Jedro

Skladno z določbo 53. člena ZUP imajo dejanja v postopku, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, enak pravni učinek, kot če bi jih opravila stranka sama. Po presoji sodišča zato v spornem primeru dejstvo, da je vlogo za izdajo koncesije za rabo vode (sedaj vodno dovoljenje) vložil pooblaščenec strank, na samo pravilnost in zakonitost vodenja postopka ne vpliva, vpliva pa na pravilno opredelitev strank postopka.

V zadevi je sporno vprašanje, ali bo dodeljeno vodno dovoljenje vplivalo na rabo vode tožeče stranke. Zaradi nasprotujočih interesov med strankama postopka je prvostopenjski organ v skladno z določbo 146. člena ZUP razpisal ustno obravnavo ter v obrazložitvi izpodbijane odločbe na več mestih pojasnil, da obratovanje MHE ne bo imelo vpliva na pravice tožeče stranke do rabe vode. Drugostopenjski organ pa je pojasnil, da se konkretna vodna pravica ne nanaša na rabo vode iz vodotoka Ljubija, za katero ima tožeča stranka pridobljeni dve vodni pravici po koncesijskih pogodbah.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za okolje in prostor, Agencija Republike Slovenije za okolje (v nadaljevanju ARSO) je 24. 11. 2014 izdala vodno dovoljenje, št. 35523/98/12, s katerim je Komunalnemu podjetju A. d.o.o. dovolila neposredno rabo vode iz objektov in naprav za oskrbo s pitno vodo - transportni vodovod Ljubija, za potrebe obratovanja male hidroelektrarne v čistilni napravi za pitno vodo B. (v nadaljevanju MHE B.) za proizvodnjo električne energije (izraba energetskega potenciala vode), z odvzemom vode v količini 0,18 m³/s (v nadaljevanju inštalirani pretok vode) za izrabo razpoložljivega dela vodnega telesa s potencialno energijo 2.110,51 MWh/leto, na mestu določenem z Gauss-Krügerjevimi koordinatami; odločilo, da mora stranka zagotoviti redno vzdrževanje vseh objektov in naprav, ki so namenjeni posebni rabi vode, ki ni oskrba s pitno vodo; da mora imeti stranka poslovnik za obratovanje in vzdrževanje objekta in same naprave za rabo vode in da se vodovno dovoljenje izdaja za določen čas do 31. 12. 2015. 2. Odločitev temelji na določbah Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1) in Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Skladno z določbo šestega odstavka 25. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1B) je bila pobuda stranke za podelitev koncesije za rabo vode obravnavana kot vloga za pridobitev vodnega dovoljenja. Ker je stranka, Komunalno podjetje A., na podlagi Uredbe o oskrbi s pitno vodo (v nadaljevanju Uredba) upravljavec transportnega vodovoda Ljubija in je oskrba s pitno vodo njegova osnovna naloga, se v postopku ni zahtevalo strokovno mnenje izvajalca gospodarske javne službe oskrbe s pitno vodo.

3. Vodno dovoljenje se v skladu z določbo 11. točke prvega odstavka 125. člena ZV-1 zahteva za proizvodnjo električne energije v hidroelektrarni z instalirano močjo, manjšo od 10 MW. Postopek podrobneje opredeljuje Uredba, vodno dovoljenje pa agencija izda v skladu z določili prvega odstavka 127. člena ZV-1. V postopku je bilo ugotovljeno, da je nameravana posebna raba vode skladna z načrtom upravljanja z vodami (Uredba o načrtu upravljanja voda za vodni območji Donave in Jadranskega morja, v nadaljevanju Uredba o NUV).

4. Za status stranke v tem postopku je zaprosilo podjetje C. d.o.o., ki mu je bila v postopku priznana lastnost stranke. Na podlagi določbe 146. člena ZUP je bila 7. 6. 2013 opravljena ustna obravnava, na kateri je upravni organ ugotovil, da podelitev predmetnega vodnega dovoljenja ne bo zmanjševala, omejevala ali onemogočala izvajanja obstoječih vodnih pravic.

