Jedro

Pri odločanju o tem, kje posameznik ne prebiva in kje prebiva na podlagi ZPPreb gre za odločanje o ustavni pravici, po kateri ima vsakdo pravico, da si izbira prebivališče kar z bistveno zmanjšanimi omejitvami velja za državljane Republike Slovenije kot za tujce. Omejitev pravice do izbire prebivališča je dopustno omejiti zaradi zavarovanja javnega reda, če je to v skladu z načelom sorazmernosti, kar je treba presojati v vsakem posamičnem primeru glede na konkretne okoliščine.

Po uradni dolžnosti je organ zavezan uvesti postopek za ugotavljanje dejanskega stalnega prebivališča le, če dobi zahtevo samoupravne lokalne skupnosti na območju katere je posameznik prijavil stalno prebivališče, ali na območju katere dejansko živi. Po uradni dolžnosti je sicer dopustno začeti postopek tudi v okoliščinah po 1. odstavku 8. člena ZPPreb, ki je tudi pravna podlaga za konkretno odločanje v tem primeru. Vendar mora biti vodenje postopkov po tem členu, če pobudo in določene dokaze, ki bi lahko bili relevantni v sporu, pristojnemu organu predložijo tretje osebe, ki so v sporih s posameznikom, katerega stalno prebivališče se ugotavlja, še z večjo pozornostjo podrejeno ustavnopravnim standardom posega v ustavno pravico in na to vezana pravila udeleženke v postopku po ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana dopolnilna odločba Upravne enote Ljubljana št. 210-767/2010-61 (1313105) z dne 5. 4. 2011 se odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 420 EUR v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je Upravna enota Ljubljana na podlagi 5. in 8. člena Zakona o prijavi prebivališča (ZPPreb, Uradni list RS, št. 59/2006) v zadevi ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča A.A., po uradni dolžnosti odločila, da tožnik, roj. ..., ne prebiva na naslovu X., Dobova, in z dnem, ko postane odločba dokončna, se A.A. določi prebivališče na naslovu Y., Ljubljana. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je bil pri Upravni enoti Ljubljana skladno z 8. členom ZPPreb dne 18. 3. 2010 po uradni dolžnosti uveden postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča B.B. in A.A., s prijavljenim stalnim prebivališčem na naslovu X., Dobova. Vabilo na zaslišanje je bilo stranki vročeno dne 3. 4. 2010 skladno s 4. točko 87. člena ZUP. Tukajšnji upravni organ je stranko ponovno povabil na zaslišanje dne 25. 11. 2010. Stranka se na poslana vabila ni odzvala, prav tako se tudi ni opravičila. Dne 25. 3. 2010 je bil stranki poslan sklep o združitvi v en postopek na naslov Y., Ljubljana v skladu s 130. členom Zakona o upravnem postopku, saj je bil prvostopenjskemu organu odstopljen spis o omenjeni zadevi ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča za stranko in B.B. Strankam je bil sklep vročen na podlagi 87. člena ZUP. Iz dokazil, ki jih je v postopku predložila priča C.C., ki je bila zaslišana v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča, izhaja, da naslov X., Dobova, pripada starejši lopi, ki ni primerna za bivanje. Da sta investitorja v novo hišo A.A. st. in C.C. Da je edini plačnik tekočih stroškov (zavarovanje, elektrika, voda) C.C. Iz predloženih dokazil prav tako izhaja, da nihče ne prebiva na obravnavanem naslovu daljši čas, saj je poraba elektrike in vode praktično nikakršna, kljub navedbi priče, da je edino grelno telo v hiši električna peč. Upravni organ je dne 20. 12. 2010 sestavil zapisnik s pričama, ki prebivata na naslovu Y., Ljubljana, kateri sta podali ustni izjavi, da stranka prebiva na tem naslovu že dlje časa, da jo videvajo vsak dan. Ustno izjavo na zapisnik je podala tudi D.D., ki je dedinja po pokojnem A.A. st., katera je ustno na zapisnik potrdila, da stranka na naslovu prebiva v stanovanju v 1. nadstropju skupaj z izvenzakonsko partnerico B.B. in hčerjo E.E. Upravni organ je dne 21. 12. 2010 preveril pri upravniku zgradbe P. d.o.o. ali je stranka zavedena kot lastnik oziroma plačnik stroškov na naslovu Y., Ljubljana. Dne 22. 12. 2010 so organu posredovali podatek, da je zaveden kot lastnik in plačnik stroškov A.A. na omenjenem naslovu. Upravni organ je dne 18. 1. 2011 prejel zapisnik o ustni izjavi priče, podane na zapisnik pri Upravni enoti Črnomelj, kjer priča pove, da pozna tako B.B. kot A.A., da dejansko prebivata na naslovu Y., Ljubljana, vsaj že od leta 1983. Upravni organ je dne 4. 3. 2011 z dopisom oziroma seznanitvijo z ugotovitvami postopka ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča stranko pozval, da se izreče o vseh okoliščinah in dejstvih na podlagi 146. člena Zakona o upravnem postopku. Dne 4. 4. 2011 je tukajšnji organ prejel nepodpisan dopis stranke, v katerem navaja, da je solastnik parcele in objekta na naslovu stalnega prebivališča, da ima že od leta 1978 na tem naslovu prijavljeno obrt ter da zahteva, da se država ogradi od omenjene zadeve ter da ne prehiteva dogodkov, ki so na sodišču. Stranka predloži tudi neoverjeno fotokopijo sklepa o obstoju razloga za izbris podjetnika iz poslovnega registra Slovenije in sklep o ustavitvi postopka ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča Upravne enote Brežice, izdanega dne 29. 9. 2010. Na podlagi vsega navedenega je bilo ugotovljeno, da A.A. dejansko stalno prebiva na naslovu Y., Ljubljana. Iz tega naslova in dokazov pridobljenih v postopku izhaja, da je središče njegovih življenjskih interesov, na podlagi poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naseljem, kjer živi, dejansko obstajajo tesne in trajne povezave. Organ se sklicuje na 5. in 8. člen ZPPreb.

