Jedro

V obravnavanem primeru je prvostopenjski organ izdal izpodbijano odločbo na podlagi določbe 6. člena in 15. člena ZVV v povezavi z določbami 100. člena in 101. člena ZUJF ter v postopku, določenim z 231. členom ZUJF. Po slednjem se upravičencem, ki so na dan uveljavitve ZUJF upravičeni do pravice do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja po zakonu, ta pravica zagotavlja do 1. januarja 2013. Z odločbo, izdano v tem postopku, upravna enota razveljavi odločbo o tej pravici, priznani na podlagi zakona, če ugotovi, da vojnemu veteranu po tem zakonu ta pravica od 1. januarja 2013 ne pripada. Na tej podlagi je prvostopenjski organ izdal izpodbijano odločbo, potem, ko je ugotovil, da tožnik še ni dopolnil 55. let starosti in da ni trajno popolnoma nezmožen za delo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Brežice odločila, da vojnemu veteranu ..., roj. ...1961, ne pripada pravica do zdravstvenega varstva od 1. 1. 2013 (točka 1 izreka); odločba 130-352/2011 z dne 13. 4. 2011 se s 1. 1. 2013 razveljavi (točka 2 izreka); posebni stroški niso zaznamovani (točka 3 izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je bila tožniku, vojnemu veteranu s slednjo priznana pravica do zdravstvenega varstva. V nadaljevanju prvostopenjski organ navaja člen 100 Zakona o uravnoteženju javnih financ (v nadaljevanju ZUJF), ki spreminja 6. člen Zakona o vojnih veteranih (ZVV), po katerem ima pravico do varstva vojni veteran, ki dopolni 55 let starosti ali je pri njemu nastala trajna popolna izguba delovne zmožnosti ter 101. člen in prvi odstavek in drugi odstavek 231. člena ZUJF, ki jih citira. Tožnik še ni dopolnil 55 let starosti in ni trajno popolnoma nezmožen za delo, zato mu pravica do zdravstvenega varstva od 1.1. 2013 ne pripada. Izrek o stroških utemelji na prvem odstavku 118. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. Z izdano odločbo prvostopenjski organ ni z ničemer posegel v pravice tožnika do zdravstvenega varstva, temveč le v plačilo zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okvirih obveznega zavarovanja, ker tožnik od 1. 1. 2013 dalje ne izpolnjuje več pogojev zanj, ker še ni dopolnil 55 let starosti in ni trajno popolnoma nezmožen za delo.

Tožnik je vložil tožbo, v kateri izpodbija navedeno odločitev. Prvostopenjski organ se v zvezi z odločitvijo sklicuje na ZUJF, ki spreminja ZVV, na podlagi katerega je tožnik imel zagotovljeno plačilo zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, od 1. 5. 2011 dalje na podlagi odločbe 13. 4. 2011, zato je odločitev prvostopenjskega organa nesprejemljiva, saj gre za pridobljeno pravico stranke. Sklicuje se na 50. člen in 51. člen Ustave RS (v nadaljevanju URS). Drugostopenjskemu organu očita, da ni odgovoril na tožnikove navedbe in da se ni vsebinsko ukvarjal s problematiko, ne glede na njeno protiustavnost in nezakonitost. Navaja, da je pravočasno priglasil stroške zastopanja v upravni zadevi, kot jih navaja, o čemer tožena stranka ni odločala, kar tožnik izpodbija. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in ugotovi, da tožniku pripada pravica do zdravstvenega varstva in toženi stranki naloži, da odloči o priglašenih pritožbenih stroških, kateri naj tudi naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja na pravnih in dejanskih ugotovitvah, ki jih je navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe in navaja, da z izdano odločbo organ prve stopnje ni posegel v ustavno varovano pravico do zdravstvenega varstva temveč le v plačilo zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, iz katerega so sedaj določeni strožji pogoji.

