Jedro

Tožnica je s prejemom zneska pristala na delno poplačilo odškodnine za nesrečo pri delu, kar pa ne pomeni, da sta pravdni stranki že dokončno določili svoje vzajemne pravice in obveznosti. Sklenjena izvensodna poravnava ne izključuje odškodninskega zahtevka, ki izvira iz posledic, na katere oškodovanec pri sklenitvi poravnave ni mogel misliti in jih predvideti. Tudi če bi se tožnica s poravnavo odrekla pravici zahtevati nadaljnjo odškodnino v zvezi s škodnim dogodkom, je predmet poravnave o odškodnini lahko le odškodnina za škodo, ki je bila znana na dan poravnave.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici odškodnino v višini 18.152,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2003 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, podrejeno, da ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tožnice tako prvostopenjskega kot tudi pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je bila s sklepom Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 2/2010 razveljavljena tudi sodba VDSS opr. št. Pdp 1351/2008, v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. II Pd 530/2006, s katerima sta bili tožnici prisojeni glavnici v višini 11.900,00 EUR in 3.000,00 EUR in nato z dopolnilno sodbo opr. št. II Pd 530/2006 prisojene še zamudne obresti od zneska 11.900,00 EUR od 16. 4. 2003 dalje do plačila in od zneska 3.000,00 EUR od 17. 11. 2003 dalje do plačila, višji zahtevek pa je bil zavrnjen. Zoper dopolnilno sodbo ni bila vložena pritožba in je zato sodba zgolj v tem delu postala pravnomočna. Ker sta bila tako celotni obsodilni kot tudi celotni zavrnilni del obeh sodb glede glavnice razveljavljena, to pomeni, da o glavnici in delu zamudnih obresti v ponovljenem postopku še ni bilo odločeno. Sodišče bi moralo v ponovljenem postopku odločiti o celotni glavnici in ne zgolj o zahtevku v višini 18.152,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2003 dalje do plačila. Zato predlaga izdajo dopolnilne sodbe, oziroma v kolikor sodišče ne ugodi predlogu za izdajo dopolnilne sodbe, naj šteje ta predlog za pritožbo. Navaja, da tožena stranka s tožnico ni sklenila poravnave, prav tako ni sklenila poravnave z zavarovalnico A.. Poravnava, na katero se sklicuje sodišče, ni bila podpisana in zato ni mogla biti sklenjena. V osnutku poravnave z dne 16. 6. 2003 ni navedeno, da bi bila z izplačilom odškodnine na podlagi sklenjene poravnave plačana vsa škoda. Tožnice, tudi če bi odvetnik podpisal poravnavo, takšna poravnava ne zavezuje, saj poravnave ni odobrila, ves čas ji tudi nasprotuje. Iz dopisa zavarovalnice še izhaja, da naj bi se tožnica zglasila in pojasnila, da zdravljenje še ni zaključeno in da ji je zavarovalnica nakazala znesek 834.066,00 SIT kot nesporni del odškodnine. Tega dopisa sodišče ni ocenilo, zato je zmotno zaključilo, da je bila poravnava sklenjena glede celotne odškodnine. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15.točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ker je napačno odločilo o tožbenih zahtevkih, je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je o sporni zadevi že odločalo in sicer je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 1315/2008 z dne 17. 9. 2009 pritožbi tožnice in tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, pritožbo tožnice v delu, ki se je nanašala na plačilo zakonskih zamudnih obresti, pa je štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Reviziji tožene stranke je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. VIII Ips 2/2010 z dne 13. 9. 2011 ugodilo, sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavilo glede škodnega dogodka z dne 4. 11. 2002 ter stroškov postopka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V razveljavitvenem sklepu je naložilo sodišču prve stopnje, da se mora opredeliti do navedb tožnice, da je bila sklenitev poravnave obremenjena z napakami volje, oziroma da ni bila pravilno sklenjena glede na določbo 76. člena OZ.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zaključilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, ker poravnava z zavarovalnico ni bila sklenjena v nasprotju z voljo tožnice ali v zmoti ter da je obveznost tožene stranke bila izpolnjena že pred vložitvijo tožbe.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11.točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni odločilo o celotnem tožbenem zahtevku. Sodišče prve stopnje je v celoti odločilo o tožbenem zahtevku tožnice, ki se je nanašal na škodni dogodek z dne 4. 11. 2002 ter o stroških postopka. Vrhovno sodišče RS je s sklepom opr. št. VIII Ips 2/2010 razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje le v delu, ki se je nanašal na škodni dogodek z dne 4. 11. 2002 ter stroške postopka, o preostalem delu tožbenega zahtevka tožnice, ki se je nanašal na škodni dogodek z dne 16. 5. 2003, pa je bilo že s sodbo VDSS opr. št. Pdp 1315/2008 pravnomočno odločeno. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje tako odločalo le o odškodnini za škodni dogodek z dne 4. 11. 2002, za katerega je tožnica zahtevala odškodnino v znesku 18.152,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2003 dalje ter o stroških postopka.

Po določbi 270. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. list RS, št. 83/2001 in naslednji) obveznost preneha, ko je izpolnjena, kot tudi v drugih z zakonom določenih primerih. Obveznost lahko izpolni ne le dolžnik, temveč tudi kdo tretji (prvi odstavek 271. člena OZ). Tožena stranka je imela za primere nesreč pri delu zavarovano svojo odgovornost pri Zavarovalnici A., ki je tožnici izplačala znesek 3.480,50 EUR. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov štelo, da je bila poravnava sklenjena na podlagi veljavnega pooblastila in brez napak volje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je stališče sodišča prve stopnje o veljavnosti sklenjene poravnave zmotno. Za pogodbo o poravnavi veljajo splošne določbe o dvostranskih pogodbah, če ni zanjo določeno kaj drugega (1. odstavek 1054. člen OZ). Pogodba je sklenjena, ko jo podpišejo vsi, ki se z njo zavezujejo (57. člen OZ). Tožena stranka poravnave, podpisane s strani pooblaščenca tožnice in s strani Zavarovalnice A. ni predložila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v spisu ni podpisane listine, ki bi predstavljala podpisano izvensodno poravnavo, kljub temu pa je zaključilo, da iz navedb strank izhaja, da je bila ponudba zavarovalnice, podana v dopisu z dne 12. 11. 2004, podpisana. Tožnici je Zavarovalnica A. nakazala znesek 900.000,00 SIT (3.755,63 EUR). Tožnica je s prejemom zneska 3.755,63 EUR pristala na delno poplačilo odškodnine za nesrečo pri delu z dne 4. 11. 2002, kar pa ne pomeni, da sta tožnica in tožena stranka že dokončno določili svoje vzajemne pravice in obveznosti. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da sklenjena izvensodna poravnava ne izključuje odškodninskega zahtevka iz posledic, na katere oškodovanec pri sklenitvi poravnave ni mogel misliti in jih predvideti. Tudi če bi se tožnica s poravnavo odrekla pravici zahtevati nadaljnjo odškodnino v zvezi s škodnim dogodkom, je predmet poravnave o odškodnini lahko le odškodnina za škodo, ki je bila znana na dan poravnave.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 355. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju stališča pritožbenega sodišča, da poravnava ni bila sklenjena, dopolniti dokazni postopek in ponovno odločiti o zahtevku tožnice.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.