Jedro

Kadar je delavec "posojen" drugemu delodajalcu (glavnemu izvajalcu), tedaj formalni delodajalec lahko odškodninsko odgovarja le, če mu je mogoče kaj konkretnega očitati. Če bo ta pogoj izpolnjen, potem se odpira možnost uporabe alternativne vzročnosti iz 186. člena OZ. V tej zadevi ni bilo tako.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Tožnik v tej zadevi je oškodovanec. Odškodnino uveljavlja proti zavarovalnici, pri kateri je imel odgovornost zavarovano njegov formalni delodajalec. Do škodnega dogodka je prišlo, ko je bil s strani svojega formalnega delodajalca posojen neformalnemu delodajalcu. Škoda je posledica dogodka, ko je tožnik kot delavec stal v jarku, v katerem se je sesula zemlja. Delovišče je bilo v celoti pod nadzorom neformalnega delodajalca.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo in tožniku naložilo, naj toženi stranki povrne pravdne stroške.

3. Proti sodbi vlaga pritožbo tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge in sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Nosilno stališče pritožbe je teza, da je bil tožnik kljub napotitvi s strani družbe M. d.o.o. k drugi stranki (družbi E.) še vedno ves čas trajanja delavec družbe M. in se z njegovo napotitvijo njegov status ni v ničemer spremenil. Stališče sodišča, da na strani zavarovanca tožene stranke ni zato nikakršne odgovornosti za poškodbo je nesprejemljivo. Pritožnik trdi, da sodišče ni izvajalo dokazov, ali je zavarovanec tožene stranke poskrbel, da dela, ki jih je bilo treba opravljati na delovišču lahko opravlja in pod kakšnimi pogoji bo delal. Pritožnik tudi meni, da delodajalec ne more biti prost svoje odgovornosti zagotavljanja varnih delovnih pogojev samo zato, ker se je dela opravljalo na gradbišču, kjer je bil glavni izvajalec E. d.o.o.. Pritožnik opozarja tudi na zahtevo Zakona o varnosti in zdravju pri delu, da morajo na deloviščih, kjer hkrati opravlja delo dvoje ali več delodajalcev, ti s pisnim sporazumom določiti skupne ukrepe za zagotavljanje varnosti. Pritožnik v zaključku pritožbe podaja argument, da je zavarovanec tožene stranke kot delodajalec tožeče stranke odločal, kje bo tožnik delal in pod kakšnimi pogoji. Tožnik pri tej odločitvi ni imel besede.

4. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Odločilno vprašanje, ki se zastavlja v tej zadevi je: pod kakšnimi pogoji odgovarja delodajalec za škodo, ki delavcu nastane, ko je posojen tretjemu (glavnemu izvajalcu)?

7. Neizpodbita dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje je, da je do škodnega dogodka prišlo zato, ker se je za tožnikom nepričakovano udrla zemlja in ga zasula vse do pasu.

8. Druga neizpodbita dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje je, da je bila organizacija gradbišča v celoti v sferi družbe E.. Ta je tudi odrejala dela in ga nadzirala. Družba M. d.o.o. na organizacijo in izvedbo procesa dela ni imela nobenega vpliva.

9. Tretja neizpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje je, da je bil tožnik v času škodnega dogodka zaposlen pri družbi M. d.o.o., ki je tožnika na podlagi naročilnice posodila družbi E..

10. Pritožbeno sodišče se je ob taki dejanski podlagi v nadaljevanju ukvarjalo z uvodoma predstavljenim pravnim vprašanjem.

11. Ni sporno, da delodajalec delavcu odgovarja vsaj v mejah 184. člena ZDR (1). Ta določa, da mora delodajalec delavcu škodo, ki mu nastane pri delu ali v zvezi z delom, povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Poudarek tega pravila je, da delodajalec ni objektivno odgovoren delavcu za sleherno škodo, ki mu nastane pri delu ali v zvezi z delom. Njegova odgovornost je podana pod pogoji splošnih odškodninskih pravil. Dejstvo, da je ta oseba delodajalec ter specialna določba 184. člena ZDR, ki na to dejstvo navezuje pravno posledico, pomeni v razmerju do splošnih predpisov zgolj to: - da se delovni proces šteje za dejavnost delodajalčeve sfere (kar v primeru, da gre za nevarno dejavnost vzpostavlja njegovo objektivno odškodninsko odgovornost): - da pravila o varstvu pri delu odkazujejo na odgovornost delodajalca po pravilih o ratio legis vzročnosti (če so seveda izpolnjene dejanske okoliščine, ki omogočajo aplikacijo teorije ratio legis vzročnosti na konkretni škodni dogodek). Določba 184. člena ZDR pa ne pomeni, da oškodovancu ni treba zatrjevati in dokazovati bodisi prvin civilnega delikta (krivdna odgovornost – 131. člen OZ (2): nedopustno, protipravno škodljivo dejstvo, obstoj škode in vzročna zveza med njima), bodisi prvin objektivne odškodninske odgovornosti zaradi opravljanja nevarne dejavnosti oziroma delovanja nevarne stvari (149. člen OZ).

12. Kadar je delavec „posojen“ drugemu delodajalcu, je za nevarnost delovnega procesa načeloma odgovoren delodajalec, ki neposredno opravlja delovni proces. Ta ga nadzira in le-ta lahko tudi poskrbi za njegovo varnost. Če ta delovni proces ustreza pojmu nevarne dejavnosti, gre za dejavnost, ki izvira iz njegove sfere in je zato on tisti, ki odgovarja po načelu domnevne vzročnosti (149. člen OZ). Če je prekršil kakšno varnostno pravilo in je ta kršitev v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, odgovarja krivdno (131. člen OZ).

