Jedro

Četudi se je nad toženo stranko začel stečajni postopek, pritožbeno sodišče ni prekinilo postopka, ampak je, ker so se pred začetkom stečajnega postopka iztekli vsi roki za opravo procesnih dejanj strank – vložitev pritožbe ter odgovora na pritožbo – izdalo sodbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 4. 2008, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 14. 11. 2009 in še traja, da jo je tožena stranka dolžan pozvati nazaj na delo, ji v delovno knjižico vpisati delovno dobo, ji za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati pripadajoče nadomestilo plače, kot če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila ter ji plačati vse davke in prispevke (1. točka izreka). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica smiselno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka. Navaja, da bi moralo sodišče tudi dogodek z dne 19. 10. 2009 presojati z vidika možnosti uporabe milejšega ukrepa in v kontekstu dogajanja med tožnico in njeno nadrejeno. Jasno je povedala, da nikoli ni izrekla besed, ki se ji očitajo. Tega ni potrdila nobena priča. Zato ni izpolnila znakov kaznivega dejanja razžalitve niti ni imela namena kogarkoli razžaliti. Sodišče ni ugotovilo, ali obstajajo znaki kaznivega dejanja, tožnica pa se je držala navodil nadrejenih. Dne 14. 10. 2009 ji je bil vročen dopis „Priprava na inventuro osnovnih sredstev“ in je takoj zaprosila za razgovor z direktorjem. Namesto tega so ji 15. 10. 2009 vročili navodilo za delo. Naslednji dan ji je računovodkinja pokazala tabele – seznam osnovnih sredstev. Ob tem ji je tožnica pojasnila, da seznam ni pravilen, zato delovne obveznosti po navodilih z dne 14. in 15. 10. 2009 ni bilo mogoče izvršiti. Pred tem je N.K. izdala nalog za „blokado“ njenega računalnika. Piko na i pa predstavlja razgovor dne 19. 10. 2009, ko je bila tožnica obdolžena kraje dokumentacije. Ravnanje nadrejenih je čutila kot hud psihični pritisk, še posebej pa je bilo žaljivo, da jo je nadrejena obdolžila kraje dokumentacije in registratorja o popisu. V kolikor ji nadrejena ni verjela, da registrator ne obstaja, bi lahko zahtevala izredno inventuro. Poleg tega tožnica do dokumentacije ni mogla, saj je popis shranjen v računalniku, do katerega ni imela dostopa. V spornem času je bila dejansko premeščena v nadzorni center. Pri primopredaji poslov se ni strinjala z ravnanjem N.K., ki je očitno želela, da se s primopredajnim zapisnikom spremeni ugotovljeno inventurno stanje. Tožena stranka je posedovala izpis osnovnih sredstev, iz katerih je bilo razvidno, da je bilo osnovno sredstvo 000818 Jaguar, kupljeno (aktivirano) leta 2005 in je znašala amortizacija 37,50%, tako da je bilo že odpisano. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni utemeljena, saj delovni proces ni trpel niti toženi stranki ni nastala škoda. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je stečajna upraviteljica tožene stranke sodišče prve stopnje obvestila o začetku stečajnega postopka in predlagala prekinitev pravdnega postopka. Pravdni postopek se po določbi 205. člena ZPP po samem zakonu prekine tudi, če nastanejo pravne posledice začetka stečajnega postopka. Stečajni postopek je sodišče začelo 28. 10. 2010, zato je s tem dnem prišlo do prekinitve postopka. Načeloma ima prekinitev postopka za posledico, da sodišče po dnevu začetka stečajnega postopka ne more opravljati nobenih pravdnih dejanj, dokler takšna prekinitev traja (prvi stavek 1. odstavka 207. člena ZPP). Vendar pa lahko sodišče skladno z drugim stavkom 2. odstavka 207. členom ZPP, če prekinitev nastane po koncu glavne obravnave, na podlagi te obravnave izda odločbo. To velja tudi ob odločanju na pritožbeni stopnji, ko se je pred začetkom stečajnega postopka iztekel rok za vložitev pritožbe zoper zavrnilno sodbo in je bilo o zadevi le še potrebno odločiti (prim. stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi opr. št. III Ips 41/97 z dne 4. 12. 1998). Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na pritožbeni seji lahko odločalo o pritožbi tožnice in izdalo sodbo.

Tožena stranka je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 11. 2009 podala na način, določen v 83. členu ZDR in v 30-dnevnem roku iz 2. odstavka 110. člena ZDR. Ob pravilnem zaključku, da so izpolnjene formalne zahteve, ki jih določa ZDR za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje ugotavljalo, če so bili podani utemeljeni (vsebinski) razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnici je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana zaradi kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja (1. alinea prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami – v nadaljevanju: ZDR) in zaradi hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, storjene naklepoma ali iz hude malomarnosti (2. alinea prvega odstavka 111. člena ZDR).

