Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnik izkazal pogoje za uspeh s predlogom za začasno odredbo. Pri tem je upravičeno upoštevalo, da za izdajo začasnih odredb zadoščajo verjetno izkazana dejstva, pa tudi naravo postopka, v katerem bi moral odvetnik predlagati začasno odredbo (Paulijanska tožba, s katero je tožnik uspel).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba - spremeni tako, da se znesek 62.294,23 EUR nadomesti z zneskom 56.064,81 EUR, v preostalem delu (za znesek 6.229,42 EUR) pa se tožbeni zahtevek zavrne, v izreku o stroških pa tako, da se znesek 6.563,54 EUR nadomesti z zneskom 5.907,19 EUR, - razveljavi v odločitvi o teku zakonskih zamudnih obresti za čas od 14. 6. 2006 do 20. 6. 2009 (tako, da zakonske zamudne obresti tečejo od 21. 6. 2009 dalje do plačila).

II. Sicer se pritožba zavrne ter sodba v preostalem nespremenjenem in nerazveljavljenem delu, potrdi.

III. Tožnik je dolžan povrniti toženki 116,60 EUR pritožbenih pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 62.294,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 6. 2006 dalje do plačila in mu povrniti 6.563,54 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo, ki ji je pritožbeno sodišče s sodbo II Cp 750/2013 z dne 6. 11. 2013 ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, s stroškovno posledico. Vrhovno sodišče RS je s sklepom II Ips 137/2014 z dne 12. 5. 2016 reviziji tožnika ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

3. S to odločbo sodišče druge stopnje o pritožbi toženke ponovno odloča. 4. Toženka je pritožbo vložila zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da je izrek sodbe v nasprotju z obrazložitvijo v delu, ko sodišče v izreku odloči, da je toženka dolžna tožniku povrniti glavnico z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 6. 2006 dalje, v obrazložitvi sodbe pa navaja, da je tožniku priznalo obresti od 14. 11. 2006 dalje (ko je bila v zemljiški knjigi vknjižena hipoteka na ime upnika N. N.). Nerazumljivo je, da sodišče sprejema Splošne pogoje za zavarovanje poklicne odgovornosti Pg-opo 08-4, veljavne od 1. 4. 2008, za Posebne pogoje za zavarovanje poklicne odgovornosti odvetnikov Pg-opo-ood/07-2, veljavne od 5. 2. 2007, pa trdi, da ne pridejo v poštev zaradi časa pričetka veljavnosti, čeprav so tudi ti zavarovalni pogoji sestavni del zavarovalne police in predstavljajo specialni predpis glede na zakonske določbe, ki urejajo poklicno odgovornost odvetnika. Sodišče pri odločitvi ni upoštevalo soudeležbe zavarovanca (odbitne franšize), čeprav je že v odgovoru na tožbo opozorila na soudeležbo zavarovanca (odvetnika) pri vsaki priznani škodi, kot je to razvidno iz zavarovalne police. Ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje o izkazanosti strokovne napake za odvetnika ..., ki v pravdni zadevi P 80/2004 ni predlagal začasne odredbe s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnin. Odvetnik začasne odredbe ni predlagal, ker ni razpolagal z dokazili, ali sta imela toženca namen nepremičnino, ki je bila predmet pravde, obremeniti s hipoteko. Sodišču je ob vložitvi predloga potrebno verjetno izkazati, da ima tožena stranka namen nepremičnino odtujiti ali obremeniti. Do teh navedb se sodišče ni opredelilo, zato je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Vzročna zveza med odvetnikovo opustitvijo in vtoževano škodo ni podana. Še pred vložitvijo tožbe v zadevi P 80/2004 z dne 6. 5. 2004 je bila na parc. št. 4/1 k. o. X vknjižena hipoteka v višini 70.000,00 EUR, v korist družbe K., d. d., hipoteka upnika N. N. za znesek 20,000.000,00 SIT pa je bila vknjižena dne 14. 11. 2006. V izpodbijani sodbi sodišče pojasnjuje, da bi sodišče kljub temu vknjižilo prepoved odtujitve in obremenitve, saj bi bilo moč pričakovati, da bi dolžnika omenjeno hipoteko lahko poplačala in zato vložitev predloga za izdajo začasne odredbe ne bi bila odveč. Takšno pavšalno ugotavljanje pa ne zadostuje za zaključek o izkazanosti vzročne zveze. Sodišče kot dokaz plačane terjatve družbi K., d. d., sprejema dopis te družbe z dne 1. 10. 2012, da sta dolžnika terjatev plačala, pri čemer pa iz dokazil takšna dejstva ne izhajajo (med drugim družba priznava, da izbrisne pobotnice dolžnikoma ni izročila). Sodišče bi moralo ugoditi tudi ugovoru zastaranja. Začasna odredba bi bila uspešna le, če bi bila vložena pred 23. 2. 2004, ko je bila vknjižena hipoteka družbe K., d. d., tako, da je rok za vložitev potekel z dnem 23. 2. 2009. Tožba vložena dne 8. 10. 2010 je bila zato vložena prepozno. Zamudne obresti ne morejo teči pred 5. 9. 2012, ko je bil ustavljen še izvršilni postopek pred Okrajnim sodiščem v Slovenj Gradcu I 1552/2002, ki je tekel zoper drugo toženko A. A. Do tega datuma tožnik ni mogel vedeti, iz katerega pravnega naslova bi se lahko poplačal. 5. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