5. Podatke o imetniku vodne pravice (1. do 3. točka 128. člena ZV-1) je prvostopenjski organ povzel iz vloge za pridobitev vodnega dovoljenja in jih preveril v uradni evidenci. Iz vloge in priloženih listin, je bilo ugotovljeno mesto izvajanja vodne pravice in v postopku ponovno določen razpoložljivi vodni potencial vodnega telesa. Prav tako se je ugotovilo, da stranka rabi vodo za potrebe obratovanja MHE B., za proizvodnjo električne energije, ki je bila zgrajena v čistilni napravi za pitno vodo B., na transportnem vodovodu Ljubija, da se mesto turbine nahaja v objektu za oskrbo s pitno vodo in da se objekt strojnice (znotraj javnega vodovoda) nahaja na zemljišču parc. št. 322 k.o. … ter da se za pogon turbine uporablja voda, ki teče po javnem vodovodu, za katerega je že bilo bilo podeljeno vodno dovoljenje št. 35504-828/2004 z dne 29. 12. 2004 in spremembo 31. 3. 2008. 6. Skladno z določbo četrtega odstavka 108. člena ZV-1 in Uredbo (drugi odstavek 10. člena) mora biti zagotovljeno merjenje porabe pitne vode z obračunskim vodomerom. Ker ima imetnik vodne pravice, za rabo vode iz objektov in naprav za oskrbo s pitno vodo, že predpisano merjenje odvzetih količin vode na dovodnem kanalu Ljubija (vodno dovoljenje z dne 31. 3. 2008) in so odvzete količine vode enake kot količine vode, ki jih za proizvodnjo električne energije rabi MHE Č., se v tem postopku ni zahtevala meritev vode.

7. Upoštevane so bile tudi določbe Zakona o sladkovodnem ribištvu in pridobljeno strokovno mnenje Zavoda za ribištvo Slovenije, iz katerega izhaja, da obratovanje MHE za obstoječe stanje ni sporno. Upravni organ je na podlagi 8. točke 128. člena ZV-1 preverjal tudi vplive na okolje (44. člen Zakona o ohranjanju narave, v nadaljevanju ZON) in v ta namen pridobljeno strokovno mnenje Zavoda RS za varstvo narave. Ugotovil je tudi, da se za MHE, ki deluje v objektih in napravah za oskrbo s pitno vodo, ne določa ekološki sprejemljivi pretok, ker gre za posebno rabo vode, za katero se je vodno dovoljenje že podelilo in sicer za neposredno rabo vode, ki se izdaja kot storitev GJS. Prav tako so bile količine vode odvzete iz narave podeljene z vodnim dovoljenjem za rabo vode za oskrbo s pitno vodo 29. 12. 2004 in spremembo 2008. 8. Upravni organ je zavrnil ugovore stranskega udeleženca v tem postopku in pojasnil, da podelitev vodnega dovoljenja za obratovanje MHE B. v objektih in napravah za oskrbo s pitno vodo, v ničemer ne spreminja hidrološkega režima vodotoka Ljubija, kar pomeni, da se s tem ne posega v obstoječe pravice stranskega udeleženca. Podelitev tega vodnega dovoljenja ne bo imela nikakršnega vpliva na odvzem vode, saj se je o odvzemu vode, ki bi imel morebitni vpliv na pravice stranskega udeleženca, že presojalo v postopku izdaje vodnega dovoljenje št. 35504-828/2004. Tako podelitev vodnega dovoljenja v ničemer ne zmanjšuje, omejuje ali onemogoča izvajanja obstoječih vodnih pravic. Zavrnil je tudi ugovor vpliva na fizično stanje cevovoda in traso le-tega. Za prestavitev vodovoda in rekonstrukcijo zajetja je bilo izdano pravnomočno gradbeno dovoljenje številka 35105-46/2010 PK/NŠ z dne 9. 11. 2010. 9. Drugostopenjski organ, Ministrstvo za okolje in prostor, je z odločbo številka 3555-75/2014/7 z dne 5. 5. 2015, v izreku odločbe prvostopenjskega organa spremenil podatek o strankah postopka, pritožbo C. d.o.o. pa zavrnil. 10. Tožeča stranka odločitvi oporeka in navaja, da ima na podlagi koncesijskih pogodb z Republiko Slovenijo z dne 18. 11. 2007, pridobljeno pravico rabe energije vodnega telesa na vodotoku Ljubija, za proizvodnjo električne energije. Za obe mali hidroelektrarni je tožeča stranka pridobila pravnomočno gradbeno dovoljenje.

