Jedro

Ker tožnica v spornem obdobju v okviru registrirane samostojne dejavnosti ni dosegala dobička, ki bi presegal letni znesek minimalne plače, so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za izvzem iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (18. člen ZPIZ-1). Zato je tožbeni zahtevek, da tožnica v spornem obdobju nima lastnosti zavarovanke iz naslova opravljanja pridobitne dejavnosti kot samostojna podjetnica po 1. odstavku 15. člena ZPIZ-1, utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica trpi sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožničinemu zahtevku ugodilo tako, da je odpravilo odločbi št. ... z dne 23. 4. 2013 in št. ... z dne 6. 6. 2013 ter ugotovilo, da tožnica v obdobju od 2. 5. 2003 do 30. 11. 2011 nima lastnosti zavarovanke iz naslova opravljanja pridobitne dejavnosti kot samostojna podjetnica posameznica po 1. odstavku 15. člena ZPIZ-1. Hkrati je toženo stranko zavezalo, da tožnici v 8 dneh povrne 397,00 EUR stroškov postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka oz. podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po 1. odstavku 18. člena ZPIZ-1 oseba izpolnjuje pogoje za izvzem iz zavarovanja, če v obdobju zadnjih treh let ne dosega dobička, določenega z zakonom. Pogoje za izvzem iz zavarovanja po tej določbi je po mnenju tožene stranke potrebno preverjati za vsako leto posebej, kar pomeni, da mora imeti oseba pred uveljavljanjem izvzema vsaj tri leta registrirano samostojno dejavnost, na podlagi katere se presojajo pogoji za izvzem iz zavarovanja. Tudi v konkretnem primeru bi bilo mogoče pogoje presojati šele po izteku prvih treh let po registraciji, to je za leto 2006. Pogoji za izvzem iz zavarovanja tako niso izpolnjeni za leta 2003, 2004 in 2005, saj bi morala tožnica dejavnost pred izvzemom opravljati vsaj tri leta in v treh letih dobiček ne bi smel presegati višine, določene v 1. odstavku 18. člena ZPIZ-1. V kolikor bi v nadaljevanju izpolnjevala pogoje, bi se lahko izvzem začel upoštevati šele za leto 2006, za leto 2007 in naslednja leta pa je potrebno ponovno preverjati, ali je tožnica v zadnjih treh letih iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti dosegla dobiček v letnem znesku minimalne plače. Tožnica po pooblaščenem odvetniku v pisnem odgovoru prereka navedbe tožene stranke in predlaga zavrnitev pritožbe. Opozarja, da tožena stranka ne navaja, do kakšnih kršitev postopka naj bi prišlo pred prvostopenjskim sodiščem, da ni postopala po 286.b členu Zakona o pravdnem postopku in zato ta pritožbeni razlog ne obstaja. Ne strinja se niti z materialnopravnim stališčem tožene stranke glede razlage in uporabe 18. člena ZPIZ-1 in se pri tem sklicuje na interpretacijo, kakršno sta uporabili Vrhovno sodišče in Višje delovno in socialno sodišče npr. v zadevah VIII Ips 317/2010 z dne 3. 4. 2012, VIII Ips 249/2012 z dne 2. 4. 2013, Psp 228/2013 z dne 22. 8. 2013. Sicer pa tožena stranka v postopku na prvi stopnji niti v odgovoru na tožbo ni ugovarjala podatkom o dobičku iz dejavnosti tožničine s.p. A. v obdobju od 2. 5. 2003 do 30. 11. 2011, ne podatkov o minimalni plači. Z navajanjem dejstev o nepravilnem ugotavljanju pogojev za izvzem je prekludirana, saj pomenijo nedopustno novoto. Tožnica je 2. 5. 2003 pridobila pravico do vdovske pokojnine ter dopolnila starost 55 let in 7 mesecev. Ker je od 22. 1. 2003 do uveljavitve pravice do vdovske pokojnine opravljala isto dejavnost v enakem obsegu, obvezno zavarovana pa je bila na podlagi delovnega razmerja, dejavnosti ni opravljala kot edini ali glavni poklic, ter tako tudi iz tega razloga izpolnjuje pogoj za izvzem iz zavarovanja. Obseg dejavnosti se namreč po podatkih o dobičku od leta 2003 (15.512,00 tedanjih SIT ali 64,73 EUR) do izbrisa iz registra samostojnih podjetnikov ni povečal. Ker je pritožba očitno neutemeljena in v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso ter le z namenom zavlačevanja postopkov, predlaga priznanje priglašenih stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju: ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti kakšnih drugih procesnih kršitev, ki bi lahko vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijane ugoditvene sodbe, ki so sicer le posplošeno zatrjevane. Sodba je utemeljena z bistveno pravilnimi in prepričljivimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, temveč v zvezi s pritožbenimi navedbami dodaja le še naslednje.

