Jedro

Terjatev upravnika, ki izvirajo iz poslovnega prostora v poslovni stavbi, ni mogoče umestiti med izjeme, za katere velja enoletni zastaralni rok.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni a) v II. točki izreka tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 206222/2012 z dne 27. 12. 2012 ostane v veljavi - v prvem odstavku še za znesek 1.310,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 1.056,36 EUR od 6. 12. 2012 dalje do plačila in od zneska 254,39 EUR od 23. 12. 2012 do plačila; - ter v tretjem odstavku še za izvršilne stroške v znesku 79,07 EUR, ki jih je tožena stranka dolžna plačati v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila; b) v III. točki izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 312,60 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

II. V preostalem delu (glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 254,39 EUR od 6. 12. 2012 do vključno 22. 12. 2012) pa se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 359,22 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 206222/2012 z dne 27. 12. 2012 v prvi in tretji točki (v nadaljevanju: odstavku) izreka delno ohranilo v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 635,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2012 dalje do plačila v 8 dneh ter izvršilne stroške v znesku 38,25 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude s plačilom izvršilnih stroškov pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (I. točka izreka); v presežku, in sicer glede plačila 1.310,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2012 ter plačila izvršilnih stroškov v znesku 79,07 EUR pa je citirani sklep o izvršbi v prvem in tretjem odstavku izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 7,54 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se po pooblaščencu pritožuje tožeča stranka in izpodbija II. in III. točko izreka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 388. člena (pravilno: 338. člena) Zakona o pravdnem postopku in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo po odmeri sodišča. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), v katerem je mogoče izpodbijati sodbo le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), ne pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6. V obravnavani zadevi je tožeča stranka (upravnik) vtoževala vračilo založenih stroškov obratovanja poslovne stavbe na naslovu T., v kateri je tožena stranka lastnica poslovnega prostora št. 101. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da za navedene terjatve velja enoletni zastaralni rok iz 1. točke (postavke „poraba vode“, „poraba vode - okoljska dajatev“ in „elektrika - priključna moč“) oziroma 6. točke (postavka „obratovalni stroški 2 (bančni stroški)“) prvega odstavka 355. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ter ugovoru zastaranja glede terjatev po računih od januarja 2008 do (vključno) novembra 2010 ugodilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo.

7. OZ v 1. točki prvega odstavka 355. člena določa, da terjatve za dobavljeno električno in toplotno energijo, plin, vodo, za dimnikarske storitve in vzdrževanje snage zastarajo v enem letu, če je bila dobava oziroma storitev izvršena za potrebe gospodinjstva (t. i. „gospodinjske terjatve“). V enakem roku po 6. točki prvega odstavka 355. člena OZ zastarajo terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš za storitve upravljanja ter druge njihove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih.

8. Po presoji pritožbenega sodišča pritožba utemeljeno uveljavlja, da terjatev tožeče stranke ni mogoče umestiti pod nobeno od navedenih določb. Določba 1. točke prvega odstavka 355. člena, pod katero je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi (zmotno) umestilo terjatve po postavkah „poraba vode“, „poraba vode - okoljska dajatev“, „elektrika - priključna moč“, ureja terjatve dobaviteljev za opravljene storitve. Ker v predmetni zadevi tožeča stranka ne vtožuje neposredno plačila dobavljene vode in elektrike, temveč od tožene stranke zahteva vračilo stroškov, ki jih je plačala dobaviteljem zanjo iz lastnih sredstev, ta določba ne pride v poštev.

9. Prav tako pa niti za nobeno izmed zgoraj navedenih terjatev tožeče stranke niti za terjatev po postavki „obratovalni stroški 2 (bančni stroški)“ ni mogoče uporabiti zastaralnega roka po 6. točki prvega odstavka 335. člena OZ. Pritožnica namreč utemeljeno opozarja, da v predmetni zadevi terjatve izvirajo iz poslovnega prostora v poslovni stavbi (kar med strankama v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno) in zato ne gre za terjatve upravnika večstanovanjske hiše, ki sodijo v okvir te določbe.

10. Termin „večstanovanjska hiša“ je tako v splošnem pogovornem(1) kot pravniškem(2) jeziku povsem jasen in nedvoumen, zato že jezikovna razlaga navedene določbe ne dopušča enačenja večstanovanjskih hiš s poslovnimi stavbami. Pravila o zastaranju morajo biti namreč določno opredeljena, da lahko pravni subjekti v naprej predvidijo, kdaj in po preteku koliko časa preneha njihova pravica zahtevati izpolnitev obveznosti oziroma se civilnopravna obveznost spremeni v naturalno. To še posebej velja za izjeme (enoletni zastaralni rok pa je izjema glede na splošni, petletni zastaralni rok), katere je vselej treba razlagati zožujoče ali a contrario – izjem z analogijo ni dopustno širiti na druge, četudi primerljive primere(3).

