Jedro

Tožena stranka se je odločila za novo organizacijo dela v finančno računovodskem sektorju (kjer je tožnica delala in še dela) zaradi potreb delovnega procesa v aprilu 2014, glede na to, da je prišlo do spremembe lastništva tožene stranke in je večinski lastnik zahteval spremembo plačnega sistema. Zato je tožena stranka sprejela nov Pravilnik o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, s katerim je ukinila delovno mesto „finančni knjigovodja“, ki ga je zasedala tožnica. Delovni proces pri toženi stranki se je spremenil, tako da se je pojavila potreba po razdelitvi nalog in zadolžitev na delovnem mestu „finančni knjigovodja“ na delovno mesto „finančni knjigovodja II“, kjer se opravlja manj zahtevne naloge oz. dela in na delovno mesto „finančni knjigovodja I“, kjer se opravlja zahtevnejše naloge oz. dela. Tožena stranka je ocenila, da je tožnico možno zaposliti na delovnem mestu „knjigovodja II“, ker to delovno mesto za tožnico predstavlja ustrezno zaposlitev, saj se je na tem delovnem mestu zahtevala strokovna izobrazba, ki predstavlja enako vrsto in raven izobrazbe, kot se je zahtevala za ukinjeno delovno mesto. Prav tako se delo opravlja v istem delovnem času in kraju, kot ga je tožnica opravljala do tedaj. Tožena stranka je s tem dokazala obstoj poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici oziroma, da je zaradi ukinitve delovnega mesta „finančni knjigovodja“ delo tožnice pod pogoji odpovedane pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno. Zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se ugotovi, da je nezakonita redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ponudba sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 4. 2014, ter zaradi nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ponudbe sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 16. 4. 2014 izpolnjen razvezi pogoj za veljavnost nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „finančnik knjigovodja II“, tako da ta pogodba neha veljati in zato neprekinjeno velja pogodba o zaposlitvi z dne 22. 4. 2003 z vsemi spremembami ter je tožena stranka dolžna tožnici obračunati bruto razliko v plači in sicer med plačo, ki bi jo tožnica prejemala po pogodbi o zaposlitvi z dne 22. 4. 2003 in plačo, kot jo je prejemala po novi pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto „finančni knjigovodja II“, za vsak mesec, od sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, ter po odvodu predpisanih davkov in prispevkov tožnici izplačati neto plačo za vsak posamezni mesec dela z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila in da je tožena stranka dolžna tožnici izročiti plačilne liste za vsa izplačila plač po tej sodbi ter ji povrniti stroške postopka po odmeri sodišča, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka za izpolnitev do plačila, vse pod izvršbo.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in sicer iz razloga napačno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvene kršitve pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 91. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) pri presoji ali je tožena stranka tožnici ponudila ustrezno zaposlitev. Tožena stranka je tožnico zaposlila na podlagi razpisa, v katerem je zahtevana strokovna izobrazba za delovno mesto „finančni knjigovodja“ navedla visokošolsko izobrazbo. Sodišče je pri presoji, ali ima prednost formalno določena alternativno zahtevana višješolska ali srednješolska izobrazba za zasedbo delovnega mesta finančni knjigovodja, oz. ali ima prednost v konkretnem razpisu za zasedbo tega delovnega mesta zahtevana višješolska izobrazba, dalo prednost formalno določenim pogojem v aktu o sistemizaciji delovnih mest. To stališče je zmoto in odpira možnost zlorab s strani delodajalca, kot je že tožnica opozorila v 5. točki pripravljalne vloge. V 5. odstavku 91. člena ZDR-1 je določeno, da je ustrezna zaposlitev tista zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in raven izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi. Po mnenju tožnice je bistvena okoliščina, da je tožena stranka navkljub jasni določbi v svojem aktu o sistemizaciji, da se za zasedbo delovnega mesta „finančni knjigovodja“ zahteva alternativno višješolska ali srednješolska izobrazba, v razpisu prostega delovnega mesta kot pogoj za zasedbo delovnega mesta določila zgolj in edino višješolsko izobrazbo, ne pa tudi srednješolsko. S tem svojim ravnanjem je tožena stranka jasno in nedvoumno izrazila voljo, da je za konkretno delovno mesto določena in zahtevana višješolska izobrazba. Sodišče bi zato, po mnenju tožnice, moralo presojati vsa ravnanja tožene stranke pri presoji tega, kakšna je bila dejansko zahtevana izobrazba na prejšnjem delovnem