Jedro

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi o obsegu tožniku nastale škode odločalo brez sodelovanja izvedenca medicinske stroke. Tožnik namreč ni založil predujma za izvedbo tega dokaza (tretji odstavek 153. člena ZPP). Ker pri ugotavljanju vsebine in obsega nepremoženjske škode ne gre vselej za ugotavljanje dejstev, za katero je potrebno strokovno znanje, dejstvo, da stranka ne založi predujma, samo po sebi sicer ne pomeni razloga za zavrnitev zahtevka. Po drugi strani pa to ne pomeni niti tega, da stranka lahko (sporna) dejstva, za katera je potrebno strokovno znanje, dokazuje z drugimi dokazi. Če gre za taka dejstva, je namreč na dlani, da jih sodišče brez ustreznega strokovnega znanja, ki ga nudi izvedenec (243. člen ZPP), ne more (zanesljivo) ugotoviti in mora zato v tem primeru odločiti ob upoštevanju pravila o dokaznem bremenu.

Na podlagi 287. člena ZPP sodišče z dokaznim sklepom sprejme ali zavrne dokazne predloge strank. V konkretnem primeru tega ni storilo in je s tem kršilo navedeno določbo. Vendar pa mora stranka kršitve, na katere pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (in sem sodijo tudi kršitve relativne narave, glej 286.b člen ZPP), uveljavljati pred sodiščem prve stopnje takoj, ko je to mogoče. S tem, da sodišče o dokaznem predlogu ne bo odločilo, je bil tožnik seznanjen na naroku 4. 9. 2019, ko je bil sprejet sklep, da se dokazovanje zaključi. Takrat bi tožnik moral sodišče opozoriti, da o dokaznem predlogu za zaslišanje te priče ni odločilo in kršitev tudi uveljavljati. Ker tega ni storil, je takšna graja v pritožbi prepozna in neupoštevna.

Pravočasen in utemeljen pa je očitek, da je sodišče to določbo kršilo tudi s tem, ko ne na naroku ne v sodbi ni pojasnilo, zakaj priče ni zaslišalo. Pravočasen je zato, ker je tožnik šele s prejemom sodbe ugotovil, da (tudi) v njej ni razlogov o tem, zakaj dokaz ni bil izveden. Ker sodišče pri odločitvi, katere dokaze bo izvedlo, ni povsem prosto in predlagan dokaz lahko zavrne le iz upravičenih razlogov, ki jih mora stranki pojasniti, pa je tudi utemeljen. Stranka mora namreč vedeti in razumeti, zakaj njen dokazni predlog ni bil upoštevan. Je pa pritožbeno sodišče v izogib razveljavitvi odločbe le iz tega razloga, to kršitev na podlagi 354. člena ZPP saniralo samo, saj meni, da sodišče prve stopnje, ob upoštevanju pritožbenih navedb, kaj naj bi priča potrdila, dokaza iz upravičenih razlogov ni izvedlo. Dokaz z zaslišanjem te priče je bil tako deloma nepotreben, saj je v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je tožnik antibiotike jemal tudi po 29. 12. 2014, sodišče prve stopnje ugotovilo že z drugimi predlaganimi dokazi. V ostalem pa je bil ta dokaz nerelevanten.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Tožnik od toženke na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe o zavarovanju voznika zaradi telesnih poškodb (AO plus) zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel v škodnem dogodku 17. 12. 2014. Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek za plačilo zneska 3.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2015 dalje v celoti zavrnilo in mu naložilo, da toženki povrne 30 EUR stroškov s pripadki. Odločitev je oprlo na ugotovitev, da je toženka z zneskom 3.600 EUR, ki ga je tožniku plačala 6. 10. 2015, svojo obveznost že izpolnila.

2. Pritožbo vlaga tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Sodišču najprej očita kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP in kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Storilo naj bi ju s tem, ko ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče A. A., sestre tožnika. Priča je bila v obravnavanem obdobju pogosto prisotna in seznanjena s potekom zdravljenja. Ravnanje sodišča je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. O tem, kateri dokazi se izvedejo, res odloča sodišče, vendar pa mora dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, zavrniti in obrazložiti, zakaj jih je zavrnilo. Dokaza z zaslišanjem navedene priče pa ni zavrnilo in posledično tudi ni podalo nobene obrazložitve. Dodaja, da je bila priča predlagana za dokazovanje dejstev, za katera sodišče meni, da ni zmogel dokaznega bremena (čas nošenja bergel, jemanja antibiotikov, zdravljenja). Tožniku je bilo s tem, ko priča ni bila zaslišana, sodišče pa predloga tudi ni zavrnilo in obrazložilo zakaj, odvzeta možnost obravnavanja oziroma mu je bila dana le formalno.

