Jedro

Podatek o pogodbeni vrednosti javnega naročila je prvenstveno namenjen zagotovitvi spoštovanja upravnopravnih zahtev ZJN-1 (npr. da se nad določeno vrednostjo izvede kompleksnejši postopek javnega naročanja), medtem ko je v obligacijskem razmerju med naročnikom in ponudnikom pomembna cena na enoto, ki je izbrana na razpisu in s pogodbo dogovorjena. Ko je ponudnik izbran in je pogodba z naročnikom sklenjena, je temeljna obveznost naročnika, da ponudniku (izvajalcu), ki storitve pravilno opravi, zagotovi plačilo glede na pogodbeno dogovorjeno ceno na enoto, sama pogodbena vrednost naročila pa nima (več) bistvenega pomena.

Vsakršno odstopanje od pogodbene vrednosti ne more iti v breme naročnika, saj se ta ni zavezal s pogodbo zagotoviti takšnega obsega poslov.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 57.326,16 EUR odškodnine s pripadki in odločilo, da mora tožnica toženki povrniti odmerjene pravdne stroške.

Zoper sodbo je vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov tožnica in pritožbenemu sodišču predlagala, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Su 72/2010-10 z dne 9.2.2010 prenesena z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica in toženka sta sklenili pogodbi št. 990001625/JNS (v nadaljevanju: pogodba 1625) in št. 9900001873/JNS (v nadaljevanju: pogodba 1873) za dostavo in prevzem poštnih pošiljk na določenih lokacijah v Ljubljani. Pogodbi sta bili sklenjeni na podlagi izvedenih javnih razpisov po postopku s pogajanji v skladu s takrat veljavnim Zakonom o javnih naročilih (ZJN-1). Toženka je pri pogodbah nastopala kot naročnica, tožnica pa kot izvajalka storitev dostave in prevzema poštnih pošiljk oziroma paketov.

Med pogoji razpisne dokumentacije javnega naročila je bilo tudi določilo o predvidenem obsegu paketov, ki naj bi jih tožnica (izvajalka) mesečno prevzela in dostavila. Tako je bilo v razpisni dokumentaciji, na podlagi katere je bila sklenjena pogodba 1625, določeno, da znaša mesečna dostava ca. 5750 paketov (sklop XVIII PLC Ljubljana) oziroma ca. 9000 paketov (sklop XIX PLC Ljubljana), pri razpisni dokumentaciji za pogodbo 1873 pa je bila določena mesečna dostava in prevzem ca. 8300 paketov. Razpisna dokumentacija je razlikovala med posamezno dostavljenimi in prevzetimi paket in skupno dostavljenimi in prevzetimi paketi, razmerje med njimi pa je bilo 60:40 v korist posamezno dostavljenih in prevzetih paketov. Razlika je temeljila na tem, da je za skupno dostavljene pakete ponujena cena lahko nižja, saj je v tem primeru šlo za večje stranke, kjer je ena vožnja pokrila večje število (skupno oddanih/prevzetih) paketov.

Ponudba tožnice je bila izbrana kot ekonomsko najugodnejša. V skladu z razpisnimi pogoji je diferencirala ceno za skupno in posamezno dostavljene oz. prevzete pakete. Glede na tako postavljene cene in predvideno število dostavljenih oz. prevzetih paketov na mesec je bila oblikovana okvirna pogodbena vrednost, ki je v primeru pogodbe 1625 znašala 39.960.000,00 SIT (166.750,13 EUR) brez DDV (14. člen pogodbe), v primeru pogodbe 1873 pa 23.904.000,00 SIT (99.749,62 EUR) brez DDV (12. člen pogodbe). Pri obeh pogodbah je bilo določeno, da je pogodbena vrednost okvirna in da je odvisna od dejansko opravljenih storitev.