V pritožbi zoper prvostopenjski akt je tožnik navedel, da se je postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča pritožnika, na podlagi sklepa upravnega organa št. 210-767/2010/4 (132-08) z dne 25. 3. 2010, obravnaval združeno s postopkom ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča B.B. Pritožnik pravi, da se organ sklicuje na izjave „nekih“ prič, ki prebivajo na naslovu Y. v Ljubljani. Pri tem pa izpodbijana odločba ne navaja, za katere priče gre in se pritožnik posledično glede njih in njihovih izjav ne more izjasniti, saj ne ve, za katere priče gre. Pritožnik niti ni vedel, da se „neke“ priče zaslišujejo niti mu nikoli njihovo pričanje ni bilo predočeno. V združenem postopku z ugotavljanjem stalnega prebivališča B.B. je prvostopenjski organ na zahtevo pooblaščenca B.B., da se ga seznani z izjavami prič, pooblaščenca celo le obvestil, da se s spisom lahko seznani v času uradnih ur v 8 dneh od prejema obvestila. Obvestilo je pooblaščenec prejel 4. 1. 2011, to je natančno istega dne kot je prvostopenjski organ o B.B. že odločil, tako da pooblaščenec možnosti vpogleda v spis, pred odločitvijo prvostopenjskega organa, sploh ni imel. Prvostopenjski organ je v želji po odločitvi, kot jo je sprejel, z odločitvijo o stalnem prebivališču B.B., glede na to, da je imela v postopku pooblaščenca, očitno zelo pohitel, med tem ko je za pritožnika, ki v postopku pooblaščenca ni imel, odločitev sprejel šele 5. 4. 2011, kar je glede na združen postopek, nenavadno. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je prvostopenjski organ svojo odločitev oprl tudi na izjavo, s strani prvostopenjskega organa prav tako neimenovane priče iz Črnomlja. Glede na združeni postopek bi moral prvostopenjski organ pri odločitvi o pritožniku upoštevati celotno vsebino spisa in izjave prič za obe stranki, tako za pritožnika, kot za B.B. Namesto tega pa je prvostopenjski organ celo za B.B. popolnoma prezrl izjave prič F.F. in G.G., ki so potrjevale navedbe B.B. Takšno ravnanje in odločanje prvostopenjskega organa je nekorektno in nezakonito, saj krši vsaj določilo 138. člena ZUP. Tako je prvostopenjski organ tudi povsem prezrl dejstvo, da ima pritožnik že od leta 1978 na naslovu stalnega prebivališča X. v Dobovi,sedež svoje registrirane dejavnosti, katere glavna dejavnost je cestni tovorni promet. Prvostopenjski organ se do tega dejstva v izpodbijani odločbi niti z besedo ni opredelil in tega dejstva očitno v AJPES-u, ki je splošno dostopen vsem, tudi ni preveril. V Dobovi ima pritožnik tudi poslovni račun svoje dejavnosti. Zaradi navedenega pritožnik na naslovu X., Dobova tudi dejansko stalno prebiva. Res pa je, da je zaradi svoje dejavnosti, pritožnik zelo veliko službeno odsoten in posledično na domu malo viden. Res je tudi, da velikokrat med tednom pride k hčerki E.E., ki med tednom zaradi šolanja v Ljubljani večinoma biva v Ljubljani na Y. Tudi partnerka pritožnika B.B. je med tednom zaradi službenih obveznosti in hčerke veliko na naslovu Y. v Ljubljani. Se pa družina, kadar je mogoče in za vikend, zbere v Dobovi in zgolj Dobovo jemlje kot svoj dom. Družina tako živi družinsko življenje v Dobovi in to jemljejo kot svoj dom. Zaradi medtedenskega bivanja hčerke na naslovu Y. v Ljubljani je povsem razumljivo in logično, da pritožnik sam plačuje stroške za ta naslov, ki tudi sicer niso visoki. Vsekakor pa ne dokazujejo stalnega bivanja pritožnika na tem naslovu. Poleg