V nadaljevanju oporeka ugotovljenemu dejanskemu stanju. Meni, da neupravičeno ni sledilo tožniku in priči B. B., ki sta skladno in prepričljivo izpovedala o intenzivnosti bolečin in prestanih nevšečnostih. Zmoten je zaključek, da je tožnik trpel bolečine le tri tedne po škodnem dogodku. Njegove navedbe so bile drugačne, ugotovitev tudi ni skladna s tožnikovo izpovedbo. Sodišče samo navede, da šele iz izvida z dne 20. 3. 2020 izhaja, da nima nobenih težav več. Da lahko bolečine trajajo več mesecev, pa je potrdil tudi dr. C. C.Tožnik je tudi pojasnil, da zapis v izvidu 20.3. 2015 ni pravilen, saj sicer ne bi bil napoten na drugi sklop fizioterapij. Sodišče bi moralo dopustiti, da je pri navedbi bolečin in težav prišlo do napake. Da ugotovitev sodišča ni pravilna, potrjuje še fizioterapevtsko poročilo, iz katerega izhaja, da je še ob koncu trpel (sicer blage) bolečine. Sodišče po eni strani ugotovi trajanje bolečin le v obdobju treh tednov, po drugi strani pa navaja, da verjame zdravniškim izvidom, ki potrjujejo bolečine še 27. 2. 2015, kar je dva in pol meseca po nezgodi. Dejstvo, da ob začetku fizioterapije ni jemal analgetikov, ne pomeni, da ni imel bolečin, le bolj blage so bile. Neutemeljeno se sodišče naslanja na to, da 29. 12. 2014 ni več jemal antibiotikov, saj to ne drži, poleg tega pa antibiotiki niso namenjeni lajšanju bolečin. Zmotna je ugotovitev, da je bilo zdravljenje zaključeno s koncem drugega sklopa fizioterapij. Predložil je listine, ki kažejo, da je z zdravljenjem nadaljeval še tudi po tem datumu. Sodišče mu neutemeljeno očita, da spreminja izjave, saj je od škodnega dogodka minilo že skoraj pet let. Neutemeljeno tudi ni sledilo izpovedbi priče B. B. glede nošenja bergel. Tako tožnik kot priča sta navedla približno podobno časovno obdobje. To, da točnih podatkov nista mogla dati, pa pomeni kvečjemu to, da sta povedala po resnici in se nista usklajevala. Da zdravniki pacientom berglje odsvetujejo, ne pomeni, da jih tudi dejansko opustijo. Tožnikovo športno udejstvovanje je bilo tudi po marcu 2015 močno omejeno. Izpovedal je, da tenisa, s katerim se je prej ukvarjal polprofesionalno, ni mogel igrati vsaj leto oziroma leto in pol. Sodišče tožniku očita, da ni dokazal jemanja antibiotikov po 29. 12. 2014, čeprav predlagane priče A. A., ki bi to lahko potrdila, sploh ni zaslišalo, izpovedbama tožnika in priče B. B. pa neutemeljeno ni verjelo.

Nepravilno je bilo uporabljeno tudi materialno pravo. Bolečine je zmotno opredelilo kot zmerno hude in blage. Sam je izpovedal, da so bile prvi mesec zelo hude. Napačen je zaključek, da mravljinčenje, zategnjenost in odrevenelost niso posledica poškodbe. Nepravilno je tudi stališče, da ne gre za težjo poškodbo in da je izplačana odškodnina ustrezna. Je prenizka. Premalo so bile upoštevane konkretne okoliščine in primeri iz sodne prakse. Sodišče se sklicuje le na en primer, v katerem je bila odmerjena občutno višja odškodnina, poleg tega pa se je od izdaje sodbe povprečna plača precej dvignila.

Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Priglašeni stroški niso izkazani, odločitev pa neobrazložena (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel udarnino skočnega sklepa leve noge. Zaradi te poškodbe je trpel bolečine v obdobju od 17. 12. 2014 (dan škodnega dogodka) do 20. 3. 2014 (zaključek zdravljenja v UKC). Ob poškodbi je tožnik trpel srednje hude bolečine, ki so do 9. 2. 2015 (začetek prve fizioterapije) postopoma prešle v blage in se nato do 27. 2. 2015 (konec fizioterapije) še zmanjšale in nato do 20. 3. 2015 (pregled v UKC) povsem prenehale. Tožnik je trpel tudi nevšečnosti: bil je 3x na kontrolnem pregledu v UKC; opravil je UZ gležnja; 16 fizioterapij; približno en mesec je nosil polmavec (od 24. 12. 2014 do 9. 2. 2014), v času od 22. 12. 2014 do 9. 2. 2014, to je približno tri tedne, je užival antibiotike in analgetike; do marca 2015 je bil odvisen od tuje pomoči, v tem času tudi ni mogel voziti avta in se ukvarjati s športom. Zdravljenje in rehabilitacija je potekala v času od 18. 12. 2014 do 21. 5. 2015, ko je bila zaključena zadnja fizioterapija, za delo pa je bil nesposoben od 18. 12. 2014 do 5. 4. 2015. Trajnih omejitev zaradi posledic nezgode sodišče ni ugotovilo. Tožnik pa po presoji sodišča prve stopnje ni dokazal, da bi antibiotike užival še v obdobju po 9. 2. 2015; da je bilo mravljinčenje, odrevenelost in zategnjenost v nogah, atrofični gastritis, otečenost gležnja, omejena dorzifleksija levega stopala, in elektrofiziološki znaki delne okvare n.suralisa levo, posledica obravnavane poškodbe; enako pa velja tudi za nadaljnjo omejenost pri športnih aktivnostih.

6. Tožnik v pritožbi tako ugotovljenemu dejanskemu stanju nasprotuje v pogledu: - obdobja, v katerem je trpel bolečine in glede njihove intenzivnosti; - ugotovitve kdaj je bilo zdravljenje zaključeno; - obdobja nošenja bergelj; - obdobja omejitve pri športnem udejstvovanju; - obdobja jemanja antibiotikov; - ugotovitve, da ni dokazano, da so mravljinčenje, zategnjenost in odrevenelost posledica poškodbe in/ali jemanja antibiotikov.

7. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi o obsegu tožniku nastale škode odločalo brez sodelovanja izvedenca medicinske stroke. Tožnik namreč ni založil predujma za izvedbo tega dokaza (tretji odstavek 153. člena ZPP). Ker pri ugotavljanju vsebine in obsega nepremoženjske škode ne gre vselej za ugotavljanje dejstev, za katero je potrebno strokovno znanje, dejstvo, da stranka ne založi predujma, samo po sebi sicer ne pomeni razloga za zavrnitev zahtevka. Po drugi strani pa to ne pomeni niti tega, da stranka lahko (sporna) dejstva, za katera je potrebno strokovno znanje, dokazuje z drugimi dokazi. Če gre za taka dejstva, je namreč na dlani, da jih sodišče brez ustreznega strokovnega znanja, ki ga nudi izvedenec (243. člen ZPP), ne more (zanesljivo) ugotoviti in mora zato v tem primeru odločiti ob upoštevanju pravila o dokaznem bremenu.1

8. In za odgovor na vprašanje, ali so tožnikove težave z mravljinčenjem, zategnjenostjo in odrevenelostjo posledica tožnikove poškodbe in/ali jemanja antibiotikov ali pa česa drugega, je ob upoštevanju trditev in izvedenih dokazov (glej razloge v točki 17 izpodbijane sodbe) brez dvoma potrebno strokovno znanje medicine, s katerim sodišče ne razpolaga. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik dokaznega bremena ni zmogel, je zato pravilen. Enako velja za vprašanje, ali so tožnikove (nadaljnje) omejitve pri športnem udejstvovanju posledica utrpele poškodbe ali ne oziroma v kakšni meri,2 saj je imel takrat tožnik že težave z mravljinčenjem (ugotovljeni so tudi otečenost gležnja, omejena dorziflesija, znaki delne okvare n. suralisa levo, atrofični gastritis), ki ga (enako pa velja tudi za ostale težave) sodišče prve stopnje, kot je bilo že pojasnjeno, ni moglo zanesljivo pripisati obravnavani poškodbi.

