Jedro

Vožnjo pod vplivom prepovedane droge prepoveduje prvi odstavek 106. člena ZPrCP, termin "vpliv" prepovedane droge pa opredeljuje drugi odstavek navedenega člena. Skladno z določbo drugega odstavka 106. člena ZPrCP je vpliv prepovedane droge na voznika vozila podan že v primeru, ko se s posebnimi sredstvi oziroma napravami ali strokovnim pregledom v krvi ali slini voznika ugotovi prisotnost prepovedane droge, ne glede na (manjšo ali večjo) količino prepovedane droge v (analiziranem vzorcu) krvi ali sline.

Zakonski znaki prekrška po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 106. člena ZPrCP so podani v primeru izpolnitve nadaljnjega pogoja iz prvega odstavka 106. člena ZPrCP, torej da prepovedane droge, psihoaktivna zdravila ali snovi, pod vplivom katerih je voznik, zmanjšujejo njegovo sposobnost za vožnjo. Po presoji Vrhovnega sodišča je dejstvo, da je sposobnost voznika za vožnjo pod vplivom prepovedanih drog zmanjšana, splošno znano. Navedeno pomeni, da se (konkretni) vpliv na vožnjo voznika vozila pod vplivom prepovedanih drog v vsakem posamičnem primeru ne ugotavlja.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 6. 12. 2017 S. H. spoznalo za odgovornega storitve prekrška po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 106. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) ter mu izreklo globo v višini 1.200,00 evrov in stransko sankcijo osemnajst kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom B kategorije. Obdolžencu je naložilo plačilo sodne takse. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 31. 1. 2018 pritožbo obdolženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obdolžencu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc, kot uvodoma navaja, zaradi kršitve materialnih določb predpisa, ki določa prekršek po 1. točki 156. člena Zakona o prekrških v zvezi s prvim odstavkom 106. člena ZPrCP in bistvene kršitve določb postopka o prekršku po 8. točki prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Vrhovni državni tožilec izraža nestrinjanje s stališčem sodišča prve in druge stopnje, da je zakonski znak vpliva prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil in snovi podan s prisotnostjo teh snovi v krvi ne glede na količino. Takšna razlaga navedenega zakonskega znaka ni pravilna zlasti v primeru tetrahidrokanabinola (v nadaljevanju THC) kot glavne psihoaktivne sestavine (oziroma kanabinoida) rastlin rodu konoplja, za katero je znano, da ne predstavlja nevarnejše prepovedane droge. Navaja, da določba drugega odstavka 106. člena ZPrCP ne predstavlja dokaznega pravila glede ugotavljanja vpliva prepovedanih drog na voznika. Stališče sodišč, da za storitev prekrška po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 106. člena ZPrCP ni potrebna določena količina prepovedane droge, ki bi vplivala na psihofizične sposobnosti voznika, saj se voznikova nesposobnost za varno vožnjo domneva že ob navzočnosti (tudi najmanjše količine) prepovedane droge, je napačno. Trdi, da sodišče ni odgovorilo na obdolženčeve navedbe, da je bila pred nekaj dnevi zaužita količina konoplje majhna, vpliv prepovedane droge na obdolženčeve vozniške sposobnosti pa ni opredeljen ne v izpodbijani pravnomočni sodbi ne v Poročilu o toksikološki preiskavi Inštituta za sodno medicino, Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani z dne 16. 10. 2017, s čemer je podana tudi kršitev obdolženčeve pravice do obrambe. V posledici navedenega je nezakonit tudi sklep sodišča, s katerim je obdolžencu odvzelo vozniško dovoljenje. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) poslalo obdolžencu in njegovim zagovornikom, ki se v izjavi z dne 9. 4. 2018 pridružujejo navedbam v zahtevi, pri čemer ugovore vrhovnega državnega tožilca utemeljujejo s številnimi dodatnimi argumenti.

B.

4. Prvi odstavek 106. člena ZPrCP določa, da voznik ne sme voziti vozila v cestnem prometu niti ga začeti voziti, če je pod vplivom prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, in njihovih presnovkov, ki zmanjšujejo njegovo sposobnost za vožnjo. Skladno z drugim odstavkom navedenega člena je pod vplivom snovi iz prejšnjega odstavka voznik, pri katerem se s posebnimi sredstvi, napravami ali s strokovnim pregledom ugotovi prisotnost takih snovi v krvi ali slini (praesumptio iuris et de iure).