11. Tožbo vlaga zaradi bistvene kršitve pravil postopka, ker je bilo vodno dovoljenje izdano Komunalnemu podjetju A. d.o.o. Drugostopenjski organ je na podlagi 251. člena ZUP spremenil stranke postopka, vendar ta sprememba ne sanira nezakonitosti izpodbijane odločbe. Prav tako se postavlja vprašanje, kdo dejansko je predlagatelj tega postopka in s tem tudi stranka konkretnega upravnega postopka. Pobudo za postopek je podalo Komunalno podjetje A. d.o.o., ki so ga Občine D., E. in Mestna občina F. pooblastile za pridobitev vodnega dovoljenja. Kršena je tudi določba načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, ker tožeči stranki ni bil vročen odgovor na pritožbo Komunalnega podjetja A. d.o.o. z dne 16. 3. 2015. 12. V tožbi pojasnjuje, da je v postopku vseskozi nasprotovala izdaji vodnega dovoljenja za obratovanje MHE B., ker naj bi podelitev vodnega dovoljenja zmanjšala, omejila in onemogočila izvrševanje njenih že pridobljenih pravic. Izdaja vodnega dovoljenja tako nedopustno posega v pravico tožeče stranke, ker ji bo opravljanje njene dejavnosti in pridobivanje elektrike zaradi pomanjkanja vode in izvajanje njene pravice, pridobljene s koncesijama številka 35503-34/2007 in številka 35503-35/2007, onemogočeno.

13. Tožeča stranka pojasnjuje, da odvzemu pitne vode, ki jo je A. d.o.o. pridobivalo iz istega vira na podlagi odločbe številka 35504/828-2004-13 z dne 31. 3. 2008, ni nasprotovala, ker sta pravici obeh strank koeksistirali. Z izpodbijano odločbo bo tožeči stranki pridobivanje električne energije onemogočeno. Voda iz zajetja Ljubija bo speljana drugam in se ne bo vračala v strugo, kjer ima elektrarne tožeča stranka, zato bo tam zagotovljen zgolj biološki minimum, v katerega tožeča stranka ne sme posegati. Te njene navedbe so bile tekom postopka v celoti prezrte. Prvostopenjski organ je navajal, da se je o teh navedbah odločalo v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja, št. 351-53/2013-1203 z dne 26. 4. 2013 in da predmetna elektrarna zgolj izrablja energetski potencial vode, ki je namenjen oskrbi prebivalstva s pitno vodo. Tožeča stranka je prepričana, da bi ARSO v okviru svojih pristojnosti moral preveriti, kako bo vodno dovoljenje vplivalo na druge, že pridobljene pravice in se ne bi smel sklicevati na drug postopek. ZV-1 namreč jasno določa, da se vodno dovoljenje lahko izda le, če nameravana raba vode ne zmanjšuje, omejuje ali onemogoča izvajanja obstoječih vodnih pravic ali obstoječih upravičencev do evidentirane posebne rabe vode drugih upravičencev. Prav v te pravice izdano vodno dovoljenje posega, zato ga ni dopustno pustiti v veljavi. Tožeča stranka se ne strinja s trditvijo drugostopenjskega organa, da se s pridobljeno pravico do rabe vode iz objekta za oskrbo s pitno vodo v ničemer ne spreminja vodno dovoljenje št. 35504-828/2004 z dne 29. 12. 2004, ki je bilo spremenjeno z odločbo z dne 31. 3. 2008. Zaradi spremembe, ki jo prinaša usmeritev vodotoka Ljubija v dodaten cevovod, bo nepovratno poseženo v možnost izvrševanja vodnih pravic tožeče stranke, ker ne bo mogla proizvajati električne energije. Tožeča stranka poudarja, da sama gradnja cevovoda res ni predmet tega upravnega postopka, je pa s postopkom izdaje vodnega dovoljenja tesno povezana in vpliva na način rabe vode iz vodotoka Ljubija. Tožeča stranka je v zvezi s svojimi ugovori predlagala postavitev izvedenca hidrološke stroke, ki naj bi ugotovil koliko je vode v zajetju in ali je vode dovolj za oba cevovoda. Njen predlog je bil zavrnjen, odločitev o zavrnitvi pa ni bila oprta na nobeno strokovno mnenje ali stanje zajetja Ljubija. Glede na to je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, izpodbijana odločba pa napačna. Odločitev prvostopenjskega in drugostopenjskega organa zato temelji na napačni uporabi materialnega prava.

14. Tožeča stranka je v pritožbenem postopku zahtevala tudi odločitev o primerni odškodnini, zaradi nemožnosti izvajanja pridobljenih pravic. Zavrnitev zahtevka temelji na stališču, da odločitev o odškodnini naj ne bi bila predmet upravnega postopka oziroma upravna stvar. S tem stališčem se tožeča stranka ne strinja in pojasnjuje, da je bila investicija v gradnjo dveh hidroelektrarn, Ljubija zgornja in Ljubija spodnja, zelo visoka, koncesiji sta bili podeljeni za 30 let, izvršujeta pa se šele dobrih 10 let. Na podlagi teh podatkov bi moral upravni organ odločiti o primerni odškodnini, zaradi nemožnosti izvajanja pridobljene pravice.

15. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi in s sodbo zavrne predlog predlagateljev za pridobitev vodnega dovoljenja. Podrejeno predlaga odpravo izpodbijanih odločb in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

16. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni poslala.

17. Odgovor na tožbo je posredovala stranka z interesom v tem upravnem sporu Mestna občina F., Občina E. in Občina D. Kot neutemeljene zavrača navedbe tožeče stranke, ki se nanašajo na spremembo strank v drugostopenjski odločbi. Zavrača tudi navedbo, ki se nanaša na vročitev odgovora na pritožbo, ker je brezpredmetna. Prav tako kot pavšalne, neizkazane in nekonkretizirane zavrača navedbe, da naj bi izdano dovoljenje posegalo v koncesijski pogodbi tožeče stranke. Dejstvo je, da se vodno dovoljenje izdaja za rabo vode iz objektov in naprav za oskrbo s pitno vodo. Zavajajoče so tudi navedbe tožeče stranke, da ni nasprotovala odvzemu pitne vode, ki jo je Komunalno podjetje A. d.o.o. pridobivalo iz istega vira, na podlagi odločbe z dne 31. 3. 2008. Gre za odvzem pitne vode za oskrbo prebivalstva s pitno vodo, ki ima po določbi 108. člena ZV-1 prednost pred rabo vode v druge namene. Tako tožečo stranko omejuje vodna pravica za neposredno rabo vode za oskrbo s pitno vodo podeljena Komunalnemu podjetju A. z delnim vodnim dovoljenjem, št. 35504-828-2004-13 z dne 31. 3. 2008, ki tudi določa pogoje odvzema vode iz zajetja Ljubija, nikakor pa ne izpodbijano vodno dovoljenje. Gre le za izkoriščanje energetskega potenciala že zajete vode, zato vodno dovoljenje ne posega v pravice tožeče stranke. Tožeča stranka svojih navedb ne konkretizira, zato so njeni očitki, da upravni organ ni presojal oziroma preverjal vpliva na že pridobljene pravice, neutemeljeni. Tožeča stranka ne opredeljuje niti, kako naj bi izdano vodno dovoljenje spremenilo vodni režim Ljubije, saj voda ne bo speljala drugam, vodno dovoljenje ne uvaja sprememb, niti ni opredeljeno, kako bi izdano vodno dovoljenje vplivalo na vodostaj Ljubije. Ker objektivno ni mogoče, da bi vodno dovoljenje vplivalo na pravice tožeče stranke, je povsem nepotreben tudi dokaz z izvedencem hidrološke stroke. V vsakem primeru bi v primeru pomanjkanja vode imela prednost vodooskrba. Strinja se tudi z ugotovitvijo drugostopenjskega organa, da določitev odškodnine ni upravna stvar, pa tudi sicer gre za pavšalen, nekonkretiziran in neizkazan očitek. Sodišču predlaga, da tožbo zavrže oziroma zavrne.

K I. točki izreka:

18. Tožba ni utemeljena.

19. Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

20. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožeča stranka vložila tožbo iz razloga 1., 2. in 3. točke 27. člena ZUS-1. Upravna organa naj bi z nepravilno določitvijo stranke spornega postopka (prvostopenjski organ) in nepravilno uporabo določbe 251. člena ZUP bistveno kršila določbe upravnega postopka.