9. V zvezi s pritožbenim izpodbijanjem bolečinskega obdobja, pritožbeno sodišče najprej poudarja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ugotovilo, da je tožnik trpel bolečine le tri tedne po dogodku, ampak je ugotovljeno, da je to obdobje trajalo približno tri mesece.3 Na tisti del pritožbe, v katerem tožnik izpodbija to, kar ni bilo ugotovljeno, zato pritožbeno sodišče podrobneje ne odgovarja.

10. Pritožbeno sodišče se sicer z ugotovitvami sodišča prve stopnje glede trajanja in intenzivnosti bolečin strinja in jih sprejema kot pravilne. Daljšega obdobja trajanja bolečin in njihove večje intenzivnosti na podlagi izvedenih dokazov (ki niso vključevali izvedenca) tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bilo mogoče (zanesljivo) ugotoviti. Tožnikovo izpovedbo je sodišče prve stopnje v tem pogledu utemeljeno presojalo kritično (saj gre za stranko, ki ima interes izpovedovati v svojo korist). Ker tožnik ni založil predujma za izvedenca, je njegovo izpovedbo v tem delu sodišče objektiviziralo z upoštevanjem ugotovljenih dejstev, ki izhajajo drugih izvedenih dokazov. Tu ima pritožbeno sodišče v mislih predvsem ugotovitev (ki ni izpodbijana), da tožnikove bolečine izvirajo iz poškodbe mehkih tkiv ob gležnju v posledici kratkotrajnega stisnjenja, in da zunanjih ran, ki bi presegale lažje odrgnine, ni bilo, prav tako ne poškodbe skeleta. Tožnik tudi ni bil deležen kakšnih intenzivnejših oblik terapije, trajnih posledic pa ni dokazal. Izpostaviti velja tudi ugotovitve o času jemanja protibolečinskih tablet (o čemer je tožnik sam izpovedal), pa tudi zapise v predloženih izvidih, to je fizioterapevtskem poročilu (priloga A10), ki govori o le še blagih bolečinah (VAS 3) ob začetku fizioterapije4, ki so se ob zaključku še zmanjšale (VAS 1), ter o izvidu UKC z dne 20. 3. 2015 (priloga A8), v katerem je navedeno, da je brez težav in opravlja vsakodnevne aktivnosti. V točnost tega izvida oziroma povzetega zapisa pritožbeno sodišče ne dvomi. Najprej zato, ker je njegovo pravilnost potrdil zaslišani doc. dr. C. C., potem pa tudi zato, ker je ta zapis (pri katerem gre za anamnezo) neprimerljiv z zapisom diagnoze, ki se piše z vpisom šifre, kar ima za posledico večjo možnost napak. Tudi o tem je izpovedal doc. dr. C. C. 11. Neutemeljene so nadalje tožnikove pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je zdravljenje trajalo dlje kot do zaključka drugega sklopa fizioterapij. To zdravljenje se namreč navezuje na težave za katere tožnik ni izkazal, da so posledica škodnega dogodka.

12. Tožnik je po ugotovitvi sodišča prve stopnje uporabo bergelj izkazal za obdobje do marca 2015. Pritožnik taki ugotovitvi nasprotuje z izpodbijanjem dokazne ocene (svoje izpovedbe ter izpovedbe zaslišanih prič). Ne glede na to, da se pritožbeno sodišče z dokazno oceno strinja5, pa ob tem v prvi vrsti opozarja, da tudi ugotovitev, da tožnik uporabe bergelj ni opustil in jih je uporabljal dlje6, ne pomeni okoliščine, ki bi na odločitev lahko vplivala. Spregleda namreč, da je bilo tožniku s strani zdravnika v UKC (doc. dr. C. C.) že na kontrolnem pregledu 16. 1. 2015 naročeno, da v roku 7 do 8 dni uporabo bergelj povsem opusti. To je slednji potrdil tudi na zaslišanju. Tožnik je torej berglje, če bi držalo, da jih je uporabljal celo še v marcu in aprilu, uporabljal v nasprotju z navodili zdravnika in njihova uporaba z medicinskega vidika ni bila indicirana.7 Podlage, da bi tako uporabo sodišče štelo za nevšečnost povezano z zdravljenjem, zato seveda ni, posledično pa gre za dejstvo, ki ni odločilno.

