Jedro

V postopku ugotavljanja državljanstva kot predhodnega vprašanja za ugotovitev aktivne legitimacije denacionalizacijskega upravičenca po 3. odstavku 63. člena ZDen, upravni organ ugotavlja le, ali sta v skladu z 2. odstavkom 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ izpolnjena pogoja, da je oseba nemške narodnosti in da je 4.12.1948 (ob uveljavitvi novele k navedenemu zakonu) prebivala v tujini. Tretjega pogoja - nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države - pa organ ni dolžan ugotavljati (3. odstavek 63. člena ZDen).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Sekretariata za notranje zadeve občine z dne 22.7.1993, s katero je ta na predlog Sekretariata za gospodarstvo občine ... in Sekretariata za družbenoekonomski razvoj in finance občine ..., da naj izda ugotovitveno odločbo o državljanstvu za S.G. v Avstriji ugotovil, da navedena ob smrti 28.1.1986 ni bila slovenska državljanka in se tudi po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Slovenije veljali do uveljavitve zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ni štela za jugoslovansko državljanko. V obrazložitvi navaja, da je iz arhivskega gradiva Komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev za Slovenijo, ki ga hrani referat za dislocirano arhivsko gradivo II v Ljubljani, razvidno, da je imenovana dne 16.10.1944 pobegnila v Celovec, da je bila članica Kulturbunda in da se je že v času bivše Jugoslavije udejstvovala v tej organizaciji. Bila je zagrizena sovražnica vsega slovenskega življa in je sodelovala tudi v nemški organizaciji "Frauenschaft". Vpisana je bila v seznamu izseljenih "folksdojčerjev" tudi v arhivu pri Ministrstvu za notranje zadeve Republike Slovenije. Navedbam tožnikov, da listine, na katere je prvostopni organ oprl svojo odločitev, niso originali, pač pa, da gre za faksimile dokumentov, tožena stranka ne more pritrditi, saj tožniki tega niso z ničemer dokazali, pa tudi sicer ni za takšno trditev nikakršne osnove. Tožniki nadalje z listinami dokazujejo, da je bilo imenovani leta 1941 izdano potrdilo Zbornice za trgovino, obrt in industrijo v Ljubljani o zakonitem izvrševanju žagarske obrti in da je posedovala potni list Kraljevine Jugoslavije iz leta 1940. Nadalje oporekajo datumu izselitve imenovane iz Slovenije in dokazujejo, da se je v Avstriji prijavila za bivanje šele 19.7.1945, ko je prišla iz Slovenije in ne 16.10.1944, kot je navedeno v izpodbijani odločbi, in poudarjajo, da se S.G. ni nikoli odrekla jugoslovanskemu državljanstvu, kar bi morala storiti kot članica Kulturbunda. Navedene trditve tožnikov so po mnenju tožene stranke irelevantne, saj nihče ne oporeka dejstvu, da je imela S.G. v ... prijavljeno obrtno dejavnost in da je bila državljanka Kraljevine Jugoslavije. Tudi datum izselitve (1944 ali 1945) ni pomemben. Važno je, da je imenovana živela v tujini ob uveljavitvi drugega odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ, to je dne 4.12.1948. Že samo dejstvo, da je bila S.G., kot oseba nemške narodnosti včlanjena v okupatorjevo protislovensko organizacijo Kulturbund in da je zapustila Slovenijo pred 4.12.1948, se je štelo za nelojalno ravnanje proti narodnim in državnim koristim narodov Jugoslavije, kar je imelo za posledico uporabo novele drugega odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ. Skladno s to določbo imenovana na dan 28.8.1945 ni postala državljanka FLRJ in LR Slovenije. Ker tudi po letu 1945 ni pridobila tega državljanstva, je ob smrti dne 28.1.1986 ni bilo šteti za državljanko SFRJ in SR Slovenije. Iz spisa prvostopnega organa sicer ni razvidno, da bi bili v ugotovitvenem postopku tožniki zaslišani, vendar tožena stranka meni, da njihovo zaslišanje ne bi vplivalo na odločitev o stvari, saj je odločba utemeljena z nespornimi materialnimi dokazi, ki jih hranita Arhiv Republike Slovenije in Ministrstvo za notranje zadeve.

