Jedro

Čeprav iz potrdila o namenski rabi ni razvidno, v kakšni površini gre po statusu za kmetijsko zemljišče pri zemljiščih, pa je tak izrek izpodbijanega akta določljiv in s tem izvršljiv, saj je posel odobren v celotnem delu prodajanih kmetijskih zemljišč ponudbe, tj. v celotni kmetijski površini, kakršna je obstajala ob izdaji izpodbijanega upravnega akta.

Za opredelitev statusa zemljišča je pomembna namenska raba zemljišč (razvidna iz potrdila o namenski rabi), ne pa njihova dejanska raba.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ, Upravna enota Kamnik, je z izpodbijanim sklepom najprej združil v en postopek postopka za odobritev pravnega posla, uvedena na zahtevo B. B. ter C. C. in D. D. (vsi stranke z interesom v tem postopku), nato pa z izpodbijano odločbo odobril pravni posel, sklenjen s sprejemom ponudbe med tožnikom kot prodajalcem1 in A. A. kot kupcem, in sicer v obsegu za kmetijsko zemljišče parc. št. 4 in za kmetijske dele zemljišč parc. št. 1, 2 in 3, vse k.o. ..., obenem pa zavrgel zahtevo za odobritev pravnega posla med navedenima osebama v delu, ki se nanaša na stavbni zemljišči parc. št. 5 in 6 in na stavbne dele zemljišč parc. št. 1, 2 in 3, vse k.o. ... (1. točka izreka). Odločil je še, da se pravni posel, sklenjen s sprejemom ponudbe med tožnikom in C. C. ter D. D. za navedene nepremičnine v obsegu kmetijskih zemljišč zavrne, v delu stavbnih zemljišč navedenih nepremičnin pa zavrže (2. točka izreka) in v 3. točki izreka odločil, da posebni stroški postopka niso nastali.

2. Odločitev Upravne enote Kamnik je oprta na ugotovitev, da je v postopku odobritve pravnega posla prejela vlogo B. B. in skupno vlogo C. C. ter D. D., ki so sprejeli ponudbo prodajalca A. A. v predpisanem 30 dnevnem roku od dneva, ko je bila ponudba za prodajo navedenih nepremičnin objavljena na oglasni deski. Po ugotovitvi, da se zadevi opirata na isto dejansko stanje in isto pravno podlago in ker je za odločanje v obeh zadevah pristojna ista upravna enota, je sprejela sklep o združitvi zadev.

3. V nadaljevanju je prvostopenjski organ ugotovil, kot je razvidno iz potrdila o namenski rabi zemljišča Občine Kamnik z dne 25. 7. 2018, da le parc. št. 4 v celoti leži v območju kmetijskih zemljišč, delno v tem območju (v preostalem delu pa v stavbnem območju) ležijo parc. št. 1, 2 in 3, v celoti pa v območju stavbnih zemljišč ležita parc. št. 5 in 6, vse k.o. ... Prav tako je ugotovil, da ni razvidno, da bi bile te nepremičnine zaščitena kmetija po Zakonu o dedovanju kmetijskih gospodarstev. V nadaljevanju je prvostopenjski organ ugotovil, da je B. B. nosilec kmetijskega gospodarstva na naslovu ...; da je navedeno kmetijsko gospodarstvo vpisano v register govedi na gospodarstvu; da je na tem kmetijskem gospodarstvu vrisanih 15 GERK-ov s skupno grafično površino 10,0445 ha. Iz registra kmetijskih gospodarstev pa nasprotno ni razvidno, da bi bila C. C. ali D. D. vpisana kot nosilca ali člana kakšnega kmetijskega gospodarstva, kot tudi ne, da bi bilo na njunem naslovu vpisano kmetijsko gospodarstvo.

4. Na podlagi navedenih podatkov je upravni organ ugotovil, da B. B. izpolnjuje pogoje za priznanje statusa kmeta in ga je skladno s sodno prakso šteti za kmeta mejaša, saj je lastnik zemljišča parc. št. 11, ki je od parc. št. 1 in 4, ločena zgolj s cesto parc. št. 22, vse k.o. ... Zato organ ugotavlja, da je prednostni upravičenec pri nakupu kmetijskih (delov) zemljišč obravnavanih nepremičnin B. B., skladno z 22. členom Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ). Ker pa C. C. in D. D. nista predkupna upravičenca za nakup navedenih kmetijskih (delov) zemljišč, je zato organ odobritev pravnega posla v tem delu zanju zavrnil. Organ ugotavlja še, da ni pristojen za odločanje o stavbnih delih zemljišč navedenih nepremičnin. Zato je v delu ponudbe, ki se nanaša na stavbna zemljišča, obe vlogi sprejemnikov ponudbe zavrgel, skladno s 129. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

5. Drugostopenjski organ, tožena stranka, je z odločbo z dne 6. 2. 2019 v 1. točki izreka zavrnil pritožbo tožnika. V 2. točki izreka pa je še ugotovil, da stroški postopka niso bili priglašeni. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je bilo dejansko stanje v zadevi pravilno ugotovljeno. Sklicuje se na 17. in 19. člen ZKZ. Ugotavlja, da je B. B. šteti za kmeta mejaša, čemur ne nasprotuje v pritožbi niti tožnik. Ta v njej navaja le, da sta zemljišči parc. št. 3 in 4, obe k.o. ..., v postopku spremembe namembnosti, zato B. B. nima predkupne pravice. Tožena stranka meni, da ta navedba ni utemeljena, saj so se zemljišča prodajala v kompletu za skupno ceno 35.000,00 EUR. Glede na to je pravilno stališče, da je kot kmeta mejaša mogoče šteti kmeta, ki s svojimi zemljišči meji le na nekatera zemljišča v takšnem kompletu, ki se prodajajo skupaj (sodba II U 330/2014). Iz dokumentacije zadeve je razvidno, da zemljišče v lasti B. B., parc. št. 11, meji na zemljišča parc. št. 1 in 4, ki se prodajata in po namenski rabi predstavljata delno kmetijsko zemljišče (parc. št. 1) in kmetijsko zemljišče (parc. št. 4), kar je razvidno iz potrdila o namenski rabi zemljišča Občine Kamnik z dne 25. 7. 2018. Zato ugotavlja, da je organ pravilno ugotovil, da ima B. B. prednostno pravico kot kmet mejaš. Hkrati pa še pojasnjuje, da je iz uradne evidence Geodetske uprave RS, vpogled 5. 2. 2019, razvidno, da sta navedeni zemljišči parc. št. 3 in 4, za kateri pritožnik navaja, da je bila zanju odobrena sprememba namembnosti, po namenski rabi (vsaj v delu) še vedno kmetijski zemljišči, zato je potrebna odobritev pravnega posla v skladu z ZKZ. Ker ima B. B. status kmeta mejaša, ima v skladu s 23. členom ZKZ predkupno pravico pri nakupu kmetijskih zemljišč in se pravni posel (v delu kmetijskih zemljišč) odobri B. B., kot je pravilno zaključil prvostopni organ.

