Jedro

Tožnik bi moral stroške postopka, ki so mu bili dosojeni z izpodbijanim delom prvostopenjskega sklepa (nagrada za postopek in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev) prijaviti v stečajnem postopku. Glede na določbo 3. točke drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP je za obveznost prijave terjatve stroškov sodnega postopka, ki se je pričel pred začetkom stečajnega postopka, odločilno, kdaj so ti stroški nastali. Z izpodbijanim delom prvostopenjskega sklepa priznani stroški so nastali že ob vložitvi tožbe, zato jih je bil tožnik dolžan prijaviti v stečajnem postopku.

Ker tožnik spornih stroškov postopka ni prijavil v stečajnem postopku, velja neizpodbitna domneva iz šestega odstavka 60. člena ZFPPIPP, da upnik v postopku zaradi insolventnosti teh stroškov ne uveljavlja. Bistveno je, da so ti stroški nastali pred začetkom postopka insolventnosti, zato njihova kasnejša odmera po sodišču ne vpliva na njihov nastanek. Glede na to, da tožnik terjatve iz naslova stroškov postopka, ki so nastali pred začetkom stečajnega postopka, ni prijavil v roku za prijavo terjatev v stečajnem postopku, je nastopila posledica iz petega odstavka 296. člena ZFPPIPP. Tožnikova terjatev iz naslova stroškov postopka je v razmerju do stečajnega dolžnika prenehala, zato bi ta del tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje moralo zavrniti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana točka II izreka sklepa sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov postopka v znesku 202,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka.

Tožnik je dolžan toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 8,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora tožniku v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 202,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti (točka II izreka).

Zoper točko II izreka se tožena stranka pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnikova terjatev iz naslova stroškov tega individualnega delovnega spora je nastala pred začetkom stečajnega postopka, zato bi tožnik to terjatev moral prijaviti v stečajnem postopku, česar pa ni storil. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena je podana, ker izrek izpodbijanega sklepa nasprotuje samemu sebi. V točki I izreka se namreč tožba zavrže, kar pomeni, da je zavržena tudi glede stroškovnega dela zahtevka. Po drugi strani pa iz točke II izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožena stranka tožniku dolžna povrniti stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje razveljavi.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V tem sporu je bil po vložitvi tožbe začet stečajni postopek nad toženo stranko. Tožnik je v stečajnem postopku prijavil terjatev v višini vtoževane glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi, stečajni upravitelj pa je priglašeno terjatev v celoti priznal. Sodišče prve stopnje je zato z izpodbijanim sklepom pravilno zavrglo tožbo, saj je v skladu s prvim odstavkom 301. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP, Ur. l. RS, št. 126/2007 s spremembami) s tem prenehala tožnikova pravna korist za vodenje spora o tej terjatvi. Ta del izpodbijanega sklepa je postal pravnomočen.

Sodišče prve stopnje je ravnalo nepravilno, ker pri odločitvi o odmeri stroškov ni upoštevalo določb 60. člena ZFPPIPP, v katerem je urejena vsebina prijave terjatve v postopku zaradi insolventnosti. Tako je v drugem odstavku 60. člena ZFPPIPP določeno, da mora zahtevek za priznanje terjatve vsebovati znesek glavnice terjatve in da v kolikor upnik v postopku zaradi insolventnosti poleg glavnice terja stroške, ki so mu nastali z uveljavljanjem terjatve v sodnem ali drugem postopku pred začetkom postopka zaradi insolventnosti tudi zneske teh stroškov. Kakšne so posledice, če upnik v stečajnem postopku ne prijavi stroškov postopka, ki so mu nastali pred začetkom stečajnega postopka, pa je določeno v šestem odstavku 60. člena ZFPPIPP. Ta določa, da v kolikor zahtevek za priznanje terjatve ne vsebuje zneska stroškov iz 3. točke drugega odstavka tega člena (ta pa se nanaša na stroške, ki so v sodnem ali drugem postopku nastali pred začetkom stečajnega postopka), se za prijavo terjatve ne uporabljajo pravila o nepopolnih vlogah, temveč velja, in nasproten dokaz ni dovoljen, da upnik v postopku zaradi insolventnosti ne uveljavlja teh stroškov.