Tožniki v tožbi navajajo, da tožena stranka ni upoštevala navedb, ki so jih podali v pritožbi. Tožniki bi nedvomno predložili še veliko več dokazov in svoje navedbe še podprli, če bi jim bili na razpolago dokumenti, s katerimi je razpolagala tožena stranka. Tudi sicer trditve tožene stranke ne držijo. S.G. ni pristopila v Kulturbund s tem, da bi se odrekla jugoslovanskemu državljanstvu in prevzela nemško. Z nobenim pravnim aktom, pravnomočno odločbo, ni bilo ugotovljeno, da je bila S.G. nemške narodnosti. V postopku ugotavljanja državljanstva tožena stranka prekoračuje svoja zakonska pooblastila, ko ugotavlja njeno narodnost. Nesprejemljiva je trditev tožene stranke, da je bila S.G. nemške narodnosti, ker je bila na seznamu "folksdojčerjev". Četudi tožena stranka razpolaga s seznami pripadnikov "folksdojčerjev", to nikakor ne more biti dokaz, da je bila S.G. nemške narodnosti in celo nemška državljanka. Nikoli tudi ni bila politično aktivna. Ves čas okupacije je delala s Slovenci v ... Prav tako je govorila slovensko in pomagala Slovencem. Res je sodelovala v dobrodelnih organizacijah. To je bil tudi "Frauenschaft". V tej organizaciji so skrbeli za matere z dojenčki in to za slovenske matere. Zaradi navedenega ravnanja je celo nemška SS zaplenila premoženje S.G. z odločbo iz leta 1944 (odločba s prevodom in izjava sta priloženi k tožbi). Tožniki tudi niso bili v postopku zaslišani, kar predstavlja kršitev upravnega postopka in jim je bilo s tem onemogočeno, da bi se že v postopku izrekli o navedbah tožene stranke glede na dokaze, s katerimi je ta razpolagala. Tožena stranka se tudi ni izrekla o vprašanju ali so seznami Kulturbundovcev verodostojni. V dopolnitvi tožbe z dne 28.7.1994 pa še dodajajo, da je iz obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da tožena stranka svojo odločbo opira na določbo 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ. Ta določba je bila dopolnjena z novelo, ki je začela veljati 4.12.1948 in ni imela določbe, da se uporablja od leta 1945 (prav 28.8.1945). Tega določila se zato ne more uporabljati retroaktivno, saj to tudi ni v skladu s sedaj veljavno ustavo. Tožniki še navajajo, da je tožena stranka uporabila predpise, ki so v nasprotju z ustavnim zakonom za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, po katerem se ne uporabljajo zvezni predpisi, ki nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije. Predlagajo, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je po vpogledu v listine in podatke zbrane v spisih presodilo, da so tožbeni ugovori neutemeljeni. Trditev tožnikov, da je bil kršen postopek, ker jih upravni organ ni zaslišal in jim tako ni dal možnosti, da bi se že v postopku izrekli o dokazih, s katerimi tožena stranka razpolaga, sicer drži, vendar tokrat z opustitvijo zaslišanja strank po mnenju sodišča, niso bila bistveno kršena pravila postopka. Tožniki, kljub obrazložitvi prvostopne odločbe, ki konkretno navaja dokaze, na katere prvostopni organ opira svojo odločitev, niso niti v pritožbi, niti v tožbi navedli ničesar, kar bi kazalo na to, da S.G. ni bila članica Kulturbunda že pred II. svetovno vojno. Sodišče je zato presodilo, da opustitev zaslišanja strank v tem primeru ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka, saj samo zaslišanje, ob podatkih zbranih v spisih in vsemu prej navedenemu, ne bi vplivalo na odločitev o stvari. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi tudi odgovorila na vse pritožbene navedbe. Določba 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ, na katero upravni organ opira svojo odločitev, določa, da se za državljane FLRJ iz prednjega odstavka (to je 1. odstavka 35. člena, po katerem za državljane FLRJ veljajo vse osebe, ki so bile na dan 28. avgusta 1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ), ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki se nahajajo v tujini in so se med vojno ali pred njo s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Ker je upravni organ v tem postopku ugotavljal državljanstvo za S.G., ki ni bila vpisana v evidenco državljanov, kar je pogoj za pridobitev aktivne legitimacije v postopku denacionalizacije v skladu s 3. odstavkom 63. člena zakona o denacionalizaciji (ZDen), je bil dolžan ugotoviti le, ali je bila imenovana nemške narodnosti in ali se je ob uveljavitvi novele zakona o državljanstvu