Jedro

V izreku izpodbijane odločbe je navedeno, da je ukrep omejitve gibanja tožniku in njegove namestitve v center za tujce odrejen na podlagi druge alineje prvega odstavka 76. člena ZTuj-2, ker je tožnika v skladu z mednarodno pogodbo treba izročiti pristojnemu organu, in sicer italijanskim varnostnim organom, ta izročitev pa ni izvedljiva takoj. To toženka ponovi tudi v obrazložitvi odločbe, iz nadaljevanja obrazložitve pa nato izhaja, da je iz EURODAC izpisa razvidno, da je bil tožnik nazadnje obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito v Švici in da bo zato vračan po Dublinski uredbi. Tega toženka ne obrazloži oziroma ne utemelji.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve, Policije, Policijske uprave ..., Policijske postaje ... št. 2253-58/2022/5 (3B696-143) z dne 16. 3. 2022 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Policija (v nadaljevanju: toženka) je tožniku na podlagi določb druge alineje prvega odstavka 76. člena in prvega odstavka 78. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj-2) izdala izpodbijano odločbo, s katero je, kot je navedeno v izreku odločbe, tožniku kot tujcu, roj. ... 1985 v kraju Tunis, Tunizija, stalno stanujočemu Tunis, Tunizija, državljanu Tunizije, ki je brez dokumentov za identifikacijo in je v postopku izročitve, odredila od dne 16. 3. 2022 od 17.50 ure do njegove izročitve tujim varnostnim organom, a ne dlje kot šest mesecev, nastanitev v Centru za tujce (v nadaljevanju: center) v Velikem Otoku 44 z, Postojna, ker ga je v skladu z mednarodno pogodbo treba izročiti pristojnemu organu (v tem primeru italijanskim varnostnim organom) in ta izročitev ni izvedljiva takoj.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedeno, da se tožnika nastani v centru, ker je bil prijet po uspelem nedovoljenem prehodu državne meje in ga je treba izročiti italijanskim varnostnim organom, vendar ga ni mogoče izročiti takoj. Toženka pojasnjuje, da so policisti Policijske postaje ... 15. 3. 2022 ob 10.15 uri v naselju ... kontrolirali osebni avtomobil znamke Peugeot 5008, reg. oznake ..., ki ga je vozil tožnik, državljan Tunizije, ki ne poseduje osebnih dokumentov (identiteta je bila ugotovljena na podlagi njegove izjave). V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za vstop ali prebivanje v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: RS) ter da je 15. 3. 2022 ob 8.30 uri nezakonito prestopil državno mejo med Republiko Italijo in RS preko nekdanjega mejnega prehoda Lipica. V neformalnem postopku je bil najavljen italijanskim varnostnim organom na nekdanjem mejnem prehodu Fernetiči za dne 16. 3. 2022 ob 13.30 uri, vendar so na dan izročanja ob 14.00 zavrnili sprejem tožnika z obrazložitvijo, da je iz EURODAC izpisa razvidno, da je bil nazadnje obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito v Švici in bo zato vračan po Dublinski uredbi. Ker tožnika ni mogoče takoj izročiti tujim varnostnim organom, se ga v skladu z drugo alinejo prvega odstavka 76. člena ZTuj-2 nastani v center. V nadaljevanju toženka povzema posamezne določbe ZTuj-2 ter dodaja, da sta bila vsebina odločbe in pravni pouk tožniku prevedena v angleški in italijanski jezik, ki ga govori in razume ter se z njeno vsebino strinja.

3. Tožnik je pravočasno vložil tožbo zoper izpodbijano odločbo, in sicer je tožbo sodišču poslal preko centra, ki je poskrbel za prevod sicer v italijanščini lastnoročno napisane tožnikove vloge (sodišče njeno vsebino razume in zato, upoštevaje tudi naravo in nujnost zadeve, dodatnega prevoda ni zahtevalo). Kot navaja tožnik v tožbi, je že 10. 11. 2020 podal prošnjo za mednarodno zaščito v Švici in se iz tega razloga sedaj nahaja v centru, vendar meni, da ga tam ne bi smeli namestiti. Po mnenju tožnika zakon o tujcih nima pravne podlage za omejitev gibanja osebam, ki so zaprosile za mednarodno zaščito v eni izmed držav članice Evropske unije (v nadaljevanju: EU). Tožnik zahteva, da se izpodbijana odločba odpravi in se ga izpusti iz centra. Poleg izpodbijane odločbe je bila tožbi priložena kopija tožnikove švicarske izkaznice (t.i. SwissPass) ter spremni dopis centra.

