Jedro

Za razumevanje poškodbenega lista in obvestila o telesni poškodbi ni potrebno strokovno znanje.

Soočenje s pričo bi bilo glede na dejstvo, da se je obsojenec zagovarjal z molkom, neizvedljiva.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru je bil B. C. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika. Izrečena mu je bila kazen eno leto zapora, v katero mu je bil vštet čas pridržanja od 1. 2. 2012 od 12.50 ure do 2. 2. 2012 do 12.30 ure. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče odločilo, da je dolžan plačati oškodovani J. K. 2.200,00 EUR. Višje sodišče je njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil obsojenec zahtevo za varstvo zakonitosti, ne da bi pri tem navedel zakonske razloge in ne da bi citiral zakonske določbe, ki naj bi bile po njegovem mnenju kršene. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Obsojenec namreč ni konkretno navedel, v čem naj bi bile kršitve zakona, zaradi česar njegovih navedb sploh ni bilo mogoče preizkusiti. Večina trditev v zahtevi pa po vsebini predstavlja obsojenčevo nestrinjanje z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi z očitanim mu kaznivim dejanjem sprejeli sodišči prve in druge stopnje, ter tako pomenijo izpodbijanje pravnomočne sodbe zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi slednjega pa po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil posredovan obsojencu.

5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo zaradi kršitev kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona, zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka pa le, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Ne glede, da že iz navedenega izhaja, da zahtev za varstvo zakonitosti ni dopustno vlagati iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, drugi odstavek istega člena vsebuje še izrecno tako prepoved.

6. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). V nasprotju s pritožbenim postopkom, v katerem sodišče, ko odloča o pritožbi, pazi po uradni dolžnosti na kršitve zakona v škodo obdolženca in na nekatere bistvene kršitve določb kazenskega postopka (prvi odstavek 383. člena), se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Čeprav zakon sicer ne določa, da bi morala biti zahteva za varstvo zakonitosti obrazložena, je glede na strogo določene meje preizkusa te zahteve jasno, da ne zadošča, da vložnik zahteve navede samo zakonske razloge iz prvega odstavka 420. člena ZKP ali da samo citira zakonske določbe, ki naj bi bile kršene, temveč mora konkretno navesti, v čem naj bi bile kršitve zakona. Posplošenih navedb o kršitvah zakona ni mogoče preizkusiti. Če vložnik uveljavlja razlog iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, pa mora tudi utemeljiti vzročno zvezo med kršitvijo procesnega zakona in zakonitostjo pravnomočne sodne odločbe.

7. V konkretni kazenski zadevi vložnik uvodoma navaja, da ga je zagovornica zagovarjala nestrokovno in neprimerno in je bila pasivna. S tem mu ni bila zagotovljena učinkovita oziroma aktivna obramba. S takšnimi posplošenimi očitki pa, kot je bilo že pojasnjeno, vložnik ne more uspeti. V zahtevi namreč ne navede niti enega konkretnega primera nestrokovnega oziroma slabega dela zagovornice, posplošenih navedb pa Vrhovno sodišče ne presoja.

8. Neutemeljena pa je zahteva tudi v delu, kjer vložnik zatrjuje, da je sodišče samo presojalo medicinsko dokumentacijo, namesto da bi to storil izvedenec medicinske stroke.

9. Kot izhaja iz razlogov izpodbijanih sodb se je sodišče pri presoji verodostojnosti izpovedbe oškodovanke glede poteka dogodkov kritičnega dne oprlo tudi na ugotovitve iz poškodbenega lista in obvestila o telesni poškodbi z dne 20. 1. 2012 (A1, listovna številka 12 spisa), iz katerih izhaja, da je oškodovanka poiskala zdravniško pomoč, zatem ko je bila napadena s strani znane osebe in je tožila zaradi bolečin v predelu levega kolka in levega gležnja. Iz navedene dokumentacije izhaja še, da je zadobila udarnino levega kolka, sledi posameznih električnih točk levo na zadnjici in nateg levega gležnja. Za razumevanje te zdravniške dokumentacije ni potrebnega nikakršnega strokovnega znanja oziroma je pri branju obvestila o telesnih poškodbah zdravnik v popolnoma enakem položaju kot obdolženec ali kot sodišče. Z nadaljnjo trditvijo, da sodišče ni presojalo, koliko časa so bile poškodbe stare, saj bi jih lahko oškodovanka utrpela pred kritičnim dogodkom, lahko pa tudi pri gospodinjskih delih, pa skuša vložnik z nekonkretiziranimi trditvami, ki pomenijo le ugibanje, hipoteze, ipd., vnesti dvom v ugotovljeno dejansko stanje, iz tega razloga, pa kot je bilo že pojasnjeno, zahtev za varstvo zakonitosti ni dopustno vlagati.

10. Sodišče tudi ni kršilo obsojencu pravice do obrambe, ker ga ni soočilo s pričo – oškodovanko. Kot mu je pojasnilo že pritožbeno sodišče, vložnik soočenja z oškodovanko sploh ni zahteval, torej bi izostanek soočenja lahko pomenil le nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Ne samo, da tega z zahtevo ne more uveljavljati, temveč bi bilo v konkretnem primeru takšno soočenje, glede na dejstvo, da se je obdolženec zagovarjal z molkom in vložil le pisni zagovor, neizvedljivo.

11. Uveljavljanje zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa pomenijo tudi njegove trditve, da je oškodovanka kritičnega dne zaužila precej alkoholnih pijač, s čimer očitno želi vnesti dvom v verodostojnost njene izpovedbe.

12. Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da so v zahtevi navedene kršitve uveljavljane bodisi nekonkretizirano, tako da jih ni mogoče preizkusiti, bodisi so neutemeljene, ali pa ugovori vložnika spadajo v sfero nestrinjanja z ugotovljenim dejanskim stanjem, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Odločitev o stroških temelji na določilih členov 98a v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.