Jedro

Določb o kazenskopravnem institutu dejanja majhnega pomena ni mogoče neposredno upoštevati pri presoji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ob izredni odpovedi se namreč ne ugotavlja, ali je delavec storil kaznivo dejanja, ampak ali je kršil pogodbeno oziroma drugo obveznost iz delovnega razmerja tako, da ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Ob ugotovitvi take kršitve se z upoštevanjem vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank presoja še, ali je mogoče nadaljevati delovno razmerje do izteka odpovednega roka. V kolikor to ni mogoče, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijan del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 2. 2008 kot nezakonita razveljavi, da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter mu v delovno knjižico vpisati delovno dobo za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in mu za celotno obdobje izplačati, po odvodu davkov in prispevkov neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posamičnega mesečnega zneska dalje do plačila ter da mu je tožena stranka za obdobje prepovedi opravljanja dela, od 29. 1. 2008 do prenehanja delovnega razmerja, dolžna obračunati bruto razliko v plači in sicer med plačo, ki bi jo prejel, če bi delal in prejetim nadomestilom plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamičnega mesečnega zneska plače do plačila (1. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (2. točka izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP ter Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču predlaga, da pritožbi tožnika ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožnikovemu zahtevku v celoti, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in predvsem ni upoštevalo bistvenih okoliščin, v katerih se je sporni dogodek zgodil. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni kršila pravil postopka izredne odpovedi s tem, ko je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi izdal direktor tožene stranke, ki v postopku do takrat ni sodeloval. Sodišče je v celoti prezrlo 11. člen ZDR, ki določa, da se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni z ZDR ali drugim zakonom drugače določeno. Med splošna pravila civilnega prava pa nedvomno sodijo tudi pravila pravdnega postopka, to pa pomeni, da je potrebno v postopku odpovedi smiselno uporabljati določila ZPP. S tem, ko je izredno odpoved izdal direktor tožene stranke, ki pa predhodno v postopku ni sodeloval, je tožena stranka zagrešila absolutno bistveno kršitev, zaradi katere je potrebno izpodbijano izredno odpoved razveljaviti, ne glede na njeno utemeljenost po vsebini. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da se je tožnik zavedal, da so predmeti, ki jih je zložil v svoj avtomobil, last tožene stranke in da jih zato nima pravice vzeti. Sodišče je navedeno utemeljilo s tem, da je tožnik izpovedal, da je imel vzete predmete namen prodati kot staro železo za 20,00 ali 30,00 EUR, kar bi naj kazalo na zavedanje tožnika, da imajo predmeti tudi kot odpadni material določeno tržno vrednost in dejstvo, da je tožena stranka navedene predmete odložila v kontejner, ki se je nahajal na ograjenem območju tožene stranke, ni mogoče razumeti kot nedvoumno izraženo voljo po opustitvi lastninske pravice. Zato je sodišče napačno zaključilo, da je tožnik premične stvari v lasti tožene stranke vzel protipravno z namenom, da si jih prilasti in nato proda, s čimer bi naj bili izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja tatvine po 211. členu KZ. Tožnik je ves čas zatrjeval, da je sporne predmete vzel misleč, da jih tožena stranka ne potrebuje in da jih lahko vzame, ker jih je tožena stranka zavrgla in je lastninska pravica tožene stranke na njih prenehala, kar pa pomeni, da izostane bistveni znak kaznivega dejanja tatvine, za katerega se zahteva direktni naklep – storilec se mora zavedati protipravnosti svojega ravnanja in ima namen trajne prilastitve tuje premičnine. Sodišče prve stopnje zato ni upoštevalo subjektivnega odnosa tožnika do storjenega dejanja, saj se le-ta ni zavedal in se tudi ni mogel zavedati, da imajo odvzeti predmeti za toženo stranko kakšno vrednost, še posebej zato, ker so bili vrženi v kontejner za odpadni material. Prav tako so sporni predmeti neuporabni in dejansko nič vredni, saj bi kot odpadni material dosegli le minimalno ceno. Sodišče je tudi napačno prisodilo dejstvo, da je do spornega dogodka prišlo izven delovnega časa, kar je utemeljilo s tem, da je tožnik predmete k ograji odnesel že med delovnim časom, nato pa jih le zložil v avto. Glede na to, da se tožniku očita, da je izpolnil vse znake kaznivega dejanja tatvine, je izključno pomemben trenutek, ko naj bi tožnik izpolnil vse očitane znake kaznivega dejanja, kar pa se nikakor ni zgodilo med delovnim časom, zaradi česar tožniku ni mogoče očitati kršitve delovnih obveznosti. Ne glede na to, da iz mnenja sodnega cenilca izhaja, da so deli kontaktorja še vedno uporabni ter da je na njih le površinska obraba in bi bili zato, po obnovi funkcionalnost skoraj enakovredni novim rezervnim delom, pa bi moralo sodišče vrednost spornih predmetov določiti tako, da gre za odpadni material, saj so bili tako tretirani s strani tožene stranke. Prav tako pritožba meni, da bi sodišče moralo upoštevati majhnost pomena očitanega dejanja, kot to izhaja iz pravilnika tožene stranke in tudi KZ RS in bi vsekakor moralo pri presoji teže očitane kršitve upoštevati tudi navedeno. Prav tako ni mogoče ugotoviti, da bi ravnanje tožnika pomenilo porušenje zaupanja tožene stranke do tožnika v takšni meri, da delovnega razmerja ne bi bilo mogoče več nadaljevati. Tožnik sedaj ve, da stvari v kontejnerju kljub temu, da jih je tožena stranka zavrgla ne sme vzeti in zato ne bi bil potreben noben poseben nadzor, prav tako ni razlogov za bojazen, da bi tožnik svoje dejanje ponovil. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in prav tako ne kršitev, ki jih smiselno uveljavlja pritožba ter da je pravilno uporabilo materialno pravo.

Iz izpodbijane sodbe in izvedenih dokazov izhaja, da je tožnik dne 25. 1. 2008, na ograjenem območju tožene stranke ob ograji zložil različne predmete, ki jih je vzel iz kontejnerja z odpadlim železom, kasneje pa z zunanje strani ograje parkiral avto in pričel te predmete odnašati v prtljažnik avtomobila. Pritožbeno sodišče se z dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti strinja. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 1. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), ki določa, da lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu, ki krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja. Kazenski zakonik Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 63/94 s spremembami in dopolnitvami) v 211. členu določa kaznivo dejanje tatvine kot dejanje, pri katerem kdo vzame tujo premično stvar z namenom, da si jo protipravno prilasti. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik z opisanim ravnanjem kršil 35. člen ZDR, ki določa, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Bistvo odločitve sodišča prve stopnje je v ugotovitvi, da si je tožnik protipravno vzel premične stvari, v lasti tožene stranke, z namenom, da si jih prilasti in nato proda, s čimer so izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja tatvine po 211. členu KZ ter znaki kršitve pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja iz 5. alinee 2. odstavka 5. člena Pravilnika o odgovornosti delavcev za kršitve pogodbenih in drugih delovnih obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo zagovoru tožnika, da je sporne predmete vzel misleč, da je tožena stranka te predmete zavrgla, ker jih ne potrebuje več in da je s tem lastninska pravica tožene stranke na teh predmetih prenehala. Sodišče prve stopnje tudi utemeljeno ni sledilo trditvam tožnika, da se ni zavedal in se tudi ni mogel zavedati, da imajo odvzeti predmeti za toženo stranko kakšno vrednost, saj so bili odvrženi v kontejner za odpadli material ter ker te predmete jemljejo tudi drugi delavci.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da navedenim trditvam tožnika ni mogoče slediti, saj dejstvo, da je tožena stranka navedene predmete odložila v kontejner, ki se je nahajal na ograjenem območju tožene stranke, kaže na to, da ni imela volje opustiti lastninske pravice. Prav tako ravnanje tožnika, ki si je v delovnem času ob ograji delodajalca zložil različne predmete in nato po delovnem času parkiral svoj avtomobil ob zunanji strani ograje ter pričel predmete, naložene ob ograji zlagati v prtljažnik, kaže na to, da se je tožnik zavedal, da so predmeti last tožene stranke in da jih zato nima pravice vzeti. Prav tako je tožnik imel namen odvzete predmete prodati kot staro železo, kar prav tako kaže, da se je zavedal, da imajo predmeti tudi kot odpadni material določeno tržno vrednost. Tožnik kot delavec tožene stranke pa je imel tudi dostop do predmetov, ki so se nahajali na ograjenem zemljišču tožene stranke zato, ker je bil pri toženi stranki zaposlen. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik premične stvari v lasti tožene stranke vzel protipravno z namenom, da si jih prilasti in nato proda, s čimer pa so izpolnjeni tudi zakonski znaki kaznivega dejanja po 211. členu KZ in da je s tem kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja iz 5. alinee 2. odstavka 5. člena Pravilnika o odgovornosti delavcev za kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