Težave so nastale, ker tožnica zaradi manjšega povpraševanje ni dosegala števila predvidenih paketov, zaradi česar ji je nastajala izguba. Ker je svojo ponudbeno ceno oblikovala glede na število paketov, ki naj bi bili v skladu z razpisno dokumentacijo in pogodbo dostavljeni/prevzeti, je za nezagotavljanje pogodbene vrednosti iz predvidenega razmerja (60:40) krivila toženko ter iz tega razloga odpovedala pogodbo št. 1873. Zaradi odpovedi pogodbe je toženka vnovčila dano bančno garancijo. Tožnica je tako s tožbo zahtevala povračilo premoženjske škode zaradi prenizke mesečne pogodbene vrednosti pri pogodbi 1625 v skupnem znesku 30.092,16 EUR, pri pogodbi 1873 v skupnem znesku 17.259,00 EUR ter zaradi po njenem mnenju neupravičeno vnovčene bančne garancije v znesku 9.975,00 EUR, skupaj torej 57.326,16 EUR.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo celotni tožbeni zahtevek. Glede odškodninske obveznosti na podlagi pogodbe 1625 je ugotovilo, da je realizacija tožnice po tej pogodbi celo presegla pogodbeno vrednost (za 175,5 %), zaradi česar je ocenilo, da tožnici ni nastala škoda, glede odškodninske obveznosti na podlagi pogodbe 1873 pa je presodilo, da je sicer realizacija bila nižja od pogodbene vrednosti, vendar je tožnica s svojim ravnanjem (odstopom od pogodbe) pretrgala vzročno zvezo. V zvezi z vnovčenjem garancije je presodilo, da je bila toženka zaradi odstopa od pogodbe upravičena vnovčiti garancijo in da ji ni mogoče očitati zlorabe.

V pritožbi tožnica napada te zaključke sodbe prve stopnje. V zvezi s pogodbo 1625 očita sodišču, da je spregledalo, da je do povečane realizacije prišlo zaradi povečanega števila vozil tožnice, kar je za tožnico predstavljalo dodaten strošek, glede pogodbe 1873 pa oporeka stališču o pretrganju vzročne zveze.

Po presoji pritožbenega sodišča je zaključek sodišča prve stopnje o neobstoju odškodninske obveznosti toženke pravilen, vendar iz drugih materialnopravnih razlogov, ki bodo predstavljeni v nadaljevanju. Ker je med pravdnima strankama obstajalo pogodbeno razmerje, je treba zatrjevano odškodninsko obveznost presojati po pravilih poslovne odškodninske obveznosti (členi 239-246 Obligacijskega zakonika (OZ)). Za obstoj poslovne odškodninske obveznosti morajo biti izpolnjeni kumulativno sledeči pogoji: 1) kršitev obveznosti (neizpolnitev, nepravilna izpolnitev ali izpolnitev z zamudo), 2) nastanek škode, 3) vzročna zveza med nastalo škodo in kršitvijo obveznosti, 4) odgovornost. Če oškodovanec uspe dokazati prve tri predpostavke, je na povzročitelju škode, da se razbremeni odgovornosti s tem, da dokaže, d a ni mogel izpolniti svoje obveznosti oziroma da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti (240. člen OZ).

V obravnavani zadevi po presoji pritožbenega sodišča ni podana prva predpostavka – kršitev pogodbene obveznosti. Tožnica namreč toženki očita, da je obveznost kršila s tem, ker ni zagotovila pogodbene vrednosti oziroma takšnega števila prevzetih/dostavljenih paketov, kot je bilo navedeno v razpisni dokumentaciji oziroma pogodbi. Pri tem pa tožnica povsem spregleda, da se toženka s pogodbo ni zavezala zagotoviti takšnega števila paketov. Že v razpisni dokumentaciji je bilo navedeno, da gre za okvirno število paketov, še bolj jasno pa je to razvidno iz pogodbe, ki izrecno določa, da je pogodbena vrednost okvirna in da je odvisna od dejansko opravljenih storitev. Ker toženka ni prevzela obveznosti zagotoviti določenega števila paketov, te obveznosti zaradi zatrjevane nižje realizacije ni mogla kršiti.

Vendar je po drugi strani treba upoštevati tehtne argumente tožnice, da je svojo ponudbeno vrednost (ceno na paket) oblikovala ob upoštevanju v razpisu predvidene pogodbene vrednosti in da se je zanesla na podatke, ki jih je posredovala toženka. V tem smislu je pomemben pojem pogodbene vrednosti, ki ima predvsem upravnopravni (javnonaročniški) značaj. V skladu z ZJN-1 pogodbena vrednost namreč odločilno vpliva na postopek (omejuje izbiro vrste postopka) in potek javnega naročila (npr. obvezna objava v Uradnem listu EU nad določenim zneskom). Zato tudi ZJN-1 vsebuje natančne določbe o določitvi vrednosti naročila, kjer med drugim za redne nakupe storitev predvideva, da se vrednost lahko določi tako, da se upošteva dejanska celotna vrednost primerljivih naročil, oddanih v prejšnjem proračunskem letu ali zadnjih 12 mesecih, pri čemer je treba upoštevati spremembe količin ali vrednosti, ki so pričakovane za obdobje naslednjih 12 mesecev (prva alineja drugega odstavka 27. člena ZJN-1). Na ta način je toženka v obravnavanem primeru tudi določila pogodbeno vrednost javnega naročila.

