Jedro

Škoda tožeče stranke je nastala s trenutkom izplačila odškodnine oškodovancem, vendar pa dospelost škode ne sovpada nujno s trenutkom zapadlosti in zamudo, saj ni rečeno, da zavezanec za regres za izplačilo s strani zavarovalnice tudi takoj izve. Odločilno je zato dejstvo, kdaj pride zavezanec za regres v zamudo. Kadar rok za izpolnitev ni določen, pride v poštev določba 2. odstavka 299. člena OZ, ki določa, da pride dolžnik v zamudo, ko upnik od njega zahteva, naj izpolni svojo obveznost. Načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 26. 06. 2002 o zamudnih obrestih od denarne terjatve za nepremoženjsko in premoženjsko škodo je glede teka zamudnih obresti in njihove višine izrecno vezano na čas veljavnosti ZPOMZO-A, slednji pa je z uveljavitvijo novega ZPOMZO-1 junija 2003 prenehal veljati. Od takrat dalje za zniževanje obresti ni podlage.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se v celoti, pritožbi tožene stranke pa delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. odst. izreka spremeni tako, da se glasi: „Toženec M. Z. mora v 15 dneh plačati tožeči stranki Z. d.d. glavnico v znesku 8.345,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 01. 2007 dalje do plačila.“.

V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1.) Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku tožeče stranke glede glavnice v višini 8.345,85 EUR ugodilo v celoti, v obrestnem delu pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki (od prisojene glavnice) zakonske zamudne obresti od 30. 01. 2004 do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere zmanjšane za temeljno obrestno mero, od prvega dne po dnevu sodbe sodišča prve stopnje dalje pa obresti po predpisani obrestni meri zakonskih zamudnih obresti.

(2.) Zoper navedeno sodbo sta pravočasno vložili pritožbo obe pravdni stranki.

(3.) Tožeča stranka se je pritožila zoper del, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo o zakonskih zamudnih obrestih, uveljavljala pa je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navedla je, da se je sodišče v zvezi z zamudnimi obrestmi napak sklicevalo na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS iz leta 2002 (1), saj se le-ta nanaša na odškodninske zahtevke in ne na regresne, kar je predmet tega postopka. Tožena stranka je bila v zamudi s plačilom denarne obveznosti že z dnem, ko je tožeča stranka oškodovancu izplačala odškodnino in tako dolguje tožeči stranki zakonske zamudne obresti od 30. 01. 2004 dalje. Prvostopenjsko sodišče bi moralo tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi, ne pa od dneva izplačila odškodnine do dneva izdaje sodbe priznati zgolj zamudnih obresti v višini zakonskih zamudnih obresti zmanjšanih za temeljno obrestno mero. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožeči stranki od zneska 8.345,85 EUR od dne 30. 01. 2004 do plačila prizna zakonske zamudne obresti.

(4.) Tožena stranka je v pritožbi uveljavljala vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke. Kot bistveno je navajala, da je odločilno vprašanje, ali je tožeča stranka zatrjevani znesek odškodnine oškodovancem dejansko izplačala, kar je tožena stranka tekom postopka prerekala, oziroma ali je tožeči stranki navedeno dejstvo uspelo dokazati. Sodišče prve stopnje je potrdilo o plačilu nepravilno označilo za javno listino, s tem ko je na podlagi dejstva, da obveznost tožene stranke do tožeče izvira iz zakona (Zakon o obveznem zavarovanju v prometu, v nadaljevanju ZOZP), zaključilo, da je navedena listina izdana v okviru pristojnosti pri izvrševanju javnega pooblastila in s tem izpolnjuje pogoje za javno listino. Ker gre nasprotno za zasebno listino tožeče stranke, ki niti ni podpisana ne ožigosana, le-ta dejstva izplačila odškodnine ni uspela dokazati. Slednje se lahko dokaže bodisi z listino pravne osebe, ki je pooblaščena za opravljanje dejavnosti plačilnega prometa, kar tožeča stranka sama ni, bodisi s pisno ali ustno izjavo prejemnika denarnega zneska, česar pa tožeča stranka tudi ni storila. Podredno se tožena stranka pritožuje tudi zoper odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s trenutkom pričetka teka zakonitih zamudnih obresti od vtoževanega zneska, saj je sodišče ob siceršnji pravilni uporabi določbe 165. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zanemarilo določbo 299. člena istega zakona. Zapadlost odškodninske obveznosti še ne pomeni, da je tožena stranka vedela za obstoj in višino te obveznosti in bila seznanjena z rokom za njeno izpolnitev. Od slednjega je odvisna dolžnikova zamuda in posledično tek zakonskih zamudnih obresti, tožeča stranka pa je med drugim sama navajala, da je toženo stranko pozivala k plačilu več mesecev po izplačilu, zato je nemogoče šteti, da je slednja za svojo obveznost vedela že z dnevom izplačila, odločitev sodišča prve stopnje v delu, ko tožeči stranki prizna zamudne obresti že od prvega dne po dnevu domnevnega izplačila odškodnine, pa je posledično napačna.