21. ZUP v določbi 237. člena določa pritožbene razloge in v drugem odstavku določa, kdaj se kršitev pravil upravnega postopka šteje za bistveno. Sodišče tožeči stranki pojasnjuje, da v primeru podanih bistvenih kršitev pravil postopka, to samo po sebi ne pomeni absolutne nezakonitosti prvostopenjskega postopka. Gre namreč za kršitve, ki jih lahko drugostopenjski organ v pritožbenem postopku odpravi tako, da obvezno dopolni postopek in odpravi pomanjkljivosti bodisi sam, bodisi po organu prve stopnje ali po zaprošenem organu.

22. Sodišče se v spornem primeru strinja z ugotovitvijo drugostopenjskega organa, da je bila določitev imetnika vodne pravice oziroma vodnega dovoljenja v prvostopenjski odločbi nepravilna. Sodišče po vpogledu v listine upravnega spisa ugotavlja, da je vlogi Komunalnega podjetja A. d.o.o., s katero je zaprosilo za pridobitev koncesije za rabo vode za proizvodnjo električne energije v mali hidroelektrarni na vodotoku Ljubija z dne 5. 10. 2012, priloženo tudi pooblastilo Mestne občine F., Občine E. in Občine D., s katerim je bilo Komunalno podjetje A. pooblaščeno za zastopanje, vodenje, vlaganje in urejanje vseh upravnih postopkov povezanih s pridobitvijo gradbenih in uporabnih dovoljenj. Dejstvo, da je Komunalno podjetje A. d.o.o. pooblaščenec prej navedenih občin, med strankama tega spora ni sporno. Skladno z določbo 53. člena ZUP imajo dejanja v postopku, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, enak pravni učinek, kot če bi jih opravila stranka sama. Po presoji sodišča zato v spornem primeru dejstvo, da je vlogo za izdajo koncesije za rabo vode (sedaj vodno dovoljenje) vložil pooblaščenec strank, na samo pravilnost in zakonitost vodenja postopka ne vpliva, vpliva pa na pravilno opredelitev strank postopka. Listine upravnega spisa nadalje izkazujejo tudi, da je Komunalno podjetje A. d.o.o., dne 17. 1. 2013 svojo vlogo dopolnilo in zaprosilo, da se vodno dovoljenje glasi na vse tri občine, ki bodo investitorice gradnje MHE na B. Tej dopolnitvi vloge je bilo priloženo tudi pooblastilo vseh treh občin, da jih v postopku zastopa Komunalno podjetje A. d.o.o., zato je bila odločitev drugostopenjskega organa, ki je na podlagi pooblastila iz 251. člena spremenil nepravilno navedbo strank v izreku prvostopenjskega akta, pravilna in zakonita. Za takšno odločitev je imel drugostopenjski vsa pooblastila v zakonu, odločitev pa se je v celoti opira na listine upravnega spisa. Sodišče iz navedenega razloga zavrača tožbeni ugovor, da je so bile z odločitev drugostopenjskega organa bistveno kršene določbe postopka.

23. Iz prej navedenih razlogov sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da v zadevi ni jasno, kdo dejansko je bil predlagatelj in s tem stranka konkretnega upravnega postopka. Sodišče je že pojasnilo, da je vlogo vložilo Komunalno podjetje A. d.o.o., ki je vlogi priložilo pooblastilo, obenem pa to vlogo dopolnilo 17. 1. 2013 z novim pooblastilom in predlogom za pravilno navedbo strank postopka. Sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da te ugotovitve potrjujejo pravilnost odločitve drugostopenjskega organa, ki ji ni mogoče očitati kršitve določb V. poglavja ZUP, ki se nanaša na vloge.

24. V smislu razlage 21. točke te sodbe, je sodišče presojalo utemeljenost tožbenega ugovora kršitve pravil upravnega postopka, ker tožeči stranki ni bil vročen odgovor na pritožbo, ki ga je 16. 3. 2015 vložilo Komunalno podjetje A. d.o.o.. Da ne gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka, izhaja že iz določbe 237. člena ZUP, niti tega dejstva ne zatrjuje tožeča stranka v tožbi, prav tako ne pojasnjuje, v čem naj bi se zaradi take opustitve kršila določba 9. člena ZUP. Slednja določba se namreč nanaša na sodelovanje stranke v postopku, kot enega izmed najpomembnejših temeljnih načel, ki pa po presoji sodišča z opustitvijo vročitve odgovora na pritožbo tožeči stranki, ni bilo kršeno.

