Jedro

To, da je tožeča stranka pred postavitvijo ovir na teh dveh parkirnih mestih lahko parkirala, od motilnega dejanja dlje pa ne more, ji daje potreben pravni, in znotraj njega ekonomski, interes za vložitev motenjske pravde.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožencu naložilo, da vzpostavi prejšnje posestno stanje tako, da odstrani parkirno oviro, ki je bila po njegovem naročilu postavljena na parkirišču na naslovu R. 6, ki je označeno s številko 8 ter se nahaja pred dostavnimi vrati hotela „M.“. Sodišče je tožencu še prepovedalo, da bi v bodoče motil posest tožeče stranke na parkirnih prostorih, označenih s številkama 8 in 12, na dvorišču objekta na naslovu R. 6, in mu naložilo, da tožeči stranki povrne 521,80 EUR pravdnih stroškov.

2. Toženec v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da izpodbijani sklep nima razlogov o njegovih ugovorih neobstoja protipravnosti njegovega ravnanja in neobstoja ekonomskega interesa tožeče stranke, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka. Sodišče je zagrešilo tudi več relativnih kršitev, in sicer najprej zato, ker ni upoštevalo dodatnih dokazov toženca z dne 27. 6. 2013 – fotografij, s katerimi dokazuje, da tožeča stranka nima ekonomskega interesa, saj parkirni prostor uporablja za parkiranje, ne pa za dostavo. Glede dokazov, ki jih je predložil vlogi 4. 7. 2013, velja vsebinsko enako in če bi jih sodišče izvedlo, bi lahko ugotovilo, da je M. K. tožencu „sovražna“ priča. Relativna kršitev je podana tudi zaradi neupoštevanja izpovedbe priče P., češ da nima odločilne teže, ravno njena izpoved pa potrjuje, da ravnanje toženca ni protipravno. Nadaljnjo kršitev predstavlja ravnanje sodišča, ko na naroku ob zaslišanju zakonitega zastopnika tožeče stranke ni dovolilo vprašanja glede veljavnosti pravilnika o parkiranju. Pri zaslišanju toženca pa je sodišče dovolilo dvakrat isto vprašanje, čeprav za to ni bilo nobene potrebe, saj je toženec že prvič odgovoril jasno in podrobno, sodišče pa je svojo odločitev oprlo na drugi odgovor. Vztraja pri ugovoru pasivne legitimacije, saj je ovire fizično postavil upravnik, sam pa je le sodeloval in mu nudil pomoč, saj je tudi predsednik nadzornega odbora hiše in je imel v rokah načrt, ki je prikazoval, kateremu stanovalcu pripada katero parkirno mesto, zato ni sodeloval v svojem interesu. V nadaljevanju ponavlja razloge, zaradi katerih meni, da njegovo ravnanje ni protipravno, ter poudarja, da tožeča stranka ni imela izključne posesti spornih parkirnih prostorov, saj je vedno parkiral tisti, ki je prej prišel. Tožeča stranka bi lahko parkirala na drugih parkirnih mestih in se s tem dosedanji način izvrševanja soposesti ne bi spremenil. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo toženca ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (in tega pritožnik ne izpodbija), da je tožeča stranka pred aprilom 2012 parkirala na spornih parkirnih mestih št. 8 in 12 na parkirišču R. 6. Posest nad tema dvema parkirnima prostoroma je torej izvrševala. Pritožnik tudi ne trdi, da bi bila napačna nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da od postavitve ovir dalje tožeča stranka na teh dveh parkirnih mestih ni mogla več parkirati, torej je bila njena dotedanja (so)posest nedvomno motena. Na tem mestu pritožbeno sodišče zavrača materialnopravni ugovor toženca, češ da tožeča stranka nima ekonomskega interesa za to pravdo, saj lahko dovoz opravlja drugje, prav tako pa je lahko, enako kot prej, na drugih parkirnih mestih tudi parkirala. To, da je tožeča stranka pred postavitvijo ovir na teh dveh parkirnih mestih lahko parkirala, od motilnega dejanja dlje pa ne more, ji daje potreben pravni, in znotraj njega ekonomski, interes za vložitev motenjske pravde. Ali lahko opravlja dovoz po drugi poti, niti ni bistveno, ker že dejstvo, da ne more več parkirati, utemeljuje njen ekonomski interes za vodenje te pravde. Pritožbeno sodišče še pripominja, da je zgrešena pritožbena navedba, da (so)posest tožeče stranke ni bila motena, ker je tožeča stranka, enako kot pred motenjem, lahko vozilo parkirala na preostalih parkirnih mestih. Motenje med soposestniki namreč predstavlja sleherno ravnanje/dejanje, ki spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja soposesti (35. člen SPZ). Ker je bila od motilnega ravnanja dalje izključena možnost parkiranja na parkirnih mestih št. 8 in 12, gre nedvomno za spremembo oziroma za oviro dotedanjega načina izvrševanja soposesti, zato gre za motenje (so)posesti.

6. Tudi ugovor toženca, da njegovo ravnanje ni bilo protipravno, je (enako kot ugovor, da tožeča stranka nima ekonomskega interesa za pravdo) materialnopravno vprašanje, zato neopredelitev sodišča prve stopnje do njih še ne ne predstavlja očitane absolutno bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot meni pritožnik. Gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Do trditev stranke, ki temeljijo na zgrešenem materialnopravnem stališču, se sodišču ni treba opredeljevati, bo pa pritožbeno sodišče pojasnilo, zakaj je stališče toženca zgrešeno v konkretnem primeru.