tega je kot eden od lastnikov po očetovi smrti, (kot opisano v nadaljevanju), pritožnik k plačevanju stroškov tudi zavezan. Prav tako je, glede na navedeno v predhodnem odstavku, tudi povsem razumljiva in logična nizka poraba na naslovu v Dobovi. Poklicne in ekonomske vezi pritožnika so brez vsakršnega dvoma vezane na sedež njegove dejavnosti v Dobovi, njegove socialne vezi pa glede na dejavnost in obseg dela oziroma zasedenost z delom, prav tako vezane predvsem na dejavnost in posledično tudi razpršene, v preostalem delu pa so predvsem vezane na družinsko življenje v Dobovi med vikendi. Drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naseljem, kjer živi, dejansko obstajajo tesne in trajne povezave pritožnik praktično nima, ne v Dobovi in ne v Ljubljani, ker za njih preprosto nima časa. Prvostopenjski organ tudi sicer vezi za Y. v Ljubljani zgolj zatrjuje in ne navaja dejstev za takšno ugotovitev v posledici pa tudi napačno odloči. Ne gre prezreti tudi dejstvo, da se je predmetni postopek ter prav tako postopek za B.B. in E.E., dejansko pričel na pobudo C.C., to je polbrata pritožnika, ki si že ves čas od smrti očeta A.A. st. dne 30. 10. 2007 lasti celotno nepremičnino na naslovu X. Dobova, kljub temu, da zapuščinski postopek, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. II D 263/2008, še ni zaključen. V ta namen je C.C. že podal prijavo za izbris sedeža dejavnosti pritožnika pri AJPES, Izpostava Krško, z obrazložitvijo, da ima pritožnik dejavnost v objektu, katerega lastnik je nekdo drug in za dejavnost nima dovoljenja lastnika. Postopek je bil na pritožbo pritožnika s sklepom opr. št. 316-06-01091-2010/ z dne 24. 11. 2010 ustavljen, ker je pritožnik kot eden od dedičev lastnik predmetne nepremičnine. Prav tako je C.C. podal prijavo pri Upravni enoti Brežice, da v Dobovi pritožnik dejansko ne prebiva. Postopek je bil prav tako ustavljen. V ta namen in namen navedenih in tega postopka C.C. tudi sam plačuje račun za predmetno nepremičnino, razen nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ki ga za poslovni in za stanovanjski del plačuje pritožnik. Zaradi nedokončanega zapuščinskega postopka sta v zelo slabih odnosih tudi pritožnik in sestra D.D. in nimata nobenega stika. Tudi sicer D.D. prebiva na drugem naslovu v Ljubljani, in sicer na naslovu R. v Ljubljani in v bivanje pritožnika nima nikakršnega vpogleda. Poleg tega mu očitno želi delati težave kjer le more, zato hčerki pritožnika tudi ni podpisala dovoljenja za začasno prebivališče na naslovu Y. v Ljubljani, ki je zaradi nedokončanega zapuščinskega postopka tudi v njeni lasti. Vsa ta dejstva je prvostopenjski organ bodisi spregledal bodisi prezrl ali pa jih enostavno ni ugotavljal, čeprav bi moral v postopku, v katerem stranka nima pooblaščenca, ravnati še bolj skrbno in previdno. Prvostopenjski organ je tako tudi slepo verjel C.C., da naslov X., Dobova, pripada starejši lopi, ki ni primerna za bivanje. Kar pa je tudi sicer povsem nerelevantno, saj je poleg lope, kar izhaja tudi iz samih navedb C.C., zgrajena nova hiša, ki sicer še nima uporabnega dovoljenja in tudi ne odločbe o dodelitvi hišne številke, jo je pa zato moč šteti pod naslov X., Dobova. Relevantno je, da je središče življenjskih interesov pritožnika, na podlagi poklicnih, ekonomskih in socialnih vezi, vezan na naslov X., Dobova in da na tem naslovu pritožnik, v izvajanju navedenih interesov, tudi dejansko živi.

V dopolnitvi pritožbe je pritožnik navedel, da prilaga odločbo opr. št. 210-90/2010/8 (132-08) z dne 13. 5. 2011 o pritožbi pritožnice B.B., s katero pritožnik v času vložitve svoje pritožbe ni razpolagal in jo posledično pritožbi ni mogel predložiti. Ob dejstvu, da je bilo pritožbi pritožnice B.B. ugodeno in njeno stalno prebivališče ostaja X., Dobova ter dejstvu, da je pritožnica B.B. izvenzakonska partnerka pritožnika, bi bilo nedopustno, da se pritožbi pritožnika ne bi ugodilo, saj bi s tem pritožbeni organ odločil, da družini, ki dejansko prebiva na istem naslovu, to ni več dopuščeno. Pooblaščenka pritožnika hkrati naslovni organ tudi ponovno obvešča, da se je s 1. 6. 2011 preselila na novo lokacijo in je o tem naslovnemu organu v predmetni zadevi tudi posredovala obvestilo, s prošnjo, da se vsa pisanja v predmetni zadevi vročajo na njen novi naslov S., Ljubljana.

Drugostopenjski organ je odločil, da se pritožba zavrne. Drugostopenjski organ v obrazložitvi odločbe dopolnjuje obrazložitev prvostopenjskega akta in navaja, kaj je navedla priča H.H., s prijavljenim stalnim prebivališčem na naslovu Y., Ljubljana, kaj je navedla priča D.D., s prijavljenim stalnim prebivališčem na naslovu R., Ljubljana, kaj sta navedli priči I.I. in J.J., s prijavljenim stalnim prebivališčem na naslovu Y., Ljubljana, in priča K.K., lastnik enega izmed stanovanj v bloku na naslovu Y., Ljubljana, s prijavljenim stalnim prebivališčem na naslovu T., Semič. Ker je pritožnik dne 17. 12. 2010 prijavil začasno prebivališče na naslovu U., Ljubljana, mu je prvostopni organ tudi na ta naslov poslal vabilo, vendar se pritožnik nanj ni odzval, svojega izostanka pa ni opravičil. Iz spisa upravne zadeve je nadalje razvidno, da je prvostopni organ dne 30. 12. 2010 s strani Policijske postaje Bežigrad bil obveščen, da so policisti opravili razgovor z lastnico stanovanjske hiše na naslovu U., Ljubljana, L.L. (mama B.B.), ki je izjavila, da pritožnik na zgoraj omenjenem naslovu prebiva cca 2 meseca, potem pa ga cca 6 mesecev ni in da nato ponovno pride in gre ter da v času pogovora na omenjenem naslovu ne stanuje. Drugostopni organ zavrača pritožnikove navedbe, da mu je prvostopni organ protizakonito in samovoljno odvzel dom, saj se z ugotavljanjem dejanskega stalnega prebivališča oziroma določitvijo le-tega zasleduje temeljni namen ZPPreb – tj. da ima posameznik prijavljeno stalno prebivališče tam, kjer dejansko živi, kar pomeni, da upravni organ po dokončnosti izdane odločbe posamezniku le registrira nastalo posledico oziroma naslov stalnega prebivališča, kjer se posameznik dejansko nahaja oziroma kjer prebiva in pojasnjuje, da naslov Y., Ljubljana, predstavlja pritožnikovo dejansko stalno prebivališče, saj bivanje na naslovu X., Dobova. med vikendi in kot navaja pritožnik – kadar se da, nikakor ne gre enačiti s stalnim prebivališčem. Organ se sklicuje na 3. člen in 6. odstavek 8. člena ZPPreb. Pritožniku je bila v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča dana možnost, da se seznani z uspehom dokazovanja in da se o tem izreče ter da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, saj je iz spisa upravne zadeve razvidno, da sta pritožniku s strani prvostopnega organa bili poslani dve vabili na zaslišanje, kateri sta bili vloženi v hišni predalčnik, pritožnik pa se vabiloma ni odzval, svojega izostanka pa tudi ni opravičil. Prav tako pa mu je dne 4. 3. 2011 bila posredovana seznanitev z ugotovitvami postopka, v kateri prvostopni organ sicer opozarja na skrajni ukrep – izbris iz registra stalnega prebivalstva (RSP), čeprav v izreku izpodbijane odločbe ne navaja pritožnikovega izbrisa iz RSP, ampak določitev stalnega prebivališča na naslovu Y., Ljubljana. Prvostopni organ je v seznanitvi z ugotovitvami postopka navedel neustrezno opozorilo, ki se namesto na evidentiranje oziroma določitev dejanskega stalnega prebivališča nanaša na izbris iz RSP, vendar to ne pomeni tako kršitev, da bi bilo potrebno izpodbijano odločbo razveljaviti. Drugostopni organ pojasnjuje, da se v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča ugotavlja zgolj dejanskost bivanja, zato so navedbe o sedežu obrti v tem primeru irelevantne, saj prijavljena obrt na določenem naslovu ne izkazuje tudi prebivanja na tem naslovu. Prijava stalnega prebivališča ne vpliva na lastninsko pravna razmerja in obratno, hkrati pa tožena stranka pojasnjuje, da hišno številko določi Geodetska uprava Republike Slovenije.