Vse navedeno pomeni, da bi tožnik stroške postopka, ki so mu bili dosojeni z izpodbijanim delom prvostopenjskega sklepa (nagrada za postopek in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev) moral prijaviti v stečajnem postopku. Glede na določbo 3. točke drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP je za obveznost prijave terjatve stroškov sodnega postopka, ki se je pričel pred začetkom stečajnega postopka, odločilno, kdaj so ti stroški nastali. Z izpodbijanim delom prvostopenjskega sklepa priznani stroški so nastali že ob vložitvi tožbe, zato jih je bil tožnik dolžan prijaviti v stečajnem postopku.

Tožnik spornih stroškov postopka ni prijavil v stečajnem postopku, zato velja neizpodbitna domneva iz šestega odstavka 60. člena ZFPPIPP, da upnik v postopku zaradi insolventnosti teh stroškov ne uveljavlja. Bistveno je, da so ti stroški nastali pred začetkom postopka insolventnosti, zato njihova kasnejša odmera po sodišču ne vpliva na njihov nastanek. Glede na to, da tožnik terjatve iz naslova stroškov postopka, ki so nastali pred začetkom stečajnega postopka, ni prijavil v roku za prijavo terjatev v stečajnem postopku, je nastopila posledica iz petega odstavka 296. člena ZFPPIPP. Tožnikova terjatev iz naslova stroškov postopka je v razmerju do stečajnega dolžnika prenehala, zato bi ta del tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje moralo zavrniti.

Res je sicer, da je pritožbeno sodišče glede istega pravnega vprašanja, to je ali je v stečajnem postopku potrebno prijaviti stroške postopka, nastalih do začetka stečajnega postopka v sporih, v katerih je bila tožba vložena še pred začetkom stečajnega postopka, zavzelo drugačno pravno stališče. Vendar senat meni, da je to prejšnje stališče napačno, kar je utemeljen razlog za odstop od takšne prakse. Tako je pritožbeno sodišče v sklepu opr. št. Pdp 53/2014 z dne 20. 2. 2014 spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, ki tožeči stranki ni dosodilo stroškov postopka, češ da ni dokazala, da bi te stroške prijavila v stečajno maso. Pritožbeno sodišče je v navedenem sklepu zavzelo stališče, da je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka, ker je stečajni upravitelj pretežni del plačilne terjatve pripoznal in je zato potrebno šteti, da je tožena stranka zahtevek izpolnila ter je tožeča stranka na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP upravičena do povrnitve stroškov postopka. Navedeno pomeni, da se je pritožbeno sodišče v tej zadevi zgolj implicitno postavilo na stališče, da stečajnemu upniku ni potrebno priglasiti stroškov postopka, ki so mu nastali do začetka stečajnega postopka in da zadošča, da je upnik v stečajnem postopku priglasi zgolj glavnico in kolikor je ta terjatev pripoznana, je potem v prekinjenem postopku upravičen do povrnitve stroškov postopka. Takšno implicitno vsebovano stališče je zmotno, saj iz 3. točke drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP nedvomno izhaja, da mora prijava terjatve v postopku zaradi insolventnosti vsebovati tudi stroške, ki so upniku nastali z uveljavljanjem terjatve v sodnem ali drugem postopku pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. V šestem odstavku 60. člena ZFPPIPP pa je povsem nedvomno določeno kakšne so posledice, če zahtevek za priznanje terjatve ne vsebuje zneska stroškov iz 3. točke drugega odstavka istega člena. V takšnem primeru velja, in nasproten dokaz ni dovoljen, da upnik v postopku zaradi insolventnosti ne uveljavlja teh stroškov, kar pomeni, da se šteje, da ta terjatev napram stečajnemu dolžniku ne obstoji.

