Jedro

Ugovor pasivne legitimacije je tožena stranka utemeljevala s trditvijo, da je tožeča stranka toženi z izpodbijanimi pravnimi dejanji vrnila denar tožene stranke, ki zato naj ne bi bil postal del stečajne mase. Da bi bil njen takšen ugovor utemeljen, bi morala tožeča stranka trditi in dokazati, da ji je bil vrnjen denar, ki je bil ob izročitvi tožeči stranki individualiziran na ustrezen način, tako da bi ga bilo mogoče po posameznih enotah, ali skupno objektivno in tudi namensko ločiti kot lastninski species od drugega denarja, s katerim je utegnila tožeča stranka razpolagati (prim. načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26. in 27. 10. 1981, Poročilo VSS 1/81 str. 77).

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se spremenita glede odločitve o plačilu zakonskih zamudnih obresti od zneska 54.248,03 EUR (13,000.000,00 SIT) tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti v delu, v katerem presega 54.248,03 EUR (13,000.000,00 SIT).

V preostalem delu se revizija zavrne.

Tožena stranka sama nosi stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Ugotovilo je, da vrnitev 29.210,48 EUR (prej 7,000.000,00 SIT) dne 21. 3. 2000, 20.864,63 EUR (prej 5,000.000,00 SIT) dne 22. 3. 2000 in 4.172,92 EUR (prej 1,000.000,00 SIT) toženi stranki nima učinka proti stečajni masi. Zato je toženi stranki naložilo, naj v stečajno maso tožeče stranke plača 54.248,03 EUR (prej 13,000.000,00 SIT) ter zakonske zamudne obresti od tolarskega zneska od 2. 3. 2001 do plačila. Tako je odločilo zato, ker je ugotovilo, da so izpolnjene vse predpostavke za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika iz 125. člena Zakona o prisilni poravnavi in stečaju (ZPPSL, Ur. l. RS, št. 67/1993 s spremembami, ki ga je treba uporabiti na podlagi drugega odstavka 493. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, Ur. l. RS, št. 126/2007). Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke v delu, v katerem je izpodbijala zanjo neugodno odločitev o glavni stvari in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Tožena stranka je vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava proti delu sodbe sodišča druge stopnje, v katerem je bila njena pritožba zavrnjena. Predlagala je, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijani del sodbe sodišča druge in prve stopnje spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek.

3. Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

4. Revizija je delno utemeljena.

5. Po prvem odstavku 13. člena Zakona o uvedbi eura se šteje, da se tolarski zneski, navedeni v predpisih in sodnih aktih, z dnem uvedbe eura (1. 1. 2007) glasijo na euro, preračunano po tečaju zamenjave. Tečaj zamenjave je določen v Uredbi Sveta (ES) št. 1086/2006 in znaša 239,640 slovenskih tolarjev za 1 euro. Revizijsko sodišče je zato tolarske zneske preračunalo v EUR.

6. Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008; ZPP-D) uporabilo Zakon o pravdnem postopku s spremembami, ki so bile uveljavljene pred ZPP-D (Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo; ZPP).

Razlogi za delno zavrnitev revizije 7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je tožeča stranka dne 21. 3. 2000, 22. 3. 2000 in 23. 3. 2000 toženi stranki vrnila skupaj 54.248,03 EUR (prej 13,000.000,00 SIT), ker je zaradi nemožnosti tožeče stranke, da izvede plačilo v tujino, prišlo do odstopa od "pogodb o prevzemu dolga". Iz nadaljnjih dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje pa sledi še, da je tožena stranka tožeči stranki v obdobju od 17. 2. 2000 do 15. 3. 2000 po sklenjenih "pogodbah o prevzemu dolga" nakazala skupno 78.366,47 EUR (prej 18,779.741,61 SIT). Revizjskih trditev, da dokazna ocena sodišč prve in druge stopnje o teh dejstvih naj ne bi temeljila na izvedenih dokazih in da naj bi tožeča stranka ponarejala in nepravilno prikazovala v svojih dokumentih pravna razmerja med pravdnima strankama, v revizijskem postopku ni mogoče preizkušati, ker z njimi revident izpodbija dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja pa ni dovoljeni revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Nekonkretizirane revizijske trditve, da naj bi bil izrek sodbe nerazumljiv in da naj bi nasprotoval sam sebi, ne omogočajo konkretnega odgovora. Enako velja za revizijski očitek o nasprotju med razlogi sodbe in listinami in o kršitvi določb pravdnega postopka.

8. Revizijsko sodišče drugače kot revident iz razlogov sodb sodišča prve in druge stopnje lahko razbere obširne in pravilne razloge za zavrnitev ugovora pasivne legitimacije. Ta ugovor je tožena stranka utemeljevala sicer s trditvijo, da je tožeča stranka toženi z izpodbijanimi pravnimi dejanji vrnila denar tožene stranke, ki zato naj ne bi bil postal del stečajne mase. V zvezi s tem ugovorom revizijsko sodišče pravilnim razlogom sodišča prve in druge stopnje dodaja, da bi morala tožena stranka, da bi bil takšen njen ugovor utemeljen, trditi in dokazati, da ji je bil vrnjen denar, ki je bil ob izročitvi tožeči stranki individualiziran na ustrezen način, tako da bi ga bilo mogoče po posameznih enotah, ali skupno objektivno in tudi namensko ločiti kot lastninski species od drugega denarja, s katerim je utegnila tožeča stranka razpolagati (prim. načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26. in 27. 10. 1981, Poročilo VSS 1/81 str. 77).

9. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da ni podan nobeden od revizijskih razlogov, ki se nanašajo na izpodbojnost obravnavanih pravnih dejanj in dolžnost vrnitve izplačanih zneskov. Zato je v tem delu zavrnilo revizijo na podlagi 378. člena ZPP.

Razlogi za delno ugoditev reviziji 10. Ustavno sodišče Republike Slovenije je dne 2. 3. 2006 z odločbo U-I-300/04 razveljavilo 1060. člen Obligacijskega zakonika (OZ), kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami - ZOR), čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. To je pomenilo, da je tudi za te obresti veljalo pravilo iz 376. člena OZ, po katerem so zapadle neplačane obresti nehale teči, ko je njihova vsota dosegla glavnico. V obravnavani zadevi so zamudne obresti od zneska 54.248,03 EUR (13,000.000,00 SIT), ki so se natekle od dne 2. 3. 2001 do izdaje odločbe pred sodiščem prve stopnje (dne 13. 9. 2006) že presegle glavnico. Upoštevajoč odločbo Ustavnega sodišča Up-33/05 z dne 6. 3. 2008, je Vrhovno sodišče reviziji v tem delu ugodilo in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za zakonske zamudne obresti v delu, v katerem presega 54.248,03 EUR (13,000.000,00 SIT; prvi odstavek 380. člena ZPP).

11. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na drugem odstavku 154. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 165. člena ZPP.