25. Tožeča stranka v tožbi navaja, da bo podelitev spornega vodnega dovoljenja zmanjšala, omejila in onemogočila izvrševanje njenih že pridobljenih pravic na podlagi koncesijskih pogodb številka 35503-34/2007 in številka 35503-35/2007 z dne 18. 11. 2007, s katerima je pridobila pravico rabe energije vodnega telesa na vodotoku Ljubija, za proizvodnjo električne energije in sicer za malo hidroelektrarno D., na nepremičnini parc. št. 456/3 k.o. … in za malo hidroelektrarno E., na nepremičnini parc. št. 293/2 k.o. ... Zatrjuje, da bo voda iz zajetja Ljubija speljana drugam in se ne bo vračala v strugo vodotoka. Navaja, da je upravni organ te njene navedbe prezrl in se neutemeljeno skliceval na postopek pridobitve gradbenega dovoljenja številka 351-3/2013-1203 z dne 26. 4. 2013. 26. Sodišče v zvezi z zgoraj navedenim tožbenim ugovorom ugotavlja, da v zadevi ni sporno, da ima na vodotoku Ljubija tožeča stranka vodno dovoljenje oziroma koncesijo za izrabo vodnega potenciala vodotoka Ljubija za potrebe dveh MHE, in da ima Komunalno podjetje A. d.o.o. delno vodno dovoljenje številka 35504-828/2004 z dne 29. 12. 2004, spremenjeno z odločbo številka 35504-828/2004-13 z dne 31. 3. 2008, s katerim se mu dovoljuje neposredna raba vode za oskrbo s pitno vodo, ki se izvaja kot gospodarska javna služba, med drugim tudi iz zajetja Ljubija.

27. V nadaljevanju sodišče ugotavlja, da se vloga, o kateri je bilo odločeno v tem upravnem postopku, nanaša na rabo vode za proizvodnjo električne energije v MHE Ljubija. Iz kratkega opisa predvidenega posega navedenega v vlogi izhaja, da se bo surova voda iz vodnega vira Ljubija prečiščevala na novi napravi za pripravo pitne vode B. in ker bo dotekala voda iz zajetja do same naprave za pripravo pitne vode s kar precejšnjim tlakom, bi bila na dovod vode vgrajena turbina z električnim generatorjem. S tem bi pokrivali cca 40% potrebne energije za delovanje čistilne naprave. Gradnja MHE bi bistveno zmanjšala proizvodne stroške priprave pitne vode. Na podlagi te vloge je prvostopenjski organ, v skladu z določbo 118. člena ZV-1, ob upoštevanju šestega odstavka 25. člena ZV-1B, ugotovil, da gre za vlogo za izdajo vodnega dovoljenja, za odvzem vode iz sistema za oskrbo s pitno vodo. Kdaj je vlagatelj upravičen do odvzema vode iz objektov in naprav namenjenih oskrbi s pitno vodo za opravljanje svoje dejavnosti, določa 118. člen ZV-1. Odločitev mora biti sprejeta na podlagi strokovnega mnenja izvajalca gospodarske javne službe oskrbe s pitno vodo, s katero se ugotovi razpoložljivost vodnega vira in neogroženost oskrbe s pitno vodo. Prvostopenjski upravni organ je po presoji sodišča, po ugotovitvi, da je Komunalno podjetje A. d.o.o. upravljalec transportnega vodovoda Ljubija, pravilno štel, da v zadevi ni potrebno zahtevati strokovnega mnenja iz prvega odstavka 118. člena ZV-1. 28. Sodišče ugotavlja tudi, da v zadevi ni sporno, da bo mesto izvajanja vodne pravice (kar potrjujejo zgoraj opisane navedbe iz vloge) v objektih in napravah za oskrbo s pitno vodo, ki vodo odvzemajo iz zajetja Ljubija. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe tudi izhaja, da se vloga nanaša na rabo vode v javnem vodovodu, za potrebe obratovanja MHE B., za proizvodnjo električne energije, ki je bila zgrajena v čistilni napravi za pitno vodo B. in da se mesto turbine nahaja v objektu za oskrbo s pitno vodo.