Iz navedenega izhaja, da je podatek o pogodbeni vrednosti javnega naročila prvenstveno namenjen zagotovitvi spoštovanja upravnopravnih zahtev ZJN-1 (npr. da se nad določeno vrednostjo izvede kompleksnejši postopek javnega naročanja), medtem ko je v obligacijskem razmerju med naročnikom in ponudnikom pomembna cena na enoto, ki je izbrana na razpisu in s pogodbo dogovorjena. Povedano drugače, ko je ponudnik izbran in je pogodba z naročnikom sklenjena, je temeljna obveznost naročnika, da ponudniku (izvajalcu), ki storitve pravilno opravi, zagotovi plačilo glede na pogodbeno dogovorjeno ceno na enoto, sama pogodbena vrednost naročila pa nima (več) bistvenega pomena.

Pri tem pa ni mogoče izključiti, da bi lahko določitev pogodbene vrednosti javnega naročila v določenih okoliščinah odločilno vplivala tudi na civilnopravno (obligacijsko) razmerje naročnika in ponudnika. Če bi namreč javni naročnik skrajno malomarno ali celo naklepno napačno ocenil pogodbeno vrednost in na tak način zavedel ponudnika storitev k predložitvi nižje cene na enoto, zaradi tako dogovorjene pogodbene cene na enoto pa bi kasneje ponudnik trpel izgubo, bi takšno ravnanje naročnika nasprotovalo načelu vestnosti in poštenja (5. člen OZ) in bi lahko utemeljilo odškodninsko odgovornost javnega naročnika. Vendar v obravnavani zadevi trditve in ponujeni dokazi tožnice ne dajejo nobene podlage za takšen zaključek. Realizacija je bila glede na nesporne ugotovitve pri eni pogodbi v celotnem trajanju izvajanja celo nadpovprečna, pri drugi pa je bila res podpovprečna, pri čemer pa se je ta druga pogodba izvajala zgolj šest mesecev. Poleg tega je toženka trdila in zaslišane priče so to potrdile, da je pogodbeno vrednost izračunala glede na pretekle podatke o številu paketov in predvideno gibanje v prihodnosti, kot to zahteva ZJN-1 in kot je v skladu z dobro poslovno prakso. Končno pa tožnica v zvezi s tem niti ni postavila trditev, da bi toženka naklepno napačno ali malomarno določala pogodbeno vrednost, temveč je toženki očitala že samo dejstvo, da pogodbena vrednost ni bila dosežena.

V zvezi s tem pa je treba tožnici tudi pojasniti, da vsakršno odstopanje od pogodbene vrednosti ne more iti v breme toženke, saj se ta ni zavezala s pogodbo zagotoviti takšnega obsega poslov. Glede na zapis v razpisnih dokumentacijah in zlasti v pogodbah bi tožnica morala in mogla predvideti, da do določenega odstopa od števila paketov za dostavo lahko pride in da z vstopom v posel deloma prevzema to poslovno tveganje. Če je prenizko določila ponudbeno ceno, ker ni upoštevala možnosti nihanja povpraševanja, mora sebi naprtiti izgubo, ki je posledica napačne poslovne odločitve.

Iz povedanega sledi, da je neutemeljen tudi zahtevek za plačilo zneska, ki ustreza potrditvah tožnice neupravičeno vnovčeni bančni garanciji. Ker toženka ni kršila pogodbe št. 1873, je tožnica neutemeljeno odstopila od pogodbe. Zaradi neutemeljenega odstopa pa je toženka lahko vnovčila bančno garancijo, ki je bila dana za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti (17. člen pogodbe). Tudi to ravnanje tožnice torej ni v nasprotju s pogodbo, zato je že ob pomanjkanju te predpostavke neutemeljen zahtevek iz naslova odškodninske obveznosti.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP.