Jedro

Ne drži, da je zaključek o 90 % oprostitvi in naložitvi plačila 10 % sodne takse preuranjen, v nasprotju z določili ZST-1, nesmiseln, v nasprotju z življenjsko logiko in da sodišče ni pojasnilo na podlagi česa je sklenilo, da bo tožena stranka zmožna izvesti plačilo takse 3,30 EUR. Sodišče prve stopnje je tako zaključilo ravno na podlagi povzetih finančnih podatkov tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom delno oprostilo toženo stranko plačila sodne takse za pritožbo zoper sklep z dne 12. 11. 2013 v višini 90 %, tako da mora plačati 10 % sodne takse 3,30 EUR. Vpogledalo je v spletni portal A. v bilanco stanja na 31. 12. 2012, iz katere izhaja, da so sredstva in obveznosti do virov sredstev tožene stranke znašala 47,701.045,00 EUR, čisti poslovni izid obračunskega obdobja po izkazu poslovnega leta za poslovno leto 2012 pa -4,492.880,00 EUR. Iz predloženega izpiska A. izhaja, da ima tožena stranka blokirane vse transakcijske račune. Ob upoštevanju višine sodne takse, ki znaša 33,00 EUR, tožena stranka nima sredstev za plačilo celotne sodne takse in je brez ogrožanja svoje dejavnosti ne more zagotoviti. Delno je oprostilo toženo stranko plačila sodne takse v višini 90 % tako, da mora plačati 10 % sodne takse, ki znaša 3,30 EUR.

Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku

338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP . V pritožbi navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da ima blokirane vse tekoče račune, da izkazuje negativni poslovni izid v letu 2012 v višini -4,492.880,00 EUR ter obveznosti do virov sredstev 47,701.045,00 EUR. Zaključek je preuranjen in ne samo v nasprotju z ZST-1, ampak tudi nesmiseln in v nasprotju z življenjsko logiko. Kdorkoli ima blokirane vse transakcijske račune, je nezmožen kakršnegakoli plačila. Res je, da ZST-1 po novem dopušča le delno oprostitev plačila, vendar je na sodišču, da svojo določitev v kakšnem delu bo stranko oprostilo plačila sodne takse ustrezno obrazloži in utemelji. “Delno” obsega razpon od 1 % do 99 %. Sodišče ne pojasni na podlagi česa je sklenilo, da bo tožena stranka zmožna izvesti plačilo 3,30 EUR.

Pritožba ni utemeljena.

Nad toženo stranko se je 14. 3. 2014 začel postopek prisilne poravnave. Zato je ta postopek prekinjen na podlagi prvega odstavka 132. člena ZFPPIPP. Ker je tožena stranka vložila pritožbo in je sodišče prve stopnje opravilo vsa pritožbena procesna dejanja pred prekinitvijo postopka, je sodišče druge stopnje odločilo o zadevi na podlagi drugega stavka drugega odstavka 207. člena ZPP.

Tožena stranka pritrjuje dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje: (-) da so njena sredstva in obveznosti do virov sredstev na 31. 12. 2012 znašala 47,701.045,00 EUR, (-) da je čisti poslovni izid obračunskega obdobja po izkazu poslovnega izida za 2012 znašal -4,492.880,00 EUR, (-) da ima blokirane vse transakcijske račune. Prav tako pritrjuje, da ZST-1 po novem (od uveljavitve novele ZST-1B 10. 8. 2013 dalje) dopušča le delno oprostitev plačila. Vendar ne drži, da je zaključek o 90 % oprostitvi in naložitvi plačila 10 % sodne takse preuranjen, v nasprotju z določili ZST-1, nesmiseln, v nasprotju z življenjsko logiko in da sodišče ni pojasnilo na podlagi česa je sklenilo, da bo tožena stranka zmožna izvesti plačilo takse 3,30 EUR. Sodišče prve stopnje je tako zaključilo ravno na podlagi povzetih finančnih podatkov tožene stranke. Odločitev ni pomanjkljiva in v nasprotju z določbami ZST-1, kot neutemeljeno očita tožena stranka. V pritožbi omenja razpon oprostitve od 1 % do 99 %. Glede na to, da po materialnem pravu ne more doseči celotne oprostitve plačila sodne takse, bo zmogla plačati 3,33 EUR (ne v še manjšem razponu do 0,33 EUR kolikor bi bil 1 % oprostitve) brez ogrožanja svoje dejavnosti v skladu s četrtim odstavkom 11. člena ZST-1. Izpodbijana odločitev je materialnopravno pravilna.

V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.