13. Na kakšnem pravnem temelju bi torej formalni delodajalec (v konkretnem primeru je to zavarovanec tožene stranke) sploh lahko odgovarjal za nastalo škodo? Teoretično sta mogoča dva odgovora: a) da bi odgovarjal za drugega (torej za neformalnega delodajalca v mejah njegove odškodninske odgovornosti); b) da bi odgovarjal po načelu alternativne vzročnosti (186. člen OZ).

14. Specialno odgovornost za drugega (glej točko a pod prejšnjo robno številko) bi moral izrecno določiti zakonodajalec. Takšne specialne oblike odškodninske odgovornosti je zakonodajalec npr. določil v 3. in 4. odseku drugega oddelka drugega poglavja OZ. Med temi primeri ni odgovornosti formalnega delodajalca za neformalnega delodajalca. Nobenega od zakonsko urejenih primerov tudi ni mogoče po analogiji uporabiti v konkretnem primeru. Takšno obliko odgovornosti bi torej zakonodajalec moral izrecno urediti. Če tega ne stori, tovrstne izjeme k normativnemu redu ne more pridati (dodati) niti sodišče. Če takšna izjema namreč ni določena, potem velja splošno načelo, da je škodo dolžan povrniti tisti, ki jo je povzročil. 15. Sodna praksa se je že tudi odklonilno izrekla glede uporabe alternativne vzročnosti iz 186. člena OZ (3).

16. Prej navedena odločba Vrhovnega sodišča predstavlja predhodno odločitev tistega sodišča v državi, ki je dolžno skrbeti za enotno sodno prakso. V skladu z načelom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave je od takšnega stališča sicer dopustno odstopiti, vendar pa je pri tem navesti dodatne razloge, ki pobijejo razloge predhodne odločitve. Gre za odstop od predhodne odločitve sodišča z metodo pretehtanja (4). Pritožbeno sodišče se je tako spraševalo, kakšne izjeme navedeni akcesorni pravni vir (odločba Vrhovnega sodišča) dopušča glede na jezikovni okvir določbe 186. člena OZ (ki je primarni pravni vir). Prvi odstavek le-tega določa, da za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno. Tretji odstavek istega člena določa, da solidarno za povzročeno škodo odgovarjajo tudi tisti, ki so jo povzročili, delali pa neodvisno drug od drugega, če ni mogoče ugotoviti njihovih deležev pri povzročeni škodi. Četrti odstavek istega člena pa določa, da solidarno odgovarjajo tudi osebe, kadar ni dvoma, da je škodo povzročila ena izmed njih ali več njih, pa so na neki način med seboj povezane in ni mogoče ugotoviti katera od njih jo je povzročila. Analiza možnih položajev alternativne vzročnosti iz 186. člena OZ nam torej pove, da bi bilo drugačno stališče mogoče zavzeti le v primeru, če bi bilo mogoče zavarovancu tožene stranke očitati kaj protipravnega in kar je hkrati sploh v pravnorelevantni vzročni zvezi z nastalo škodo. Pravnorelevantnih in konkretiziranih očitkov v tej smeri pa tožnik ni podal. Vse tisto, kar je v postopku pred sodiščem prve stopnje očital zavarovancu tožene stranke, namreč ni v pravno relevantni vzročni zvezi z nastankom škode ter mu je sodišče prve stopnje to tudi pravilno pojasnilo. Mogoče je tudi zagovarjati tezo, da je delodajalec še posebej odgovoren za to, v kakšne delovne pogoje napoti svojega delavca. Vendar konkretiziranih odškodninsko pravnorelevantnih očitkov v tej smeri tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala. V pritožbi sicer v tej smeri skuša blago širiti trditveno podlago, vendar pa je tak pritožben pristop nedovoljen (337. člen ZPP (5)).

17. Tako se izkaže, da je odločitev sodišča prve stopnje skladna z ustaljeno sodno prakso in tudi v konkretnem primeru materialnopravno pravilna. Procesnih kršitev sodišče prve stopnje ni storilo. Vsaj ne tistih, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Konkretiziranih procesnih očitkov pa pritožba ni podala. Pavšalen je tudi procesni očitek, češ da sodišče prve stopnje ni izvajalo dokazov v smeri, kako je zavarovanec tožene stranke poskrbel, da bo tožnik opravljal delo pod varnimi pogoji. Ta pritožbeni očitek namreč ne razgalja tega, katero dokazno in trditveno gradivo konkretno naj bi sodišče prve stopnje obšlo. Pregled procesnega gradiva tudi pokaže, da takšnih konkretnih trditev tožeča stranka ni podala. Morda gre le za interpretacijo pravno neupoštevnih očitkov, ki pa so bili navedeni pred sodiščem prve stopnje in so tudi bili obravnavani.

18. Ker torej pritožba ni utemeljena, podani pa niso niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

(1) Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s poznejšimi spremembami)

(2) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 s poznejšimi spremembami)

(3) Primer, ki se skoraj v celoti prilega obravnavanemu, je Vrhovno sodišče obravnavalo pod opr. št. II Ips 861/2007. Obiter dictum pa je uporabo alternativne vzročnosti zavrnilo tudi v zadevi II Ips 347/2004. Tudi sicer je ustaljeno stališče sodne prakse, da mora delodajalec odgovarjati po splošnih pravilih odškodninskega prava, kar pomeni, da mu je treba naprtiti konkreten odškodninski očitek.

(4) glej: T. Štajnpihler, Precedenčni učinek sodnih odločb pri pravnem utemeljevanju, (GV Založba, Ljubljana 2012, str. 193-197)

(5) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 s poznejšimi spremembami)