Glede pritožnikovih navedb, ki se nanašajo na pričo iz Črnomlja, drugostopni organ pojasnjuje, da je priča lahko vsak, kdor je bil zmožen opaziti dejstvo, o katerem naj priča in more to svoje opažanje izkazati. Glede izjav F.F. pojasnjuje, da iz le-te izhaja, da je omenjena na naslovu X., Dobova bila pri B.B. in E.E., ne pa pri pritožniku, in še to samo med vikendi. Občasno bivanje oziroma bivanje med vikendi na določenem naslovu pa, kot že omenjeno, ne gre enačiti s stalnim prebivališčem. Priča G.G. je podal informacije, da pritožnika v Dobovi in Brežicah videva, v izjavi pa ni podal nobenih informacij, ki bi se nanašale na pritožnikovo prebivanje. O pritožnikovih navedbah o nenavadnosti odločb in časovni razliki med izdanima odločbama, pojasnjuje, da kadar se lahko odloča o kakšni zadevi po delih oziroma po posameznih zahtevkih, pa so posamezni deli oziroma zahtevki primerni za odločitev, lahko izda pristojni organ odločbo samo o teh delih oziroma zahtevkih (delna odločba). Če pristojni organ ni z odločbo odločil o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka, lahko izda na predlog stranke ali po uradni dolžnosti posebno odločbo o vprašanjih, ki v že izdani odločbi niso zajeta (dopolnilna odločba). Glede dopolnitve pritožbe, ki se nanaša na B.B. in ugodeno pritožbo, pojasnjuje, da odločba v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča omenjene ni dokončna ter da se v postopku kljub združitvi ugotavlja dejansko stalno prebivališče vsakega posameznika. Glede postopka na Upravni enoti Brežice se zaradi ustavitve le-tega organ ne more opredeliti, dodaja pa, da iz pridobljenih dokazov s strani Upravne enote Ljubljana izhaja, da je pritožnikovo dejansko stalno prebivališče na naslovu Y. v Ljubljani.

V tožbi tožnik pravi, da iz navedb prič pritožbenega organa ne izhaja navedba tožene stranke, da so priče izjavile, da tožečo stranko na naslovu Y., Ljubljana vidijo vsak dan. Tudi sicer so izjave navedenih prič neresnične ali pa napačne, saj temeljijo na napačnem sklepanju. Tožeča stranka namreč med tednom velikokrat pride k hčerki E.E., ki med tednom zaradi šolanja v Ljubljani pogosto biva v Ljubljani na naslovu Y. Tudi partnerka tožeče stranke B.B. je med tednom zaradi službenih obveznosti in hčerke veliko na naslovu Y. v Ljubljani. Priča K.K., ki tudi sicer ne biva na naslovu Y., je tako celo sam izjavil, da le sklepa, da tožeča stranka biva na naslovu Y., ker člane družine tožeče stranke videva, ko pride občasno pogledati stanovanje na naslovu Y. Spornost izjave priče H.H. in potrditve njegove žene M.M. pa izhaja že iz tega, da sta priči stanovanje na naslovu Y., Ljubljana, kupili šele leta 2004 ali 2005, v svoji izjavi pa kategorično zatrjujeta, da tožeča stranka živi na tem naslovu vsaj od leta 1973. Dejstvo pa je, da je tožeča stranka stalno prebivala in imela prijavljeno stalno prebivališče na naslovu Y. v Ljubljani, vse od svojega rojstva ... pa do 26. 5. 1978, ko je stalno prebivališče zaradi opravljanja svoje dejavnosti prenesla v Dobovo. V nadaljevanju tožbe pritožnik ponavlja navedbe iz pritožbe in še enkrat pravi, da je tožena stranka celo za B.B. popolnoma prezrla izjave prič F.F. in G.G., ki so potrjevale navedbe B.B.. Prav tako tožena stranka ni upoštevala izjav N.N. in O.O. Izpodbijana odločba navedenih prič sploh ne omenja. Šele iz odločbe pritožbenega organa izhaja, da izjava F.F. ni bila upoštevana, ker je ta izjavila, da je bila na obisku v Dobovi pri B.B. in E.E., ne pa pri tožeči stranki, kar pa je seveda povsem razumljivo, saj je njuna prijateljica in je prišla na obisk k njima ne pa k tožeči stranki. Iz te izjave pa hkrati ne izhaja, da tožeče stranke takrat ni bilo oziroma da tožeča stranka tam ne živi. Tudi dejstvo, da je bila na obisku v Dobovi in ne v Ljubljani dokazuje, da družina tožeče stranke tudi socialno življenje živi v Dobovi in ne v Ljubljani. Prav nobena od prič, ki trdijo, da tožeča stranka živi v Ljubljani, namreč ni izjavila, da ima tožeča stranka z njimi ali okolico kakršne koli socialne stike. Prav tako šele iz odločbe pritožbenega organa izhaja, da izjava G.G. ni bila upoštevana, ker je ta izjavil le, da tožečo stranko v Dobovi in Brežicah videva, ni pa podal nobenih informacij, ki bi se nanašale na prebivanje tožeče stranke. Tožena stranka je očitno upoštevala le izjave prič, ki so govorile v prid odločitve, kot jo je tožena stranka v izpodbijani odločbi sprejela. Spornost in nekorektnost teh izjav je že opisana zgoraj. Tožnik niti ni vedel, da se „neke“ priče zaslišujejo niti mu njihove izjave pri toženi stranki niso bile predočene. Tožeči stranki vabila na zaslišanje nikoli niso bila osebno vročena proti njegovemu podpisu in mu tudi niso bila poslana na naslov prijavljenega stalnega prebivališča. V združenem postopku z ugotavljanjem stalnega prebivališča B.B. je na zahtevo pooblaščenca B.B., da ga tožena stranka seznani z izjavami prič, tožena stranka pooblaščenca celo le obvestila, da se s spisom lahko seznani v času uradnih ur v 8 dneh od prejema obvestila. Obvestilo je pooblaščenec prejel 4. 1. 2011, to je natančno istega dne kot je tožena stranka o B.B. glede na datum odločbe B.B. že odločila, tako da pooblaščenec možnosti vpogleda v spis pred odločitvijo tožene stranke sploh ni imel in je bila iz tega razloga odločba tožene stranke za B.B. razveljavljena. Tožena stranka je v želji po odločitvi, kot jo je sprejela, z odločitvijo o stalnem prebivališču B.B. zelo pohitela. Tožeča stranka je upravnemu organu pojasnila, da se na naslovu Y. v Ljubljani zadržuje občasno, začasnega prebivališča pa tu nima prijavljenega, ker sestra D.D. ni podala potrebnega dovoljenja. Tožena stranka je tudi enostavno verjela C.C., da naslovu X., Dobova pripada starejši lopi, ki ni primerna za bivanje. Kar pa je tudi sicer povsem nerelevantno, saj je poleg lope, kar izhaja tudi iz samih navedb C.C., zgrajena nova hiša, ki sicer še nima uporabnega dovoljenja in tudi ne odločbe o dodelitvi hišne številke, jo je pa zato moč šteti pod naslov X., Dobova. Med drugim predlaga zaslišanje strank in prič.