V okviru presoje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane iz razloga po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je tožnica dne 19. 10. 2009 v pisarni z izrečenimi besedami „če rabi kaj šnopsa“, „če se trese zato, ker ni nič pila“, „če potrebuje kaj šnopsa“ razžalila nadrejeno delavko N.K.. Do tega zaključka je prišlo na podlagi izpovedi prič N.K. in M.Ž.. Ta je potrdil, da je navedene besede izrekla tožnica in ne N.K., na to pa kaže tudi izpoved tožničinih sodelavk, ki so izpovedale o pogostem razburjanju tožnice, da je imela tožnica večkrat razne izpade ter da je bil tak žargon in vpitje vsakodnevno prisotno pri tožnici. Pritrditi je zato potrebno sodišču prve stopnje, da so izrečene besede pomenile negativno vrednostno sodbo o nadrejeni delavki N.K. in so objektivno okrnile njeno dostojanstvo, ne glede na to, ali je tožnica imela namen nadrejeno delavko zaničevati in ali se je ta ob tem počutila subjektivno razžaljeno. Z opisanim ravnanjem je tožnica izpolnila vse znake kaznivega dejanja razžalitve iz 158. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 s spremembami), obenem pa gre za kršitev delovnih obveznosti oziroma dejanje, ki bi glede na žaljiv (neprimeren odnos) tožnice do sodelavcev utegnilo škodovati delodajalcu (35. člen ZDR).

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da je podan odpovedni razlog po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Ugotovilo je, da tožnica dne 15. 10. 2009 namenoma ni hotela posredovati N.K. zahtevanih podatkov o poslovnih dogodkih za osnovno sredstvo št. 000818, in sicer iz razloga, ker ni bila pripravljena sodelovati z N.K. in sprejemati njenih navodil, ampak je celo samovoljno ravnala proti njim. V dokaznem postopku je bilo na podlagi izpovedi prič tudi pravilno ugotovljeno, da je tožnica dostop do zahtevanih podatkov morala imeti, saj je bila pri toženi stranki zadolžena za vodenje osnovnih sredstev, in da podatki o osnovnem sredstvu, ki jih je zahtevala nadrejena, niso bili vezani na izpis iz računalnika, temveč je šlo za podatke, ki so bili shranjeni v fasciklih, pri čemer pa tožnici nihče ni preprečeval dostopa do njih. Pritožbeni očitek, da tožnica zaradi blokade računalnika ni mogla podati zahtevanih podatkov, tako ni utemeljen. Na podlagi izvedenih dokazov pa prav tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je N.K. tožnico obdolžila kraje dokumentacije in registratorja o popisu. Navedba, da je tožena stranka posedovala izpis osnovnih sredstev, iz katerega je bilo razvidno, da je bilo osnovno sredstvo Jaguar, kupljeno leta 2005, in da je znašala amortizacija 37,50 %, tožnica navede prvič v pritožbi, zato gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (337. člen ZPP).

V dopisu direktorja, ki je bil tožnici vročen 14. 10. 2009, ji je bilo z naslednjim dnem odrejeno, da na sedežu družbe prične s pripravami na inventuro osnovnih sredstev in da je cilj priprave na inventuro ugotoviti dejansko stanje osnovnih sredstev, eventualne viške osnovnih sredstev oziroma uničena osnovna sredstva. Hkrati je bila tožnica opozorjena, da je njeno delovno mesto še vedno v finančno-računovodski službi, stranki pa nista spremenili pogodbe o zaposlitvi. Šlo je za fizično premestitev tožnice v nadzorni center iz razloga, da bi tožena stranka ublažila konfliktne odnose, ki so nastajali med tožnico in zaposlenimi. V navedenem dopisu je bilo jasno navedeno, da se mora tožnica po potrebi, najmanj pa enkrat dnevno zglasiti pri vodji računovodstva, kjer bo prejela natančna navodila v zvezi s pripravami ter izpise iz registra osnovnih sredstev. Glede na navedeno je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na to, da je bila tožena stranka v spornem času premeščena in je opravljala delo samo v nadzornem centru.

S tem, ko tožnica ni dostavila zahtevanih dokumentov o poslovnih dogodkih za osnovno sredstvo št. 000818 in pisne obrazložitve, zakaj to osnovno sredstvo kljub prodaji ni bilo izločeno iz registra osnovnih sredstev, namenoma ni spoštovala navodila nadrejene delavke. Opuščanje oziroma izrecno odklanjanje zahtev in navodil delodajalca glede delovnih obveznosti, ki izhajajo iz opisa delovnega mesta po pogodbi o zaposlitvi in jih je bila tožnica dolžna opraviti, je v nasprotju z določbo 1. odstavka 31. in 32. člena ZDR, tožena stranka pa je takšno ravnanje v izredni odpovedi utemeljeno opredelila za hujše kršenje pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

Tožnici sta bili dokazani dve kršitvi, ki predstavljata odpovedna razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, medtem ko je glede prvega očitka, ki se nanaša na žalitev sodelavk M.B., L.Š. in V.Ž., sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila kršitev neznatna. Glede na naravo in težo kršitev in ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je podan tudi pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR in da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tožnica je glede na svoj odnos do dela (nevestno opravljanje delovnih nalog) in občutno skrhane odnose z zaposlenimi pri toženi stranki, saj je po izpovedi A.H. v kolektivu prihajalo do težav prav zaradi ravnanj tožnice, porušila medsebojno zaupanje. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno presodilo, da je izredna odpoved nezakonita in je posledično zavrnilo zahtevek za vrnitev nazaj na delo ter reparacijski zahtevek.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP).