Jedro

Postopanje sodišča, ko je zaradi razglašene epidemije prestavilo zaslišanje policistov za relativno kratko obdobje, ni mogoče oceniti kot neracionalno, nepotrebno in neekonomično ter sodišču pripisovati krivdo, da so zaradi tega nastali višji stroški, kot bi sicer bili. Nastanek teh stroškov je namreč povzročil obdolženec s svojim ravnanjem, ko je vozil motorno vozilo v cestnem prometu v času, ko se mu izvršuje prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Zaseg vozila v takem primeru je obligatoren, zato stroški hrambe zaseženega vozila, nedvomno potrebni stroški, ki jih je dolžan kriti tisti, ki mu je bila izrečena sankcija za prekršek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom obdolžencu naložilo plačilo stroškov hrambe v predmetnem postopku zaseženega motornega vozila za mesece april, maj in junij 2020 v skupni višini 158,45 EUR, ki jih je dolžan plačati v 30. dneh po pravnomočnosti tega sklepa, sicer se izterjajo prisilno.

2. Zoper tak sklep se pritožuje obdolženec smiselno zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnih določb zakona o prekrških (2. in 3. točka 154. člena Zakona o prekrških – ZP-1). V pritožbi navaja, da je bila prva napovedana obravnava že 28. 2. 2020 in je bila zaradi epidemije prestavljena, zato meni, da ni dolžan plačati stroškov hrambe vozila za tako dolgo obdobje. Znesek je za njegovo finančno stanje previsok in ga ni sposoben plačati.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetnem postopku je obdolženec bil s sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 28. 4. 2020, ki je postala pravnomočna 20. 5. 2020, spoznan za odgovornega uvodoma navedenih prekrškov, med drugim tudi prekrška po desetem odstavku 56. člena ZVoz-1. Z navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v IV. točki izreka obdolžencu naložilo plačilo stroškov postopka, in sicer sodno takso v višini 180,00 EUR ter do izdaje sodbe nastale stroške prevoza in hrambe zaseženega vozila v znesku 250,46 EUR, glede naknadno nastalih stroškov hrambe zaseženega vozila pa je odločilo, da bo o njih odločilo s posebnim sklepom, ko bodo ti stroški znani.

5. Ker je račune za hrambo vozila za mesece april, maj in junij 2020 sodišče prejelo po izdaji sodbe o prekršku in tako ti stroški ob izdaji sodbe o prekršku sodišču prve stopnje niso bili znani, je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom utemeljeno naložilo obdolžencu v plačilo tudi stroške hrambe motornega vozila za navedeno obdobje do vrnitve vozila obdolžencu. Zneski posameznih računov, ki jih je sodišče naštelo v 3. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, se ujemajo z računi, ki se nahajajo v spisu, njihova skupna vsota pa znaša 158,45 EUR, kar je tudi sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom obdolžencu naložilo v plačilo.

6. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da ni dolžan plačati stroškov hrame za tako dolgo obdobje, ker je podaljšanje postopka bila posledica epidemije, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil obdolženec zaslišan 20. 2. 2020, prestavljeno pa je bilo zaslišanje poslujočih policistov, in sicer iz 19. 3. 2020 na 23. 4. 2020. Postopanje sodišča, ko je zaradi razglašene epidemije prestavilo zaslišanje policistov za relativno kratko obdobje, ni mogoče oceniti kot neracionalno, nepotrebno in neekonomično ter sodišču pripisovati krivdo, da so zaradi tega nastali višji stroški, kot bi sicer bili. Nastanek teh stroškov je namreč povzročil obdolženec s svojim ravnanjem, ko je vozil motorno vozilo v cestnem prometu v času, ko se mu izvršuje prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja in ne more pridobiti novega vozniškega dovoljenja. Zaseg vozila v takem primeru je v skladu s 23. členom ZPrCP obligatoren, zato stroški hrambe zaseženega vozila, ki v skladu s 3. in 11. točko prvega odstavka 143. člena ZP-1 predstavljajo stroške postopka o prekršku, nedvomno potrebni stroški, ki jih je v skladu s prvim odstavkom 144. člena ZP-1 dolžan kriti tisti, ki mu je bila izrečena sankcija za prekršek.

7. Pritožbene navedbe, da je znesek teh stroškov za obdolženčevo finančno stanje previsok in da ga ni sposoben plačati, ne vplivajo na pravilnost izpodbijane odločitve in ker so popolnoma pavšalne in dokazno nepodprte tudi ne nudijo podlage za sklepanje, da bi s plačilom teh stroškov bilo ogroženo obdolženčevo preživljanje ali preživljanje tistih, ki jih je dolžan preživljati, niti v spisovnem gradivu ni najti nobenih dokazov v zvezi s tem, čeprav je obdolženec že pred izdajo izpodbijanega sklepa zaprosil za oprostitev plačila sodnih taks, vendar po pozivu sodišča prve stopnje svojega predloga ni ustrezno dopolnil v postavljenem roku.

8. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče obdolženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).