V sklepu opr. št. Pdp 1228/2012 z dne 18. 1. 2013 je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo stečajnega dolžnika zoper odločitev o stroških postopka. Tudi v navedeni zadevi je stečajni upravitelj priznal priglašeno terjatev, zaradi česar je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v delu, ki se je nanašala na pripoznano terjatev, toženi stranki pa je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka. Tožena stranka je izpodbijala zgolj odločitev o stroških postopka, češ da bi jih tožnik moral prijaviti v stečajnem postopku. Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo z argumentom, da tožeča stranka teh stroškov ni bila dolžna prijaviti v stečajnem postopku, ker ZFPPIPP ne vsebuje določbe o tem, da se pravdni stroški, ki so naloženi v plačilo stečajnem dolžniku kot pravdni stranki, plačajo iz razdelitvene mase po pravilih o plačilu terjatev upniku in da uporaba pravila iz 3. točke drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP ne pride v poštev v situaciji, ko stroški nastanejo šele med stečajnim postopkom. Zmotno je stališče, da v takšnem primeru stroški nastanejo šele med stečajnim postopkom. Vsi stroški, ki jih je sodišče v navedenem sporu priznalo tožeči stranki, so dejansko nastali že pred začetkom stečajnega postopka, kar je tudi razumljivo, saj po začetku stečajnega postopka niso mogli nastajati novi stroški, ker je bil postopek prekinjen. Prav tako ne more biti relevantno, da ZFPPIPP ne vsebuje posebne določbe o tem, kako se plačujejo stroški postopka, ki so nastali pred začetkom stečajnega postopka. Razumljivo je, da takšni stroški lahko delijo samo enako usodo kot vse ostale terjatve, tudi v primeru, če so stroški postopka stranki dosojeni s pravnomočno sodbo in pred njihovim plačilom pride do začetka stečajnega postopka, je stečajni upnik te stroške dolžan prijaviti kot terjatev v stečajnem postopku.

Tudi v sklepu opr. št. Pdp 758/2014 z dne 11. 9. 2014 je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da terjatev do nasprotne stranke v zvezi s povrnitvijo stroškov nastane šele z odločitvijo sodišča, ne pa takrat, ko stroški dejansko nastanejo. Vendar za vprašanje o tem, ali je stroške prekinjenega postopka potrebno prijaviti v stečajnem postopku, ni bistveno to, kdaj sodišče te stroške odmeri, temveč kdaj ti stroški nastanejo. V navedeni zadevi so dosojeni stroški (nagrada za postopek, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev) nastali že pred začetkom stečajnega postopka, zato jih je bila tožeča stranka na podlagi 3. točke drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP dolžna prijaviti v stečajnem postopku. Zmotno je stališče pritožbenega sodišča iz navedenega sklepa, da bi bila tožeča stranka to dolžna storiti le, če bi bilo o teh stroških odločeno s sodno odločbo, še preden je bil začet stečajni postopek ter da se določba 3. točke drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP nanaša le na takšne primere. Takšna razlaga navedene določbe je povsem v nasprotju z njeno vsebino. Tudi ni jasno, zakaj bi bilo potrebno zgolj za pravnomočno dosojene terjatve iz naslova stroškov postopka določiti, da jih je potrebno prijaviti v stečajnem postopku, saj takšna obveznost velja za vse terjatve. Očitno je, da se določba 3. točke drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP lahko nanaša le na stroške postopka, ki so nastali do začetka stečajnega postopka v sporih, ki so bili prekinjeni zaradi začetka stečajnega postopka. Navedeno povsem jasno izhaja iz besedne zveze o stroških „ki so mu (stečajnemu upniku) nastali z uveljavljanjem terjatve v sodnem in drugem postopku pred začetkom postopka zaradi insolventnosti“. Gre torej za stroške, ki so nastali pred začetkom stečaja in o njih še ni bilo odločeno.

Glede na vse obrazloženo pritožbeno sodišče meni, da je potrebno odstopiti od prakse pritožbenega sodišča, kakršna je razvidna iz navedenih sklepov opr. št. Pdp 758/2014 z dne 11. 9. 2014, Pdp 53/2014 z dne 20. 2. 2014 in Pdp 1228/2012 z dne 18. 1. 2013. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov postopka v znesku 202,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku 15-dnevnega paricijskega roka.

Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato ji je tožnik v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, dolžan povrniti utemeljeno priglašene stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka je priglasila stroške v višini sodne takse za pritožbo zoper izpodbijani sklep. Toženi stranki je bila sodna taksa odmerjena v višini 8,00 EUR, kolikor je tudi plačala, zato ji je tožnik ta znesek dolžan povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka.