Jedro

Kot poudarja SEU, od protipravnega ravnanja ne sme imeti ponudnik kot kršitelj nobene koristi. Banka ne more biti upravičena niti do pogodbenih, niti do zamudnih obresti, niti do kakršnihkoli "obogatitvenih obresti", za kar se zavzema pritožba. Če bi bila banka v tem primeru upravičena do povračila pogodbenih, zamudnih ali t.i. "obogatitvenih" obresti (obresti zaradi uporabe kapitala), ne bi bil zagotovljen odvračalni učinek, ki mu sledi Drirektiva 93/13/EGS.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Pravdni stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta notarski zapis kreditne pogodbe št. 170508/7 in sporazum o zavarovanju denarne terjatve, št. SV 1054/2005 z dne 29. 7. 2005 in Kreditna pogodba št. 170508/7 z dne 28. 7. 2005, nični (I. točka izreka). Toženi stranki (v nadaljevanju toženka) je naložilo plačati prvi tožnici znesek 47.480,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2016 dalje do plačila (II. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna povrniti tožnikoma njune pravdne stroške, o višini katerih bo odločeno s posebnim sklepom (III. točka izreka).

2.Zoper izpodbijano sodbo se pritožuje toženka iz vseh razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Vztraja pri ugovoru zastaranja kondikcijskega zahtevka. Opozarja na sodno prakso VSRS II Ip 14/2020 in II Ips 67/2021, v kateri je Vrhovno sodišče RS opredelilo merila za presojo teka zastaralnega roka v sporih med potrošniki in ponudniki glede domnevne nepoštenosti pogodbenih pogojev. Iz izpovedbe prve tožnice izhaja, da je njena mesečna obveznost začela naraščati konec leta 2007, pri čemer je v začetku leta 2008 prišlo do drastične spremembe. Tožnika sta tako že takrat izvedela za dejanske okoliščine, na podlagi katerih utemeljujeta tožbeni zahtevek. Ker za tovrstne terjatve velja splošni 5 letni zastaralni rok (346. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), se je le-ta iztekel januarja 2013, tožba pa je bila vložena šele v letu 2019, torej prepozno.

Sodišče prve stopnje nadalje ni upoštevalo, da Direktiva 93/13/EGS in njene razlage niso neposredno uporabljive, prav tako se ne bi smelo neposredno sklicevati na odločbe Sodišča Europske unije (v nadaljevanju SEU) kot da so neposredni vir prava. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do ugovora toženke, da so Priporočila ESRB nezavezujoč pravni vir in da se nanje, pri presoji preglednosti pogodbenih pogojev, ni možno opreti, zaradi česar je kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, 22. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) ter 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). S tem, ko je sodišče prve stopnje toženki z retroaktivno uporabo priporočil ESRB naložilo dokazno breme, kaj vse bi banka morala predstaviti potrošnikom v času sklenitve kreditne pogodbe, glede na kasneje nastale dogodke, pa je kršilo tudi 2. in 23. člen URS. Naknadna razglasitev ničnosti kreditne pogodbe in odvzem terjatev iz tega naslova toženki, čeprav slednja ni ravnala v nasprotju z zakonom niti zahtevami regulatorja, veljavnimi v času sklenitve pogodbe, predstavlja kršitev 7. člena EKČP, saj gre za naknadno penalizacijo ravnanja, ki v trenutku storitve ni bilo inkriminirano.

Sodišču prve stopnje nadalje očita tudi, da ne bi smelo uporabiti Direktive 93/13/EGS niti Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), saj navedeno problematiko ureja Zakon o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK). Sporna kreditna pogodba je vsebovala vse obvezne sestavine po 7. členu ZPotK, zato je neutemeljen očitek, da je toženka ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z voljo zakonodajalca, kot izhaja iz določb ZpotK, štelo, da valutna klavzula tožniku ni bila jasna in razumljiva. Glede na to, da ZPotK v času sklenitve kreditne pogodbe vsebine pojasnilne dolžnosti ni jasno in natančno opredeljeval, zato ravnanje toženke ni bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, saj je ravnala v skladu s citiranim zakonom.

Pritožba opozarja tudi, da sodišče prve stopnje ne bi smelo od toženke zahtevati, da bi morala že pred sklenitvijo kreditne pogodbe vnaprej predvideti, kakšne kriterije bosta določila Vrhovno sodišče RS in Sodišče EU čez 15 let in na podlagi takšnega predvidevanja oblikovati ustrezen način izpolnitve pojasnilne dolžnosti, kar predstavlja izrecno kršitev prepovedi retroaktivnosti in načela pravne varnosti. Takšne vsebine pojasnilne dolžnost, kot jo zahteva Vrhovno sodišče RS v novejši sodni praksi, v času sklenitve predmetne kreditne pogodbe ni bilo mogoče razbrati iz nobenega predpisa.

Nadalje pritožba graja odločitev sodišča prve stopnje tudi po višini. Pri tem izpostavlja, da je sodišče prve stopnje odločilo, da mora toženka vrniti tožencema preplačan zneske kredita (nad glavnico), ni pa tudi odločilo o nadomestilu za uporabo denarja v višini 6%, do katerega je upravičena toženka. Ugovarja zastaranje zahtevka tožnikov na plačilo zakonskih zamudnih obresti od plačanega zneska.

Toženka sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v točkah I in II. izreka spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, III. točko pa spremeni tako, da naloži tožnikoma plačilo vseh stroškov postopka. Zahteva tudi pritožbene stroške.

3.Tožnika sta odgovorila na pritožbo in se zavzemata za njeno zavrnitev. Prav tako zahteva stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Opravljen preizkus ni pokazal kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Dejanska podlaga:

6.Sodišče prve stopnje je utemeljilo svojo odločitev na naslednjih ugotovitvah: stranki sta sklenili Kreditno pogodbo št. 170508/7 z dne 28. 7. 2005 (v nadaljevanju pogodba) v notarskem zapisu ter sporazum o zavarovanju denarne terjatve št. SV 1054/2005 z dne 29. 7. 2005, ki se nanaša na potrošniški stanovanjski kredit, vezan na tujo valuto švicarski frank (CHF), v znesku 16.784.000,00 SIT oziroma 109.417,93 CHF, oziroma 70.058,88 EUR s spremenljivo obrestno mero 6-mesečni LIBOR povečan za 3%, efektivna obrestna mera je na dan sklenitve kreditne pogodbe znašala 3,81%, šlo je za, s strani toženke, enostransko, v naprej pripravljeno (tipsko) kreditno pogodbo, pri kateri na pogoje vračila, pogoje valutne klavzule in pogoje obrestne mere, tožnik ni imel možnosti vpliva, v kreditni pogodbi določena valutna klavzula ni predstavljala posamično dogovorjenega pogodbenega pogoja in izključno tožnik je bil tisti, ki je moral prevzeti valutno tveganje, uslužbenci toženke tožnika niso opozorili, kaj vse vpliva na gibanje tečaja CHF, katerega spremembe so lahko hipne in nenadne ter povsem neomejene, uslužbenci toženke tožnikoma niso predstavili vseh ekonomskih posledic morebitnega tveganja nihanja menjalnih tečajev.