6. Tožnik vlaga tožbo zoper odločitvi obeh organov in v njej ter v dveh pripravljalnih vlogah z dne 27. 5. 2019 navaja, da - upoštevajoč potrdilo o namenski rabi Občine Kamnik z dne 25. 7. 2018 – organ ponudbe tožnika sploh ne bi smel sprejeti in objaviti. Iz potrdila namreč jasno izhaja, da je samo parcela 4 kmetijsko zemljišče. Ostala zemljišča so delno kmetijska, delno stavbna. Določbe ZKZ pa veljajo samo za kmetijska zemljišča, ne morejo se raztezati na stavbna zemljišča in stavbe. Organ bi moral potem, ko se je seznanil s potrdilom o namenski rabi, vrniti prejeto ponudbo v popravo, skladno z določbami ZKZ in prostorskim aktom občine. Iz potrdila o namenski rabi ni namreč razvidno, v kakšnih delih posameznih parcel gre po statusu kmetijsko zemljišče.2 Poleg tega ponudba nikjer ne omenja, da nepremičnine vsebujejo stavbe3. Vse te parcele predstavljajo skoraj v celoti pozidana zemljišča, takšna zemljišča pa glede na ZKZ ne morejo imeti več statusa kmetijskega zemljišča. Poleg tega za nesorazmerno majhno površino zemljišča, ki je opredeljeno kot kmetijsko, pretežno pa je stavbno, ne morejo veljati določila ZKZ, ki urejajo promet s kmetijskim zemljiščem. Zato upravni organ ne more odločati in odobriti pravnega posla glede nepremičnin, ki nimajo statusa kmetijskega zemljišča. Ponudba se sicer nanaša samo na kmetijske površine. S tem, ko je upravni organ odločil, da se zahtevi za odobritev pravnega posla delno ugodi, delno pa se zavrže, je z odločitvijo prekršil pravno naravo ponudbe. To je tudi v nasprotju z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča z dne 6. 4. 2012, kakor tudi z 20. - 22. členom ZKZ. Organ je zavedel tožnika, ker ga ni opozoril na dejanski status zemljišč, ponujenih v nakup. Vsi objekti in vsa stavbna zemljišča ne morejo biti vredna 35.000,00 €. V ponudbi stavbe nikjer niso zajete, prav tako ne stavbna zemljišča. Sklicuje se na stališče Vrhovnega sodišča RS II Ips 57/2003 z dne 29. 1. 2004. Meni, da velja v postopku prodaje kmetijskih zemljišč stroga obličnost, upošteva se le izjavljeno na dogovorjen način. Iz ponudbe jasno izhaja, da so predmet prodaje le parcele, ki ustrezajo pojmu kmetijskega zemljišča. Iz ponudbe nikjer ne izhaja, da so predmet tudi stavbe, saj je izrecno navedeno: parcele. V postopkih prodaje kmetijskih zemljišč ima stroga obličnost pomembno vlogo pri zagotavljanju pravne varnosti prodajalca, zaradi česar bi organ ob evidentnem odstopanju ponudbe od potrdila o namenski rabi že zaradi pravne varnosti ponudnika moral zahtevati dopolnitev ponudbe. Izrek izpodbijane odločbe organa je sam s seboj v nasprotju. Tako se izrek pod točko 1. glasi, da se odobri pravni posel glede kmetijskih delov zemljic parcela 1, 2, 3; ni pa razvidno, za kakšno površino kmetijskih delov parcel sploh gre. V naravi jih dejansko ni. To pa pomeni, da glede na dejanski status zemljišč B. B. ne more biti predkupni upravičenec, sklicujoč se na določbe ZKZ, ker ne gre za promet s kmetijskimi zemljišči. Zato je organ nezakonito zavrnil predlog za odobritev pravnega posla stranki C. C. in D. D., ker na stavbnih zemljiščih in stavbah B. B. ne more uveljaviti svoje predkupne pravice v smislu ZKZ. Nepomembno je, če zemljišče B. B. meji na zemljišče ponudnika oz. prodajalca. Tudi pritožbeni organ se sklicuje na potrdilo o namenski rabi, vendar pa tudi tožena stranka ni razčistila, kolikor površine dejansko je kmetijske in ali je mogoče ob dejstvu, da se na navedenih zemljiščih nahajajo gradbeni objekti, sploh še šteti za kmetijska zemljišča. Ker je sodišče glede teh parcel delno zavrglo odobritev pravnega posla, ne more v izreku odločbe odločati o ponudbi za kupnino 35.000,00 € za prodajo ponujenih parcel, ker se odobritev ne more nanašati na že navedena zemljišča. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in se odpravita obe odločbi ter zadeva vrne prvostopnemu organu v novo odločanje. Priglaša tudi stroške postopka.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se v skladu s sodno prakso pri prodaji kmetijskih zemljišč upošteva namenska raba zemljišč. Za prodajo spornega zemljišča, katerega namenska raba je kmetijsko zemljišče, veljajo prisilni predpisi ZKZ o prometu s kmetijskimi zemljišči, gozdovi in kmetijami (sodba II Ips 7/2014). Tožnik je podal ponudbo za prodajo kmetijskega zemljišča za parc. št. 1, 5, 2, 3, 6 in 4, vse k.o. ..., za skupno ceno 35.000,00 EUR. Ker posamezna zemljišča predstavljajo v delu tudi stavbno zemljišče, prodajajo pa se v kompletu, je tudi sprejem ponudbe mogoč samo v kompletu. Uspeli kupec B. B. (kmet mejaš) je sprejel ponudbo za vse parcele, navedene v ponudbi. Ker so del teh zemljišč tudi kmetijska zemljišča, je pravni posel odobrila upravna enota. Meni, da je pravni posel sklenjen za vsa zemljišča, navedena na ponudbi. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. V vlogi z dne 5. 6. 2019 še navaja, da objekti pripadajo zemljišču in so lahko v pravnem prometu samo skupaj z zemljiščem, zato se ne morejo prodajati samostojno. Ker so prodajana zemljišča v delu kmetijska, je potrebna odobritev pravnega posla.