13. Sodišče prve stopnje nikjer v sodbi ni ugotovilo, da bi tožnik antibiotike jemal le do 29. 12. 2014, ampak je ugotovljeno, da je tožnik antibiotike jemal od 22. 12. 2014 (kot izhaja iz odpustnega pisma z dne 29. 12. 2014 in zaslišanja priče doc. dr. C. C.) pa do začetka fizioterapije, to je do 9. 2. 2014 (kot je izpovedal tožnik ob zaslišanju). Tudi v tem delu tožnik torej izpodbija neobstoječo ugotovitev in pritožbeno sodišče zato na ta del pritožbe konkretneje ne odgovarja.

14. Ker pritožnik v uvodu pritožbe, v zvezi z ugotovitvami sodišča prve stopnje o obdobju jemanja antibiotikov, uporabe bergelj in obdobja zdravljenja omenja tudi pričo A. A., se bo pritožbeno sodišče na tem mestu opredelilo še do očitane postopkovne kršitve povezane z dejstvom, da sodišče prve stopnje o tem dokaznem predlogu ni odločilo in da ne na naroku ne v sodbi ni pojasnilo, zakaj je ni zaslišalo.

15. Na podlagi 287. člena ZPP sodišče z dokaznim sklepom sprejme ali zavrne dokazne predloge strank. V konkretnem primeru tega ni storilo in je s tem kršilo navedeno določbo. Vendar pa mora stranka kršitve, na katere pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (in sem sodijo tudi kršitve relativne narave, glej 286b člen ZPP), uveljavljati pred sodiščem prve stopnje takoj, ko je to mogoče. S tem, da sodišče o dokaznem predlogu ne bo odločilo, je bil tožnik seznanjen na naroku 4. 9. 2019, ko je bil sprejet sklep, da se dokazovanje zaključi. Takrat bi tožnik moral sodišče opozoriti, da o dokaznem predlogu za zaslišanje te priče ni odločilo in kršitev tudi uveljavljati. Ker tega ni storil, je takšna graja v pritožbi prepozna in neupoštevna.

16. Je pa pravočasen in utemeljen očitek, da je sodišče to določbo kršilo tudi s tem, ko ne na naroku ne v sodbi ni pojasnilo, zakaj priče ni zaslišalo. Pravočasen je zato, ker je tožnik šele s prejemom sodbe ugotovil, da (tudi) v njej ni razlogov o tem, zakaj dokaz ni bil izveden. Ker sodišče pri odločitvi, katere dokaze bo izvedlo, ni povsem prosto in predlagan dokaz lahko zavrne le iz upravičenih razlogov, ki jih mora stranki pojasniti, pa je tudi utemeljen. Stranka mora namreč vedeti in razumeti, zakaj njen dokazni predlog ni bil upoštevan. Je pa pritožbeno sodišče v izogib razveljavitvi odločbe le iz tega razloga, to kršitev na podlagi 354. člena ZPP saniralo samo, saj meni, da sodišče prve stopnje, ob upoštevanju pritožbenih navedb, kaj naj bi priča potrdila, dokaza iz upravičenih razlogov ni izvedlo. Dokaz z zaslišanjem te priče je bil tako deloma nepotreben, saj je v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je tožnik antibiotike jemal tudi po 29. 12. 2014, sodišče prve stopnje ugotovilo že z drugimi predlaganimi dokazi. V ostalem pa je bil ta dokaz nerelevanten. Dejstvo, ali je tožnik berglje uporabljal dlje časa, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, na odločitev, kot je bilo pojasnjeno v točki 12, namreč ne more vplivati. Enako velja glede obdobja zdravljenja. Dejstvo, da se je tožnik tudi v kasnejšem obdobju še zdravil, ni odločilno, saj tožnik ni izkazal, da so težave, zaradi katerih je to zdravljenje potekalo, v vzročni zvezi s poškodbo, ki jo je utrpel 17. 12. 2014. 17. Pritožnik neutemeljeno izpodbija tudi višino prisojene odškodnine oziroma zaključek, da znesek 3.600 EUR oziroma 3 povprečne plače8, ki ga je toženka tožniku že izplačala, predstavlja primerno odškodnino za škodo zaradi pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti.