Sodišče je s sklepom I U 1603/2012-9 z dne 23. 1. 2013 prekinilo postopek in vložilo zahtevo za presojo ustavnosti prvega in drugega odstavka 231. člena ZUJF. Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-13/13-14 z dne 14. 11. 2013 odločilo, da prvi in drugi odstavek 231. člena ZUJF nista v neskladju z URS. V točki 10. obrazložitve med drugim navaja, da v skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo je razlog, utemeljen v prevladujočem in legitimnem javnem interesu, za znižanje socialnih prejemkov lahko v ekonomski nezmožnosti države za njihovo pokrivanje, kar je tudi temeljni namen ZUJF, ki je v zagotovitvi vzdržnih javnih financ in zmanjšanju izdatkov proračuna, za dosego česar je treba zmanjšati med drugim tudi obseg sredstev, namenjenih za zagotavljanje obravnavane pravice vojnih veteranov. Sicer bi bilo sicer ogroženo izvajanje nalog države, med drugim tudi obveznosti, ki spadajo v okvir socialne države (2. člen URS). Ogrožanje finančne zmožnosti države za pokrivanje socialnih in drugih dajatev, med katere spada tudi pravica vojnih veteranov iz 15. člena ZVV, je stvarni razlog za zmanjšanje pravice do plačila zdravstvenih storitev, ki je utemeljen na prevladujočem in legitimnem javnem interesu. Zakonodajalec je pogoje za pridobitev obravnavane pravice spremenil tako, da jo je namenil vojnim veteranom, ki so socialno ogroženi, torej tistim, ki si sami težko ali sploh ne morejo zagotoviti sredstev za plačilo te pravice. Drugim, ki jim po novi ureditvi ta pravica ne pripada več, pa je zagotovil ustrezen čas, da se prilagodijo na nove okoliščine.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa še dodaja: ZUJF, ki je začel veljati 31. 5. 2012, je spremenil ZVV med drugim v delu, ki ureja pravico vojnih veteranov do zdravstvenega varstva. Prvi odstavek 15. člena ZVV po uveljavitvi ZUJF vojnemu veteranu zagotavlja plačilo zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, če prejema veteranski dodatek ali če izpolnjuje pogoje za pridobitev veteranskega dodatka. Do uveljavitve ZUJF je ta pravica pripadala vsem vojnim veteranom, neodvisno od njihovega premoženjskega stanja (prvi odstavek 6. člena ZVV), s tem, da je ZUJF dodatno zaostril pogoje za pridobitev te pravice, tako, da je spremenil starostni pogoj za pridobitev pravice do varstva po ZVV, ki sedaj znaša 55 let (prvi odstavek 6. člena ZVV) in ne več 50 let. V prehodnih in končnih določbah je ZUJF tudi uredil položaj vojnih veteranov, ki so pravico do zdravstvenega varstva po 15. členu ZVV pridobili pred uveljavitvijo ZUJF, in sicer na način, da se ta pravica zagotavlja do 1. 1. 2013. Upravnim enotam pa je naložil, da odločijo v postopku, ki bo uveden po uradni dolžnosti, ali upravičenci do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, od 1. 1. 2013 dalje izpolnjujejo pogoje za uveljavitev te pravice po tem zakonu. Na tej podlagi je prvostopenjski organ razveljavil odločbo tožnika z dne 13. 4. 2011 o tej pravici, ki jo je imel tožnik priznano na podlagi ZVV ob ugotovitvi, da tožniku ta pravica od 1. 1. 2013 ne pripada (drugi odstavek 231. člena ZUJF).

V obravnavanem primeru je prvostopenjski organ izdal izpodbijano odločbo na pravilni pravni podlagi, in sicer na določbah 6. člena in 15. člena ZVV v povezavi z določbami 100. člena in 101. člena ZUJF ter v postopku, določenim z 231. členom ZUJF. Po slednjem se upravičencem, ki so na dan uveljavitve ZUJF upravičeni do pravice do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja po zakonu, ta pravica zagotavlja do 1. januarja 2013 (prvi odstavek). Upravne enote odločijo v postopku, uvedenem po uradni dolžnosti, ali upravičenci do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, od 1. januarja 2013 dalje izpolnjujejo pogoje za izpolnitev te pravice po tem zakonu. Z odločbo, izdano v tem postopku, upravna enota razveljavi odločbo o tej pravici, priznani na podlagi zakona, če ugotovi, da vojnemu veteranu po tem zakonu ta pravica od 1. januarja 2013 ne pripada (drugi odstavek 231. člena ZUJF). Na tej podlagi je prvostopenjski organ izdal izpodbijano odločbo, potem, ko je ugotovil, da tožnik še ni dopolnil 55. let starosti in da ni trajno popolnoma nezmožen za delo.

Z navedeno odločbo tudi ni bilo poseženo v načelo prepovedi retroaktivnega učinkovanja predpisov in v pridobljene pravice tožnika. Iz odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-13/13-14 z dne 14. 11. 2013 izhaja med drugim tudi, da zoženje oziroma zmanjšanje že uveljavljenih pravic ne pomeni učinkovanja predpisa za nazaj, kadar se pravice zmanjšajo za čas po uveljavitvi zakona oz. po spremembi odločb, izdanih na podlagi takšne ureditve. Izpodbijana ureditev ne učinkuje za nazaj, temveč za čas po 1. 1. 2013. Ob izdaji ustrezne odločbe, tako kot v obravnavanem primeru, ki je bila sprejeta na podlagi spremenjene ureditve, posega v položaj vojnih veteranov, opredeljen v 231. členu ZUJF, za naprej in zato ni v neskladju z drugim odstavkom 155. člena URS. Prav tako pa tudi ne gre za kršitev 2. člena URS .

Prav ima tožnik, ko navaja, da je bil pritožbeni organ dolžna odločiti tudi o stroških pritožbenega postopka, ki jih je tožnik v pritožbi zahteval (drugi odstavek 118. člena ZUP), vendar po mnenju sodišča ta pomanjkljivost ne vpliva na zakonitost prvostopenjske odločbe, ki je predmet preizkusa v upravnem sporu in na drugačno odločitev v konkretni zadevi glede na uspeh celotnega postopka, ko sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita.

Ker je po povedanem materialno pravo pravilno uporabljeno niti niso kršene določbe URS, je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.