8. Sodišče je o vloženi tožbi obvestilo tudi stranke z interesom, B. B. ter C. C. in D. D. Odgovor na tožbo sta podala le slednja, in sicer se pridružujeta navedbam tožnika. Navajata, da v ponudbi ni pisalo, da se prodajajo tudi objekti, kar se odraža tudi pri ponujeni ceni. Ponudba odstopa od dejanske tržne vrednosti za več kot 100%. Navajata še, da ima po podatkih GURS parcela 1 komaj 3 m2 kmetijskega zemljišča, parcela 5 je cela stavbno zemljišče, parcela 2 ima komaj 4 m2 kmetijskega zemljišča, parcela 3 pa ima 380 m2 kmetijskega zemljišča, medtem ko ima parcela 6 512 m2 stavbnega zemljišča s stavbami, parcela 4 pa ima 45 m2 in je kmetijsko zemljišče. Parcele 6, 2, 5 in 1 dejansko sploh ne bi smele biti predmet odločanja organa, ker zanje ne morejo veljati določila ZKZ. Izrek odločbe je nezakonit in ne more imeti pravnega učinka, saj pojma „del“ ni mogoče izvršiti. Ponudba na oglasni deski za stavbe in stavbna zemljišča ni potrebna, zato bi morala upravna enota pred objavo ponudbe na oglasni deski zahtevati od ponudnika, da objavo popravi tako, da bo mogoče v primeru sprejema ponudbe šteti, da je pravni posel veljavno sklenjen glede na določila ZKZ. Predlagata, da se izpodbijani odločitvi odpravita.

**K I. točki izreka:**

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt4 pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopenjski odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja:

11. Pogoje in postopek prodaje kmetijskih zemljišč določa ZKZ kot specialni predpis. Posebnosti prometa s kmetijskimi zemljišči ureja ta zakon v III. poglavju (od 17. do 25. člena ZKZ). Te posebnosti so zlasti: postopek prodaje preko ponudbe, ki mora biti objavljena na način, predpisan v 20. členu ZKZ, postopek sprejema ponudbe za prodajo, določen v 21. členu ZKZ, ter postopek odobritve pravnega posla, določen v 22. členu ZKZ, v katerem pa je treba upoštevati posebnosti prometa z zaščitenimi kmetijami (18. člen ZKZ), pogoje za odobritev oziroma neodobritev pravnega posla oziroma za izdajo potrdila, da odobritev ni potrebna (19. člen ZKZ), ter vrstni red predkupnih upravičencev (23. člen ZKZ). S temi določbami, ki določajo omejitve v zvezi s prometom kmetijskih zemljišč, zakonodajalec uresničuje v drugem odstavku 71. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) določeno posebno varstvo kmetijskih zemljišč. Z zakonom določena omejitev pri razpolaganju s kmetijskimi zemljišči, gozdovi in kmetijami je namreč namenjena usmerjanju prometa s kmetijskimi zemljišči tako, da ostanejo v primarni pridelovalni funkciji v obsegu, ki je potreben za zagotovitev prehranske varnosti prebivalcev Slovenije, saj se na ta način zagotavlja socialna, ekološka in gospodarska funkcija lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih (67. člen Ustave). Zato je promet s kmetijskimi zemljišči omejen in mogoč le v skladu s pravili, ki jih določa zakon.5