7. SPZ za razliko od prej veljavnega ZTRL protipravnost motenja izključuje samo, če motenje temelji na zakonu (1). Zakonsko določene besedne zveze temelji na zakonu resda ne gre tolmačiti tako ozko, da bi moral biti razlog za motenje eksplicitno naveden v zakonu, a določba predstavlja izjemo od splošnega pravila, ki prepoveduje poseganje v obstoječe posestno stanje, izjeme pa je treba v pravu vselej razlagati ozko. Sodna praksa je izoblikovala jasno stališče, da SPZ sodno varstvo odreka le takrat, kadar poseg v posest temelji na zakonu (2) oziroma da SPZ v tretjem odstavku 33. člena SPZ pred očitkom motenja posesti varuje le tiste osebe, ki jim poseben zakon dovoljuje posege v posest (3). Sodna praksa je tudi že razlagala zakonsko besedilo temelji na zakonu, in sicer se posest lahko moti le s takimi dejanji in ravnanji, ki nasprotujejo pozitivnim predpisom, pravnemu redu, oziroma z dejanji in ravnanji, za katera pravni subjekt nima pooblastila, temelječega na ustrezni pravni podlagi (4), pri čemer se je že pravna teorija postavila na stališče, da pravni posel, čeprav oblikovan v skladu z veljavnim pravnim redom, nikdar ne more izključiti protipravnosti (5), medtem ko je sodna praksa zavzela stališče, da protipravnost lahko izključena, kadar ravnanje temelji na odloku (oziroma drugem podzakonskem predpisu), izdanem na podlagi zakona (6). Povedano drugače: protipravnost motenja je izključena, kadar je tako eksplicitno navedeno v zakonu ali kadar je dejanje/ravnanje opravljeno na podlagi podzakonskega predpisa, pod pogojem, da je ta sprejet na zakonski podlagi oziroma zakon nanj prenaša pooblastilo za (podrobnejšo) ureditev pravnih razmerij.

8. Iz trditev toženca ne izhaja, da bi imelo motilno dejanje (ki ga predstavlja postavitev fizične ovire na/pred sporno parkirno mesto) neposredno osnovo v zakonu, prav tako pa ne gre za dejanje/ravnanje, ki bi bilo opravljeno na podlagi podzakonskega predpisa, ki bi bil sprejet na zakonski podlagi oziroma bi zakon nanj prenašal pooblastilo za (podrobnejšo) ureditev pravnih razmerij. Ker ravnanje toženca (postavitev fizične ovire) nima podlage v zakonu oziroma iz zakona izvirajočem podzakonskem aktu, je njegovo ravnanje protipravno.

9. Ker sta ugovora pomanjkanja ekonomskega interesa in protipravnosti ravnanja toženca neutemeljena že na podlagi samih trditev toženca, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo izvedbo dokazov v zvezi s tema ugovoroma, ki pa jih je toženec tudi prepozno predlagal, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Prav tako ni podana očitana relativna kršitev postopka glede vprašanja, ki ga sodišče tožencu ni dovolilo postaviti glede veljavnosti pravilnika o parkiranju, saj, kot izhaja iz gornje obrazložitve, ne gre za pravno odločilno dejstvo. Neutemeljena je tudi graja dokazne ocene priče C., ki je izpovedoval tudi o poteku sprejemanja pravilnika o parkiranju, kajti v tem delu je izpoved priče pravno neodločilna. Tudi to, da je sodišče dovolilo, da se tožencu isto vprašanje postavi dvakrat, samo po sebi ne predstavlja nobene kršitve. Toženčeva odgovora, ki nista bila enaka, pa je sodišče ustrezno vključilo v dokazno oceno.

10. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da so bile ovire postavljene ob sodelovanju in po naročilu ter v korist toženca, in to zato, ker je po razdelitvi parkirnih mest on tisti, ki naj bi odtlej uporabljal sporno parkirno mesto. Ker je bil naročnik in tudi eden od plačnikov ovire, ki je bila nameščena, od tega pa je imel tudi neposredno korist, je njegova pasivna legitimacija na dlani.

11. Pritožbeno sodišče ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je toženčevo pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP). Odločitev o toženčevih pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe je njena logična posledica.

(1) Gre za novost. Tako Juhart, dr. M., Stvarnopravni zakonik, uvodna pojasnila, GV založba, Ljubljana, 2002, str. 35, in Tratnik, M., Stvarnopravni zakonik z uvodnimi pojasnili in stvarnim kazalom, Založba Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2002, str. 54. (2) Sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 4. 7. 2007, opr. št. I Cp 2158/2007, sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 12. 8. 2009, opr. št. I Cp 1764/2009. (3) Sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 7. 4. 2010, opr. št. II Cp 402/2010. (4) Sklep Višjega sodišča v Kopru z dne 21. 11. 2006, opr. št. I Cp 258/2006. (5) Tako Juhart, dr. M., ibidem, in Tratnik, M., ibidem.

(6) Gre za stališče sodne prakse, zavzeto v sporih zaradi motenja posesti v zvezi z izdanimi gradbenimi dovoljenji. Primerjaj zlasti sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 16. 4. 2009, opr. št. I Cp 1314/2009, in na tretji strani te odločbe citirano večinsko sodno prakso.