7.Sodišče prve stopnje je presodilo, da pojasnilna dolžnost ni bila ustrezno izpolnjena, saj tožnika nista bil seznanjen s posledicami sklenitve predmetne pogodbe pogodbe na način, da bi jima bilo pojasnjeno, da gre v pogodbi za neomejeno tveganje.

Materialnopravna podlaga:

8.Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da materialnopravno podlago tožbenemu zahtevku predstavljajo določbe ZPotK, OZ ter ZVPot v zvezi z Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993.

9.Glede na izrecno pritožbeno grajo, da Direktiva 93/13 ni neposredno uporabljiva, sodišče druge stopnje pojasnjuje, da se sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi opira na slovensko ureditev v ZVPot in ne neposredno na Direktivo 93/13, za katero ima pritožba prav, da ni neposredno uporabljiva,1 ampak zavezuje le glede njenih ciljev in opredeljuje zgolj minimalni standard varstva pred nepoštenimi pogoji, ki ga slovenska ureditev presega.2 Z namenom večjega varstva potrošnikov slovenska ureditev določa širše možnosti presoje s tem, da omogoča presojo tudi jasnih pogodbenih pogojev in določa deloma drugačne oziroma dodatne alternativne elemente nepoštenosti pogoja v 24. členu ZVPot, ki določajo širši prostor nedopustnosti in s tem intenzivnejši ukrep vzpostavitve ravnotežja v podrejenem razmerju. Velja torej: kolikor je slovenski zakonodajalec določil višje varstvo, se opravi presoja v skladu z nacionalno ureditvijo, kar je preneseno na enakem nivoju varstva, pa tudi v skladu s pravom EU.

10.Pritožba nadalje izpostavlja tudi, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določila ZPotK in ne ZVPot, saj je ZPotK v razmerju do ZVPot lex specialis. Sodišče druge stopnje v zvezi s tem pojasnjuje, da se po izrecni določbi tretjega odstavka 21. člena ZPotK za potrošniške pogodbe poleg ZPotK uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki so za potrošnika ugodnejše. Tak predpis je ZVPot, ki ureja širši obseg pravic potrošnika oziroma obveznosti ponudnika, ki niso izrecno (drugače) urejene v ZPotK. Kot izhaja iz točke 31 obrazložitve sklepa VSRS II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024, je zato vselej možna presoja nepoštenosti pogoja po ZVPot. Gre za zakona, ki sta veljala v času sklepanja spornih pogodb in je zato toženkin materialnopravni ugovor izključitve uporabe Direktive 93/13 in ZVPot neutemeljen. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru pravilno opravilo presojo spornega pogodbenega razmerja skladno z materialnim pravom, ki je veljalo v času sklepanja kreditne pogodbe, skladno z ZVPot, upoštevaje merila SEU, ki veljajo erga omnes, torej za vsa nacionalna sodišča, ki odločajo o vsebinsko podobnih primerih. Sodišče prve stopnje je torej uporabilo pravne predpise, ki so veljali v času sklepanja sporne kreditne pogodbe in tako ni prišlo do retroaktivne uporabe prava, kot to zmotno očita pritožba.

11.Glede na izrecno grajo, da je sodišče prve stopnje toženki z retroaktivno uporabo priporočil ESRB naložilo dokazno breme, kaj vse bi banka morala predstaviti potrošnikom v času sklenitve kreditne pogodbe, sodišče druge stopnje po pregledu zadeve ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilne materialnopravne podlage, kar je bilo pojasnjeno že v prejšnjih odstavkih, pri čemer iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi sodišče svojo odločitev oprlo na priporočila ESRB. Glede na to so neutemeljena vsa pritožbena izvajanja in očitane kršitve v zvezi s tem.

12.V zvezi s pritožbenimi navedbami, da pred sklenitvijo kreditne pogodbe ni bilo mogoče vnaprej predvideti, kakšne kriterije si bosta "izmislila" Vrhovno sodišče RS in Sodišče EU čez 15 let in na podlagi takšnega predvidevanja oblikovati ustrezen način izpolnitve pojasnilne dolžnosti, kar predstavlja izrecno kršitev prepovedi retroaktivnosti in načela pravne varnosti, sodišče druge stopnje pojasnjuje, da VSRS in SEU razlagata predpise, veljavne v času sklepanja sporne pogodbe na način, ki je skladen s cilji le-teh in v skladu z visokim varstvom potrošnika v EU.

13.Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru pravilno glede nepoštenih pogodbenih pogojev in sankcije ničnosti uporabilo 23. in 24. člen ZVPot. Pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene, če: (1) v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali (2) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljena v škodo potrošnika, ali (3) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali (4) nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti. Zakonodajalec je zahteval, da so pogodbeni pogoji jasni in za nejasne pogoje določil, da se morajo razlagati v korist potrošnika (četrti in peti odstavek 22. člena ZVPot).

14.Z navedeno ureditvijo je slovenski zakonodajalec prenesel v slovenski pravni red Direktivo 93/13, ki opredeljuje nepoštene pogodbene pogoje s kumulativno določenima predpostavkama slabe vere in znatnega neravnotežja (člen 3(1) Direktive 93/13), pri čemer se zahteva tudi jasnost pogojev (člen 5 Direktive 93/13). Drugače kot po slovenskem pravu, izpolnjena zahteva jasnosti preprečuje presojo poštenosti pogoja, če se ta nanaša na glavni predmet pogodbe in ustreznost med ceno in plačilom za storitve ali blago (člena 4(2) Direktive 93/13).

15.V skladu z načelom minimalne harmonizacije lahko države članice zagotovijo višjo stopnjo varstva potrošnikov, kot jo zagotavlja pravo EU (8. člen Direktive 93/13), pri čemer se državam članicam pušča široko diskrecijo.3 Sodišče EU je zavzelo stališče, da je v prosti presoji države članice, ali bo uveljavila višjo stopnjo varstva potrošnikov s tem, da ne bo prenesla v svojo ureditev omejitve iz člena 4(2) Direktive 93/13, ki preprečuje presojo nepoštenosti jasnih pogodbenih pogojev. Sodišče EU je tudi pojasnilo, da je skladna z ureditvijo Direktive 93/13 tudi nacionalna ureditev, ki z namenom strožjega varstva potrošnikov ne zahteva kumulativno izpolnjenih pogojev slabe vere in znatnega neravnotežja, ampak za opredelitev pogoja kot nepoštenega zadošča le eden od njiju.4 Kot temeljno izhodišče razlage je treba upoštevati, da je varstvo potrošnikov utemeljeno na razumevanju, da je potrošnik pogajalsko in informacijsko podrejen in zato nima možnosti vpliva na s strani ponudnika pripravljeno pogodbeno vsebino in lahko šele sodišče z ustreznim varstvom pred nepoštenimi pogoji vzpostavi ravnotežje med strankama.5

O pogodbenem pogoju:

16.Glede pritožbenega očitka, da gre v zvezi z valutno klavzulo v kreditni pogodbi za posamično dogovorjen pogoj, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje toženki pravilno pojasnilo, da v predmetni zadevi ne gre za posamično dogovorjen pogoj, saj sta tožnika izpovedala, da sta na banki podpisala pogodbo, ki jo je vnaprej pripravila toženka, na podlagi katere jima je nato posodila določeno količino denarja, ki sta se ga zavezala vrniti v točno določeni valuti in posameznih mesečnih obrokih, skupaj s pogodbenimi obrestmi. Tožnika glede na vnaprej pripravljeno tipsko pogodbo nista imela možnosti enakovrednega pogajanja o vsebini posameznih določil. Prav tako nista imela vpliva na pogoje predčasnega odplačila ter drugih bistvenih sestavin kreditne pogodbe. Ker torej valutna klavzula ni predstavljala posamično dogovorjenega pogoja, je toženkina pritožba v tem delu neutemeljena.

Presoja nepoštenosti pogodbenega pogoja v obravnavani zadevi:

a)Glede pojasnilne dolžnosti:

17.Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da pojasnilna dolžnost v obravnavani zadevi s strani toženke kot banke ni bila ustrezno opravljena (četrti odstavek 22. člena ZVPot), saj tožnikoma ni bilo pojasnjeno neomejeno tveganje.

18.Ker je jasnost (transparentnost) pogodbenega pogoja avtonomni pravni pojem prava EU, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo razlago Sodišča EU, da ne zadošča le formalna oziroma slovnična jasnost besedila, ampak mora banka podati ustrezna pojasnila in informacije, da bo lahko razumno pozoren in preudaren potrošnik, ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bil sklenjen kredit, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. Pregledno mora biti pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma konverzije tuje valute, na katerega se nanaša zadevni pogoj ter zveza med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji o izplačilu posojila.6 Navedena dolžnost banke je vezana na standard povprečnega potrošnika in ni drugačna, četudi bi imel potrošnik sam višjo raven strokovnega znanja.7

19.Pritožba zmotno poudarja pomen skrbnosti potrošnika, premalo pa strokovno skrbnost toženke kot banke. Tožnika bi morala prejeti pojasnila o intenzivnosti tveganja; torej o neomejenem, nepredvidljivem in potencialno neobvladljivem tveganju zelo velike izgube.8 Ustrezna bi bila konkretna pojasnila, kako lahko zelo veliko povišanje tečaja vpliva v povezavi z obrestnim tveganjem na višino odplačila kredita v domači valuti za obravnavano kreditno pogodbo. Šele tovrstna pojasnila bi omogočala oceno potencialno znatnih ekonomskih posledic sklenjene pogodbe. Bančna uslužbenka pa je, kot je pokazal dokazni postopek, tožnici predstavila tveganje na način, da se lahko kredit spreminja glede na spremembo CHF. Tožnika na podlagi danih pojasnil nista bila poučena, da sprejemata neomejeno vezanost kredita na tujo valuto in s tem tveganje, da sta neomejeno prepuščena zakonitostim trga, kar ima lahko zanju tudi potencialno izjemno intenzivne negativne posledice zvišanja odplačil kredita v domači valuti. Pri tem je nepomembno, da je tožnica bančna uslužbenka, saj tudi če bi se štelo, da ima bančna uslužbenka višjo raven strokovnega znanja, to ne bi vzpostavilo domneve, da v razmerju do prodajalca ali ponudnika kredita ni šibkejša stranka.9

20.Pritožba glede ustreznega obsega informacij (in v tem oziru glede profesionalne skrbnosti banke) zmotno izhaja iz okoliščine, da toženka kot banka ni mogla konkretno napovedati gibanja tečaja. Ne gre za vprašanje, ali je toženka kot banka vedela, da bo prišlo do povečanja vrednosti CHF, vendar je to prikrila, niti ne gre za zahtevo, da bi banka morala napovedati bodoče dogodke. Treba je razlikovati med (ne)napovedljivostjo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani ter med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih nihanj valutnega para na drugi strani. Tudi če banke niso vedele, kdaj in v kakšni vsebini se bo uresničil dogodek, ki bi lahko imel pomembne posledice na valutni par, to ne pomeni, da se niso zavedale oziroma bi se vsaj morale zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje.10 Takega pojasnila tožnika v obravnavani zadevi s strani toženke nista prejela. Prav navedena zadržanost pri pojasnjevanju, ki jo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi šteje kot ustrezno, utemeljuje zaključek o neizpolnitvi dolžne skrbnosti.

