Jedro

Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženec, ki je uporabnik javnih dobrin, dolžan plačati tožniku dejansko dobavljene storitve tožnika po izdanih računi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka A. A. (v nadaljevanju: toženec) dolžna plačati tožeči stranki A. d.o.o. (v nadaljevanju: tožnik) v roku 8 dni 242,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3,90 EUR od 29. 12. 2019, od zneska 26,55 EUR od 29. 1. 2020, od zneska 26,55 EUR od 29. 2. 2020, od zneska 29,09 EUR od 20. 3. 2020, od zneska 18,78 EUR od 29. 4. 2020, od zneska 18,78 EUR od 29. 5. 2020, od zneska 18,78 EUR od 29. 6. 2020, od zneska 18,78 EUR od 29. 7. 2020, od zneska 18,78 EUR od 29. 8. 2020, od zneska 18,78 EUR od 29. 9. 2020, od zneska 18,78 EUR od 29. 10. 2020, od zneska 18,78 EUR od 29. 11. 2020 dalje do plačila, stroške tožeče stranke v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2021 dalje do plačila, in mu povrniti pravdne stroške v višini 10,00 EUR v roku 8 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

2. Toženec se je zoper sodbo pravočasno pritožil. V pritožbi ni navedel razlogov, določenih v zakonu, iz katerih se sme sodba izpodbijati (338. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Navedel je, da je sodba neutemeljena, da ni dolžnik, da zanj niso nič naredili in da jih tudi ni potreboval. Če nič ne naredijo, tudi ne smejo nič zahtevati za nedelo. Navedel je še, da nikoli ni imel nobenega odjemnega mesta in da jih je pravočasno obvestil, da jih ne rabi ter da nima česa oddajati. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot je pojasnjeno že v izpodbijani sodbi, je predmetni spor spor majhne vrednosti, ker je predmet tožbenega zahtevka denarna terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR (prvi odstavek 443. člen ZPP). Toženec je bil v pravnem pouku izpodbijane sodbe opozorjen, da se sme sodba, izdana v postopku v sporu majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člen ZPP). Toženec ne uveljavlja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pritožbeno sodišče pa ni našlo niti tistih kršitev, na katere mora paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. Med pravdnima strankama ni sporno, da je toženec uporabnik nepremičnine C., tožnik pa izvajalec obveznih gospodarskih javnih služb, in sicer ravnanja s komunalnimi odpadki, obračuna okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadne komunalne vode ter storitev, povezanih z greznicami, te storitve pa izvaja tudi na območju občine Rogaške Slatine, kjer ima toženec stalno prebivališče. Sodišče prve stopnje je glede na toženčeve ugovore, ki jih smiselno ponavlja v pritožbi, moralo ugotoviti, ali je tožnik za toženca opravljal oziroma izvajal storitve, katerih plačilo zahteva, ter ali je posledično tožencu nastala obveznost plačila le-teh. Ker se sodba, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje v sporu majhne vrednosti, ne sme izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, in sicer: - tožnik je tožencu določil odjemno mesto, kamor je namestil ustrezne zabojnike in vreče ter ga seznanil z urnikom odvoza odpadkov; - tožnik je izvajal zatrjevane in obračunane storitve, toženec pa ni izkazal, da storitev ne potrebuje in da jih ni nikoli koristil ter da ne proizvaja odpadkov; - vsi predloženi računi se glasijo na ime toženca in so podrobno specificirani; v njih je tožnik razdelal, katere storitve je opravil za toženca oziroma kaj vse je zaračunal, in sicer so to: storitve, povezane z greznicami in MČN, storitve zbiranja in odvoza MKN (mešanih komunalnih odpadkov), omrežnina grezničnih gošč in MKČN ter okoljska dajatev za onesnaževanje voda; - toženec ni poravnal obveznosti po računih, ki jih je tožnik izdal za opravljene storitve za obdobje od 1. 11. 2019 do 31. 10. 2020, ki so zapadli v plačilo na datume, razvidne iz posameznega računa; - stavba na naslovu C. ni priključena na javni vodovod.

7. S pritožbenimi trditvami toženec izpodbija ugotovljena dejstva, torej uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ga ni dopustno uveljavljati glede na uvodoma obrazloženo. Zato z njimi ne more biti uspešen.

8. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženec, ki je uporabnik javnih dobrin, dolžan plačati tožniku dejansko dobavljene storitve tožnika po izdanih računih, in sicer na podlagi Odloka o ravnanju s komunalnimi odpadki v Občini Rogaška Slatina (Uradni list RS, št. 91/09), Odloka o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode na območju Občine Rogaška Slatina (in drugih občin, Uradni list RS, št. 12/2014), Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadne komunalne vode (Uradni list RS, št. 104/2009 in 14/2010) ter Uredbe o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja (Uradni list RS, št. 87/2012 in 109/2012), pravno podlago za zaračunane storitve po računih pa predstavljata še Zakon o gospodarskih javnih službah (ZGJS)1 in Zakon o varstvu okolja, ki predpisuje obvezno izvajanje storitev tožnice, kot je pojasnjeno že v izpodbijani sodbi. Glede na ugotovitev, da stavba na naslovu C. ni priključena na javni vodovod, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je osnova za obveznost plačevanja okoljske dajatve zaradi odvajanja komunalnih odpadnih voda po prvem odstavku 49. člena Zakona o varstvu okolja in po 11. členu Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadne komunalne vode število stalno in začasno prijavljenih prebivalcev v stavbi. Pravilen pa je tudi zaključek, da toženec v skladu z 299. členom in 378. členom Obligacijskega zakonika (OZ) dolguje tožniku tudi zakonske zamudne obresti, in sicer od zneska posameznega računa od zapadlosti dalje do plačila ter od zneska 44,00 EUR od 24. 1. 2021 dalje do plačila, torej od 9. dne od dne 15. 1. 2021, ko je bil sklep o izvršbi puščen v hišnem predalčniku toženca in tako na podlagi fikcije vročitve iz 139.b člena ZPP tožencu tudi pravilno vročen. Sodišče prve stopnje je glede na dosežen uspeh v pravdni pravilno, skladno z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP, odločilo, da mora toženec tožniku povrniti 10,00 EUR pravdnih stroškov v roku 8 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude pa, skladno z 299. in 378. členom OZ, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9. Sodišče prve stopnje je po obrazloženem pravilno uporabilo materialno pravo in utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku. Sodišče druge stopnje je, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani tisti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

1 ZGJS v drugem odstavku 5. člena določa, da je uporaba javnih dobrin, ki se zagotavljajo z obveznimi gospodarskimi javnimi službami obvezna, če zakon ali na njegovi podlagi izdan predpis za posamezne primere ne določa drugače. Za uporabo javnih dobrin, ki se glede na posameznega uporabnika ali glede na določljive skupine uporabnikov izmerljive, plačujejo uporabniki v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZGJS, ceno proizvoda ali storitve, ki je lahko tudi v obliki tarife, takse, nadomestila ali povračila. Cene se v skladu z drugim odstavkom tega člena oblikujejo in določajo na način in po postopku, ki ga določa zakon ali odlok lokalne skupnosti v skladu z zakonom.