6. Pritožba je delno utemeljena.

7. Tožnik zahteva od toženke odškodnino zaradi nevestnega dela svojega odvetnika, katerega odgovornost je bila zavarovana pri toženki. Trdi, da mu je zaradi njegove opustitve, da obenem s Paulijansko tožbo vloži tudi predlog za začasno odredbo prepovedi odsvojitve in obremenitve nepremičnin, nastala škoda v višini ocenjene vrednosti nepremičnin, iz katerih bi se sicer lahko poplačal, pa se ni mogel, ker je bila na njih vpisana hipoteka v zavarovanje terjatev drugih upnikov, kar je ob izpolnjenih pogojih iz 180. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) povzročilo ustavitev izvršilnega postopka za izterjavo njegove terjatve.

8. V obravnavani zadevi se torej zahteva plačilo odškodnine zaradi kršitve mandatnega razmerja (napaka pri opravljanju odvetniške dejavnosti), kar pomeni, da gre za poslovno odškodninsko terjatev. Odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti, torej, v konkretnem primeru v splošnem petletnem zastaralnem roku (tretji odstavek 352. člena v zvezi s 346. členom Obligacijskega zakonika, OZ). Zastaralni rok za odškodninske terjatve za škodo, nastalo zaradi kršitve pogodbene obveznosti, začne teči prvi dan po dnevu, ko je oškodovanec imel pravico zahtevati njeno izpolnitev, to je po prekršitvi pogodbene obveznosti (prvi odstavek 336. člena OZ). Pri tem pa je potrebno upoštevati, da lahko prične teči zastaranje šele takrat, ko upnik izve vse, kar je potrebno, da svoj zahtevek uveljavi. V konkretnem primeru je bila prekršena pogodbena obveznost z opustitvijo dejanja, vložitve začasne odredbe na prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine (kadarkoli) v pravdnem postopku, ki je tekel po tožbi tožnika pred Okrožnim sodiščem v Slovenj Gradcu P 80/2004 (zaradi izpodbijanja dolžnikovih dejanj), ali celo po njegovem koncu (267. člen ZIZ). Tožbenemu zahtevku je bilo ugodeno s sodbo z dne 15. 9. 2005, ki je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 10. 10. 2006.(1) Z dejstvom, da mu je škoda v celoti nastala, pa je bil tožnik lahko seznanjen šele s prejemom sklepa z dne 25. 3. 2008 o ustavitvi izvršilnega postopka v zadevi In 38/2006. Tožba vložena dne 8. 10. 2010 tako ni bila vložena prepozno.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnik izkazal pogoje za uspeh s predlogom za začasno odredbo. Pri tem je upravičeno upoštevalo, da za izdajo začasnih odredb zadoščajo verjetno izkazana dejstva, pa tudi naravo postopka, v katerem bi moral odvetnik predlagati začasno odredbo (Paulijanska tožba, s katero je tožnik uspel).(2) Institut izpodbijanja dolžnikovih pravnih ravnanj namreč že sam predvideva milejše dokazne standarde v primeru razpolaganj med sorodniki in v primeru neodplačnih razpolaganj (za kar je kumulativno šlo v obravnavanem primeru, časovno neposredno po tem, ko je bila tožniku zoper dolžnika prisojena terjatev).(3) Utemeljen je zaključek sodišča prve stopnje, da bi tožnik izkazal za verjetno, da terjatev obstoji (prvi odstavek 272. člena ZIZ), za verjetno pa tudi nevarnost, da bo brez izdaje začasne odredbe uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (pogoj iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ). O tem ima sodišče prve stopnje obširne in zadostne razloge (tudi o nevarnosti, da bo brez izdaje začasne odredbe uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena),(4) ki jih pritožbeno sodišče sprejema. Očitek pritožbe, da sodbe v tem obsegu ni mogoče preizkusiti, zato ni utemeljen.