Neutemeljeno se pritožba sklicuje, da je stališče sodišča prve stopnje v celoti nepravilno, ker sodišče ni upoštevalo navedb tožnika, da je sporne predmete vzel misleč, da jih tožena stranka ne potrebuje in da jih lahko vzame, ker jih je tožena stranka zavrgla in je lastninska pravica tožene stranke na njih prenehala, kar pomeni, da niso podani bistveni znaki kaznivega dejanja tatvine, pa tudi ni podana kršitev tožnikovih obveznosti iz delovnega razmerja. Po mnenju pritožbenega sodišča se je tožnik zavedal protipravnosti svojega ravnanja, saj sicer predmetov v delovnem času ne bi zložil ob ograjo in jih šele v popoldanskem času naložil v svoj avtomobil, ki ga je parkiral na zunanji strani ograje. Če bi tožnik dejansko bil prepričan, da lahko predmete, odložene v kontejner odpelje, bi se z avtomobilom pripeljal na območje tožene stranke do kontejnerja in bi naložil predmete, za katere je menil, da jih je tožena stranka zavrgla in da nimajo nobene vrednosti.

Pritožba se tudi neutemeljeno zavzema, da bi sodišče moralo tožnikovo dejanje presojati kot dejanje majhnega pomena po 14. členu KZ. Kazensko pravnega instituta dejanja majhnega pomena namreč ni mogoče neposredno prenašati in upoštevati pri izredni odpovedi delodajalca. Odpoved pogodbe o zaposlitvi ni disciplinska (kaznovalna) sankcija, temveč civilna sankcija zaradi kršitve pogodbe o zaposlitvi. Ob izredni odpovedi po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR delodajalec ne ugotavlja ali je delavec storil kaznivo dejanje, temveč ali je kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja. V nasprotju s tem je dejanje majhnega pomena po 14. členu KZ opredeljeno kot dejanje, ki ima sicer z zakonom določene znake kaznivega dejanja, ni pa kaznivo dejanje – zaradi majhnega pomena. Zato se pomen kršitve pogodbenih obveznosti z znaki kaznivega dejanja pri izredni odpovedi delodajalca ne presoja po 14. členu KZ. Ob ugotovitvi takšne kršitve se z upoštevanjem vseh okoliščin in interesov obeh strank presojale ali je mogoče nadaljevati delovno razmerje do izteka odpovednega roka (1. odstavek 110. člena ZDR). Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je glede na okoliščine dejanja oziroma naravo kršitve porušeno zaupanje tožene stranke do tožnika do take meje, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka.

Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve, da glede na dejstvo, da toženi stranki z očitano kršitvijo ni nastala nobena škoda, ni obstajal resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi in da bi sodišče tožnikovo dejanje moralo šteti kot dejanje majhnega pomena. Pritožbeno sodišče se zato v celoti strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita in podana iz utemeljenih razlogov, saj je tožnik huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja iz 5 alinee 2. odstavka 5. člena Pravilnika o odgovornosti delavcev za kršitve pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja in pri tem mu je mogoče očitati naklep, saj se je tožnik zavedal svojega dejanja in ga je hotel storiti. Tožnik je s svojim ravnanjem kršil tudi 35. člen ZDR, ki določa, da se mora delavec vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škoduje ali bi lahko škodoval poslovnim interesom delodajalca. Pri tem gre za prepoved škodljivega ravnanja tako v službi kot tudi izven službe.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da je tožena stranka zagrešila absolutno bistveno kršitev postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in je že iz tega razloga odpoved potrebno razveljaviti s tem, ko je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi izdal direktor tožene stranke, ki pa do takrat v postopku sploh ni sodeloval. Tožeča stranka se je sklicevala na določbo 1. odstavka 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana vselej, če je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki ni sodeloval na glavni obravnavi. Pritožba napačno tolmači, da je potrebno smiselno uporabiti določbe ZPP tudi v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ZDR za vodenje postopka in odločanje o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne določa smiselne uporabe določil ZPP (razen glede vročanja).

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, zato je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Po določbi 1. odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot to določa 154. člen ZPP sam krije stroške pritožbenega postopka.