Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Zoper tožnika je bil uveden inšpekcijski nadzor nad izvajanjem in spoštovanjem carinskih, trošarinskih in drugih predpisov v obdobju od 1. 1. 2007 do 30. 4. 2010. Dejanska podlaga za naknaden obračun carinskih dajatev, ki je predmet izpodbijane odločbe, izhaja iz ugotovitev zapisnika o inšpekcijskem nadzoru, po katerem tožnik kot prejemnik blaga od davčne osnove za blago, sproščeno v prost promet po carinskih deklaracijah, ni vštel dejanskih stroškov prevoza blaga do namembnega kraja in izvedel ustrezno obdavčitev oz. ni izvedel samoobdavčitve.
I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
1. Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Brežice za blago, kostanjev les za tanin - hlodovina v lubju, v skupni količini 1.357,37 t, v skupni vrednosti 42.724,60 EUR, uvrščeno v tarifno oznako 4403 99 95 in Taric kodo 00, s skupno carinsko vrednostjo 71.045,45 EUR, s skupno davčno osnovo 86.190,02 EUR, po konvencionalni carinski stopnji 0 % in splošno 20 % stopnjo davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV), sproščeno v prost promet po 54 poenostavljenih carinskih deklaracijah na osnovi komercialnega dokumenta v obdobju od 28. 4. 2008 do 29. 12. 2008 in za katere je bilo v obdobju od 9. 5. 2008 do 5. 1. 2009 vloženih 51 dopolnilnih carinskih deklaracij (specifikacija v tabeli št. 1 priloge odločbe) določil dajatve iz naslova DDV v znesku 3.028,90 EUR in obresti v znesku 306,87 EUR, skupaj znesek 3.335,77 EUR, ki ga je treba plačati v 30 dneh od vročitve odločbe, sicer bo carinski dolg prisilno izterjan in bodo zaračunane zakonite zamudne obresti (točka 1 izreka), o stroških, ki so bili priglašeni v znesku 1.450,00 EUR bo odločeno s posebnim sklepom (točka 2 izreka), pritožba ne zadrži izvršitve (točka 3 izreka). Na podlagi sklepa 21. 1. 2010 je bil opravljen inšpekcijski nadzor pri tožniku, opravljen sklepni pogovor (139. člen Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP-2) in o ugotovitvah sestavljen zapisnik v skladu s 140. členom ZDavP-2 ter po pripombah tožnika dodatni zapisnik 28. 7. 2010. Carinski organ se sklicuje na 5. točko 12. člena in 21c. člen Zakona o carinski službi (v nadaljevanju ZCS-1). Ugotovljeno je bilo, da prejemnik blaga v davčne osnove ni vštel dejanskih stroškov prevoza blaga do namembnega kraja (Sevnice) in izvedel ustrezno obdavčitev (šifra 3V096) oz. zavezanec za te zneske ni izvedel samoobdavčitev. Pri Izpostavi Obrežje je bilo za tožnika kot prejemnika sprejetih 51 dopolnilnih carinskih deklaracij, v katere so bili v carinske osnove vračunani stroški do kraja vnosa na carinsko območje Skupnosti v znesku 28.320,85 EUR, iz računov za opravljene prevoze prevoznika A. d.o.o., Hrvaška, pa je bil za prevoze hlodovine obračunan prevoz na relaciji Cazin-Sevnica skupaj znesku 40.419,82 EUR in špediterski stroški skupaj v znesku 3.045,57 EUR. Deklarirane davčne osnove so bile zato nižje od dejanskih in posledično je bil obračunan nižji DDV, kar pomeni, da davčne osnove niso deklarirane v skladu s točko b) drugega odstavka 38. člena Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1) in sicer niso bili všteti stroški prevoza od meje Skupnosti do Sevnice. Zato je tožnik dolžan plačati še razliko DDV. Pravna podlaga za obračun obresti je v 95. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP), ki se nanjo tožena stranka sklicuje.
2. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. V zapisniku o inšpekcijskem nadzoru je carinski inšpektor strnil ugotovitve več vsebinskih sklopov. Pritožbeni organ se sklicuje na drugi odstavek 138. člena ZDDV-1, ki ga citira. Neutemeljene so tožnikove navedbe, da carinski urad po tem, ko je izdal odločbo z dne 31. 8. 2010, s katero je bila tožniku odmerjena trošarina, ni imel več zakonske podlage za izdajo izpodbijane odločbe. Zahtevo za povračilo stroškov postopka pritožbeni organ zavrne (79. člen ZDavP-2).
