Jedro

Temeljni pogoj za odreditev milejših ukrepov je pričakovanje, da bo obtoženec milejši ukrep spoštoval.

Izrek

Zahteva zagovornika obtoženega B.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 29.6.2007 zoper obtoženega B.Š. odredilo pripor iz razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim pravnomočnim sklepom zavrnilo pritožbo obtoženčevega zagovornika kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep je obtoženčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi z 2. točko 372. člena ZKP in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi ter pripor zoper obtoženega B.Š. odpravi.

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane, vložena pa je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zato ocenjuje, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obtoženi B.Š. in njegov zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik v zahtevi navaja, da je iz utemeljitve prvostopenjskega sklepa razvidno, da je bil pripor zoper obtoženega B.Š. odrejen zaradi zagotovitve njegove navzočnosti na glavni obravnavi, torej iz razloga po drugem odstavku 307. člena ZKP. Poudarja, da okoliščin, ki bi utemeljevale priporni razlog begosumnosti iz 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, sklep sodišča prve stopnje ne vsebuje. Zato je po vložnikovem mnenju podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

S temi vložnikovimi navedbami se ni mogoče strinjati. Zoper obtoženega B.Š. je sodišče odredilo pripor iz razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, ker je na podlagi ugotovljenih okoliščin ocenilo, da se obsojenec skriva in izmika kazenskemu postopku. V razlogih je določno zapisalo, da obtoženec ni pristopil na glavno obravnavo dne 13.6.2007, čeprav je bil v redu povabljen, da tudi z odreditvijo privedbe, sodišče obtoženčeve navzočnosti ni moglo zagotoviti, ker ga policisti niso našli v kraju stalnega prebivališča v I. niti v kraju začasnega prebivališča v P., prav tako tudi ne na naslovu v I., kjer je imela prijavljeno prebivališče obtoženčeva žena. Iz razlogov prvostopenjskega sklepa je tudi razvidno, da obtožencu niti s pomočjo detektiva T. ni bilo mogoče vročiti vabila za dodatno razpisane naroke glavnih obravnav, prav tako pa mu sodišče tudi ni uspelo vročiti vabila, na podlagi katerega naj bi se obtoženec zglasil pri izvedencu medicinske stroke, z namenom, da ta poda mnenje o obtoženčevi sposobnosti sodelovanja na glavni obravnavi. Na podlagi teh dejstev je sklepalo, da se obtoženec skriva in da se bo skrival še naprej ter da je zato podana realna nevarnost, da se bo izognil zaključku kazenskega postopka. Sklepanje prvostopenjskega sodišča, da je na podlagi teh okoliščin mogoče zanesljivo sklepati, da se obtoženec skriva z namenom izogniti se kazenskemu postopku, ne pa da se zgolj izmika pristopiti na glavno obravnavo, je razumno. Zato je treba ugotoviti, da so v prvostopenjskem sklepu navedene okoliščine, na podlagi katerih je sodišče presodilo, da je izkazana navedena alternativna oblika pripornega razloga begosumnosti in da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

Vložnik tudi navaja, da je sodišče druge stopnje ugotovilo, da se je obtoženec v času "do realizacije sklepa o priporu" nahajal v Kanadi, da pa je treba upoštevati, da se je vrnil v Slovenijo na lastno željo in da v nasprotnem še ne bi bil v naši državi.

S temi navedbami vložnik izraža nestrinjanje z ugotovitvami pritožbenega sodišča, da se je sklepanje prvostopenjskega sodišča, da je obtoženec begosumen, pokazalo kot utemeljeno, saj je obtoženec pobegnil iz Slovenije v Kanado, od koder pa se ni vrnil prostovoljno, saj je v Kanadi zaprosil za azil in prošnjo med ekstradicijskim postopkom umaknil. Kolikor vložnik v zahtevi ponuja drugačno presojo teh dejstev, po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar po drugem odstavku 420. člena ZKP ne more biti podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Enako velja tudi za nadaljnje navedbe v zahtevi, da je obtoženec slovenski državljan, poročen in oče dveh otrok starih tri in enajst let ter da je tako navezan na družino, da je mogoče utemeljeno sklepati, da ne bo pobegnil. Katero kršitev zakona vložnik uveljavlja z navedbo, da je zadeva v fazi pritožbenega postopka in da je težko pričakovati, da bo pritožbeni postopek rešen "v doglednem času" ter da tudi to potrjuje navedbe obrambe, da v tej fazi postopka ni utemeljenega razloga za odreditev pripora, ne pove. Zato utemeljenosti teh navedb, ki na najsplošnejši ravni merijo na kršitev načela sorazmernosti, ni mogoče preizkusiti.

Vložnik ne more uspeti niti z navedbo, da bi bilo mogoče nemoten potek kazenskega postopka zagotoviti tudi z milejšim ukrepom, to je s hišnim priporom ali pa varščino. Temeljni pogoj za odreditev milejših ukrepov je pričakovanje, da bo obtoženec milejši ukrep spoštoval. Obtoženec je pobegnil v tujino in na ta način nazorno izkazal, da pri njem ni mogoče pričakovati, da bi bilo tudi z milejšimi ukrepi mogoče zagotoviti njegovo navzočnost in s tem nemoten potek kazenskega postopka. Zato je treba pritrditi ugotovitvi v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, da je odreditev pripora zoper obtoženca neizogibno potrebna, pri čemer tudi ni nesorazmerja med posegom v obtoženčevo pravico do osebne svobode na eni in zagotavljanjem nemotenega poteka kazenskega postopka na drugi strani.

Uvodoma zatrjevane kršitve kazenskega zakona po 2. točki 372. člena ZKP, torej da naj bi sodišče kršilo kazenski zakon v vprašanju ali so podane okoliščine, ki izključujejo obtoženčevo kazensko odgovornost, pa v zahtevi sploh ni obrazložil. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zagovornik obtoženega B.Š., niso podane, zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.