4. Toženka je sodišču predložila upravne spise, ki se nanašajo na zadevo, odgovora na tožbo pa ni podala.

5. Tožba je utemeljena.

6. Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijane odločbe.

7. Kot je razvidno iz izpodbijane odločbe, je izdana na podlagi določb ZTuj-2. Ta v prvem odstavku 76. člena določa, da z namenom priprave ali izvedbe postopka odstranitve, predaje ali izročitve, policija odredi omejitev gibanja in nastanitev v centru tujcu: - ki ga je treba odstraniti v skladu z določbami tega zakona; - ki ga je v skladu z mednarodno pogodbo treba vrniti, predati ali izročiti pristojnim organom. V skladu s prvim odstavkom 78. člena ZTuj-2 nastanitev tujca v center odredi policija z odločbo, zoper katero ima tujec pravico do vložitve tožbe na upravno sodišče v treh dneh po vročitvi odločbe. Tretji odstavek 76. člena ZTuj-2 določa, da če se oceni, da se lahko namen iz prvega ali drugega odstavka tega člena doseže z milejšimi ukrepi, policija namesto ukrepa omejitve gibanja in nastanitve v centru uporabi ukrep iz drugega odstavka 81. člena tega zakona. V skladu z le-tem lahko policija tujcu z odločbo dovoli bivanje izven centra in mu določi eno ali več obveznosti: - določitev kraja prebivanja na določenem naslovu; - naložitev obveznosti rednega javljanja na policijski postaji; - predložitev osebnih dokumentov.

8. Po 85. členu ZTuj-2 se v postopkih po tem zakonu, če z ZTuj-2 ni drugače določeno, uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). To med drugim pomeni, da mora obrazložitev odločbe ustrezati standardu iz prvega odstavka 214. člena ZUP. Če je obrazložitev upravne odločbe pomanjkljiva, odločbe ni mogoče preizkusiti, to pa je absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. V primeru takšne kršitve se lahko stranka utemeljeno sklicuje tudi na kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije.

9. Z določbami ZTuj-2 je zakonodajalec v nacionalno zakonodajo prenesel tudi pravni red EU, med drugim Direktivo 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (v nadaljevanju: Direktiva o vračanju). Ta Direktiva že v uvodnih določbah pod točko 16 določa: "_Uporaba pridržanja z namenom odstranitve bi morala biti omejena in bi morala v zvezi z uporabljenimi ukrepi in zastavljenimi cilji upoštevati načelo sorazmernosti. Pridržanje je upravičeno samo z namenom priprave vrnitve ali izvedbe postopka odstranitve in če uporaba milejših prisilnih ukrepov ni zadostna._" V prvem odstavku 15. člena, ki ureja pridržanje, Direktiva o vračanju določa: "_Razen če v določenem primeru ni možno učinkovito uporabiti drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov, lahko države članice pridržijo državljana tretje države, ki je v postopku vračanja, le, da pripravijo vrnitev in/ali izvedejo postopek odstranitve, zlasti če: (a) obstaja nevarnost pobega ali (b) se zadevni državljan tretje države izogiba ali ovira pripravo vrnitve ali postopek odstranitve._" V drugem odstavku 15. člena Direktive o vračanju je predpisano: "_Odredba mora biti pisna, v njej morajo biti navedeni dejanski in pravni razlogi._", kot tudi: "_Če je pridržanje nezakonito, se zadevnega državljana tretje države nemudoma izpusti._" Navedena določila Direktive o vračanju je treba upoštevati pri uporabi določb ZTuj-2. Iz njih izhaja, da je pridržanje tujca upravičeno samo, če uporaba milejših prisilnih ukrepov ni zadostna. Zato mora policija, upoštevajoč vse okoliščine konkretnega primera, vedno presoditi tudi sorazmernost izrečenega ukrepa. Takšna presoja mora biti dovolj jasno razvidna iz odločbe o pridržanju (tako že sodbe tega sodišča v zadevah II U 132/2015, I U 1051/2016, I U 598/2017, III U 250/2017 idr.) ter opravljena tudi brez posebne prošnje tujca, kar izhaja tako iz določil Direktive o vračanju, kot tudi iz tretjega odstavka 76. člena ZTuj-2. 10. V obravnavanem primeru sodišče ugotavlja, da je obrazložitev izpodbijane odločbe bistveno pomanjkljiva, v njej navedeni razlogi se kažejo kot taki, da prihajajo v nasprotje sami s seboj in z vsebino, navedeno v izreku odločbe, obenem pa kažejo tudi na možnost, da je toženka pri odločanju nepopolno ugotovila dejansko stanje ter nepravilno uporabila materialno pravo.