18. Očitek o neupoštevanju primerov iz sodne prakse je pavšalen, saj tožnik ne navede niti enega, ki bi bil, upoštevajoč težo poškodbe ter trajanje in intenzivnost bolečin ter nevšečnosti, primerljiv s konkretnim, a je bila v njem prisojena višja odškodnina. Tudi ne drži, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na kateri primer iz sodne prakse se je oprlo, saj je navedlo opravilno številko zadeve. Prav tako ne drži, da je bila oškodovanki v zadevi II Ips 39/2009, ki jo je izpostavilo sodišče prve stopnje, prisojena bistveno višja odškodnina kot tožniku, saj ji je bilo za to vrsto škode9 prisojeno 2.500 EUR oziroma 2,9 povprečnih plač, kar je nekaj manj kot je dobil tožnik.

19. Končno je pritožba neutemeljena tudi v delu, ki se nanaša na stroškovno odločitev. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, kakšne stroške je toženki priznalo (fotokopiranje in poštnina), kar za pritožbeni preizkus odločitve zadošča. Kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni bila storjena. Dokazil za ta strošek toženka res ni predložila, vendar pa o te vrste strošku sodišče lahko odloči po prostem preudarku.

20. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

21. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 154. v zvezi z 165. členom ZPP). Odločitev o tem je že vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

1 Glej odločbi VS RS II Ips 4/2004 in II Ips 155/2017 ter odločbe VSL I Cp 2821/2009, II Cp 1567/2010, I Cpg 1310/2011 in I Cpg 815/2014. 2 Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik v tem pogledu omejen do marca 2015, kasnejše oteženo udejstvovanje pa na podlagi izvedenih dokazov ni moglo zanesljivo pripisati utrpeli poškodbi (glej razloge v točki 18 izpodbijane sodbe). 3 Glej povzetek ugotovitev na koncu točke 14 izpodbijane sodbe (stran 9). 4 Glede na pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da tožnik ob začetku fizioterapije, to je 9. 2. 2015, ni več trpel nobenih bolečin, ker je že nehal jemati analgetike, pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšne ugotovitve v sodbi ni. Iz razlogov, v kolikor se prebere celotna obrazložitev v točki 14 (in ne le izsek), izhaja le to, da je sodišče bolečine srednje intenzivnosti omejilo na prve tri tedne (tudi zato), ker je tožnik analgetike jemal le do prvega sklopa fizioterapij. 5 V nasprotju s prepričanjem tožnika namreč meni, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje narejena vestno, skrbno in natančno, upoštevaje metodološki napotek iz 8. člena ZPP. Izpovedbi tožnika in priče B. B. je presojalo kritično in oceno verodostojnosti izpovedi utemeljeno gradilo na notranji (ne)skladnosti in ob upoštevanju drugih izvedenih dokazov. Tako ni opozorilo le na spreminjanje tožnikove izpovedbe, ampak tudi na to, da je tožnik v njej izpovedoval tudi drugače kot je navajal v tožbi. Navedbe v tožbi (da je uporabljal berglje do marca 2015), ki jim je sodišče prve stopnje na koncu sledilo, pa so bile dane le dve leti po škodnem dogodku, to je v času, ko se je tožnik zdravljenja zagotovo spominjal bolj podrobno in točno. 6 Koliko dlje, pritožnik v pritožbi ne pove natančno, saj govori le o tem, da sta on sam in priča B. B. govorila o precej podobnem časovnem obdobju, nekje med marcem in majem. 7 Da to ne drži, bi tožnik sicer lahko dokazoval, a le z izvedencem, ki pa v postopku zaradi neplačanega predujma ni bil postavljen. 8 Na dan izdaje sodbe je povprečna mesečna neto plača na zaposlenega znašala 1.172,56 EUR. 9 Zaradi poškodbe goleni in kolena je ta oškodovanka trpela bolečine nekoliko krajši čas, a podobne intenzivnosti (trajne srednje hude bolečine 3 do 5 dni, občasne srednje hude 5 do 7 dni, zmene trajne 7 do 10 dni, občasne zmerne 3 do 4 tedne), imela pa je več nevšečnosti (številne specialistične in kontrolne preglede in kar 104 fizioterapije).