Jedro

Obresti od zahtevane terjatve gredo od njene zapadlosti, ki se presoja glede na okoliščino ustalitve ugotovljene invalidnosti po končanem zdravljenju in objektivne možnosti toženke ugotovitve obstoja njene obveznosti.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu glede teka zakonskih zamudnih obresti s p r e m e n i tako, da te tečejo od 29.10.1998 dalje do plačila. V ostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje v napadenem zavrnilnem in stroškovnem delu. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki iz naslova kolektivnega nezgodnega zavarovanja naložilo plačilo 150.000,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.3.1999 dalje. V presežku je zavrnilo tožbeni zahtevek kot neutemeljen. Toženo stranko je tudi zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožnici v višini 71.123,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da bi moralo prvo sodišče pri oceni invalidnosti, na podlagi katere se je določila višina odškodnine, uporabljati tabelo invalidnosti iz leta 1993 in ne tisto iz leta 1996. Graja tudi dosojene zakonske zamudne obresti od 12.3.1999, saj bi jih moralo prvo sodišče prisoditi od vložitve tožbe dalje ter stroškovni izrek, saj je mnenja, da je sodišče prve stopnje o stroških postopka napačno odločilo. Predlaga, da se pritožbi ugodi in spremeni odločbo sodišča prve stopnje v napadenem obsegu. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je prvo sodišče pravilno odločilo, ko se je oprlo na tabelo invalidnosti iz leta 1996, pravilno je dosodilo tudi zakonske zamudne obresti in stroške, zato predlaga, da se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi. Pritožba je delno utemeljena. Pritožba očitane procesne kršitve ne pojasnjuje in je pritožbeno sodišče tudi ob preizkusu v smislu določbe drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP ni ugotovilo. Med pravdnima strankama o škodnem dogodku ni bilo nobenega spora, je pa bilo razhajanje v mnenju strank glede tega, katera zavarovalna polica in s tem v zvezi tabela invalidnosti je veljala v času škodnega dogodka. Tožeča stranka je, kot je razvidno iz tožbe, uveljavljala zavarovalnino po polici za kolelektivno nezgodno zavarovanje štev. 0052386 zaradi škodnega dogodka, ko je dne 18.8.1998 padla s stola in utrpela dvojni prelom reber z dislokacijo na desni strani z desnostranskim pneumothoraxom. Za primer invalidnosti je bila zavarovana za znesek 5,000.000,00 SIT, po mnenju tožeče stranke pa je invalidnina za tako poškodbo v tabeli za določanje odstotka trajne izgube zavarovančeve splošne delovne sposobnosti (invalidnosti) zaradi nezgode (v nadaljevanju: tabela invalidnosti), opredeljena z 10 %. Tožena stranka je temu odstotku ugovarjala z navedbami, da je v času škodnega dogodka že veljala nova tabela invalidnosti, po kateri je priznati tožeči stranki za nastalo poškodbo samo 3 % invalidnost. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, ko se je postavilo na stališče, da so v času škodnega dogodka veljale zavarovalna polica z dne 9.6.1998, št. 0052386 in Splošni pogoji za nezgodno zavarovanje oseb, katerega sestavni del je tudi tabela invalidnosti. Za oboje je prvo sodišče pravilno odločilo, da veljata od 1.9.1996 dalje, zato je na podlagi točke 50/a tabele invalidnosti/96, potrebno izplačati tožnici 3 % invalidnost, kar predstavlja znesek 150.000,00 SIT od 5,000.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju povzema pravilne in izčrpne zaključke prvostopenjskega sodišča (str. 2-5 izpodbijane sodbe) glede tega, katera polica oz. tabela invalidnosti s splošnimi pogoji je veljala v času nastanke škodnega dogodka in zakaj. Glede tega pritožbeno sodišče samo še dodaja, da se že sama tožeča stranka v tožbi sklicuje na zavarovalno polico št. 0052386, ki je bila sklenjena 9.6.1998 in šele v pripravljalnem spisu z dne 17.6.1999 opozarja na polico z dne 13.12.1994 (št. 1-0000476), na podlagi katere bi prišli v poštev splošni pogoji in tabela invalidnosti iz leta 1993 in s tem možnost za 10 % invalidnost. Sodišče prve stopnje je torej na podlagi navedenega in predvsem glede na to, da nova polica vsebuje podpis sklenitelja zavarovanja (ravnatelja P. B.), pravilno odločilo, da velja nova polica in z njo tudi novi pogoji, saj je zavarovanec (kot izhaja iz njene vsebine) s podpisom potrdil, da potrjuje prejem pogojev in klavzul za sklenjeno zavarovanje, ti pogoji pa so bili seveda "novi", iz leta 1996, kot je pojasnila tudi priča M. G., katera je bila v času sklenitve te police zaposlena pri toženi stranki. Tožeča stranka, tudi, kar pravilno izhaja iz prvostopenjskih razlogov, ni dokazala, da jih zavarovanec (sklenitelj zavarovanja) dejansko ne bi prejel. Pritožba tožeče stranke je torej v tem delu neutemeljena in je bilo treba v skladu z 