(5.) Pravdni stranki na pritožbi druga druge nista odgovorili.

(6.) Pritožba tožeče stranke je v celoti, pritožba tožene stranke pa delno utemeljena.

(7.) Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa v obsegu 2. odst. 350. člena ZPP.

(8.) Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno opozarja na zmotno sklicevanje sodišče prve stopnje na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, vendar pri tem navaja napačne razloge. Stališče tožene stranke, da v obravnavanem primeru načelno pravno mnenje ni upoštevno, ker gre za regresni in ne odškodninski zahtevek, je namreč zmotno, saj je regresni zahtevek po svoji vsebini odškodninski zahtevek za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbe (2). Upoštevanje načelnega pravnega mnenja s strani sodišča prve stopnje pa je napačno zato, ker je v njem sprejeto stališče glede teka zamudnih obresti in njihove višine izrecno vezano na čas veljavnosti Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. l. RS, št. 109/2001, ZPOMZO-A), slednji pa je z uveljavitvijo novega Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (Ur. l. RS, št. 56/2003, ZPOMZO-1) junija 2003 prenehal veljati. Ker tožeča stranka vtožuje zakonske zamudne obresti od 30. 01. 2004, torej že za čas veljavnosti ZPOMZO-1, je pritožbeno sodišče njeni pritožbi glede višine zakonskih zamudnih obresti ugodilo in ji jih priznalo v celotni višini (3).

(9.) Tožena stranka v pritožbi pravilno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da gre pri potrdilu o izplačilu odškodnine s strani tožeče stranke za javno listino. 224. člen ZPP določa, da je javna listina med drugim tista listina v fizični in elektronski obliki, ki jo izda družba ali druga organizacija pri izvrševanju javnega pooblastila, njena glavna značilnost pa je, da potrjuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. Zgolj dejstvo, da obveznost tožene stranke do tožeče izvira iz ZOZP, ne zadostuje za izpolnitev pogoja, da je potrdilo o izplačilu odškodnine izdano v okviru izvrševanja javnega pooblastila, kot opozarja tudi pritožba, kot tudi ne velja, da je vsaka listina, ki jo družba ali druga organizacija, ki izvršuje javno pooblastilo, izda, javna listina. Potrdilo o izplačilu odškodnine v obravnavanem primeru ni javna, temveč zasebna listina, zato pritožbeno sodišče v tem delu pritrjuje pritožbenemu očitku.

(10.) Vendar pa napačna interpretacija določbe 224. člena ZPP in s tem kršitev določb pravdnega postopka s strani sodišča prve stopnje v konkretnem primeru ni vplivala na zakonitost in pravilnost končne odločitve, zato bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe, je sodišče prve stopnje skladno z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP) ocenilo, da je tožeča stranka ne le na podlagi spornega potrdila o plačilu, temveč skupaj z ostalimi predloženimi listinami v spisu, tudi poravnavami, ki jih je tožeča stranka glede odškodnine sklenila z oškodovanci, uspela dokazati, da je to odškodnino tudi dejansko izplačala. Ne drži, kar navaja tožena stranka v pritožbi, da bi morala navedeno dejstvo tožeča stranka dokazovati (izključno) z listino pravne osebe, ki je pooblaščena za opravljanje dejavnosti plačilnega prometa, ali izjavami oškodovancev. ZPP dokaznih pravil namreč ne predpisuje in stranka lahko dokaze, s katerimi bo določeno zatrjevano dejstvo dokazala, prosto izbira. Stvar dokazne ocene sodišča, upoštevaje pri tem 8. člen ZPP in pravila o dokaznem bremenu, pa je, ali bo nato določeno dejstvo štelo za dokazano ali ne. V konkretnem primeru pritožbeno sodišče dokazno oceno sodišča prve stopnje sprejema, saj ob predloženih računalniških izpisih plačil v povezavi z podpisanimi poravnavami, ni dvoma, da je plačilo s strani tožeče stranke bilo izvršeno. Pritožba tožene stranke je v tem delu zato neutemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti in v pogledu odločitve glede prisoje glavnice, sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

(11.) Utemeljeno pa tožena stranka oporeka stališču sodišča prve stopnje glede pričetka teka zakonskih zamudnih obresti. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem uvodoma opozarja na napačno stališče sodišča prve stopnje, ki je svojo odločitev glede pričetka teka zakonskih zamudnih obresti oprlo na 165. in 378. člen OZ, pri tem pa se sklicevalo na datum 19. 11. 2003, torej datum prometne nesreče, in odločilo, da bi tožeči stranki lahko priznalo zakonske zamudne obresti že od tega dne dalje, če ne bi bilo vezano na tožbeni zahtevek. Škoda zaradi kršitve pogodbe zavarovalnici namreč nastane s trenutkom izplačila odškodnine oškodovancu in ne s trenutkom škodnega dogodka, ki je podlaga za izplačilo odškodnine. Prav tako je napačno sklicevanje sodišča prve stopnje na določbo 963. člena OZ, saj v obravnavanem primeru pravno podlago predstavlja sklenjena zavarovalna pogodba, konkretno 3. člen Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO-03), ki so njen sestavni del (priloga A 19 in A20). Ne gre za subrogacijo, temveč za t.i. regresni zahtevek tožeče stranke zoper toženo stranko, ki je njen zavarovanec in povzročitelj prometne nesreče. Razlogovanje sodišča prve stopnje v zvezi prehodom zavarovančevih pravic na tožečo stranko in posledično neobvezno naravo poziva tožene stranke k plačilu regresnega zahtevka (2. odstavek na 8. strani sodbe) zato ni pravilno.

(12.) Sodišče prve stopnje tako ni postopalo pravilno, ko je nekritično zanemarilo določbo 299. člena OZ, kot se glasi pritožbeni očitek tožene stranke. Škoda tožeče stranke je namreč res dospela s trenutkom izplačila odškodnine oškodovancem, vendar pa dospelost škode ne sovpada nujno s trenutkom zapadlosti in zamudo (4), saj ni rečeno, da zavezanec za regres takoj tudi izve za izplačilo s strani zavarovalnice. Odločilno je zato dejstvo, kdaj pride zavezanec za regres v zamudo. Kadar rok za izpolnitev ni določen, pride v poštev določba 2. odstavka 299. člena OZ, ki določa, da pride dolžnik v zamudo, ko upnik od njega zahteva, naj izpolni svojo obveznost (5). Tožeča stranka je tekom postopka zatrjevala, da je toženo stranko že pred vložitvijo tožbe večkrat pozivala k plačilu te obveznosti, ter kot dokaz predložila vabila na razgovor z uradnima zaznamkoma zabeleženima na vabilu na razgovor z dne 24. 05. 2004 (priloga A22), vendar brez dokazila o vročitvi. Tožena stranka je izrecno ugovarjala, da bi prejela prejela pisni poziv k plačilu, trdila je tudi, da niti po telefonu ali osebno ni kontaktirala z nobenim predstavnikom tožeče stranke v zvezi s plačilom regresa. Ob takem ugovoru tožene stranke pa vabila tožeče stranke, brez dokazila o vročitvi, in enostranski uradni zaznamki s strani njenih predstavnikov, ne morejo zadoščati za zaključek, da je tožena stranka pozive tožeče stranke k plačilu dejansko tudi prejela. Prvi poziv, katerega vročitev je izkazana, je zato tožba, ki jo je tožena stranka prejela 30. 01. 2007. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in tožeči stranki priznalo zakonske zamudne obresti od 31. 01. 2007 dalje.

(13.) Upoštevajoč vse navedeno, je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožeče stranke ugodilo v celoti, pritožbi tožene pa delno in izpodbijano sodbo v 1. odst. izreka, v obrestnem delu, spremenilo tako, da je tožeči stranki priznalo pravico do zamudnih obresti v višini zakonskih zamudnih obresti s tem, da le-te tečejo od 31. 01. 2007 dalje do plačila. V preostalem delu je bilo neutemeljeno pritožbo tožene stranke potrebno zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrditi.

(14.) Ker je pritožbeno sodišče s spremembo poseglo zgolj v obrestni del zahtevka, kar na odločitev o stroških postopka na prvi stopnji ne vpliva, v stroškovni del odločitve sodišča prve stopnje ni posegalo. Tožena stranka je bila s pritožbo uspešna le glede obrestnega dela odločitve. Tožeča stranka je sicer s pritožbo uspela v celoti, vendar pa je izpodbijala le obrestni del. Glede na tak uspeh ene in druge stranke, je pritožbeno sodišče, upoštevajoč pri tem 154. člen v zvezi s 165. členom ZPP, odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Načelno pravno mnenje z občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 26. 06. 2002 o zamudnih obrestih od denarne terjatve za nepremoženjsko in premoženjsko škodo

(2) Takšno stališče je zavzeto tudi v teoriji: primerjaj Ristin, G., in drugi, Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP): s komentarjem, Slovensko zavarovalno združenje, Ljubljana, 2008, komentar 7.člena, str. 69. (3) O tem je zavzelo stališče tudi že VS RS v odločbi II IPS 707/2006, točka 19

(4) Ristin, G., in drugi, Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP): s komentarjem, Slovensko zavarovalno združenje, Ljubljana, 2008, komentar 7.člena, str. 74. (5) Tako tudi v odločbah VSL I Cp 167/2000, I Cp 146/2001, II Cp 4342/2008