5. Iz Poročila o toksikološki preiskavi Inštituta za sodno medicino Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani št. T-2617/2017 z dne 16. 10. 2017 izhaja, da je bil obdolžencu dne 29. 9. 2017 ob 3.10 odvzet krvni vzorec, katerega kromatografska preiskava je pokazala prisotnost snovi THC. Snov THC v Republiki Sloveniji predstavlja prepovedano drogo, razvrščena je pod zaporedno številko 107 skupine II Uredbe o razvrstitvi prepovedanih drog.

6. Vožnjo pod vplivom prepovedane droge prepoveduje prvi odstavek 106. člena ZPrCP, termin "vpliv" prepovedane droge pa opredeljuje drugi odstavek navedenega člena. Skladno z določbo drugega odstavka 106. člena ZPrCP je vpliv prepovedane droge na voznika vozila podan že v primeru, ko se s posebnimi sredstvi oziroma napravami ali strokovnim pregledom v krvi ali slini voznika ugotovi prisotnost prepovedane droge, ne glede na (manjšo ali večjo) količino prepovedane droge v (analiziranem vzorcu) krvi ali sline. V obravnavanem primeru je bila prisotnost prepovedane droge THC v obdolženčevi krvi ugotovljena s strokovnim pregledom, zato je podan vpliv prepovedane droge na obdolženca.

7. Zakonski znaki prekrška po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 106. člena ZPrCP so podani v primeru izpolnitve nadaljnjega pogoja iz prvega odstavka 106. člena ZPrCP, torej da prepovedane droge, psihoaktivna zdravila ali snovi, pod vplivom katerih je voznik, zmanjšujejo njegovo sposobnost za vožnjo. Po presoji Vrhovnega sodišča je dejstvo, da je sposobnost voznika za vožnjo pod vplivom prepovedanih drog zmanjšana, splošno znano. Navedeno pomeni, da se (konkretni) vpliv na vožnjo voznika vozila pod vplivom prepovedanih drog v vsakem posamičnem primeru ne ugotavlja. Takšno stališče utemeljuje tudi sprememba zakonske dikcije v primerjavi s prej veljavnim Zakonom o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1), ki je v drugem odstavku 131. člena določal, da je pod vplivom mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, ki zmanjšujejo njegovo sposobnost za vožnjo, voznik, pri katerem se s posebnimi sredstvi, napravami ali strokovnim pregledom ugotovi prisotnost takih snovi v organizmu, saj je zgolj na podlagi ugotovljene prisotnosti prepovedane droge v krvi ali slini (ne pa v urinu) mogoče zaključiti, da je pri vozniku podan takšen vpliv prepovedane droge, da zmanjšuje njegovo sposobnost za vožnjo.

8. Sodišče prve stopnje je v sodbi odgovorilo na obdolženčeve navedbe, da je "joint" pokadil iz torka na sredo, obdolženec pa niti v zagovoru pred sodiščem prve stopnje dne 4. 12. 2017 niti v pritožbi z dne 15. 1. 2018 ni navajal, da je bila pred nekaj dnevi zaužita količina konoplje majhna, zato kršitev 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ni podana. Treba je pritrditi navedbi vrhovnega državnega tožilca, da vpliv THC-ja na obdolženčeve sposobnosti na vožnjo ni opredeljen v poročilu o toksikološki preiskavi z dne 16. 10. 2017. Ob upoštevanju zgoraj navedenih zaključkov, torej da zmanjšane sposobnosti za vožnjo pod vplivom prepovedane droge predstavljajo splošno znano dejstvo, opredelitev (konkretnega) vpliva za obstoj prekrška ni relevantna, zato kršitev obdolženčeve pravice do obrambe ni podana (kršitev drugega odstavka 155. člena ZP-1 v zvezi s tretjo alinejo 29. člena Ustave Republike Slovenije). Sodišči prve in druge stopnje sta na navedbe obrambe glede vpliva prepovedane droge na zmanjšanje sposobnosti za vožnjo odgovorili v zadostni meri (točke 6-8 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje ter točke 3-4 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

C.

9. Po ugotovitvi, da uveljavljane kršitve niso podane (171. člen ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 424. člena ZKP), je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca kot neutemeljeno zavrnilo (171. člen ZP-1 v zvezi s 425. členom ZKP).