Na koncu tožnik uveljavlja, da tožena stranka ni bila pristojna za uvedbo, odločanje in izdajo izpodbijane odločbe in je v posledici izpodbijano odločbo izdal nepristojni organ. V skladu z določbo 5. člena ZPPreb je za prijavo oziroma odjavo stalnega prebivališča in prijavo spremembe naslova stanovanja ter prijavo oziroma odjavo začasnega prebivališča pristojna upravna enota ne glede na to, kje ima prijavljeno stalno ali začasno prebivališče ali ga prijavlja. Za vodenje postopka iz sedmega odstavka 7. člena in 8. člena tega zakona je pristojna upravna enota, na območju katere ima posameznik stalno prebivališče ali ga prijavlja. Postopek ugotavljanja dejanskega prebivališča tožeče stranke je bil uveden po uradni dolžnosti na podlagi 8. člena ZPPreb pri Upravni enoti Ljubljana. Glede na citirani 5. člen ZPPreb in dejstvo, da je imela tožeča stranka do dokončne odločitve tožene stranke stalno prebivališče v Dobovi, se izkaže, da UE Ljubljana ni bila krajevno nepristojna za odločanje v predmetni zadevi. Za vodenje postopka je bila krajevno pristojna Upravna enota Brežice, torej upravna enota na območju stalnega prebivališča tožeče stranke. Upravna enota Brežice pa je v postopku ugotavljanja dejanskega prebivališča tožeče stranke s sklepom št. 210-118/2010-2 z dne 29. 9. 2010, postopek ustavila. Predlaga, da sodišče tožbi tožeče stranke ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in tožeči stranki prisodi pavšalni znesek povračila stroškov.

V odgovoru na tožbo tožena stranka glede odločanja in izdaje dopolnilne odločbe št. 210-767/2010-61 (1313105) z dne 5. 4. 2011 pojasnjuje, da je Upravna enota Brežice z dopisom št. 210-20,21/2010-15 (B1217) z dne 17. 3. 2010, na podlagi tretjega odstavka 8. člena Zakona o prijavi prebivališča (Uradni list RS, št. 56/06 in 111/07), ugotavljanje dejanskega stalnega prebivališča A.A. in B.B. odstopila Upravni enoti Ljubljana, saj citirani odstavek določa, da se v primeru, ko se v postopku ugotovi, da posameznik dejansko stalno prebiva na območju drugega pristojnega organa, ugotavljanje stalnega prebivališča odstopi pristojnemu organu, na območju katerega posameznik stalno prebiva. Iz spisa, ki se nanaša na predmetno zadevo je razvidno, da je Upravna enota Ljubljana, po prejetju odstopljene zadeve, s sklepom št. 210-767/2010-1 (1313105) z dne 25. 3. 2010 združila upravna postopka ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča A.A. in B.B. v en postopek, iz česar sledi, da so navedbe tožeče stranke neutemeljene, zato tožena stranka predlaga, da Upravno sodišče Republike Slovenije tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba je utemeljena.