10. Pritožbeno sodišče, upoštevaje tudi razloge vrhovnega sodišča v sklepu s katerim je ugodilo reviziji tožnika, šteje za izkazano tudi vzročno zvezo med očitano odvetnikovo opustitvijo in zatrjevano škodo. Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da je bila hipoteka K., d. d. vpisana z začetkom učinkovanja 23. 2. 2004 poplačana, pravilno ocenilo, da bi začasna odredba predlagana in v zemljiško knjigo zaznamovana pred 14. 11. 2006 (vpisom druge hipoteke), tožniku omogočila, da bi bil (iz nepremičnine) poplačan. Da je bila hipoteka K., d. d. poplačana, je tožnik, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, izkazal z izjavo družbe, da je temu tako, pri čemer sicer izbrisna pobotnica ni bila izdana (priloga A16). Kljub neizdani izbrisni pobotnici pritožbeno sodišče ne dvomi v resničnost izjave o poplačilu terjatve, toženka pa pred sodiščem prve stopnje tudi ni izrazila nobenega dvoma v resničnost izjave, protivila se je le izvedbi dokaza z vpogledom v listino, zaradi njene prepozne predložitve.(5)

11. S tem so bili podani pogoji za prenehanje in izbris hipoteke (prvi odstavek in 1. alineja drugega odstavka 154. člena Stvarnopravnega zakonika), zato ta upnik v morebitnem izvršilnem postopku ne bi sodeloval. Tožnikovo poplačilo iz prodaje nepremičnin bi tako lahko preprečila le druga hipoteka, vendar ne v primeru začasne odredbe zaznamovane v zemljiški knjigi pred 14. 11. 2006. Razen z, po njenem mnenju neizkazanim poplačilom prve hipoteke in ugovorom, da ima sodišče prve stopnje v tem obsegu premalo razlogov, pritožba s tem v zvezi ne reče ničesar. Kaj konkretnega toženka tudi ni trdila pred sodiščem prve stopnje, zato ni bilo potrebe, da bi sodišče prve stopnje svoj zaključek, da bi začasna odredba izdana do 14. 11. 2006, omogočila tožniku poplačilo iz prodaje nepremičnin, podrobneje obrazlagalo. Glede na stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu II Ips 137/2014 glede tega vprašanja, pritožbeno sodišče ne vztraja več pri svojih pomislekih izraženih s tem v zvezi v sodbi II Cp 750/2013 z dne 6. 11. 2013, pri katerih ni upoštevalo (sicer nezatrjevane) možnosti, da bi se veljavnost začasne odredbe določila glede na prejem pravnomočne sodbe, na možnost njenega podaljšanja, niti publicitetnih učinkov vpisa (primerjaj točki 14 in 15 sklepa II Ips 137/2014).

12. Tožnik je zatrjeval, da je z zavarovanjem krita škoda zaradi nevestnega dela njegovega odvetnika (katerega odgovornost je bila zavarovana pri toženki), toženka pa, da le škoda zaradi odvetnikovih grobih napak, pri čemer se je sklicevala na Posebne pogoje zavarovanja poklicne odgovornosti odvetnikov (ki se uporabljajo od 5. 2. 2007). Tožnik je trdil, da teh posebnih pogojev ni mogoče uporabiti, toženka pa v nadaljevanju temu ni nasprotovala. Tožnik je še pojasnil, da gre tudi sicer v konkretnem primeru za grobo napako odvetnika, toženka pa ne prej in ne kasneje pojma groba napaka ni konkretizirala, vztrajala je pri tem, da do napake sploh ni prišlo, ni pa trdila, da če se izkaže nasprotno, ugotovljena napaka ni groba napaka. Pritožbene trditve o napačni uporabi pogodbenega materialnega prava so zato neutemeljene.

13. Pritožbene navedbe glede neizkazanosti višine tožbenega zahtevka, so povsem pavšalne in s tem neutemeljene. Pritožbeno sodišče sprejema razloge in zaključek sodišča prve stopnje glede višine tožniku nastale škode, ki bi bila v tem obsegu, z bolj skrbnim ravnanjem njegovega pooblaščenca, preprečena.

14. Toženka je že v odgovoru na tožbo opozorila na soudeležbo zavarovanca (odvetnika) pri vsaki priznani škodi, ki znaša 10 % od priznane odškodnine (najmanj znesek 1.000,00 EUR). Da temu ni tako, tožnik ni nikoli zatrjeval in je s tem priznal takšno pogodbeno voljo strank. Pritožbeno sodišče je zato za znesek 6.229,42 EUR (10 % od zneska 62.294,23 EUR) pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je sedaj toženka dolžna tožniku plačati 56.064,81 EUR, višji tožbeni zahtevek iz naslova glavnice pa je zavrnilo (358. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

15. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo zakonske zamudne obresti od glavnice od 14. 6. 2006, v obrazložitvi pa pojasnilo, da mu gredo obresti od dneva učinkovanja druge hipoteke, to je od 14. 11. 2006. Ne gre za očitano absolutno bistveno kršitev določb postopka, temveč bi šlo kvečjemu za očitno pisno napako, ki bi jo lahko sodišče prve stopnje kadarkoli odpravilo. Pritožbeno sodišče pa je v ta del odločitve poseglo, ker je sodišče prve stopnje v tem obsegu prekoračilo tožbeni zahtevek - tožnik je namreč obresti zahteval od 21. 6. 2009. V tem obsegu je pritožbeno sodišče sodbo s sklepom razveljavilo (357. člen ZPP). Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da tožniku ne gredo obresti šele od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje ali od dne 5. 9. 2012, temveč je tožniku škoda nastala najkasneje že s pravnomočnostjo sklepa Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu o ustavitvi izvršilnega postopka In 391/2006 z dne 25. 3. 2008. Obresti mu gredo tako od 21. 6. 2009 dalje, tako kot jih je uveljavljal (drugi odstavek 299. člena OZ).

16. V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

17. Toženka v pritožbi ne graja odmere stroškov. Toženka je s pritožbo delno uspela in je sedaj tožniku dolžna plačati za 10 % nižji znesek. Takšen odstotek je pritožbeno sodišče upoštevalo tudi pri odmeri stroškov in je sedaj toženka dolžna tožniku povrniti 5.907,19 EUR pravdnih stroškov (6.563,54 EUR - 656,35 EUR).

18. Toženkin pritožbeni uspeh je 10 %, njeni pritožbeni stroški predstavljajo takso za pritožbo v višini 1.116,00 EUR. Glede na pritožbeni uspeh je tožnik dolžan toženki povrniti 111,60 EUR pritožbenih pravdnih stroškov, v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje.

Op. št. (1): Hipoteka za zavarovanje terjatve N. N. je bila vpisana z začetkom učinkovanja 14. 11. 2006 in bi bila v primeru vložitve predloga začasna odredba torej zaznamovana pred vpisom te hipoteke in bi bila s tem ovira za dovolitev vpisov pridobitve pravic iz prvega odstavka 99. člena Zakona o zemljiški knjigi proti lastniku, ki bi začeli učinkovati po trenutku, od katerega učinkuje zaznamba.

Op. št. (2): Razsojeno je bilo, da darilna pogodba, s katero sta dolžnika prenesla na svoja otroka lastninske deleže na nepremičninah, nima pravnega učinka proti tožniku v delu, ki je potreben za poplačilo njegove terjatve 12,336.755 SIT.

Op. št. (3): Primerjaj sklep VS RS II Ips 137/2014. Op. št. (4): Glej stran 17 sodbe in ugotovitve, da je šlo v konkretnem primeru za neodplačno razpolaganje med sorodniki, časovno neposredno po tem, ko je bila tožniku zoper dolžnika prisojena terjatev.

Op. št. (5): Tega ugovora v pritožbi ne ponavlja, pritožbeno sodišče pa ga tudi sicer šteje za neutemeljenega iz razlogov, kot jih je izpostavil že tožnik na naroku za glavno obravnavo dne 10. 10. 2012.