Jedro

Zahteva po obrazloženosti odločb instančnega sodišča je nižja od tiste, ki velja za odločbe sodišč prve stopnje, še posebej, če se višje sodišče strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, in je ob tem že obrazložitev sodišča prve stopnje dovolj natančna, pritožnik pa v pritožbi ne uveljavlja novih argumentov.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Kranju F. F. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po prvem odstavku 124. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo dvoletno zaporno kazen. Obsojencu je odvzelo zaseženi nož, oškodovanko M. F. pa je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov postopka. Odločilo je tudi, da bremenijo potrebni izdatki in nagrada zagovornice, postavljene po uradni dolžnosti, proračun, stroške in nagrado pooblaščenca oškodovanke pa je dolžna plačati oškodovanka sama. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi pooblaščenca oškodovanke ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o stroških spremenilo tako, da je obsojencu naložilo v plačilo potrebne izdatke oškodovanke in potrebne izdatke ter nagrado njenega pooblaščenca. Pritožbo obsojenčeve zagovornice je kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga obsojenčeva zagovornica zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Predlaga spremembo izpodbijanih sodb, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane, zato predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovi zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Zagovornica v zahtevi navaja, da bi se moralo pritožbeno sodišče opredeliti do pritožbenih navedb glede obstoja eventualnega naklepa. Ker tega ni storilo, temveč se je le sklicevalo na zaključke prvostopenjskega sodišča iz 11. točke obrazložitve, po presoji zagovornice ni zadostilo zahtevam iz 22. člena Ustave RS, podana pa je tudi kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP.

6. Očitek zagovornice ni utemeljen. Kot izhaja iz ustaljene sodne prakse,(1) je zahteva po obrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje nižja od tiste, ki velja za odločbe sodišč prve stopnje. To velja še posebej v primeru, ko se višje sodišče strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, in je ob tem že obrazložitev sodišča prve stopnje dovolj natančna, pritožnik pa v pritožbi ne uveljavlja novih argumentov. V takem primeru ni potrebe, da bi višje sodišče izčrpno ponavljalo razloge, ki jih je navedlo že prvostopenjsko sodišče. Za tak primer gre tudi v obravnavani zadevi. Prvostopenjsko sodišče je v 11. točki obrazložitve izčrpno utemeljilo tako zavestno kot tudi voljno komponento eventualnega naklepa. Pri slednji je odločilno težo pripisalo načinu uporabe noža (met noža). S tem, ko se je višje sodišče pri presoji krivdne oblike eventualnega naklepa pridružilo navedenim razlogom, ne da bi jih ponovno povzemalo, je zadostilo zgoraj navedeni zahtevi po obrazloženosti sodnih odločb instančnega sodišča. Očitana procesna kršitev tako ni podana.

7. Neutemeljen je tudi očitek zagovornice, da se višje sodišče ni opredelilo do zatrjevane zmanjšane prištevnosti obsojenca v času storitve kaznivega dejanja. Razlogi glede navedenega pritožbenega očitka so namreč navedeni na 3. in 4. strani drugostopenjske sodbe.

8. Zagovornica v nadaljevanju zahteve uveljavlja še kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP, saj bi po njenem mnenju sodišče moralo očitano kaznivo dejanje opredeliti po tretjem odstavku 124. člena KZ-1, in sicer kot kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe, storjene iz malomarnosti. Zaradi navedene kršitve kazenskega zakona je po presoji zagovornice podana tudi kršitev po 5. točki 372. člena ZKP, saj bi sodišče ob drugačni pravni opredelitvi dejanja obsojencu moralo izreči milejšo kazen. Ker zagovornica pri utemeljevanju kršitev kazenskega zakona izhaja iz drugačne dejanske podlage, kot sta jo ugotovili sodišči, se Vrhovno sodišče z navedenimi očitki ni ukvarjalo (drugi odstavek 420. člena ZKP). Tako ni presojalo trditev, da obsojencu naklep ni dokazan, da za povzročitev posebno hude telesne poškodbe obsojenec ni imel motiva, da voljna sestavina naklepa ni podana in da obsojenec ni vedel, da se z nožem, ki se zapiči v stegno, lahko povzroči tako huda poškodba, kot je nastala pri oškodovanki. Iz enakega razloga so pravno neupoštevne tudi trditve, s katerimi zagovornica zatrjuje zmanjšano prištevnost obsojenca v času storitve očitanega kaznivega dejanja.

C.

9. Glede na povedano je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

10. Vrhovno sodišče je obsojenca na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.

Op. št. (1): Prim. npr. odločbe VS RS I Ips 176/2009 z dne 17. 6. 2010, I Ips 225/2006 z dne 14. 6. 2007 in I Ips 22/2009 z dne 16. 4. 2009.