Za postopke ugotavljanja dejanskega prebivališča po uradni dolžnosti in ne na zahtevo stranke velja, če se v postopku ugotovi, da posameznik dejansko prebiva na območju drugega pristojnega organa, se ugotavljanje stalnega prebivališča odstopi pristojnemu organu, na območju katerega posameznik stalno prebiva (3. odstavek 8. člena ZPPreb). Zaradi te določbe je tožena stranka, ki je menila, da tožnik dejansko prebiva na območju Ljubljane, imela podlago z vidika pravil o pristojnosti za odločanje v konkretni zadevi. Vendar pa so bile v postopku kršene druge pravne določbe, zaradi katerih je sodišče tožbi ugodilo.

V izhodišču obrazložitve je treba poudariti, da gre pri odločanju o tem, kje posameznik ne prebiva in pri odločanju, kje prebiva na podlagi ZPPreb, za odločanje o ustavni pravici, po kateri ima vsakdo pravico, da si izbira prebivališče, kar z bistveno manjšimi omejitvami velja za državljane Republike Slovenije kot za tujce (1., 2. in 3. odstavek 32. člena Ustave). Tožnik je državljan Republike Slovenije. Pravico tožnika do izbire prebivališča je med drugim možno omejiti tudi zaradi zavarovanja javnega reda (2. odstavek 32. člena Ustave), kar je relevantno v obravnavanem primeru. Omejitev pravice do izbire prebivališča je dopustno omejiti zaradi zavarovanja javnega reda, če je to v skladu z načelom sorazmernosti (3. odstavek 15. člena Ustave), kar je treba presojati v vsakem posamičnem primeru glede na konkretne okoliščine. Tožena stranka te pravne narave in možnih okvirov omejevanja pravice do izbire prebivališča ni upoštevala.

Primarno so sicer posamezniki in stanodajalci (2., 4., 6., 7. člen člen ZPPreb) ter v primerih otrok starši ali skrbniki (6. člen ZPPreb) dolžni prijaviti stalno prebivališče in njegovo spremembo; izjemoma lahko v postopku, ki ga sproži stranka, pristojni organ po lastni presoji, če dvomi v navedbe stranke, stranko le začasno prijavi na naslovu, ki ga želi stranka, dokler organ ne ugotovi, da posameznik dejansko živi na želenem naslovu. Po uradni dolžnosti je organ zavezan uvesti postopke za ugotavljanje dejanskega stalnega prebivališča le, če dobi zahtevo samoupravne lokalne skupnosti na območju katere je posameznik prijavil stalno prebivališče, ali na območju katere dejansko živi (2 odstavek 8. člena ZPPreb). V konkretnem primeru tožena stranka ni prejela takšne zahteve samoupravne lokalne skupnosti.

Iz prvostopenjske odločbe pa je razvidno, da je postopke spodbudila in z dokazili podkrepila priča C.C. in da je na tej podlagi tožena stranka po uradni dolžnosti začela postopek. Po uradni dolžnosti je sicer dopustno začeti postopek tudi v okoliščinah po 1. odstavku 8. člena ZPPreb, ki je tudi pravna podlaga za konkretno odločanje v tem primeru. Vendar mora biti vodenje postopkov po tem členu, če pobudo in določene dokaze, ki bi lahko bili relevantni v sporu, pristojnemu organu predložijo tretje osebe, ki so v sporih z posameznikom, katerega stalno prebivališče se ugotavlja, še z večjo pozornostjo podrejeno ustavnopravnim standardom posega v ustavno pravico in na to vezana pravila udeležbe stranke v postopku po ZUP (1. odstavek 9. člena in 1. odstavek 138. člena ZUP). Med strankama tega upravnega spora ni sporno dejstvo, da sta tožnik in omenjena priča, ki je dala pobudo in dokaze za začetek postopka, ter tožnik in priča D.D. v sporu glede dediščine, ki še ni končan, v spisu pa so tudi podatki o preiskavah v zvezi z kaznivimi dejanji. V konkretnem primeru pristojni organ ni sam „podvomil“, da posameznik stalno prebiva v naselju oziroma na naslovu, kjer je prijavil stalno prebivališče, ampak je bil „obveščen“ s strani priče C.C., da tožnik tam ne prebiva stalno. V obeh primerih je sicer legitimen javni interes za začetek postopka podan, kajti v javnem interesu je, da register stalnega prebivalstva v čim večji meri odraža dejansko stanje, kar nedvomno pomembno prispeva k redu in varnosti v širšem pomenu besede (34. člen Ustave). V konkretnem primeru tožena stranka ni ugotovila kakšnih posebnih elementov javnega interesa za poseg v tožnikovo pravico iz 32. člena Ustave, kajti ni ugotovila, da tožnikova prijava stalnega prebivališča posega v pravico predlagatelja postopka C.C. ali koga drugega, ki je vpleten v zadevo, do izbire prebivališča ali varstva zasebnosti na naslovu X., Dobova. To pomeni, da je v konkretnem primeru javni interes za vodenje tega postopka v zagotavljanju skladnosti registra stalnega prebivalstva z dejanskim stanjem.

