Jedro

Ker tožnik ni izpolnil z izvršljivo odločbo naložene obveznosti (prepoved opravljanja javnega prevoza oseb v prostem cestnem prometu), je republiški inšpektor nadaljeval s postopkom izvršbe s prisilitvijo z izdajo dveh sklepov o izterjavi denarne kazni. Vendar med obema sklepoma ni časovne razlike, zato tožnik ni imel v prvem sklepu določenega 8-dnevnega roka za plačilo denarne kazni. Tako ni bilo pogojev za ponoven izrek denarne kazni z drugim sklepom, saj tožniku v prvem sklepu ni bil postavljen nov rok za izpolnitev obveznosti, kot to določa 2. odstavek 286. člena ZUP 1986.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbi tožeče stranke in na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) odpravilo odločbo tožene stranke z dne 3.11.1998 ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper dva sklepa Republiškega inšpektorja za cestni promet z dne 7.10.1998 in z dne 8.10.1998, s katerima je navedeni prvostopni upravni organ tožeči stranki naložil plačilo denarne kazni v znesku 100.000 SIT, ki je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe s prisilitvijo z dne 3.7.1997. Navedeno denarno kazen je tožeča stranka kot zavezanka dolžna plačati v 8 dneh po vročitvi sklepa, ter v 3 dneh po plačilu poslati toženi stranki pisno dokazilo o njenem plačilu denarne kazni. (1. točka izreka). V primeru, če tožeča stranka denarne kazni v predpisanem roku ne bo plačala, jo bo prisilno izterjala Davčna uprava RS, Davčni urad Celje. (2. točka izreka). Če bo zavezanec v nasprotju z izrečeno prepovedjo še naprej opravljal javni prevoz oseb v prostem cestnem prometu, bo kot prisilni ukrep ponovno uporabljena denarna kazen v znesku 100.000 SIT (3. točka izreka).

Tožena stranka v odločbi navaja, da je Republiški inšpektor za cestni promet ob kontrolnih inšpekcijskih pregledih dne 7.10.1998 in dne 8.10.1998 ugotovil, da tožeča stranka še vedno opravlja prevoz oseb v prostem cestnem prometu, ki ji je bil z izvršljivo odločbo tega organa z dne 12.12. 1996 prepovedan. Zato je bilo treba na podlagi 286. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986) uporabiti prisilni ukrep in izdati izpodbijana sklepa.