Izpodbijana upravna akta z dne 6. 6. 2013 in 23. 4. 2013, s katerima je v postopku, uvedenem po uradni dolžnosti ugotovljeno, da ima tožnica lastnost zavarovanke iz naslova opravljanja pridobitne dejavnosti s.p. po 1. odstavku 15. člena ZPIZ-1 od 2. 5. 2003 do 30. 11. 2011, je sodišče prve stopnje kot nezakonita utemeljeno odpravilo. Ob dejanskih ugotovitvah, da tožnica v letih 2011, 2010, 2009 in 2008 v okviru registrirane samostojne dejavnosti ni dosegala dobička, ki bi presegal letni znesek minimalne plače, je sočasno pravilno zaključeno, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za izvzem iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter posledično zakonito razsojeno, da tožnica v obdobju od 2. 5. 2003 do 30. 11. 2011 nima lastnosti zavarovanke iz naslova opravljanja pridobitne dejavnosti kot samostojna podjetnica po 1. odstavku 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1).

Po 1. odstavku 18. člena ZPIZ-1 se namreč šteje, da samozaposleni ne opravlja samostojne dejavnosti kot edini ali glavni poklic, če v obdobju zadnjih treh let dobiček iz dejavnosti, v katerem niso upoštevani obračunani prispevki za obvezno zavarovanje ter znižanje in povečanje davčne osnove, razen razlike v obrestih, v skladu z zakonom, ki urejajo dohodnino, dosežen v posameznem letu in ugotovljen na podlagi odločbe davčnega organa, ne presega letnega zneska minimalne plače. Seveda pa te določbe v okoliščinah konkretnega primera, ko gre za vključevanje v obvezno zavarovanje po uradni dolžnosti za več let nazaj, ni mogoče pravilno razlagati niti uporabiti na način, kot se zavzema tožena stranka. Torej, da bi bilo potrebno pogoje za izvzem iz zavarovanja preverjati šele po izteku prvih treh let po registraciji, to je od leta 2006 dalje glede na to, da je bila tožnica v Poslovni register Slovenije za komercialne storitve - A. s.p. vpisana 22. 1. 2003, čeprav niti v prvih treh letih ni dosegala dobička, ki bi presegal letni znesek minimalne plače. Pri retroaktivnem vključevanju bi bila razlaga in uporaba 1. odstavka 18. člena ZPIZ-1 na način, kot se zavzema tožena stranka nesistemska, nelogična in celo v nasprotju z namenom zakonodajalca, zaradi katerega je uzakonjen institut izvzema iz obveznega zavarovanja. Zanj je namreč bistveno, da se ob nedoseganju dobička v višini predpisanega letnega zneska minimalne plače sploh ne šteje, da bi samozaposlena oseba opravljala s.p. dejavnost kot edini ali glavni poklic. Pomeni, da v takšnem primeru ni temelja za vključitev v obvezno zavarovanje. Pri retrogradnem vključevanju v zavarovanje zgolj jezikovna interpretacija dela besedila 1. odstavka 18. člena ZPIZ-1 „o ustvarjenem dobičku v obdobju zadnjih treh let“ od registracije dejavnosti, ni zadostna, saj bi povzročila pravno nesprejemljivo zavezanost nosilca s.p. dejavnosti, čeprav pogoji za vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje sploh ne bi bili izpolnjeni.

Čeprav je sodišče prve stopnje pogoje za izvzem iz zavarovanja dejansko ugotovilo le za leta 2011, 2010, 2009 in 2008, je na podlagi razpoložljivega listinskega dokaznega gradiva (v prilogah A9 in od A14 do A19 sodnega spisa), mogoče zaključiti, da so takšni pogoji obstajali tudi v vseh predhodnih letih. Torej od same registracije s.p. dejavnosti leta 2003 dalje, ko je po javno objavljenih podatkih letni znesek minimalne plače leta 2003 znašal 1.333.392,00 SIT, tožničin dobiček v istem letu pa le 15.512,00 SIT; letni znesek minimalne plače v letu 2004 - 1.367.888,00 SIT, dobiček iz dejavnosti pa 25.089,00 SIT; letni znesek minimalne plače v letu 2005 - 1.435.500,00 SIT, dobiček iz dejavnosti pa 56.303,00 SIT; letni znesek minimalne plače v letu 2006 - 1.483.360,00 SIT, dobiček iz dejavnosti pa 77.758,00 SIT in letni znesek minimalne plače v letu 2007 - 6.343,46 EUR, tožničin dobiček iz dejavnosti pa le 675,74 EUR. Navedena dejstva kažejo, da vse od registracije samostojne dejavnosti v obravnavanem primeru ni mogoče šteti, da bi tožnica opravljala s.p. dejavnost kot edini ali glavni poklic, ki bi lahko predstavljal podlago za vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje po 1. odst. 15. člena ZPIZ-1. Torej so v konkretnem primeru za celotno obdobje izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 18. člena ZPIZ-1 za izvzem iz zavarovanja, kot je pravilno razsodilo prvostopenjsko sodišče. Ker je s to dodatno obrazložitvijo izpodbijana ugoditvena sodba pravilna in zakonita, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke na temelju 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Sodišče je hkrati odločilo, da trpi tožnica sama svoje stroške za delo pooblaščenega odvetnika. Z odgovorom na pritožbo ni v ničemer pripomogla k pritožbeni rešitvi zadeve, zato glede na 155. člen ZPP priglašenih stroškov ni mogoče šteti kot potrebnih za odločanje v zadevi.