29. Sodišče ugotavlja, da je v zadevi sporno vprašanje, ali bo dodeljeno vodno dovoljenje vplivalo na rabo vode tožeče stranke. Do tega vprašanja se je opredelil prvostopenjski organ v obrazložitvi izpodbijanega akta in pojasnil, da so bili imetniku vodne pravice za rabo vode iz objektov in naprav za oskrbo s pitno vodo že določeni pogoji rabe vode in da je bila gradnja čistilne naprave za pitno vodo B., že predmet pravnomočnega gradbenega dovoljenja številka 351-53/2013-1203 z dne 26. 4. 2013. S tem dovoljenjem je bila ukinjena trasa starega vodovoda in izvedena rekonstrukcija zajetja Ljubija. S prestavitvijo trase vodovoda ni bilo poseženo v dovoljenje o odvzemu vode, niti niso bili spremenjeni pogoji iz vodnega dovoljenja z dne 31. 3. 2008. Ker bo MHE B. zajemala vodo iz vodnega zajetja Ljubija in ker bo vgrajena v (obstoječi) čistilni napravi B., sodišče pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da se z izdajo vodnega dovoljenja v okvirjih določenih v izreku tega dovoljenja, v ničemer ne bo spreminjalo pogojev odvzema vode iz zajetja Ljubija.

30. Upravna organa sta se torej opredelila do spornega vprašanja. Zaradi nasprotujočih interesov med strankama postopka je prvostopenjski organ, v skladno z določbo 146. člena ZUP razpisal ustno obravnavo ter v obrazložitvi izpodbijane odločbe na več mestih pojasnil, da obratovanje MHE B. ne bo imelo vpliva na pravice tožeče stranke do rabe vode. Do tega vprašanja se je opredelil tudi drugostopenjski organ, ki je pojasnil, da se konkretna vodna pravica ne nanaša na rabo vode iz vodotoka Ljubija, za katero ima tožeča stranka pridobljeni dve vodni pravici po koncesijskih pogodbah. Odgovoril je tudi na pritožbene navedbe, da tožeča stranka zaradi pomanjkanja vode, svoje pridobljene vodne pravice ne bo mogla izvrševati. Tožeči stranki je pojasnil, da predmet tega postopka ni raba vode iz zajetja Ljubije, ne gradnja cevovoda, ampak raba vode iz objektov in naprav (čistilne naprave) za oskrbo s pitno vodo in da se z izdajo spornega vodnega dovoljenja v ničemer ne spreminja vodno dovoljenje z dne 29. 12. 2004, spremenjeno 31. 3. 2008. Iz navedenih razlogov sodišče zavrača tožbeni ugovor, da sta upravna organa prezrla navedbe in ugovore tožeče stranke, ki se nanašajo na vpliv izdanega vodnega dovoljenja na obstoječe vodne pravice tožeče stranke.

31. Sodišče kot neutemeljenega zavrača tožbeni ugovor, ki se nanaša na izplačilo odškodnine. Odločanje o odškodnini oziroma utemeljenosti zahtevka za odškodnino, tudi po presoji sodišča ni v pristojnosti upravnega organa. Upravni organ v postopku odloča o upravni stvari (2. člen ZUP), ki predstavlja odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava. Res je, da definicija pojma upravne stvari ni strogo omejena, vendar že po naravi upravne stvari, čeprav o njej odloča upravni organ, med upravne zadeve ne sodi odločanje o zadevah, ki so obligacijsko pravne narave ali odločanje na področju drugih civilnopravnih razmerjih. Če bo torej tožeča stranka dokazovala, da ji sporna odločitev povzroča škodo, bo morala njen obstoj, v skladu s splošnimi pravili Obligacijskega zakonika, ki se nanašajo na določitev odškodnine, le-to zahtevati pred pristojnimi sodnimi organi.

32. Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo, na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K II. točki izreka:

33. Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe predlagala povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo tožeče stranke zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi njeno zahtevo za povrnitev stroškov postopka.