Jedro

Ob tem, da se sodba nedvomno nanaša na osebo, ki je obtožena in ki je krivdo tudi priznala in ob tem, da se s tem tudi nedvomno nanaša na kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe, v sodbo samo ni potrebno posegati, saj v konkretnem primeru datum storitve tudi ne pomeni zakonskega znaka kaznivega dejanja, tako, kakor je to primer pri nekaterih drugih kaznivih dejanjih.

Izrek

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Po drugem odstavku 98. člena ZKP se obtoženi A. A. oprosti dolžnosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika. Na podlagi iste zakonske določbe mu je izreklo kazen enega leta in treh mesecev zapora in stransko denarno kazen v obliki 80 dnevnih zneskov po 10,00 EUR, torej skupno 800,00 EUR, za katero je sodišče sklenilo, da jo je obtoženec dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe, v primeru neizterljivosti pa se bo izvršila tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska določil en dan zapora, pri čemer pa ta zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je sodišče obtožencu v izrečeno zaporno kazen vštelo čas, prebit v priporu, in sicer od 19.12.2021 od 23.53 ure dalje. Po 48.a členu KZ-1 je sodišče obtožencu izreklo tudi izgon tujca iz države za dobo dveh let, pri čemer se čas prebit v priporu ne všteva v čas trajanja te stranske kazni, na podlagi osmega odstavka 308. člena KZ-1 pa mu je tudi odvzelo osebno vozilo. V stroškovnem delu odločitve pa je sodišče obtožencu naložilo v plačilo še stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter nagrado in potrebne izdatke zagovornika, ki mu je bil postavljen po uradni dolžnosti, kar vse bo odmerjeno naknadno s posebnim sklepom.

2. Zoper to sodbo se zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP pritožuje obtoženčev zagovornik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe za očitano mu kaznivo dejanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po pregledu spisovnega gradiva v luči vložene pritožbe, višje sodišče ugotavlja, da je potrebno zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrniti. Vsebinsko pritožnik meni, da je sodišče prve stopnje prekoračilo obtožbo, oz. zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Prvo kršitev pritožnik vidi v tem, da je sodišče sledilo obtožbi in v opis kaznivega dejanja v izrek vneslo, da je bilo kaznivo dejanje storjeno dne 20.12.2021, pri čemer pa obtoženec tega dne dejanja ni mogel storiti, saj se je v priporu nahajal že od 19.12.2021 od 23.53 ure dalje. V nasprotju s tem, kar o tem meni pritožnik, pa pri tem ne gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZKP. Ta bistvena kršitev je zagrešena oz. obtožba prekoračena takrat, ko se sodba ne nanaša na osebo, ki je obtožena in ko se ne nanaša na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je v opisu kaznivega dejanja, vsebovanega v izpodbijani sodbi napačno vnesen datum storitve kaznivega dejanja, kar pa je posledica prav tako napačnega datuma, vsebovanega v vloženi obtožbi. Ob tem, da se sodba nedvomno nanaša na osebo, ki je obtožena in ki je krivdo tudi priznala in o tem, da se s tem tudi nedvomno nanaša na kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe, v sodbo samo ni potrebno posegati, saj v konkretnem primeru datum storitve tudi ne pomeni zakonskega znaka kaznivega dejanja, tako, kakor je to primer pri nekaterih drugih kaznivih dejanjih (sodba VSRS I Ips 29412/2015 z dne 14.5.2020).

5. V nadaljevanju pritožbe pa zagovornik meni, da je sodišče prve stopnje nedovoljeno poseglo v obtožbo s tem, ko je iz opisa kaznivega dejanja izpustilo navedbe, da je šlo pri vozilu, uporabljenem pri obravnavanem kaznivem dejanju, za vozilo italijanskih registrskih številk, oz. ker je iz opisa kaznivega dejanja izpustilo besedo "italijanskih". Sodišče prve stopnje je dolžno pri sojenju ocenjevati vse elemente obravnavanega kaznivega dejanja, pri čemer je njegova naloga tudi v tem, da opis kaznivega dejanja, kolikor se ne nanaša na zakonske znake v obtožbi opisanega dejanja, tudi ustrezno "prečisti". Iz celotnega spisovnega gradiva, to pa je bilo gotovo jasno tudi zagovorniku, izhaja, da je obtoženec štiri državljane Turčije prevažal z vozilom mariborskega registrskega območja in da je tedaj jasno, da pri tem ni moglo iti za italijanske registrske številke. V čem naj bi sodišče nedovoljeno poseglo v obtožbo s tem, ko je to napačno navedbo iz opisa kaznivega dejanja izpustilo, zagovornik prepričljivo ne pojasni, navaja le, da naj bi s tem posegom sodišče prve stopnje zagrešilo prepoved reformatio in peius, česar pa podrobneje ne konkretizira. Nikakršne kršitve sodišče prve stopnje ni zagrešilo.

6. V zaključnem delu pritožbe zagovornik navaja še, da se je potrebno opredeliti do zapisa v izreku sodbe, da tujci, ki jih je prevažal obtoženi niso imeli dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji in drugih državah Evropske unije, pri čemer so tujci, ki jih je obtoženec prevažal imeli veljavne dokumente za delo in prebivanje v Republiki Hrvaški, pri čemer pritožnik sam priznava, da niso imeli veljavnih dokumentov za prebivanje v Republiki Sloveniji oz. niso razpolagali t.i. Schengenskim vizumom. Kaj skuša pritožnik s tem izpodbijati oz. glede česa bi se bilo potrebno v zvezi s tem opredeljevati, zagovornik podrobneje ne pojasni, tako, da na te pritožbene navedbe tudi odgovarjati ni mogoče. 7. Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383. člena ZKP nepravilnosti ni pokazal, zaradi česar je bilo potrebno na podlagi prvega odstavka 391. člena ZKP pritožbo zagovornika kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

8. Stroškovni del izreka temelji na določbi drugega odstavka 98. člena ZKP.