12. V obravnavani zadevi izpodbijana odločitev temelji na nesporni ugotovitvi, da je bila ponudba za prodajo zemljišč objavljena na oglasni deski UE Kamnik in da so vsi sprejemniki (tako B. B. kot skupaj C. C. in D. D.) ponudbo sprejeli v roku, torej so bili izpolnjeni pogoji za nadaljnje odločanje upravnega organa v postopku odobritve pravnega posla. Med strankama tudi ni sporno, da je B. B. kmet mejaš glede na prodajane nepremičnine, saj je lastnik zemljišča parc. št. 11, ki je od parc. št. 1 in 4 ločena zgolj s cesto parc. št. 22, vse k.o. ... (in da kmeta mejaša nista C. C. in D. D.). Tožnik pa je že v pritožbenem postopku navajal zgolj, da sta zemljišči s parc. št. 3 (delno kmetijsko zemljišče) in 4 (kmetijsko zemljišče), obe k.o. ..., v postopku spremembe namembnosti (namembnosti ostalih v prodajo ponujanih parcel ni ugovarjal, zato sodišče glede njih ugotavlja, da je takšna, kot izhaja iz potrdila o namenski rabi zemljišča Občine Kamnik z dne 25. 7. 2018), zato je menil, da B. B. nima predkupne pravice. Navedenega pa tožnik ni izkazal, tožena stranka pa je v pritožbenem postopku sama z vpogledom uradne evidence Geodetske uprave RS (v nadaljevanju GURS) ugotovila, da sta v času odločanja o pritožbi navedeni zemljišči še vedno (delno) kmetijski, zato je zanju pravilno potrebna odobritev pravnega posla v skladu z ZKZ (v delu kmetijskega zemljišča). Ker je odobritev pravnega posla po ZKZ nujna tako za v celoti kmetijska zemljišča, kot tudi za tista, ki so to samo v delu, sodišče ugotavlja, da je prvostopni organ pravilno glede (dela) kmetijskih zemljišč odobril pravni posel prednostnega upravičenca B. B., ki je bil v nasprotju z C. C. in D. D. kmet mejaš. Prav tako je organ glede (dela) ponujane prodaje stavbnih zemljišč pravilno zavrgel odobritev pravnega posla, saj za to nima pristojnosti. Kot pravilno poudarja že sam tožnik, se določbe ZKZ, ki zahtevajo odobritev pravnega posla v zvezi s prodajo kmetijskih zemljišč, ne morejo raztezati še na stavbna zemljišča. Sodišče še ugotavlja, da resda iz potrdila o namenski rabi ni razvidno, v kakšni površini gre po statusu za kmetijsko zemljišče pri zemljiščih, v zvezi s katerimi je bil odobren pravni posel med prodajalcem in B. B., vendar pa je tak izrek izpodbijanega akta določljiv in s tem izvršljiv, saj je posel odobren v celotnem delu prodajanih kmetijskih zemljišč ponudbe, tj. v celotni kmetijski površini, kakršna je obstajala ob izdaji izpodbijanega upravnega akta.

13. Tako se pokaže kot napačno stališče tožnika, da ker je samo zemljišče s parc. št. 4 izključno kmetijsko, bi morala upravna enota potem, ko se je seznanila s potrdilom o namenski rabi, glede prejete ponudbe (ki je zajemala kot celoto tako kmetijska kot stavbna zemljišča) pozvati tožnika na popravo. Navedeno stališče sicer tožnik prvič poda šele v tožbi in je tako tudi nedovoljena tožbena novota, saj ni pojasnil, da teh navedb ne bi mogel podati že v postopku izdaje upravnega akta, skladno s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 v zvezi z 52. členom ZUS-1. Sodišče pa kljub navedenemu pripominja, da je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je ponudbo tožnika, ki je zajemala navedena zemljišča in ki jo je tožnik prodajal kot celoto, tudi kot celoto obravnaval, nato pa zavrgel odobritev pravnega posla v delu, za katerega ni pristojen odločati (za (delno) stavbna zemljišča), skladno z ZKZ.