21.Zaradi neustrezno izpolnjene pojasnilne dolžnosti sta tožnika pri sklepanju kreditne pogodbe ostala v informacijsko podrejenem položaju in nista mogla sprejeti poučene odločitve o sklepanju kreditne pogodbe, vezane na tujo valuto.

b)Glede nepoštenosti pogodbenega pogoja vezanosti kredita na tujo valuto CHF:

22.Ker pojasnilna dolžnost v obravnavani zadevi ni bila ustrezno opravljena, je neizravnana informacijska podrejenost imela pomen tudi za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja o vezanosti kredita na tujo valuto.11 Če ostane zaradi neustreznega ravnanja banke potrošnik pri sklepanju pogodbe nepoučen, je že pomembno zmanjšana skrb za potrošnikove interese kot šibkejše stranke in s tem okrnjena možnost izravnave v podrejenem razmerju, kar je sicer glavni vidik kršitve načela vestnosti in poštenja kot objektivnega merila presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja po 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot.

23.Izostanek ustreznih pojasnil glede valutnega tveganja ustvarja napačno predstavo o bistvenih sestavinah pogodbe, vezane na tujo valuto, ki so v obravnavani zadevi opredeljene tako, da vključujejo tudi morebitna zelo velika nihanja tečaja in s tem tudi možnost zelo velikega zvišanja odplačil kredita v domači valuti. Pri kreditih, vezanih na tujo valuto, ob neustrezni pojasnilni dolžnosti praviloma gre za nepošten pogodbeni pogoj.12

24.Sodišče druge stopnje je glede avtonomnega pravnega pojma dobre vere, ki je pojmovno soroden slovenskemu načelu vestnosti in poštenja, tudi upoštevalo razlago Sodišča EU, da je pri presoji dobre vere ponudnika pomembno, ali lahko ponudnik, če bi s potrošnikom lojalno (pošteno) in pravično posloval, razumno pričakuje, da bi potrošnik naveden pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj.13 Navedena merila so objektivna in vezana na dolžno ravnanje profesionalno skrbnega ponudnika.14 Sodišče potemtakem presodi ali bi razumen potrošnik, ki bi bil v enakopravnem položaju z banko in imel tudi dejanski vpliv na oblikovanje vsebine pogodbenih pogojev, pristal na s strani banke vnaprej pripravljeno vsebino pogodbenega pogoja.15

25.V bančnem okolju, kjer je upravljanje in omejevanje tveganja temeljni vidik poslovanja (četrto poglavje Zakona o bančništvu - ZBan-1), potrošnik pri ključnih odločitvah v življenju glede kreditiranja pomembnih dobrin utemeljeno pričakuje, da bodo tveganja tudi zanj podana v čim manjši meri in kolikor mogoče omejena, ne pa neobičajna, nepredvidljiva.

26.Pri tem ni odločilno, da je po slovenski ureditvi na splošno sicer dopustno sklepanje potrošniških kreditov, vezanih na tujo valuto (prvi odstavek. 372. člena OZ), kar sicer izpostavlja toženka in tudi sodišče prve stopnje. Taka pogodbena vsebina pa glede na besedilo navedenega določila ne sme biti v nasprotju z zakonom, tako tudi ne z ZVPot. Šele presoja nepoštenosti pogoja, med drugim tudi iz socialnih vidikov družbene vključenosti, ki napolnjujejo vsebino načela vestnosti in poštenja, lahko poda končni odgovor o tem, ali gre za nepošteni pogoj ali dopustno pogodbeno vsebino.

27.V obravnavani zadevi je bilo bistveno, da je toženka enostransko vnaprej pripravila pogodbeni pogoj glede vezanosti kredita na tujo valuto CHF tako, da je potrošnik v celoti prevzel tudi neobičajno in nepredvidljivo valutno tveganje, banka pa v tej zvezi nobenega oziroma se je pred njim zavarovala, kar je vzpostavilo tudi znatno neravnotežje med pogodbenima strankama (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). Toženka je prevzela le kreditno tveganje, ki pa ga je imela zavarovanega s hipoteko. Tak položaj je bil bistveno bolj ugoden za banko kot potrošnika, s čimer je banka predvsem zasledovala svoje interese po stabilnem poslovanju in upravljanju tveganj. Hkrati so bili interesi tožnikov kot potrošnikov močno prizadeti zaradi velike potencialne nestabilnosti kreditnega financiranja.

28.Po obrazloženem je toženka kršila načelo vestnosti in poštenja oziroma ni bila v dobri veri, saj pri sklepanju kreditne pogodbe ob neustreznih pojasnilih toženke tudi niso bili upoštevani navedeni socialni vidiki.

29.Pri tem pa ni bilo odločilno, ali je lahko banka natančno napovedala prihodnje gibanje tečaja tuje valute in dogodke, ki na gibanje vplivajo, kar je kot bistveno izpostavilo sodišče prve stopnje. Merilo dobre vere je objektivno. Dobra vera z vsebino, kot jo opredeljuje pravo EU je kršena, če se pri vključitvi pogodbenega pogoja ne ravna v skladu s profesionalno skrbnostjo, ali če pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi. Zadostuje, da bi se banka ob profesionalni skrbnosti lahko zavedala škodljivih posledic za potrošnika, tudi če se jih dejansko ni. Kot je že bilo pojasnjeno, ne gre za vprašanje, ali je banka vedela, da bo prišlo do povečanja vrednosti CHF, vendar je to prikrila, niti ne gre za zahtevo, da bi banka morala napovedati bodoče dogodke. Banka je kot strokovnjak morala upoštevati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje.16 Po pojasnjenem nima pomena, ali je toženka morebiti tožnika zavedla ali ne, ampak le, ali je banka ravnala s profesionalno skrbnostjo.

Sankcija ničnosti pogodbe:

30.Sankcije zaradi kršitve po slovenskem pravu in pravu EU so različne. Pravo EU določa sankcijo, da nepošteni pogoj ne zavezuje (člen 6(1) Direktive 93/13), slovenski zakonodajalec pa je določil sankcijo ničnosti (23. člen ZVPot). Nepoštenega pogoja, ki krši minimalni standard po Direktivi 93/13, nacionalno sodišče ne sme spreminjati oziroma prilagajati na dopustno mero,17 kar sicer na podlagi splošnega predpisa omogoča slovenska ureditev instituta delne ničnosti (88. člen OZ). Sodišče EU je pojasnilo, da sme nacionalno sodišče prilagoditi nepošteni pogodbeni pogoj le, če gre za kršitev nacionalnega prisilnega predpisa, ne pa če gre hkrati tudi za nepošteni pogoj v skladu z merili Direktive 93/13.18 Sodišče EU je namreč zavzelo stališče, da prilagoditev nepoštenega pogodbenega pogoja ni dovolj učinkovita, da bi odvrnila ponudnika od nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev (člen 7(1) Direktive 93/13).19

31.Pogodba mora praviloma obstajati še naprej brez kakršne koli druge spremembe, razen tiste, ki izhaja iz odprave nepoštenih pogojev, če je tak nadaljnji obstoj pogodbe v skladu s pravili nacionalnega prava pravno mogoč (člen 6(1) Direktive 93/13),20 kar je treba preveriti v skladu z objektivnim pristopom.21 V obravnavani zadevi bi odstranitev nepoštenega pogodbenega določila, ki se nanaša na glavni predmet obveznosti, spremenila naravo kreditne pogodbe, s čimer niso izpolnjeni pogoji, da bi ta lahko ostala še naprej v veljavi brez nepoštenega pogoja. V slovenski ureditvi tudi ni dispozitivnih določil (veljavnih v času sklenitve obravnavane kreditne pogodbe), ki bi lahko nadomestila nepošteni pogoj, kar je sicer le izjemoma dopustno.22 Sodišče EU je tudi zavrnilo možnost, da bi nacionalno sodišče s konkretizacijo nacionalnih splošnih načel nadomestilo neustrezno vsebino nepoštenega pogoja.23 Potrošnik bi lahko ohranil v veljavi obravnavano kreditno pogodbo le, če bi se odpovedal varstvu pred nepoštenim pogojem,24 vendar v obravnavani zadevi ni dvoma, da tožnika ves čas nasprotujeta kreditni pogodbi prav s sklicevanjem na varstvo pred nepoštenimi pogoji.

32.Glede na navedeno zaradi ničnosti nepoštenega pogodbenega pogoja preostane le sankcija ničnosti celotne kreditne pogodbe. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je štelo sporno kreditno pogodbo za nično, je zato pravilna.

Glede vrnitvenega (kondikcijskega) zahtevka tožnikov:

a)Glede vprašanja zastaranja:

33.Glede postavljenega ugovora zastaranja je treba odgovoriti, kdaj je v predmetni zadevi začelo teči zastaranje kondikcijskega zahtevka. Za toženko je sporen pričetek teka zastaralnega roka. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz splošnega petletnega zastaralnega roka (346. člen in tretji odstavek 352. člena OZ). Pri začetku teka zastaranja roka (366. člen OZ) pa je upoštevalo merila iz sodne prakse SEU, ki jih je povzelo Vrhovno sodišče RS v precedenčni odločbi II Ips 14/2020 z dne 6. 11. 2020 in kasneje še v II Ips 67/2021 z dne 21. 7. 2021.

34.Iz sodne prakse ESČP izhaja, da obstoj zastaralnih rokov sam po sebi ni nezdružljiv z EKČP.25 Institut zastaranja namreč zasleduje več legitimnih ciljev: v prvi vrsti je namenjen zagotovitvi pravne varnosti in določitvi roka za sodno uveljavljanje zahtevkov, ki služi kot varstvo dolžniku pred uveljavljanjem zastaranih terjatev. Vendar pa je naloga sodišča, da v vsakem posameznem primeru ugotovi, ali je uporaba pravil o zastaranju, upoštevajoč naravo zastaralnega roka, združljiva s konvencijskimi zahtevami. Ustavno sodišče RS je upoštevaje prakso ESČP poudarilo, da pretoga uporaba zastaralnih rokov, pri kateri sodišče ne upošteva okoliščin posameznega primera, lahko pomeni nedopusten poseg v pravico do dostopa do sodišča, če stranki nesorazmerno otežuje oziroma preprečuje, da bi uporabila razpoložljivo pravno sredstvo. Uporaba zastaralnih in prekluzivnih rokov ne sme biti taka, da onemogoča učinkovito varstvo pravic. V nasprotnem primeru lahko privede do posega v pravico stranke do dostopa do sodišča, ki ni sorazmeren z namenom zagotavljanja pravne varnosti ter pravičnega vodenja postopka.26

35.V skladu z načelom skladne razlage mora nacionalno sodišče razlagati določbe nacionalnega prava tako, da se doseže rešitev, ki je v skladu s cilji Direktive. Le-ta ne vsebuje določb o zastaranju, zato je treba nacionalna pravila o zastaranju razlagati tako, da ni onemogočeno ali preveč oteženo uresničevanje pravic, priznanih s pravom Unije (načelo učinkovitosti)27.

36.SEU je že sprejelo razlago, da varstvo potrošnikov ni absolutno in da je določitev razumnih rokov za pravna sredstva, katerih posledica nespoštovanja je prekluzija, kar je v interesu pravne varnosti, združljiva s pravom Unije:"Natančneje, Sodišče je že presodilo, da člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki ob tem, da določa, da tožba za ugotovitev ničnosti nepoštenega pogoja iz pogodbe, sklenjene med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, ne zastara, določa zastaralni rok za tožbo za uveljavljanje restitucijskih učinkov te ugotovitve, če sta spoštovani načeli enakovrednosti in učinkovitosti".28 V dosedanji razlagi je SEU je kot pravilo bila sprejeta razlaga, da zastaranje ne more pričeti teči, če potrošnik ni vedel oziroma razumno ni mogel vedeti za nepoštenost tega pogoja. Takšna razlaga sodišča druge stopnje temelji na analizi odločbe SEU, v katerih so bile sprejete razlage, da zastaranje:

ne more pričeti teči:

-- od dneva neupravičene obogatitve, torej ne od dneva, ko je bila sklenjena pogodba (C-224/19 in C-259/19 z dne 16.7.2020); ne od dneva izpolnitve pogodbe (C-698/18 in C-699/18 z dne 9.7.2020); ne od plačila anuitet med trajanjem pogodbe (C-485/19 z dne 22.4.2021);

-- od dneva (dnevov) ko je nacionalno Vrhovno sodišče v podobnih zadevah odločilo o ničnosti pravnega posla (C-561/21 z dne 25.4.2024);

-- od dneva (dnevov) ko je SEU potrdilo, da so zastaralni roki skladni s pravom EU (če sta spoštovani načeli enakovrednosti in učinkovitosti; C-561/21 z dne 25.4.2024);

in lahko prične teči:

-- od dneva pravnomočnosti sodne odločbe o ugotovitvi ničnosti, pri čemer lahko banka dokazuje drugače (C-561/21 z dne 25.4.2024).

37.Sodišče druge stopnje ni našlo ustaljene razlage glede tega vprašanja v bistveno enakih zadevah. Iz dostopnih odločb Vrhovnega sodišča RS izhaja, da se slednje o tem še ni opredelilo. Vrhovno sodišče RS se je v zvezi z razlago teka zastaralnih rokov pri kondikcijskem zahtevku oprlo na pravo EU,29 po katerem mora sodišče upoštevati možnost, da potrošniki ne vedo, da je pogoj v pogodbi nepošten, ali da ne razumejo obsega svojih pravic, ki izhajajo iz Direktive 93/13. Zato je treba dati potrošniku na razpolago razumen čas, v katerem se v zvezi s spornim razmerjem seznani ne le z vsemi pomembnimi dejanskimi okoliščinami, pač pa tudi z njihovimi pravnimi posledicami in s svojim pravnim položajem. Pri tem je pomembno, koliko časa je bilo, upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera, razumno potrebnega za seznanitev s pravno oceno o (morebitni) ničnosti. V citirani in tudi v zadevi II Ips 67/2021 sicer ni zavzelo nobenega dokončnega stališča.

38.Osnovno nacionalno materialnopravno pravilo o pričetku teka zastaralnega roka, določeno v 336. členu OZ, v osredje sicer postavlja objektivno merilo (predpostavko) za pričetek teka zastaralnega roka (trenutek zapadlosti oz. dospelosti pravice terjati izpolnitev obveznosti oziroma prvi dan po tem dnevu), vendar je to pravilo potrebno zmeraj razlagati glede na okoliščine vsakokratnega primera. Posebne okoliščine, ki jih je treba upoštevati so v primerih, ko se uveljavlja sankcija ničnosti te, da gre za svojevrsten materialnopravni institut, ki pa se lahko v procesnem pravu uveljavlja na različne načine - kot predhodno vprašanje ali kot samostojen oz. vmesni ugotovitveni zahtevek (s tožbo). Ker je ničnost najtežja sankcija neveljavnosti pogodbe (poleg delne ničnost, konverzije, konvalidacije, ki so blažje sankcije neveljavnosti pogodbe), in ker je zastaranje izrazit institut procesnega prava (v smislu, da svoje pravne učinke praviloma razvije le v sodnem postopku, če se dolžnik na zastaranje izrecno sklicuje), so tudi v nacionalnem pravu bile sprejete razlage, da je za zastaranje kondikcijskih zahtevkov iz ničnih pogodb, odločilen trenutek, ko je sodišče s pravnomočno sodbo ugotovilo ničnost pravnega posla.30 Sodišče druge stopnje meni, da takšna razlaga velja tudi v primerih, ko je o tem (veljavnosti/neveljavnosti pogodbe) bilo odločeno kot o predhodnem vprašanju (ob postavljenem dajatvenem zahtevku).

39.Po obrazloženem je zmotno stališče toženke v pritožbi, da je za pričetek teka zastaranja ključen trenutek, ko so bile tožnikoma znane dejanske okoliščine spremembe valutnega tečaja v letu 2008. Toženka torej ni uspela dokazati, da obstaja izjema od pravila, da sta tožnika pred odločitvijo o tem ali so zavezovalni pravni posli nični, za to okoliščino vedela. Ker sta tožnika ob vmesnem ugotovitvenem tožbenem zahtevku istočasno vložila tudi dajatveni tožbeni zahtevek, zanj pa zastaralni rok pred tem še sploh ni pričel teči, je odločitev sodišča prve stopnje o tem, da ugovor zastaranja dajatvenega zahtevka ni utemeljen, pravilna.

b)Presoja glede podlage in višine dajatvenega tožbenega zahtevka:

40.Pravo EU varstva potrošnikov je utemeljeno predvsem na zahtevi učinkovitosti nezavezujoče narave nepoštenih pogodbenih pogojev (člen 6(1) Direktive 93/13)31 in t. i. odvračalnem učinku, kot ga je opredelilo SEU na podlagi člena 7(1) Direktive 93/13, ki vsebuje zahtevo po ustreznih in učinkovitih sredstvih za preprečevanje nadaljnje uporabe nedovoljenih pogodbenih pogojev.32 Pravna sredstva v nacionalnih zakonodajah, ki so namenjena saniranju kršitev prava EU, morajo izpolnjevati zahteve učinkovitost, sorazmernost in odvračalnost"33. SEU je navedeni zahtevi učinkovitega varstva potrošnikov tudi upoštevaje načelo sorazmernosti povezalo in konkretiziralo glede vrnitvenih zahtevkov v zadevi SEU C-520/21, Bank M.

41.Nacionalno pravo pravne posledice ničnih pogodb ureja v prvem odstavku 87. člena OZ34. Če je bilo na podlagi takšne pogodbe kaj izpolnjeno, je potrebno to vrniti (vzpostaviti status quo ante). Stranki pridobita kondikcijski zahtevek. Slednji so urejeni v členih 190. do 198. člen OZ.

42.Tožnika sta prejela znesek 16.784.000,00 SIT oziroma 109.417,93 CHF oziroma 70.058,88 EUR, ki ga morata toženki tudi povrniti. Vendar, ker sta sporni kredit preplačala v letu 2016 in to za vtoževani znesek, je sodišče prve stopnje pravilno naložilo, da jima je dolžna toženka povrniti preplačani znesek.

43.Toženka pa vztraja, da sta ji tožnika dolžna povrniti nadomestilo za uporabo denarja. V zvezi s tem je SEU v odločbi C-520/21, Bank M določilo izhodišča razlage glede vrste vrnitvenih zahtevkov oziroma upravičenj, ki so v njih zajeta. Kot neskladno s pravom EU je SEU opredelilo pravico banke, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve kreditne pogodbe. S tem je omejilo vrnitvene zahtevke banke na glavnico, kot je bila ta izplačana potrošniku. Po drugi strani je s pravom EU skladna ureditev, ki daje potrošniku pravico zahtevati nadomestilo, ki presega vračilo nakazanih mesečnih obrokov in stroškov, plačanih iz naslova izpolnitve te pogodbe.

44.Kot poudarja SEU, od protipravnega ravnanja ne sme imeti ponudnik kot kršitelj nobene koristi.35 Glede na pritožbena zatrjevanja sta bistveni točki 76 in 78 sodbe SEU C-520/21. SEU v točki 76 sodbe zapiše, da če bi se kreditni instituciji priznala pravica, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in po potrebi plačila zamudnih obresti, bi to lahko ogrozilo odvračalni učinek, ki se želi doseči z Direktivo 93/13, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 60 sklepnih predlogov. Iz točke 78 pa izhaja, da bi razlaga nacionalnega prava, v skladu s katero bi imela kreditna institucija pravico, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in da zato prejme nadomestilo za potrošnikovo uporabo tega kapitala, prispevala k odpravi odvračalnega učinka, ki ga ima ničnost navedene pogodbe na prodajalce ali ponudnike. To pomeni, da banka ne more biti upravičena niti do pogodbenih, niti do zamudnih obresti, niti do kakršnihkoli "obogatitvenih obresti",36 za kar se zavzema pritožba. Če bi bila banka v tem primeru upravičena do povračila pogodbenih, zamudnih ali t.i. "obogatitvenih" obresti (obresti zaradi uporabe kapitala), ne bi bil zagotovljen odvračalni učinek, ki mu sledi Drirektiva 93/13/EGS.

45.V obravnavanem specifičnem razmerju potrošniška oziroma kreditojemalca napram kreditodajalcu, za katerega kot razlagalna izhodišča veljajo posebne določbe oziroma razlage SEU, se tako tiste nacionalne in splošne določbe 193. oziroma 198. člena OZ, ki zasleduje nadomestitev vseh koristi od prejetega kredita v skladu z uporabo doktrine izključitve, ne smejo uporabljati.37 Pritožbeni očitek, da bi brez plačila obogatitvenih obresti potrošnik prejel brezobrestno posojilo, potemtakem ne more biti uspešen. Na tak način se vzpostavlja potrošniku naklonjeno ravnotežje, kjer interes banke vendarle ostaja sorazmerno varovan, saj še zmeraj prejme nazaj ves posojen denar, le da brez plačila za uporabo denarja.

46.Pri presoji navedenega ravnotežja sodišče druge stopnje tudi upošteva, da je ničnost namenjena sankcioniranju najtežjih kršitev, ki imajo javni značaj (kršitev javnega reda - varstva potrošnikov v javnem interesu),38 kar se mora odraziti tudi pri razumevanju vrnitvenih zahtevkov, kot njeni posledici (prvi odstavek 87. člena OZ). Pomembno je torej, da razlogi za ničnost v obravnavani zadevi izhajajo iz sfere banke.

47.Ker sta tožnika prejela izplačan kredit v znesku 70.058,88 EUR, plačala pa sta obroke kredita v skupnem znesku 117.538,88 EUR, je bilo preplačila za vtoževan znesek v višini 47.480,00 EUR. Teh ugotovitev sodišča prve stopnje prva toženka v pritožbi ni grajala, zato je bilo sodišče druge stopnje na te ugotovitve vezano (drugi odstavek 350. člena ZPP).

48.Sodišče prve stopnje je po obrazloženem pravilno upoštevalo določilo prvega odstavka 87. člena OZ, po katerem je vsaka pogodbena stranka dolžna vrniti drugi, kar je na podlagi nične pogodbe prejela tako, da je naložilo toženki povrnitev razlike med izplačanim zneskom kredita in plačanimi obroki, kar znese 47.480,00 EUR.

49.V zvezi s pritožbenimi navedbami o zastaranju terjatve iz naslova zakonskih zamudnih obresti, sodišče druge stopnje ugotavlja, da kot pravilno opozarja pritožba, velja za zakonske zamudne obresti tri letni zastaralni rok. Glede na to, da sta tožnika vložila tožbo 21. 1. 2019, zakonske zamudne obresti pa zahtevata od 29. 4. 2016, triletni zastaralni rok še ni potekel, zato zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti ni zastaral. Pritožba je zato tudi v tem delu neutemeljena.

Odločitev:

50.Po obrazloženem je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

51.Toženka, ki ni uspela s pritožbo, krije sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožnika pa krijeta sama stroške odgovora na pritožbo, ker le-ta ni bil potreben, saj ni v bistvenem prispeval k sprejeti odločitvi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

1O neustreznem sklicevanju neposredno na Direktivo 93/13 v slovenski sodni praksi glej Weingerl, P., Ob tridesetletnici varstva pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji v EU. Pravna praksa, št. 10/2023, priloga.

2VSRS II Ips 61/2015 z dne 2. 6. 2016, v točki 13 obrazložitve pojasnjuje v zvezi s tem tudi: "Za takšne situacije, ko direktiva ni ustrezno implementirana ali ko ni (pravočasno) implementirana, je Sodišče EU skozi sodno prakso razvilo alternative neposrednemu učinku, npr. euro skladno (konsistentno oziroma lojalno) razlago, odškodninsko odgovornost države in uporabo doktrine izključitve. Uporaba te doktrine pomeni, da se je mogoče na direktivo sklicevati tudi v okviru spora med posamezniki, vendar samo zato, da bi se izključilo nacionalno pravo, ki je neskladno z direktivo, pri čemer pa se določbe direktive kot take ne uporabijo direktno za rešitev spora, pač pa se za rešitev spora uporabi nacionalno pravo, iz katerega so bile izključene neskladne določbe."

3Več o minimalni harmonizaciji tudi v povezavi s slovenskim ZVPot in slovensko sodno prakso Weingerl, P.: Ob tridesetletnici varstva pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji v EU, Pravna praksa, št. 10, 2023, priloga. Glej tudi Sklepne predloge generalne pravobranilke dr. Verice Trstenjak v zadevi SEU C-484/08, Caja de Ahorros, 86. točka obrazložitve.

4SEU C-405/21, Nova kreditna banka Maribor.

5SEU C-618/10, Banco Espanol de Crédito, 39. točka obrazložitve; SEU Banif Plus Bank, C-472/11, 19. točka obrazložitve

6SEU C-186/16, Andriciuc, točke 56-58 obrazložitve. O pojasnilni dolžnosti glej tudi SEU C-776/19 do C-782/19, BNP Paribas Personal Finance.

7VSRS Sklep II Ips 137/2018, v katerem se Vrhovno sodišče sklicuje na člen 2 Direktive 93/13 in SEU C-110/14, Costea.