mestu in ne da se je pri presoji tega dejstva naslonilo le na akt o sistemizaciji, vse druge bistvene okoliščine pa označilo kot nepomembne. Sodišče prve stopnje bi tako ob uporabi 91. člena ZDR-1 moralo ugotoviti, da je tožena stranka za delovno mesto, za katero je imela tožnica sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi zahtevala višješolsko izobrazbo, ter da je za to zaposlitev kot izhaja iz ponujane nove pogodbe tožnici neustrezna zaposlitev, saj je zahtevana izobrazba na delovnem mestu „finančni knjigovodja II“ le srednješolska izobrazba. Ponujena zaposlitev ni bila ustrezna zaposlitev in ker je bila tožnica, ob podaji izpodbijane odpovedi, že varovana kot starejša delavka, bi sodišče že iz tega razloga moralo ugotoviti, da je izpodbijana odpoved nezakonita. Sodišče se je pod 8. točko obrazložitve izpodbijane sodbe ukvarjalo z vprašanjem ali je reorganizacija tožene stranke zgolj navidezna ali dejanska. Po prepričanju tožnice, se je sodišče pri tem ukvarjalo z vprašanjem, ki sploh ne more biti predmet tega postopka. Pri presoji nezakonitosti posamezne pogodbe o zaposlitvi se namreč ne presoja obstoj ali zakonitost reorganizacije oz. nove sistemizacije delovnih mest kot celote, ampak zgolj v razmerju do konkretnega delovnega mesta. Edina relevantna okoliščina glede reorganizacije pri toženi stranki, ki presega zgolj konkretni pomen delovnega mesta tožnice, je razdelitev delovnih nalog v računovodstvu po stari in po novi sistemizaciji. Iz dokaznega postopka jasno in nedvoumno izhaja, da je tožnica pred in po razporeditvi opravljala enako delo, kot tudi delavka A.A., ki je bila pred reorganizacijo zaposlena na istem delovnem mestu kot tožnica ter B.B., ki je po reorganizaciji zaposlena na istem delovnem mestu kot tožnica. Priča A.A.. je izpovedala, da je pri toženi stranki delala na delovnem mestu „finančni knjigovodja“, sedaj pa je na delovnem mestu „finančni knjigovodja I“ in da se s podpisom nove pogodbe o zaposlitvi niso kaj bistveno spremenile njene naloge, na novo je dobila oddajo DPO ter DDV za vse odvisne družbe, prej pa je delavka delala le za družbo matico. A.A.. je torej izpovedala, da se ji s podpisom nove pogodbe o zaposlitvi niso bistveno spremenila dela in naloge. Tudi priča B.B. je izpovedala, da je pri toženi stranki prej delala na delovnem mestu „knjigovodja obračuna plač“, sedaj pa na delovnem mestu „finančni knjigovodja II“ in da je sprememba le v treh novih nalogah in sicer sporočanju na AJPES ter na SURS ter zbiranje dokumentacije za javna naročila, pri čemer pove, da do sedaj tega ni delala. Že na primeru delavk A.A. in B.B. je po mnenju tožnico dokazano, da se jima po reorganizaciji delovne naloge niso spremenile. Torej reorganizacija, ki jo je izvedla tožena stranka v računovodski službi, je dejansko zgolj navidezna. Ukinitev delovnega mesta „finančni knjigovodja“ je bila samo formalna, dejansko pa ni prišlo na področju računovodstva tožene stranke do nobene pomembnejše vsebinske spremembe, kot je to tožnica trdila ves čas postopka. Tožnica tudi meni, da je sodišče pri presoji razlike v zahtevnosti med delovnimi mesti „finančni knjigovodja“, „finančni knjigovodja I“ in „finančni knjigovodja II“ zmotno ugotovilo dejansko stanje in napačno zaključilo, da so vse zaslišane priče izpovedale, da je delo na delovnem mestu „finančni knjigovodja I“ zahtevnejše, ker je delo za družbo matico, ki ga opravlja zgolj „finančni knjigovodja I“ zahtevnejše od dela za odvisne družbe, ki ga opravlja „finančni knjigovodja II.“ Sodišče pa je pri tem spregledalo, da je enaka razdelitev dela, glede na zahtevnost pri toženi stranki v okviru delovnega mesta „finančni knjigovodja“, obstaja že po stari sistemizaciji. Obseg del v finančnem knjigovodstvu se je skozi leta spreminjal, prav tako tudi odvisne družbe, za katere je tožnica to delo opravljala, vendar pa tožnica nikoli ni opravljala finančnega knjigovodstva za toženo stranko - matico. Tekom postopka je bilo dokazano, da je reorganizacija tožene stranke navidezna tudi v okviru razdelitve nalog med delovnim mestom „finančni knjigovodja I“ in „finančni knjigovodja II“, saj je enaka razdelitev po zahtevnosti obstajala tudi pred reorganizacijo na delovnem mestu „finančni knjigovodja“ med delavkama, ki sta bili zaposleni na tem delovnem mestu. Da je temu tako potrjuje tudi dejstvo, ki pa ga sodišče ni ugotovilo, da razdelitev delovnih nalog za matico, ki bi naj, potrditvah tožene stranke, pomenilo bolj zahtevne naloge in na odvisne druge, kot manj zahtevne naloge, ni razvidno iz vpisa del in nalog. Sodišče tudi ni ugotovilo dejstva, ali je tožnica po reorganizaciji opravljala drugo delo kot pred reorganizacijo ter na tej podlagi zmotno uporabilo materialno pravo glede obstoja utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnica po podpisu nove pogodbe o zaposlitvi v letu 2014 opravlja enaka dela, kot jih je opravljala po odpovedani pogodbi o zaposlitvi. Sodišče se je oprlo predvsem na izpoved priče C.C., ki je izpovedala glede sprememb pri delu tožnice po spremembi sistemizacije in sicer, da tožnica ni več zadolžena za davek na dobiček pravnih oseb, kar pa ne drži, ker je tožnica ta dela opravljala tudi po podpisu nove pogodbe in sicer je 28. 