14. Tožnik v tožbi prvič še navaja, da ni nameraval prodajati stavbnih zemljišč, še manj pa naj bi bile v ceno vključene stavbe, ki se na teh zemljiščih nahajajo, zato organ ne bi smel odločati o ceni 35.000,00 EUR.6 Tudi te navedbe so nedovoljena tožbena novota, saj tožnik ni pojasnil, da jih ne bi mogel podati že v postopku izdaje upravnega akta, skladno s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 v zvezi z 52. členom ZUS-1. Ne glede na navedeno pa sodišče še pojasnjuje, da - kot že navedeno - je prvostopenjski organ pravni posel odobril samo za (delno) kmetijska zemljišča, glede (delno) stavbnih zemljišč pa je odobritev posla organ zaradi nepristojnosti za odločanje zavrgel. Samo v tem obsegu sodišče presoja pravilnost in zakonitost odločitve. Vse morebitne ugovore v zvezi s stavbnimi zemljišči (npr. kako naj ne bi bile v prodajo vključene stavbe, temveč le parcele; kako ni nameraval prodajalec za to ceno prodajati tudi stavbnih zemljišč oziroma stavb) tožnik ne more uveljavljati v postopku za odobritev pravnega posla (v zvezi s kmetijskimi zemljišči), pač pa lahko v primeru spora med strankami svoje trditve uveljavlja v pravdi pred sodiščem splošne pristojnosti.

15. Prvič tožnik v tožbi tudi izpostavlja, da so dejansko vsa zemljišča, ponujena v prodajo, skoraj v celoti pozidana, kakor tudi da naj bi bila le v manjšem delu sploh kmetijska zemljišča, zato naj se za njihovo prodajo ne bi smel upoštevati postopek po ZKZ, ker ne gre za promet s kmetijskimi zemljišči. Tudi te navedbe so nedovoljena tožbena novota, saj tožnik ni pojasnil, da jih ne bi mogel podati že v postopku izdaje upravnega akta, skladno s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 v zvezi z 52. členom ZUS-1. Sodišče pa ne glede na navedeno poudarja, da je za opredelitev statusa zemljišča po sodni praksi pomembna namenska raba zemljišč (razvidna iz potrdila o namenski rabi), ne pa njihova dejanska raba.7 Četudi bi bil tak ugovor tožnika podan pravočasno, z njim tožnik ne bi spremenil izida tega postopka. Zato tudi sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov tožnika – vpogled v orto foto posnetek in vpogled v podatke GURS glede parcel, ki so predmet ponudbe (opredelitev dejanska raba in namenska raba), ki naj bi razjasnili dejansko stanje prodajanih nepremičnin, saj njihovo dejansko stanje glede na navedeno sodno prakso ni pravno relevantno za odločitev v zadevi. Glede na to sodišče zaradi neizvedbe dokazov ni kršilo načela kontradiktornosti. Sodišče pa ugotavlja, da je o vseh (delno) kmetijskih zemljiščih, ki so se prodajala v konkretni zadevi in ki so kot taki razvidni iz potrdila o namenski rabi zemljišča Občine Kamnik z dne 25. 7. 20188, organ odločal in zanje pravilno odobril pravni posel s prednostnim upravičencem B. B..

16. Ker je torej B. B. kot neprerekani kmet mejaš prednostni upravičenec po prvem odstavku 23. členu ZKZ glede na preostala sprejemnika ponudbe C. C. in D. D., je zato organ v zvezi z njegovo sprejeto ponudbo pravilno odobril pravni posel v delu (delno) kmetijskih zemljišč in posledično v tem delu pravilno zavrnil odobritev posla s C. C. in D. D., saj lahko organ na podlagi 22. člena ZKZ odobri le en pravni posel glede prometa s kmetijskimi zemljišči. Pravilno pa je organ zaradi nepristojnosti zavrgel odobritev pravnega posla v delu (delno) stavbnih zemljišč glede vseh sprejemnikov ponudbe.

17. Ker je sodišče tako presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 18. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave, saj je ocenilo, da dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankami ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). V obravnavanem primeru nobena od strank izvedbe glavne obravnave tudi sicer ni predlagala, med strankami pa pravno relevantno dejansko stanje ni sporno (kot je razvidno iz 12. točke obrazložitve), med njimi je sporna le pravna presoja, ali je organ pravilno presodil predmetna zemljišča kot kmetijska in zanje odobril pravni posel prednostnemu upravičencu, čeprav naj bi dejansko šlo za pozidana oziroma v večini obsega zemljišča za stavbna zemljišča, s tem pa je povezano tudi vprašanje določnosti in s tem izvršljivosti izreka izpodbijane odločbe ,ter nadalje, ali je organ v preostalem delu pravilno zavrgel odobritev pravnega posla za (delno) stavbna zemljišča sprejemnikom ponudbe.

**K II. točki izreka:**

19. Tožnik je priglasil stroške postopka. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi namreč vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Ta je na oglasni deski UE Kamnik objavil ponudbo za prodajo zemljišč s parc. št. 1, 5, 2, 3, 6 in 4 vse k.o. ..., kot celota za kupnino 35.000,00 EUR. 2 Navaja, da ima glede na podatke GURS parcela 2 dejansko samo 4 m2 kmetijskega zemljišča. Parcela 5 predstavlja stavbno zemljišče. Enako tudi parceli 8 in 6. Parcela 1 ima samo 3 m2 kmetijskega zemljišča. 3 Gre za dve stavbi (ID številka ... in ...) na parceli 6, dve stavbi (ID številka ... in ...) na parceli 2, ena stavba (ID številka ...) pa je na parceli 5. 4 Izpodbijani akt v konkretni zadevi je odločitev prvostopenjskega organa (drugostopenjska odločba namreč ne ustanavlja, spreminja ali ukinja pravic, pravnih obveznosti ali koristi, določenih s prvostopenjskim aktom, temveč ga le potrjuje z zavrnitvijo pritožbe tožnika, zato jo po določbah ZUS-1 ni dopustno izpodbijati). 5 Tako Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 143/2013 z dne 24. 9. 2014, 8. točka obrazložitve. 6 Organ je sicer le navedel, da se (delno) kmetijska zemljišča, za katere je pravni posel odobril, prodajajo skupaj s še (vsaj delno) stavbnimi zemljišči kot celota za 35.000,00 EUR, ni pa o tem odločal. 7 Tako odločbe Vrhovnega sodišča RS, zlasti sodba II Ips 7/2014, sklep II Ips 103/2016 in tam citirane sodne prakse. V sodni odločbi X Ips 33/2018 z dne 23. 12. 2020, v 31. točki obrazložitve, Vrhovno sodišče RS izrecno poudari, da „je ... v primeru, da je določeno zemljišče opredeljeno v prostorskih aktih kot kmetijsko v skladu z določbo drugega odstavka 2. člena ZKZ, treba, če je tako zemljišče predmet pogodbe oziroma pravnega posla, odobritev katerega se predlaga, šteti, da gre za kmetijsko zemljišče, za katero je potrebna odobritev upravnega organa, in to ne glede na njegovo dejansko rabo ali morebitno pozidanost, ali pa predhodno pridobiti odločbo upravne enote iz tretjega odstavka 22. člena ZKZ, da odobritev ni potrebna“. 8 Drugostopenjski organ pa je v času odločanja ob ugovoru tožnika, da sta dve nepremičnini v postopku spremembe namembnosti, vpogledal še v uradne evidence GURS in ugotovil, da ta ugovor tožnika ni utemeljen.