11. Toženka navaja, da je ukrep omejitve gibanja tožniku in njegove namestitve v center odrejen na podlagi druge alineje prvega odstavka 76. člena ZTuj-2, ker je tožnika v skladu z mednarodno pogodbo treba izročiti pristojnemu organu, in sicer italijanskim varnostnim organom, ta izročitev pa ni izvedljiva takoj. To je navedeno v izreku izpodbijane odločbe in to toženka ponovi tudi v obrazložitvi odločbe. Iz nadaljevanja obrazložitve pa nato izhaja, da je iz EURODAC izpisa razvidno, da je bil tožnik nazadnje obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito v Švici in da bo zato vračan po Dublinski uredbi. Tega toženka ne obrazloži oziroma ne utemelji.

12. Glede na navedeno sodišče izpostavlja, da Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ-1, glej 84. člen) ureja omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito ter predvideva tudi omejitev gibanja v skladu z 28. členom Uredbe 604/2013/EU1 (ta ureja pridržanje, ki je potrebno, da se omogoči izvedbo postopkov za predajo osebe v skladu s to Uredbo), in sicer kot ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma ali tudi kot ukrep omejitve gibanja na center, vendar pod v ZMZ-1 (oziroma navedeni Uredbi) določenimi pogoji (pri čemer pa se osebe ne sme pridržati zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej Uredbi) in tam predpisanem postopku. Ko(likor) gre za takšen primer - kar bi lahko sledilo iz razlogov izpodbijane odločbe, čeprav ti niso zadostni - je torej treba uporabiti določbe ZMZ-1 ter izdaja odločbe na podlagi ZTuj-2 ni utemeljena. Tudi kolikor ne gre za omenjeno situacijo iz 84. člena ZMZ-1 oziroma 28. člena Uredbe 604/2013/EU, pa izpodbijane odločbe zaradi njene bistveno pomanjkljive obrazložitve ni mogoče presoditi kot pravilne in zakonite. Toženka namreč ne navede niti (določil) mednarodne pogodbe, po kateri naj bi bilo treba tožnika izročiti italijanskim varnostnim organom; predvsem pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe tudi ni kakorkoli razvidno, da bi toženka opravila presojo sorazmernosti izrečenega ukrepa in katere konkretne okoliščine naj bi pri tej presoji upoštevala.

13. Izpodbijane odločbe glede na povedano ni mogoče preizkusiti, kar pomeni, da je odločba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Sodišče je zato na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo je odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. V tem bo lahko novo odločbo po določbah ZTuj-2 izdala le, če bo glede na vse (v ustrezno izpeljanem postopku) ugotovljene okoliščine tožnikovega primera podana podlaga za tovrstno odločanje.

14. Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo na seji, brez glavne obravnave, in sicer na podlagi določbe prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov zadeve tožbi očitno treba ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na temelju prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

15. Sklepno sodišče opozarja, da je z odločitvijo, sprejeto s to sodbo, po zakonski določbi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 zadeva vrnjena v stanje, v katerem je bila, preden je bila izdana izpodbijana odločba. Ker je sodba tega sodišča pravnomočna, to glede na pravnomočno odpravo izpodbijane odločbe pomeni, da mora toženka oziroma center takoj po prejemu te sodbe prenehati izvrševati ukrep nastanitve oziroma pridržanja tožnika v centru.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev); t.i. Uredba Dublin III.