11. 2014 pripravila nov obračun DDPO za leto 2013. Dejstvo da tožnica obračuna DDPO v bodoče ne bo več delala, pa je potrebno presojati v povezavi z drugimi dejstvi v postopku. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo trdila, da je tožnica pri pripravi obračuna DDPO le vnašala posamezne postavke pri davčnem obračunu, vsebinsko pa je obračun pripravila vodja sektorja. Tožnica nikoli ni pripravljala obračuna DDPO, ampak je le vnašala posamezne postavke, vsebinsko pa je ta obračun vedno pripravljala vodja sektorja. Dejstvo, da sedaj tožnica ne vnaša posameznih postavk pri obračunu DDPO, pa ne more vplivati vpliva na presojo ali se je delo tožnice zaradi reorganizacije spremenilo. Prav tako sta priči A.A. in B.B. potrdili, da tožnica tudi po novi sistemizaciji opravlja dela pri obračunavanju DDV pri podjetju D., morebitne spremembe pa so vezane na računalniški program, ki se je začel uvajati šele 8 mesecev in pol po odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato morebitne spremembe pri delu tožnice v zvezi z obračunom DDV ne morejo predstavljati podlage za presojo. Po mnenju tožnice so edine spremembe pri delu tožnice na novem delovnem mestu le priprava obračuna DDPO in sicer tožnica ne vnaša več posameznih postavk, gre pa pri tem za opravila, ki se opravljajo enkrat letno in trajajo po 1 uro, ter da tožnica poleg vodenja knjigovodstva osnovnih sredstev za podjetje D. sedaj to delo opravlja še za toženo stranko - matico. Gre za vsebinsko enako delo, povečane so le naloge, kar je posledica dejstva, da je delo pri obračunu plač sedaj hitrejše. Vse ostale delovne naloge, ki jih je opravljala tožnica na starem delovnem mestu „finančni knjigovodja“ so ostale enake, tudi na novem delovnem mestu „finančni knjigovodja II“. Neutemeljena pa je po mnenju tožnice tudi ugotovitev sodišča, da ukinitev delovnega mesta „finančni knjigovodja“ ni zgolj navidezna, temveč da je sledila spremenjenim potrebam delovnega procesa v računovodstvu tožene stranke. Pri tem se je sodišče sklicevalo na izpoved prič E.E. in C.C., vendar pa je pri tem sodišče napačno povzelo izpoved priče E.E.. Delovna mesta po novi sistemizaciji so v računovodstvu tožene stranke povsem enaka kot po stari sistemizaciji - spremenil se je le njihov naziv, formalni opis del in aktov o sistemizaciji. Tožnica pa nikoli ni trdila, da je njeno delovno mesto enako zahtevno kot „finančni knjigovodja I“. Tožnica še poudarja, da sodba na več mestih poudarja prepričljivost izpovedi prič, ki jih je predlagala tožena stranka in pri tem se tožnici poraja občutek, da je sodba neutemeljeno napisana v korist delodajalca, čeprav je jasno, da bodo delavci tožene stranke le težko pričali v škodo delodajalca, čeprav so opozorjeni, da so dolžni govoriti resnico. Delodajalec pa ima že preko spremembe sistemizacije in obveznosti spremembe pogodbe o zaposlitvi izrazita orodja da doseže spremembo obstoječe pogodbe o zaposlitvi. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži plačilo pritožbenih stroškov oz. podredno, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka trditve tožeče stranke v pritožbi in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnico zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. V odgovoru navaja da tožena stranka reorganizacije ni izvedla zgolj navidezno, saj je bila le-ta za njeno nadaljnje poslovanje nujno potrebno. Z reorganizacijo je tožena stranka dela v finančno računovodskem sektorju dela razdelila na zahtevnejše in enostavnejše in oblikovala temu primerno delovna mesta.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, kot tudi tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnice, da je sodišče z izpodbijano sodbo ugotavljalo le dejstva, ki so v korist tožene stranke, opustilo pa ugotavljanje dejstev, ki kažejo na to, da je bila odpoved nezakonita. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da so delavci tožene stranke težko pričali v škodo delodajalca, četudi so bili opozorjeni na izpoved resnice. Smiselno s tem tožnica uveljavlja kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je v okviru svoje trditvene podlage, v skladu z načelom o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena predlagala zaslišanje prič, sodišče pa je dokaze izvedlo. Sodišče je izvedlo obsežen dokazni postopek in zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke, priče E.E., C.C., A.A., B.B. ter tožnico, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti. Neutemeljen je tudi očitek pritožbe, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka s tem, ko je v celoti oprlo sodbo le na izpovedbe prič tožene stranke, saj pričam zgolj iz razloga, ker so zaposlene pri toženi stranki ni mogoče očitati, da ne govorijo resnice. Sodišče je priče opozorilo na dolžnost govoriti resnico in tudi na posledice krive izpovedi, prav tako pa tožnica ni dokazala, da so priče lažno pričale.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga na delovnem mestu „finančni knjigovodja“ v finančno računovodskem sektorju in ji ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „finančni knjigovodja II“. Tožnica je pogodbo podpisala. Tožena stranka je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga navedla, da je uvedla novo organizacijo dela ter sprejela nov Pravilnik o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest (dne 14. 3. 2014), s katerim je ukinila delovno mesto „finančni knjigovodja“. Delovni proces pri toženi stranki se je spremenil tako, da se je pojavila potreba po razdelitvi nalog in zadolžitev na prejšnjem delovnem mestu „finančni knjigovodja“ in sicer tako, da se na enem delovnem mestu „finančni knjigovodja II“ opravlja manj zahtevne naloge oz. dela, na drugem delovnem mestu „finančni knjigovodja I“ pa zahtevnejše naloge oz. dela. Tožena stranka je ocenila, da je tožnico možno zaposliti na delovnem mestu „knjigovodja II“, ker to delovno mesto za tožnico predstavlja ustrezno zaposlitev, saj se je za delovno mesto „finančni knjigovodja II“ zahtevala strokovna izobrazba (53.001 „ekonomski tehnik“), ki predstavlja enako vrsto in raven izobrazbe, kot se je zahtevala za ukinjeno delovno mesto, prav tako se delo opravlja v istem delovnem času in kraju kot ga je tožnica opravljala do tedaj.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka izpeljala postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici v skladu s 87. in 88. členom ZDR-1, torej da je spoštovala določbe ZDR-1, ki se nanašajo na obliko in vsebino odpovedi ter vročitev odpovedi. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da tožena stranka s podajo izpodbijane odpovedi ni kršila določbe 114. člena ZDR-1 v povezavi z določbo 226. člena ZDR-1, saj posebno pravno varstvo pred odpovedjo za tožnico kot delavko pred upokojitvijo ni veljalo (2. alineje 2. odstavka 114. člena ZDR-1) Tožnici je bila ob odpovedi iz poslovnega razloga ponujena nova ustrezna zaposlitev pri toženi stranki, v skladu s 1. odstavkom 91. člena ZDR, zato tožena stranka ni potrebovala pisnega soglasja tožnice, za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

9. V 89. členu ZDR-1 je določeno, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi na strani delodajalca, med drugim tudi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Delodajalec lahko delavcu odpove pogodbe o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen poslovni razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka se je odločila za novo organizacijo dela v finančno računovodskem sektorju (kjer je tožnica delala in še dela), zaradi potreb delovnega procesa v aprilu 2014, glede na to, da je prišlo do spremembe lastništva tožene stranke in je večinski lastnik postala F. d.d., ki je zahtevala spremembo plačnega sistema. V zvezi s tem je bilo potrebno sprejeti novo sistemizacijo (Pravilnik B2, B3) in tožena stranka je tudi spremenila podjetniško kolektivno pogodbo (B10) ter sprejela Pravilnik o nagrajevanju. Priča E.E. je izpovedal, da so pri toženi stranki želeli izpostaviti sistem primerljivih plač delavcev tožene stranke s konkurenco, ter z navedenim sistemom tudi motivirati zaposlene, pri čemer so uvedli delovno uspešnost. Priča je izpovedala, da je navedena reorganizacija zajela vsa delovna mesta pri toženi stranki, da so se plače spremenile na vseh delovnih mestih ter so z navedeno spremembo plačnega sistema želeli znižati število delovnih mest. Priča C.C. je prepričljivo pojasnila, da se je zaradi sprememb na področju plačnega sistema spremenil izračun plač, pri čemer so pri toženi stranki uvedli avtomatiziran vnos ur v računalniški program. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka izvedla reorganizacijo, ki ni bila zgolj navidezna kot to zatrjuje tožnica. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da pri toženi stranki ni prišlo do reorganizacije dela v računovodstvu in da je šlo zgolj za spremembe aktov tožene stranke, ki pa niso odražale dejanske spremembe dela tožnice na delovnem mestu „knjigovodja II“ in da je tožnica ves čas opravljala enake naloge.