11. Navedeno potrjuje tudi namenska metoda razlage določbe 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ. Namen te določbe je (bil) namreč v izenačitvi pravnega položaja etažnih lastnikov, ki dolgujejo plačilo upravniku, s tistimi etažnimi lastniki, ki za enako storitev dolgujejo neposredno dobavitelju (t. i. „gospodinjske terjatve“) in njihove obveznosti po določbi 1. točke prvega odstavka 355. člena OZ zastarajo v enem letu(4). Uporaba 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ v situacijah, kot je obravnavana, bi nasprotno pomenila, da bi bili etažni lastniki v poslovnih stavbah, ki plačilo storitev dobaviteljem opravljajo preko upravnika v boljšem položaju od tistih etažnih lastnikov, ki za enake storitve plačujejo neposredno dobaviteljem (ker ne gre za dobave za potrebe gospodinjstva te terjatve ne zastarajo v enem letu). Za takšno razlikovanje pa ni videti utemeljenega razloga.

12. Glede na vse navedeno se stališče sodišča prve stopnje, ki je za zastaranje vtoževanih terjatev uporabilo enoletni rok, izkaže za materialnopravno zmoten (341. člen ZPP).

13. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, imajo vtoževane terjatve iz naslova zalaganja stroškov dobaviteljem s strani tožeče stranke za toženo stranko pravno naravo verzijskega zahtevka, ki je posebna oblika instituta neupravičene obogatitve (197. člen OZ). Za tovrstne terjatve velja, da zastarajo v splošnem, petletnem zastaralnem roku (346. člen OZ), zastaranje pa začne teči z izpolnitvijo znakov neupravičene obogatitve, to je ob prehodu koristi od tožeče stranke na toženo stranko. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, pri tem izhaja, da je tožeča stranka v korist tožene sproti plačevala stroške dobaviteljem iz lastnih sredstev ter da so bili računi poslani toženi stranki, ki jih je tudi prejela. Ker je tožeča stranka predlog za izvršbo vložila dne 23. 12. 2012, se izkaže, da je materialnopravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da so terjatve, ki so nastale v obdobju od januarja 2008 do novembra 2010, zastarale.

14. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka glede tožbenega zahtevka ustrezno delno spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku za plačilo zneska 1.310,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 1.056,36 EUR od 6. 12. 2012 dalje do plačila in od zneska 254,39 EUR od 23. 12. 2012 do plačila, ugodilo (5. alineja 358. člena ZPP). Do plačila zamudnih obresti od zneska 254,39 EUR, ki predstavlja obračun obresti na dan 5. 12. 2012, za obdobje od 6. 12. 2012 do vključno 22. 12. 2012 pa tožena stranka skladno z določbo 381. člena OZ ni upravičena, zato je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna, pritožba pa neutemeljena. Pritožbeno sodišče je v tem delu zato pritožbo zavrnilo in izpodbijani, a nespremenjeni del II. točke izreka potrdilo (353. člen ZPP).

15. Upoštevajoč načelo končnega uspeha je pritožbeno sodišče posledično poseglo tudi v odločitev o izvršilnih (II. točka izreka) in pravdnih stroških (III. točka izreka). Glede na odločitev pritožbenega sodišča se namreč izkaže, da tožeča stranka zgolj z neznatnim delom stranske terjatve (zamudnih obresti od obresti do vložitve predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine) s svojim tožbenim zahtevkom ni uspela, zato je upravičena do povračila vseh priznanih stroškov (tretji odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano II. točko izreka sodbe ustrezno spremenilo tudi v delu, ki se nanaša na izvršilne stroške v znesku 79,07 EUR in jih naložilo toženi stranki v plačilo v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila. Glede pravdnih stroškov pa je pritožbeno sodišče sledilo obračunu iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in upoštevaje načelo končnega uspeha sklenilo, da je tožeča stranka upravičena do povračila vseh priznanih pravdnih stroškov v znesku 312,60 EUR, tožena stranka pa do povračila svojih stroškov ni upravičena. Tako izvršilne kot pravdne stroške je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

16. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega in drugega odstavka 165. člena v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka je s pritožbo skoraj v celoti uspela (ni uspela le v delu, ki se nanaša na del zamudnih obresti od obresti), zato je upravičena tudi do povračila pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče ji je po predloženem stroškovniku odmerilo stroške v znesku 139,20 EUR kot nagrado za postopek s pritožbo in pavšalni znesek materialnih stroškov v višini 20,00 EUR, kar oboje skupaj z 22% DDV znese 194,22 EUR, ter sodno takso v znesku 165,00 EUR, skupno torej 359,22 EUR. Navedene stroške je pritožbeno sodišče naložilo v plačilo toženi stranki v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

(1) Večstanovanjska hiša: hiša, ki ima več stanovanj (vir SSKJ).

(2) Večstanovanjske stavbe so samostojno stoječe stavbe z dvema ali več stanovanji, stanovanjskimi bloki, stolpiči, stolpnice in podobno (tretji odstavek 2. člena Stanovanjskega zakona, SZ-1).

(3) Tako tudi, sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 608/2006 z dne 15. 1. 2009. (4) Primerjaj, Kranjc, V., v: Plavšak, N. in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 488 in sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 23/2014 z dne 2. 9. 2014.