Sodišče prve stopnje se v sodbi sklicuje na določbe 286. člena ZUP 1986. Navaja, da so v obravnavanem primeru sicer izpolnjeni pogoji za začetek izvršbe in za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe s prisilitvijo, s katerim je bila tožeči stranki zagrožena denarna kazen, če obveznosti, ki ji je bila naložena z izvršljivo odločbo ne bo izpolnila. Vendar pa sta bila nepravilno izdana sklepa, s katerima je prvostopni organ začel postopek prisilitve. Iz listin upravnega spisa namreč izhaja, da je bil dne 7.10.1998 in dne 8.10.1998 opravljen inšpekcijski nadzor izvajanja odločbe z dne 3.7.1997. Ravnanje republiškega prometnega inšpektorja je bilo nezakonito, ker sta bila izdana dva sklepa, sklep z dne 7.10.1998 in sklep z dne 8.10.1998, kar pomeni, da med njima ni časovno potekel naknadni rok za izvršitev odločb. Že iz dveh zaporednih datumov navedenih sklepov je mogoče zaključiti, da tožeči stranki ni bil dopuščen v izreku sklepa določen rok za izvršitev ukrepa, to je plačila denarne kazni. Razen tega pa sklep republiškega inšpektorja za cestni promet z dne 7.10.1998 ne vsebuje novega roka za izpolnitev obveznosti, kot to določa 2. odstavek 286. člena ZUP 1986. Zato tudi iz tega razloga ni pogojev za ponoven izrek denarne kazni. Samo v primeru, če bi ta rok potekel brez uspeha, bi obstajali pogoji za izrek novega prisilnega ukrepa. To pomeni, da bi morala tožena stranka najprej ugotoviti, da tožeča stranka ni prenehala z izvajanjem prevoza in da je rok, ki je bil določen za izpolnitev obveznosti pretekel brez uspeha, ker bi šele potem bila takšna ugotovitev podlaga za izdajo novega sklepa in za izrek grožnje z novim prisilnim ukrepom. V obravnavanem primeru pa republiški inšpektor za cestni promet ni ugotovil, ali je tožeča stranka po vročitvi sklepa z dne 7.12.1998 nadaljevala s prepovedanim ravnanjem, zato tudi ni bilo podlage za izdajo sklepa z dne 8.10.1998. Ker je tožena stranka potrdila prvostopno odločbo kot pravilno, je nezakonita tudi odločba tožene stranke in jo je bilo treba zaradi kršitve pravil postopka odpraviti ter zadevo vrniti v ponoven postopek.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Republiški inšpektor za cestni promet je tožeči stranki naročil, da mora izpolniti obveznosti iz izvršljive odločbe z dne 12.12.1996, v roku 8 dni po prejemu sklepa o dovolitvi izvršbe s prisilitvijo z dne 3.7.1997 in ji zagrozil z denarno kaznijo 100.000 SIT. Ob ponovnem inšpekcijskem pregledu dne 7.10.1998, je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka še vedno opravlja prevoz oseb v prostem cestnem prometu, ki ji je bil prepovedan. S sklepom z dne 7.10.1998 je bilo odločeno, komu je treba plačati denarno kazen v navedenem znesku, v drugem delu izreka pa je bila zagrožena nova denarna kazen v enakem znesku. Ob ponovnem inšpekcijskem pregledu dne 8.10.1998, je bilo tudi ugotovljeno, da tožeča stranka še vedno opravlja prevoz oseb v prostem cestnem prometu, ki ji je bil prepovedan. S sklepom z dne 8. 10.1998 je bilo nato enako odločeno kot s sklepom z dne 7.10.1998. Republiški inšpektor za cestni promet je postopal v skladu s 97. členom Zakona o upravi, po katerem mora inšpektor pri opravljanju inšpekcijskega nadzora ustrezno ukrepati, da se preprečijo škodljive posledice, ki bi lahko nastale zaradi kršitve zakonov, drugih predpisov ali aktov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

V tej zadevi gre za upravni izvršilni postopek, ki temelji na 286. členu ZUP 1986, izvršba s prisilitvijo. Po določbah 1. odstavka navedenega člena organ, ki opravlja izvršbo, prisili zavezanca k izpolnitvi obveznosti z denarnimi kaznimi, če je zavezanec dolžan kaj dopustiti ali kaj trpeti, pa ravna v nasprotju s to obveznostjo ali če je predmet izvršbe kakšno zavezančevo ravnanje, ki ga ne more namesto njega opraviti nihče drug. Organ, ki opravlja izvršbo, zagrozi najprej zavezancu, da bo uporabil prisilno sredstvo, če ne bo izpolnil svoje obveznosti v danem roku. Če dani rok preteče brez uspeha, se prisilno sredstvo, s katerim mu je organ zagrozil, takoj uporabi, obenem pa mu določi organ nov rok za izpolnitev obveznosti in mu zagrozi z novim, strožjim prisilnim ukrepom (2. odstavek 286. člena ZUP 1986). Ker tožeča stranka ni izpolnila z izvršljivo odločbo z dne 12.12.1996 naložene ji obveznosti (prepoved opravljanja javnega prevoza oseb v prostem cestnem prometu), je republiški inšpektor za cestni promet nadaljeval s postopkom izvršbe s prisilitvijo z izdajo sklepov o izterjavi denarne kazni z dne 7.10.1998 in z dne 8.10.1998, ki sta predmet presoje v tem postopku.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da republiški inšpektor za cestni promet izpodbijanih sklepov z dne 7.10. 1998 in z dne 8.10.1998 o izterjavi denarne kazni ni izdal v skladu s citiranimi določbami 2. odstavka 286. člena ZUP 1986. Med obema sklepoma ni časovne razlike. Tožeča stranka tako ni imela v izreku sklepa z dne 7.10.1998 določenega 8 dnevnega roka za plačilo denarne kazni. Poleg tega, kot pravilno navaja že sodišče prve stopnje, ni bilo pogojev za ponoven izrek denarne kazni s sklepom z dne 8.10.1998, saj tožeči stranki kot zavezanki, v sklepu z dne 7.10.1998 ni bil postavljen nov rok za izpolnitev obveznosti, kot je to določeno v 2. odstavku 286. člena ZUP 1986. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče RS kot pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.