Jedro

Če je sodišče nepravilno presodilo dejstveni substrat tožeče stranke ali tožeči stranki ni dalo možnosti, da ga dopolni, gre za vprašanje kršitve postopka, ki je lahko bistvena, vendar v pritožbenem postopku upoštevna le, če jo stranka uveljavlja.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo sta razveljavljeni 1. in 3. točka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 8 I 2004/06120, z dne 18.8.2004 in tožbeni zahtevek zavrnjen. Tožeči stranki je naložena obveznost plačila 427,55 € pravdnih stroškov tožene stranke.

V pritožbi tožeča stranka uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da je sporna le višina stroškov popravila, kajti popravilo je bilo opravljeno, kar je nesporno. Gre za poslovno obligacijo, ki temelji na dogovoru, da tožeča stranka za toženo popravi osebno vozilo in opravi druge potrebne storitve, tožena pa ji plača. Drugo, povsem ločeno pravno razmerje pa je uveljavljanje odškodnine pri zavarovalnici. Predmet spora je razlika med stroški popravila in odškodnino, ki jo je tožeča stranka uspela uveljaviti na zavarovalnici. Med strankama ni bilo dogovora o tem, da bo odmena za popravilo enaka prejeti odškodnini. Če zavarovalnica odškodnine ne bi plačala, bi tožena stranka morala plačati vse stroške popravila in drugih storitev. Ugotoviti je zato treba le, ali iztoževana denarna odmena ustreza dejanskim stroškom, ki jih je tožeča stranka imela s popravilom in drugimi storitvami. To dejstvo pa se lahko ugotavlja le z izvedencem avtomobilske – mehanične stroke, ki ga je tožeča stranka predlagala, sodišče pa dokaznemu predlogu ni sledilo.

Pritožba ni utemeljena.

Izpodbijana sodba je bila izdana v sporu majhne vrednosti, zato se lahko izpodbija zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. čl. ZPP). Tako je bil pritožnik v izpodbijani sodbi tudi poučen. Pravilnost ugotovitve dejanskega stanja zaradi omejenosti pritožbenih razlogov ne more biti predmet presoje v pritožbenem postopku.

Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkljive tožnikove trditvene podlage. Zavrnitve zahtevka ne utemeljuje z rezultatom dokaznega postopka, zato so vse pritožbene navedbe, ki se tičejo nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, tudi zato brezpredmetne.

Pritožbeni trditvi, da je sporna le višina zahtevka, medtem ko naj bi temelj (pravno razmerje, iz katerega terjatev izvira) ne bil sporen, ni mogoče slediti. Pravdni stranki namreč njun dogovor v zvezi s popravilom avtomobila in izvedbo ostalih storitev opisujeta različno v delu, ki se tiče plačila storitev. Toženka zanika, da sploh kaj dolguje, obenem pa tožnika poziva, da zahtevek tudi po višini izkaže. Sporno je, ali je bila kot popolno plačilo tožnikovih storitev dogovorjena po zavarovalnici izplačana - času sklepanja dogovora še nepriznana in po višini neopredeljena - odškodnina, torej tudi temelj terjatve. Sicer pa vprašanje, ali je sporna samo višina terjatve ali tudi njen temelj, ni pomembno, kajti sodišče prve stopnje je ocenilo, da je zaradi nesubstanciranosti tožba nesklepčna in zahtevek zavrnilo iz procesnih razlogov. Ravnanje sodišča je načeloma pravilno, kajti če tožba ni sklepčna, potem izvajanje dokazov, za ugotovitev spornih dejstev sploh ni potrebno. Predmet pritožbene presoje bi zato lahko bilo vprašanje pravilnosti presoje trditvenega substrata tožeče stranke. Torej vsebinska presoja, ali je s pomanjkljivo konkretizacijo in individualizacijo tožbenih navedb oz. pomanjkljivim navajanjem dejstev tožeča stranka onemogočila izvajanje dokazov (sodišče o manjkajočih dejstvih dokazov ne more in ne sme izvajati).

Pritožba take presoje ne zahteva, saj strogost in pravilnost presoje dejstvenega substrata ali ustreznost materialno procesno vodstva ne napada. Ker sodišče druge stopnje obravnavano sodbo preizkusi v mejah pritožbenih razlogov, se na podlagi pritožbe v obravnavo nakazanih vprašanj ne more spuščati.

Postavlja se vprašanje, ali tožeča stranka v pritožbi argumentirano uveljavlja katero od absolutnih bistvenih kršitev postopka iz 2. odstavka 339. čl. ZPP. S tem ko pritožnica v pritožbi opozarja, da ni bilo ugodeno njenemu predlogu po postavitvi izvedenca avtomobilske-mehanične stroke, uveljavlja zahtevo po izvedbi dokaznega postopka. Njeno pritožbeno trditev o neizvedbi predlaganega dokaza lahko opredelimo kot trditev, da ji z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem in uveljavljanje absolutne bistvene kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. čl. ZPP. Vendar pa tožeča stranka dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca sploh ni postavila, zato zatrjevana kršitev – neizvedba predlaganega dokaza - ni bila storjena.

V okviru presoje sodbe po uradni dolžnosti pa je treba presoditi, ali je bila pri odločanju storjena katera od bistvenih kršitev postopka, na katero sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. čl. ZPP). V okviru te presoje pritožbeno sodišče ne najde kršitev, na obstoj katerih pazi po uradni dolžnosti (1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točka drugega odstavka 339. čl. ZPP). Če je sodišče nepravilno presodilo dejstveni substrat tožeče stranke, ali tožeči stranki ni dalo možnosti, da ga dopolni, gre za vprašanje kršitve postopka, ki je lahko bistvena (1. odstavek 339. čl. ZPP), vendar v pritožbenem postopku upoštevna le, če jo stranka uveljavlja. Pritožbeno sodišče nima pooblastila, da po uradni dolžnosti presoja, ali je pomanjkanje procesnega gradiva take narave, da že preizkus sklepčnosti tožbe utemeljuje zavrnitev zahtevka in izvajanje dokazov (ugotavljanje spornih dejstev) sploh ni potrebno in ali je sodišče zadostilo materialno procesnemu vodstvu, ki se tudi v postopku v sporih majhne vrednosti vsaj do neke mere zahteva.

Ker tožnik v pritožbi ni ugovarjal ugotovitvi sodišča, da ni navedel dejstev, ki substancirajo zahtevek, v okviru preizkusa po uradni dolžnosti pa tudi ni mogoče presojati, ali je dejstveni substrat pomanjkljiv in nejasen, je pritožbo treba zavrniti. Dovoljeni uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, storjene pa niso niti kršitve postopka, na katere sodišče pazi po uradni dolžnost (353. čl. ZPP).

Sodnica posameznica odloča na osnovi 5. odstavka 458. čl. ZPP.