FLRJ nahajala v tujini, ne pa tudi obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ. Po mnenju sodišča je treba določbo 3. odstavka 63. člena ZDen, obstoj nelojalnega ravnanja, v skladu z drugimi določbami navedenega zakona razlagati kot zakonsko fikcijo in sicer, da naveden razlog pri osebah, ki niso bile vpisane v evidenco državljanov, po 2. odstavku 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ, vselej obstaja in ga zato upravni organ v postopku ni dolžan dokazovati, stranka pa tega v postopku ne more izpodbijati. Po mnenju sodišča je upravni organ na podlagi listin, v katerih vsebino sodišče ne dvomi, tudi pravilno zaključil, da je bila S.G. oseba nemške narodnosti. Res je sicer kar trdijo tožniki, da sta narodnost in državljanstvo dve različni kategoriji, vendar je sodišče mnenja, da samo to dejstvo še ne preprečuje državi (pri tem velja to za državo FLRJ v obdobju, ko je sprejela zakon o državljanstvu FLRJ z novelami), da s svojim pravom določi, kdo so njeni državljani in pri tem seveda v posameznih primerih veže državljanstvo tudi na narodnost. Vsebino novele zakona o državljanstvu FLRJ iz leta 1948, ki je v svojem 1. členu določila, katere osebe nemške narodnosti se ne štejejo za državljane FLRJ iz 1. člena zakona o državljanstvu FLRJ, je potrebno presojati v okviru zgodovinskih okoliščin in družbenih razmer, v katerih je zakon nastajal in jo je v tem kontekstu treba tudi razlagati. Iz zgodovinskih virov izhaja, da je bil Kulturbund politična organizacija, katere osnovni program je bila pomoč pri pripravi podlage za izvajanje nemške raznarodovalne politike in so zato Nemci v njegovo članstvo sprejemali le pripadnike nemške narodnosti po kriterijih in merilih, ki so jih sami določili. Ker gre v tem postopku za ugotavljanje državljanstva osebe, ki je bila član Kulturbunda in po navedbi tožene stranke, kar je tudi oprto na listinske dokaze, naj bi se ta v njej udejstvovala že v času stare Jugoslavije, je po mnenju sodišča upravni organ pravilno presodil, da je predvojno članstvo v tej nemški politični organizaciji že zadostna podlaga za ugotovitev, da je bila S.G. nemške narodnosti. Prav tako pa je po mnenju sodišča tudi pravilno sta lišče upravnega organa, da ni pomemben datum izselitve (1944 ali 1945), ampak dejstvo, ki v tem primeru ni sporno, da je imenovana ob uveljavitvi novele zakona o državljanstvu FLRJ (4.12.1948) živela v tujini. V zvezi s tožbeno navedbo, ki se nanaša na vprašanje retroaktivnosti 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ (1. člen novele zakona iz leta 1948), pa sodišče meni, da je sporno določbo treba razlagati v skladu z njeno vsebino in vsebino določbe, na katero se navezuje (1. odstavek 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ iz leta 1945) ter namenom, ki ga je novela zasledovala. Navedena dopolnitev 35. člena z novim 2. odstavkom pomeni izjemo od 1. odstavka istega člena že prej navedenega zakona iz leta 1945 in je njen namen po vsebini, glede na vse že prej navedeno, dosežen le v primeru njene uporabe od uveljavitve 1. odstavka 35. člena zakona naprej. Če bi bil res zakonodajalčev namen uveljaviti vsebino zakonske dopolnitve od njene uveljavitve dalje, bi moral določbo temu primerno tudi vsebinsko oblikovati. Tožniki so tudi v zmoti, ko trdijo, da je tožena stranka v postopku uporabila predpise (zakon o državljanstvu FLRJ), ki so v izrecnem nasprotju z ustavnim zakonom za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, po katerem se ne uporabljajo zvezni predpisi, ki nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije. Določba 4. člena ustavnega zakona določa, da se do izdaje ustreznih predpisov Republike Slovenije v Republiki Sloveniji smiselno uporabljajo kot republiški predpisi tisti zvezni predpisi, ki so veljali v Republiki Sloveniji ob uveljavitvi tega zakona, kolikor ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije. To torej pomeni, da se neposredno uporabljajo kot republiški predpisi samo tisti zvezni predpisi, ki so ob uveljavitvi ustavnega zakona še veljali. Zakon o državljanstvu FLRJ je veljal do uveljavitve zakona o jugoslovanskem državljanstvu SFRJ (Uradni list SFRJ, št. 11/65), torej ob uveljavitvi ustavnega zakona ni bil več v veljavi, zato navedena določba 4. člena ustavnega zakona zanj ne velja.

Sodišče je presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).