Prebivališče (2. točka 3. člena ZPPreb) oziroma stalno prebivališče (3. točka 3. člena ZPPreb) je naselje, kjer se posameznik naseli z „namenom“, da v njem prebiva; gre za naselje, kjer posameznik dejansko prebiva in je to naselje središče njegovih življenjskih „interesov“ /.../. Ker je treba torej v tovrstnih postopkih ugotavljati „interes“ in „namen“ posameznika, je hkrati treba tudi zlasti v primerih, ko v zvezi z določeno nepremičnino potekajo spori med več strankami v civilnem oziroma drugih postopkih, s popolno zanesljivostjo ugotoviti voljo posameznika in mu dati možnost, da to voljo in druge relevantne okoliščine dokazuje oziroma če organ te volje ni uspel pridobiti od posameznika, je treba s popolno zanesljivostjo izkazati, da je bilo vabilo stranki za udeležbo v postopku neuspešno, a pravilno poskušeno vročeno. V konkretnem primeru sodišče te okoliščine ne more razbrati niti iz prvostopenjske odločbe niti iz drugo stopenjske odločbe. V prvostopenjski odločbi je zgolj navedeno, da je bilo vabilo stranki na zaslišanje vročeno dvakrat, vendar neuspešno, ne da bi bilo iz odločbe razvidno, kam je bilo vabilo poslano, zakaj je bilo poslano na določen naslov in ne morebiti na drug naslov, ki je razviden iz podatkov v spisu, kdaj in kako je nastopila domneva o vročitvi. Iz samega vabila na zaslišanje z dne 25. 3. 2010 je razvidno, da je bilo poslano na naslov Y., Ljubljana, kjer tožnik v tistem času ni imel stalnega prebivališča. Iz odločb tudi ni razvidno, kam je organ pošiljal tožniku seznanitev z ugotovitvami postopka in poziv, da se izjasni. Tožena stranka je v prvostopenjski odločbi evidentirala dejstvo, da je tožnik organu poslal vlogo z dne 10. 4. 2011 in deloma povzema navedbe tožnika, s katerimi je utemeljeval svoj interes in namen, da biva na naslovu X., Dobova. Vendar pa organ dejstev v tej vlogi očitno ni vključil v dokazno oceno. Ali morda zaradi tega, ker vloga ni bila podpisana, iz odločbe ni razvidno.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik pooblastilo za zastopanje odvetnici, ki je v istovrstnem postopku zastopala tudi izvenzakonsko partnerico tožnika, podpisal 3. 5. 2011 in odvetnica tožnika je v pritožbenem postopku organ obvestila, da se vsa pisanja v zadevi vročajo na njen novi naslov S., Ljubljana. Drugostopenjski organ ni izkoristil možnosti, da bi tožniku vročil vabilo na zaslišanje preko pooblaščenke in s tem odpravil pomanjkljivost prvostopenjskega organa z vidika 1. odstavka 9. člena in 1. odstavka 138. člena ZUP v zvezi s pravico iz 32. člena Ustave. Tožnik je v pritožbi ugovarjal, da gre v predmetni zadevi za ugotavljanje stalnega prebivališča zanj in za njegovo izvenzakonsko partnerico B.B., ki imata oba interes za bivanje na naslovu X., Dobova. Postopka sta bila namreč s sklepom združena. Tožnikova izven zakonska partnerica je v postopku uveljavljala določena dejstva, a je organ po mnenju tožnika prezrl izjave prič F.F. in G.G., drugostopenjski organ pa je kljub združitvi postopka in kljub temu, da so dejstva, ki jih je uveljavljala izvenzakonska partnerica glede bivanja na predmetnem naslovu, relevantna tudi za tožnika, saj po njunih trditvah oba uživata skupno družinsko življenje, teh dejstev ni upošteval. Z vidika dokaznega prava je posledično tožena stranka tudi nepravilno uporabila določila ZUP o dopolnilni odločbi, saj odločanje o stalnem bivališču tožnika, ki je zatrjeval, da živi skupaj z B.B., po izdanem sklepu o združitvi zadev, ni eno izmed „vprašanj“, ki je predmet postopka v smislu 220. člena ZUP.

Zaradi tega je podana bistvena kršitev določb postopka in sicer določila 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP (v zvezi z 3. odstavkom 27. člena ZUS-1), saj tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo. Tako sodišče niti ne more opraviti presoje z vidika načela sorazmernosti, to je presoje, ali je ukrep nujen in če obstaja sorazmerje v ožjem pomenu besede med posegom v tožnikovo pravico do izbire prebivališča in varstvom pravic drugih do varnosti in javnega reda (34. člen Ustave), ki bi jo sicer moral narediti že organ na prvi stopnji odločanja. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

14. D oločilo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 določa, da sodišče, kadar ugodi tožbi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Ur. l. RS št. 24/2007), se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR.

Po določilu zadnjega stavka določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 prisojeni znesek plača toženec. Tožena stranka je dolžna plačati navedeni znesek tožeči stranki, povečan za 20% DDV, kar skupaj znese 420 EUR. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožnici v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude tega roka pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.