivega dejanja in torej tudi o vzročni zvezi med ravnanjem vsakega od storilcev in nastalo posledico, prav tako pa tudi o naklepu in motivu (stran 7 in 8 sodbe sodišča prve stopnje ter stran 6 odločbe višjega sodišča, ko je to odgovarjalo na podobne pritožbene navedbe zagovornika obsojenega D. ter na strani 11, ko je odgovarjalo na pritožbo tega obsojenca). Očitki v zahtevi pa tudi niso takšne narave, da bi pri odločanju vzbudili dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena (člen 427. ZKP).

K točki 1/b: Zaslišanje obtoženca na glavni obravnavi poteka po vrstnem redu kot ga določa 324. člen ZKP. Vprašanja najprej postavijo stranke - tožilec, zatem pa zagovornik neposredno (oškodovanec, zakoniti zastopnik, pooblaščenec, soobtoženec in izvedenec lahko postavljajo neposredna vprašanja le z dovoljenjem predsednika senata), za tem pa predsednik senata, vendar le, če meni, da so v zagovoru obtoženca vrzeli, nejasnosti in nasprotja (4. odstavek 324. člena ZKP). Hkrati pa je predsednik senata dolžan paziti, da so obtožencu zagotovljene zakonske garancije in da izpoveduje po svobodni volji, po uradni dolžnosti ali na predlog strank pa lahko prepove vprašanja ali odgovor na že postavljeno vprašanje, če ni dovoljeno (228. člen ZKP) ali če ni v zvezi z zadevo (3. odstavek 324. člena ZKP). Naslednjo omejitev pri postavljanju vprašanj pa določa 5. odstavek tega člena, ki pravi, da mora po končanem zaslišanju predsednik senata obtoženca vprašati, če želi še kaj povedati v svoj zagovor. Če obtoženec še kaj pove v svoj zagovor, se mu lahko znova postavljajo vprašanja.

Cilj načel akuzatornosti in kontradiktornosti je zagotoviti obtožencu položaj procesnega subjekta, vendar pa je poleg navedenega obtoženec tudi dokazno sredstvo oziroma je njegov zagovor vir (dokaz) za ugotavljanje tistih dejstev, ki so pravno odločilna za razsojo.

Obtožencu je torej potrebno dati možnost, da se bo zagovarjal, da bo podal svoj zagovor neovirano, šele za tem se mu sme postavljati vprašanja, on pa je tisti, ki se bo odločil ali bo nanje odgovoril ali ne. Novi Zakon o kazenskem postopku, ki je začel veljati 1.1.1995, je prenesel, kot izhaja iz navedenih določb 324. člena ZKP, breme zasliševanja obtoženca na tožilca in zagovornika oziroma je njuna vloga pri zaslišanju postala aktivnejša. Vloga predsednika senata je najprej omogočiti obtožencu neovirano izpovedovanje na začetku zagovora, kasneje pa je bolj subsidiarne narave oziroma bo ta postavljal vprašanja le, če so za to podani zakonski pogoji (če so v obtoženčevi izpovedbi ali odgovorih na vprašanja vrzeli, nejasnosti ali nasprotja - 4. odstavek 324. člena). Zaslišanje, kot je bilo že povedano, torej izvajata tožilec in zagovornik na način, kot menita, da je ustrezen, o tem, ali je pravilen, pa odloča sodišče. Logična razlaga določbe 5. odstavka 324. člena ZKP torej pomeni, da je zaslišanje končano tedaj, ko so stranke prenehale postavljati vprašanja obtožencu. Povedano drugače, obtoženec bi lahko, ko je odgovarjal na vprašanja predsednika senata, ko je ta razčiščeval vrzeli oziroma nejasnosti, dopolnil svoj zagovor, tak dopolnjen zagovor pa bi bil seveda podlaga za postavljanje vprašanj tožilcu in zagovorniku. V tej procesni situaciji (ko je izčrpan vrstni red, ki ga določa 324. člen ZKP) pa mora stranka (za razliko od zaslišanja po 2. odstavku 324. člena ZKP) posebej utemeljiti, kaj želi razčistiti s postavitvijo določenega vprašanja, predsednik senata pa bo vprašanje dovolil, razen če ne bo ocenil, da gre za situacijo, ki jo predvideva 3. odstavek 324. člena ZKP, ali da stranke postavljajo vprašanja, s katerimi zavlačujejo postopek, ne da bi to koristilo razjasnitvi zadeve (2. odstavek 299. člena ZKP).

Glede na navedeno je potrebno pritrditi navedbam zagovornika v zahtevi, da je sodišče prve in sodišče druge stopnje napačno razlagalo določbo 324. člena ZKP s tem, ko je menilo, da je zagovornik lahko nemoteno postavljal vprašanja oziroma da je izčrpal to pravico s tem, ko je obtoženca zaslišal v skladu z 2. odstavkom 324. člena ZKP ne glede na to, da je obtoženec po tem odgovarjal še na vprašanja predsednice senata. Ta kršitev pa na pravilnost in zakonitost sodne odločbe ni vplivala. Ob pravilni razlagi določbe 1. odstavka 424. člena ZKP mora namreč stranka, če uveljavlja kršitev določb ZKP iz 2. odstavka 371. člena jasno navesti, ne samo katero določbo ZKP je sodišče nepravilno uporabilo, temveč mora pojasniti tudi vzročno zvezo med kršitvijo predpisa in zakonitostjo in pravilnostjo sodbe. Tega pa zagovornik ni storil. Iz spisa namreč ni razvidno, katera vprašanja je hotel postaviti obtožencu in katero dejstvo je s tem hotel razčistiti, niti tega ni pojasnil v zahtevi.

Ni pa sodišče kršilo določbe 324. člena ZKP, ko zagovorniku obsojenega D. ni pustilo postaviti vprašanj priči A.J., saj je ocenilo, da postavljeno vprašanje ni v zvezi z obravnavano zadevo oziroma je ravnalo v skladu z 2. odstavkom tega člena (razloge o tem ima tudi sodba pritožbenega sodišča v drugem odstavku na 4. strani).

Vrhovno sodišče je, kot izhaja iz vsega navedenega, ugotovilo, da ni podane kršitve zakona, ki jih uveljavljajo zagovorniki v zahtevah, zaradi česar je bilo potrebno zahtevi za varstvo zakonitosti zavrniti kot neutemeljeni (člen 425 ZKP).

Odločitev o stroških kazenskega postopka, nastalih v zvezi z izrednim pravnim sredstvom, temelji na v izreku te odločbe citiranih določilih ZKP.