8Sodišče prve stopnje sicer ne daje odločilnega pomena reklamnemu letaku toženke iz leta 2004 (priloga A22), saj ni neposredno iz obdobja, ko se je sklepala obravnavana pogodba, a pri tem hkrati zanemari, da je samo štelo kot pomembno dejstvo, da je v preteklem obdobju tožnik že najemal kredit, vezan na tujo valuto. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje vendarle izhaja, da je bil naveden letak v času sklepanja obravnavane pogodbe strankam še na voljo v poslovnih prostorih toženke. Četudi ni imel poglavitnega pomena glede informiranja, pa je vendarle imel določeno težo, saj je v letaku toženka oglaševala stanovanjski kredit vezan na tujo valuto švicarski frank kot "idealno rešitev, ki zagotavlja, da se višina mesečne anuitete ne bo bistveno večala".

9SEU C-110/14 z dne 3. 9. 2015 Horațiu Ovidiu Costea proti SC Volksbank România SA, 27. in 31. točki obrazložitve.

10VSRS sodba II Ips 8/2022.

11SEU C-405/21, Nova kreditna banka Maribor, 28. točka obrazložitve.

12VSRS sodba II Ips 8/2022, 78. točka obrazložitve.

13SEU C-415/11, Aziz, 69. točka obrazložitve, ponovljeno v SEU C-186/16, Andriciuc in tudi SEU C-609/19, Pablo Personal Finance SA, točka 70.

14Tako tudi VSRS sodba II Ips 8/2022, 54. točka obrazložitve.

15Sorodno že VSM sodba in sklep I Cp 889/2020.

16VSRS sodba II Ips 8/2022.

17SEU C-618/10, Banco Espanol de Credito, točke 67-73 obrazložitve.

18SEU C-482/13, C-484/13, C-485/13 , C-487/13, Unicaja Banco in SEU C-118/17, Dunai.

19SEU C-618/10, Banco Espanol de Credito.

20SEU C-421/14, Banco Primus, 71. točka obrazložitve in tam navedena sodna praksa.

21SEU C-453/10, Pereničova, 32. točka obrazložitve.

22SEU C-26/13, Kasler, točke 82-84 obrazložitve.

23SEU C-260/18, Dziubak, točke 59-62 obrazložitve. V slovenskem prevodu je napaka v 62. točki obrazložitve in 3. točki izreka. V poljski različici (jezik postopka) in drugih prevodih je navedeno, da nadomestitev ni skladna z direktivo, kar izhaja iz predhodne obrazložitve.

24Prav tam, 53. točka obrazložitve.

25Zadeve: Stubbings in drugi proti Združenemu kraljestvu z dne 22. 10. 1996, Stagno proti Belgiji z dne 7. 7. 2009, Eşim proti Turčiji z dne 17. 9. 2013 ter Howald Moor in drugi proti Švici z dne 11. 3. 2014.

26Up-1177/12-17 z dne 28. 5. 2015.

27Obveznost držav članic zagotoviti učinkovitost pravice, da se ne uporabljajo nepošteni pogoji, obsega tudi zahtevo po zagotovitvi sodnega varstva; to mora biti zagotovljeno tako pri določitvi sodišč, pristojnih za odločanje o pravnih sredstvih, ki temeljijo na pravu Unije, kot pri opredelitvi postopkovnih pravil v zvezi s temi pravnimi sredstvi; SEU C‑169/14, Sánchez Morcillo in Abril García, tč. 35.

28SEU C-698/18 in C-699/18, Raiffeisen Bank in BRD Groupe Société Générale, tč. 56.

29VSRS sklep II Ips 14/2020, v katerem se je Vrhovno sodišče sklicevalo na združeni zadevi SEU C-698/18, C-699/18, Raiffeisen Bank in BRD Groupe Societe Generale.

30VSRS II Ips 229/2014 z dne 2.7.2015, tč. 10. obrazložitve; VSRS II Ips 226/2014 z dne 31.3.2016; VSRS II Ips 228/2017 z dne 24.1.2019.

31Cilj je, da je iz razmerja med banko in potrošnikom odstranjena nedopustna vsebina, pri čemer mora biti to varstvo celovito in za učinkovito.

32SEU C-415/11, Aziz, 60. točka obrazložitve in SEU C-537/12, C-116/13, Banco Popular Espanol in Banco de Valencia, 56. točka obrazložitve.

33F. Cafaggi/P. Iamiceli, The Principles of Effectiveness, Proportionality and Dissuasiveness in the Enforcement of EU Consumer Law; The Impact of a Triad on the Choice of Civil Remedies and Administrative Sanctions; European Review of privat Law, Volume 25, No - 2017, str. 577; P. Weingerl, Nekompezatorna povrnitev škode, Pravni letopis št. 1/2023, str. 32, 33.

34"(1) Če je pogodba nična, mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe; če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba, razen če zakon ne določa kaj drugega.".

35SEU C-520/21, Bank M., 81. točka obrazložitve.

36Sodišče EU v točki 80 sodbe še pojasnjuje, da takšnega razlogovanja ni mogoče ovreči s trditvijo banke Bank M., da bi potrošniki, če prodajalci ali ponudniki ne bi imeli možnosti zahtevati nadomestila, ki bi presegal vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in po potrebi plačila zamudnih obresti, dobili 'brezplačno' posojilo. Prav tako tudi ne s trditvami, da bi bila stabilnost finančnih trgov ogrožena, če bankam ne bi bilo dovoljeno, da od potrošnikov zahtevajo tako nadomestilo.

37Tako VSRS sklep II Ips 61/2015 z dne 2. 6. 2016, tč 13 obrazložitve.

38Glede teorije ničnosti v OZ kot ničnosti javnega reda in ničnostni sankciji kot najtežji obliki. Ustavno sodišče upošteva varstvo potrošnikov kot ustavno dopustni cilj urejanja določenega pravnega področja ali pa ga upošteva kot javno korist (javni interes), ki se zasleduje s posegom v človekove pravice in svoboščine. USRS odločba U-I-192/16 in USRS odločba U-I-293/04.

-------------------------------

Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 22, 22/4, 23, 24 Zakon o potrošniških kreditih (2000) - ZPotK - člen 21, 21/3 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 87, 87/1, 88, 193, 198, 336

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 3, 4, 5, 6, 7, 8