Jedro

Tožnici, ki je v prometni nesreči utrpela nateg vratne hrbtenice, kar predstavlja lahko poškodbo (II. stopnje) po Fisherjevi klasifikaciji telesnih poškodb, pripada pravična denarna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 3.500 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 1.200 EUR.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba: - v 1. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 1.906,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.2.2005 dalje do plačila, - v 3. točki izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v višini 784,70 EUR v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

II. Sicer se pritožba zavrne in v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 51,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 1.306,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.9.2006 dalje do plačila kot odmeno za škodo, ki jo je tožeča stranka utrpela v prometni nezgodi dne 31.10.2004. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožnici prizna zahtevani znesek, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške postopka, vključno s pritožbenimi stroški. Tožnica v pritožbi graja predvsem višino dosojene odškodnine za utrpelo nepremoženjsko škodo. Ocenjuje, da je odškodnina za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem v znesku 3.500,00 EUR prenizka, saj je kar 14 dni trpela hude bolečine, nato pa neprestane telesne bolečine še en mesec, občasne pa še vedno trpi. En mesec je nosila vratno ortozo in bila dva meseca nezmožna za delo, kar dvanajstkrat pa izpostavljena ionizirajočemu sevanju, dalj časa je izvajala fizikalno terapijo ter bila na številnih kontrolnih pregledih. Tožnica je bila ob nezgodi stara 70 let, zato je vse skupaj še težje prenašala, saj starejši ljudje tovrstne dogodke in posledice težje sprejemajo. Izvajanje fizikalne terapije in pospešena odvisnost od tuje pomoči sta bili za tožnico boleči. Predlaga, da sodišče za to postavko prisodi celoten zahtevani znesek v višini 4.212,40 EUR. Prenizko je dosojena odškodnina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 600,00 EUR. Sodišče je kršilo pravila postopka o skrbni dokazni oceni ter nepopolno oz. nepravilno ugotovilo dejansko stanje ter posledično nepravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče bi moralo ugotoviti, da je tožeča stranka po nezgodi zaradi bolečin opustila prav vsa težja opravila, ki jih je pred nezgodo opravljala, saj je prej še skrbela za živino in delala zunanja opravila, česar po nezgodi ni zmogla. Prav tako se nikoli več ni usedla za volan. Gre gotovo za izjemno veliko zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ne pa za neznatno zmanjšanje, kot je ugotovilo sodišče. Sodišče se je preveč oprlo zgolj na izvedenčev matematični izračun neposredne škode, v zvezi s katerim je sicer izvedenec sam opozoril, da zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni mogoče opredeliti kot numerično karakteristiko. Sodišče bi moralo dati večji poudarek posledicam, ki se izražajo v življenju tožnice in h katerim prometna nesreča ni prinesla le neznatno, temveč v precejšnji meri. Napačna je tudi odločitev sodišča o prisoji zakonskih zamudnih obresti od 18.9.2006 dalje. Sodišče se je pri tem oprlo na 943. člen OZ, kar pa v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj gre za določbo, ki se nanaša na zavarovalno pogodbo. Tudi sicer je sodišče spregledalo, da je tožeča stranka zatrjevala in izkazala, da je pri toženi stranki že pred vložitvijo tožbe vložila odškodninski zahtevek, na katerega je dne 17.2.2005 prejela poravnalno ponudbo, torej bi sodišče moralo zakonske zamudne obresti priznati najkasneje od tega dne dalje. Nepravilna je tudi stroškovna odločitev sodišča. Sodišče tožnici neutemeljeno ni priznalo predpravdnega odškodninskega zahtevka v višini 400 točk, prav tako je priznalo prenizek znesek za narok 8.4.2009, ko se je opravil reden narok in se niso obravnavala zgolj procesna vprašanja, sodišče pa bi moralo tožnici tudi v celoti priznati postavko za pripravljalno vlogo z dne 27.5.2009. Poleg tega sodišče tožnici neutemeljeno ni priznalo DDV-ja na kilometrino.

3. Tožena stranka na pritožbo tožnice ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnica je v prometni nesreči dne 31.10.2004 utrpela nihajno poškodbo vratne hrbtenice in sicer nateg vratne hrbtenice, kar predstavlja lahko poškodbo (II. stopnje) po Fisherjevi klasifikaciji telesnih poškodb. Niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče ugotovljeni obseg trajanja in stopnje telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem po poškodbi, ki jih tožnica v pritožbi ponovno opisuje, premalo upoštevalo, saj bi terjale odmero višje odškodnine za to postavko. Odškodnina v višini 3.500,00 EUR je odmerjena upoštevajoč vse nevšečnosti in prestane bolečine, pa tudi tožničino starost ob nezgodi, torej vse individualne značilnosti primera, hkrati pa upošteva tudi objektivno pogojenost odškodnine in obravnavanje po načelu primerljivosti z drugimi primeri iz sodne prakse. Pritožbene navedbe, ki terjajo dvig dosojene odškodnine za to postavko, torej niso utemeljene.

6. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da je odmerjena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 600,00 EUR prenizka, saj predstavlja zgolj 60 % povprečne plače v času sojenja. Sodišče prve stopnje je premalo upoštevalo, da za tožnico dodatna omejena gibljivost vratne hrbtenice pomeni oviro v vsakdanjem življenju, ki se odraža v opustitvi določenih vsakdanjih gospodinjskih opravil. Tožnica je nedvomno dogodek doživljala kot močan stres, na kar kaže tudi ugotovljena prehodna posttravmatska stresna motnja, zaradi česar so tudi blažje omejitve življenjskih aktivnosti zanjo lahko predstavljale večje duševne bolečine. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in ob pravilni uporabi materialnega prava dosojeno odškodnino zvišalo na 1.200,00 EUR, kar pa predstavlja primerno odškodnino za prestane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tudi ob upoštevanju individualnih značilnosti primera in je tudi ustrezno umeščena med podobne primere iz sodne prakse. Spremembo sodbe je sodišče opravilo na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP.

7. Določilo 943. člena Obligacijskega zakonika (OZ) sodi v poglavje zavarovalne pogodbe, torej pogodbenih zavarovanj, zato v konkretnem primeru to določilo ni uporabljivo za presojo dolžnikove zamude. Kdaj pride dolžnik v zamudo, izhaja iz določila 299. člena OZ, ki v primeru, če rok za izpolnitev ni določen, predvideva nastanek zamude, ko upnik ustno ali pisno z izvensodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od dolžnika, naj izpolni svojo obveznost. Pritožnica utemeljeno opozarja, da iz njenih trditev izhaja, da je zavarovalnica najkasneje 17.2.2005 že vedela za nastanek svoje obveznosti, saj je takrat tudi podala prvo poravnalno ponudbo. Ta listina je v spisu in izkazuje, da je zavarovalnica bila seznanjena z odškodninskim zahtevkom tožeče stranke prej, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je začetek teka obresti določilo od 17.2.2005 dalje, na podlagi 3. alinee 358. člena ZPP.

8. Pritožnica graja tudi odločitev o stroških, ki jih je sodišče priznalo tožeči stranki. Utemeljeno opozarja, da bi sodišče moralo priznati tudi postavko za sestavo odškodninskega zahtevka, saj slednje posebej ureja tarifna številka 38 Odvetniške tarife (OT), ki predvideva plačilo za uveljavljanje odškodninskih in drugih zahtevkov po tarifni številki 18/1, kar v danem primeru predstavlja 400 odvetniških točk. Pritožbeno sodišče pa soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da so bila na naroku dne 8.4.2009 obravnavana le procesna vprašanja, zato je pravilna odločitev, da tožeči stranki za pristop na ta narok pripada zgolj 100 točk. Ker je sodišče pri odmeri stroškov vezano na predlog same tožeče stranke, pa ne more pri drugih postavkah le-teh dvigovati in kasneje priznati stroška za prvi narok. Prav tako pritožbeno sodišče soglaša, da vloga z dne 27.5.2009 predstavlja drugo vlogo in ne pravo pripravljalno vlogo glede na njeno vsebino in tudi dolžino. Gre zgolj za opredelitev dokaznega predloga. Prav pa ima pritožba, da je kilometrina kot sestavni del obračuna odvetniških storitev podvržena plačilu DDV-ja, zato bi sodišče moralo DDV v primeru, da gre za davčnega zavezanca, obračunati tudi od kilometrine. Ker je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, je v skladu z določilom 2. odstavka 165. člena ZPP odločilo o vseh stroških postopka. Tako je tožeči stranki poleg že priznanih stroškov priznalo tudi stroške 400 točk za odškodninski zahtevek, povečano za 20 % DDV in 2 % materialne stroške, kar znaša 224,27 EUR ter DDV na kilometrino, kar znaša 16,28 EUR. Skupni priznani stroški tožeči stranki znašajo 3.289,11 EUR, njen uspeh pa je po spremenjeni odločbi 24,7 %. Zato tožeči stranki ob upoštevanju njenega uspeha v pravdi pripada 812,41 EUR stroškov postopka na prvi stopnji. Tožena stranka je priglasila zgolj stroške sodne takse za odgovor na tožbo v višini 36,95 EUR, glede na njen uspeh v postopku (75 %), pa ji pripada 27,71 EUR pravdnih stroškov. Po pobotanju je tako tožena stranka tožeči stranki dolžna povrniti 784,70 EUR stroškov postopka na prvi stopnji.

9. Tožeča stranka je s pritožbo uspela v 12 %. Pritožbeno sodišče ji je priznalo priglašene pritožbene stroške in sicer sestavo pritožbe v višini 500 točk, povečano za materialne stroške in davek na dodano vrednost, kar znaša 280,90 EUR ter sodne takse v višini 147,78 EUR. Skupaj odmerjeni stroški tožeče stranke v pritožbi znašajo 428,68 EUR, glede na njen uspeh v postopku pa je tožena stranka dolžna povrniti 51,54 EUR pravdnih stroškov. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov temelji na določilu 2. odstavka 154. člena v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP. Stroške je dolžna tožena stranka plačati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.