353. členom ZPP izpodbijano sodbo v tem delu potrditi. Pritožba tožeče stranke pa ima prav, ko zatrjuje, da ji gredo zakonske zamudne obresti od dneva vložitve tožbe dalje in da je sodišče prve stopnje napačno odločilo, ko ji je le-te priznalo komaj od 12.3.1999 (14 dni od datuma, ko je toženka prejela izvedensko mnenje dr. V., pridobljeno med pravdo, v katerem je ugotovljen obseg poškodb in ocena invalidnosti). Vprašanje, kdaj pride tožena zavarovalnica v zamudo s svojo izpolnitvijo, je potrebno presojati po določbi 919. člena tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Po prvem odstavku navedene določbe mora zavarovalnica, če nastane zavarovalni primer, izplačati v pogodbi določeno vsoto v dogovorjenem roku, ki ne sme biti daljši od 14 dni, šteto od dneva, ko je dobila obvestilo, da je zavarovalni primer nastal. Če pa je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen čas, začne teči ta rok od dneva, ko sta bili ugotovljeni obstoj in znesek njene obveznosti. Navedena zakonska določba je smiselno povzeta tudi v 14. členu splošnih pogojev (izplačilo zavarovalne vsote). Če zavarovalnica ne izvrši plačila v navedenem roku, ima upravičenec pravico do zamudnih obresti. V spornih primerih glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti je tako potrebno presoditi, ali je zavarovanec ob uveljavljanju zavarovalnine predložil vse potrebne dokaze, na podlagi katerih bi lahko zavarovalnica kot dober strokovnjak (drugi odstavek 18. člena ZOR) objektivno ugotovila obstoj svoje obveznosti ali vsaj njen nesporni del. V predmetni zadevi je tožnica utrpela poškodbo 18.8.1998, pri čemer se je ugotovljena invalidnost tožnice nedvomno ustalila že pred vložitvijo tožbe, dne 4.9.1998, ko je bilo končano zdravljenje. To dejstvo izhaja iz priložene zdravstvene dokumentacije, katero je tožnica predložila toženki že v predpravdnem postopku dne 12.10.1998 (ko za tem niti v 17-ih dneh ni reagirala in je bila šele zatem vložena tožba) in tudi iz izvedenskega mnenja (list.št. 10). Glede na to, da sta bila obstoj obveznosti tožene stranke in tudi njena višina (3 % invalidnost zaradi dvojnega zloma reber po 50/a točki tabele invalidnosti, kot bi lahko zavarovalnica kot dober strokovnjak objektivno ugotovila sama ob predloženi zdravstveni dokumentaciji in diagnozi dveh zlomljenih reber) znana vsaj ob vložitvi tožbe, je tožeča stranka upravičeno zahtevala zakonske zamudne obresti od tega dne in ni pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da ji gredo obresti šele od ugotovitve stopnje invalidnosti po izvedencu tekom te pravde. Iz tega vidika pa se pokaže kot pravilna pritožbena graja v smeri nepravilne uporabe materialnega prava. Po obrazloženem je bilo v utemeljenem delu pritožbi ugoditi, v ostalem pa jo zavrniti, kot je to razvidno iz izreka te sodbe (4. točka prvega odstavka 358. in 353. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je odločitev prvega sodišča spremenilo samo glede teka zakonskih zamudnih obresti (in to le za nekaj mesecev), odločitev o glavni stvari pa je potrdilo, zato o stroških pravdnega postopka ni bilo potrebno ponovno odločati. Ker pa tožeča stranka v pritožbi napada odmero sodišča prve stopnje o pravdnih stroških, je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča tudi v tem delu in ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče pravilno priznalo priglašene stroške. Pritožbene navedbe o tem, da toženi stranki potni stroški ne gredo, ker bi si glede na oddaljenost pooblaščenca tožene stranke (je iz Medvod) lahko vzela substituta, niso utemeljene. Pritožbeno sodišče poudarja, da ima vsaka stranka pravico, da prosto izbira, kateri odvetnik bo njen pooblaščenec in tega ni možno omejevati s tem, da mora imeti pooblaščenec sedež pisarne na območju sodišča, kjer se vršijo obravnave, oz. da bi si moral v takem primeru vzeti substituta iz tistega območja, kot to zatrjuje pritožnica. Pa tudi po tretjem odstavku 14. člena Odvetniške tarife - OT so potni stroški do razdalje 400 km mišljeni kot potrebni stroški (prvi odst. 155. člena ZPP), zato je prvo sodišče te stroške pravilno priznalo. Upravičeni in v skladu z OT so tudi vsi ostali stroški, katere je na koncu sodišče prve stopnje pravilno obračunalo glede na uspeh v pravdi (v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP). Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, saj v pritožbi o glavni stvari ni uspela, s pritožbeno grajo zamudnih obresti pa ji niso nastali posebni stroški. (drugi odstavek 154.člena ZPP). Stroškov odgovora na pritožbo tožene stranke pa pritožbeno sodišče ni priznalo, saj ni z ničemer pripomogla k odločitvi višjega sodišča, zato niso bili potrebni. Določila ZOR so bila v tej zadevi uporabljena v skladu z določilom 1060. člena Obligacijskega zakonika - OZ.