10. Tožnica je v pritožbi tudi sama priznavala, da je prišlo do določenih sprememb pri nalogah, ki jih je opravljala na delovnem mestu „finančni knjigovodja“ in ki jih sedaj opravlja na delovnem mestu „finančni knjigovodja II“, vendar pa meni, da ne gre za bistvene vsebinske spremembe nalog, ki bi pogojevale spremembo naziva. Pritožbeno sodišče se strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja in v posledici navedenega tudi do oblikovanje potrebnih delovnih mest in delitev nalog glede na nivo zahtevnosti, ostaja v avtonomni sferi delodajalca. Sodišče ne presoja, ali je sprememba v organizaciji družbe potrebna in smotrna, ter lahko le preverja, ali morda ni le navidezna. Trditve tožnice, da bi bilo mogoče poslovanje tožene stranke racionalizirati tudi z ohranitvijo delovnega mesta „finančni knjigovodja“, na presojo utemeljenosti poslovnega razloga ne more vplivati. Tožena stranka se je odločila za reorganizacijo, ki je zajela vsa delovna mesta pri toženi stranki in so se spremenile plače na vseh delovnih mestih, kar potrjuje trditve tožene stranke, da je izvedla reorganizacijo poslovanja z namenom znižanja stroškov, kar pa predstavlja poslovni razlog po 89. členu ZDR-1. V računovodstvu so razdelili delo na tri nivoje zahtevnosti, in sicer najzahtevnejše naloge se opravljajo na delovnem mestu „finančni knjigovodja I“, zahtevne na delovnem mestu „finančni knjigovodja II“, manj zahtevne pa na delovnem mestu „knjigovodja“ in takšna razdelitev del v računovodstvu izhaja tudi iz listinskih dokazov (sistemizacije tožene stranke in opisov delovnih mest).

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi opisov delovnih mest za delovno mesto „finančni knjigovodja I“, „finančni knjigovodja II“ in „knjigovodja“ pravilno ugotovilo, da delovna mesta „finančni knjigovodja I“ in „finančni knjigovodja II“ po zahtevnosti nista enaka delovna mesta in da je delo na delovnem mestu „finančni knjigovodja I“ zahtevnejše kot delo na delovnem mestu „finančni knjigovodja II“, kar so potrdile tudi priče E.E., C.C., A.A. ter B.B.. Tako so neutemeljene pritožbene trditve tožnice, da je šlo pri toženi stranki le za navidezno reorganizacijo delovnih mest in da je delo, ki ga je opravljala pred reorganizacijo „finančni knjigovodja“ povsem enako kot delo, ki ga opravlja po novi pogodbi o zaposliti za delovno mesto „finančni knjigovodja II“. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so delovna mesta tožene stranka v računovodstvu na podlagi nove sistemizacije drugačna kot delovna mesta po stari sistemizaciji, ter da tožnica po novi sistemizaciji opravljala dela v računovodstvu, ki so po zahtevnosti manj kompleksna od tistih, ki se opravljajo na delovnem mestu „finančni knjigovodja I“. Pravilno pa je sodišče prve stopnje tudi zaključilo, da je tožena stranka v sporu izkazala obstoj poslovnega odpovednega razloga oz. dokazala, da je zaradi ukinitve delovnega mesta „finančni knjigovodja“ delo tožnice pod pogoji odpovedane pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno.

12. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala odločitev sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela zato sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).