3. Tožnik je vložil tožbo ker meni, da je izpodbijana odločba nezakonita. Navaja, da je na podlagi upravnega postopka po sklepu carinskega organa z dne 21. 1. 2010 že izdana odločba št. 0611-23/2010-1. V obravnavanem primeru gre za odmerjeno dodatno obveznost. Navaja določbo 208. člena ZUP, po katerem se morajo organi sporazumeti, kateri izmed njih bo izdal odločbo. ZUP ne predvideva možnosti, da bi bili v eni upravni zadevi izdani dve ali celo več odločb. Postopkovno je zakonita le odločba z dne 31. 8. 2010. Opozarja na napačno uporabo ZDDV-1. Sklicuje se na pravico do uveljavljanja odbitka vstopnega DDV ter navaja, da država od tožnika ne bi prejela višjega zneska DDV tudi v primeru, če bi tožnik v davčno osnovo vključil prevozne stroške na slovenskem ozemlju. Carinskemu organu očita, da ni upošteval načela nevtralnosti DDV ter se sklicuje na informacijo, ki jo je carinski organ posredoval na zaključnem sestanku 23. 6. 2010, po kateri se je prepričal, da so prejeti računi za prevoze storitve iz BIH verodostojne knjigovodske listine. Tožnik ni imel namena prikrivati dejstev ali komurkoli v poslu omogočiti davčno zatajitev. Pri tem pa ne trdi, da so zneski postranskih prevoznih stroškov do evra natančno navedeni na vsaki carinski listini ter da prihaja do razlik iz operativnih razlogov, ko npr. niso znani natančni stroški določenega prevoza. Očita kršitev načela sorazmernosti ter se sklicuje na načelo odločanja v korist zavezanca za davek v primeru dvoma. Navaja, da so vse carinske deklaracije pregledane in potrjene s strani pristojnega carinskega organa, ki bi moral že v trenutku uvoza preverjati pravilnost tam navedene carinske osnove, ter da je tožnik deloval v dobri veri. Posledično bo šlo za prekomerno obogatitev državnega organa na račun tožnika. Tožnik je v vlogi, ki jo je sodišče prejelo 17. 3. 2011, priložil sodbo Okrajnega sodišča v Kranju z dne 31. 1. 2001, s katero je ustavljen postopek o prekršku po 20. točki prvega odstavka 87. člena Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (v nadaljevanju ZICPES). Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka z zamudnimi obrestmi.
4. V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih, ki izhajajo so obrazložitev upravnih odločb ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.
5. Tožba ni utemeljena.
6. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa, potrjenimi z obrazložitvijo tožene stranke, strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa sodišče dodaja:
7. Nima prav tožnik ko meni, da gre za nezakonito odločitev iz razloga, ker naj bi bila po izvedenem inšpekcijskem nadzoru že izdana odločba dne 31. 8. 2010, s katero je tožniku naloženo plačilo trošarine. Tako kot pravilno navajata oba carinska organa, je bil zoper tožnika uveden inšpekcijski nadzor na podlagi sklepa z dne 21. 1. 2010 nad izvajanjem in spoštovanjem carinskih, trošarinskih in drugih predpisov v obdobju od 1. 1. 2007 do 30. 4. 2010. Ugotovitve so razvidne iz zapisnika o inšpekcijskem nadzoru z dne 28. 6. 2010, kjer so razvidni tudi predlagani ukrepi, med njimi tudi ukrep, ki je predmet izpodbijane odločbe. Iz ugotovitvenega zapisnik je razvidno, da bodo na podlagi 220. člena Uredbe Sveta EGS št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o uvedbi Carinskega zakonika Skupnosti (v nadaljevanju CZS) izdane odmerne odločbe, med njimi tudi odmerna odločba o obračunu trošarine za električno energijo po določbah Zakona o trošarinah (ZTro), ki se nanjo tožnik sklicuje. Navedena odločba zato ne more biti razlog, da tožniku ne bi mogla biti izdana tudi izpodbijana odločba, saj v obravnavanem primeru ne gre za enak ukrep. Dejanska podlaga za naknaden obračun carinskih dajatev, ki je predmet izpodbijane odločbe, izhaja iz ugotovitev zapisnika o inšpekcijskem nadzoru, po katerem tožnik kot prejemnik blaga od davčne osnove za blago, sproščeno v prost promet po carinskih deklaracijah, ki so navedene v Tabeli št. 1 in so sestavni del izpodbijane odločbe, ni vštel dejanskih stroškov prevoza blaga do namembnega kraja (Sevnice) in izvedel ustrezno obdavčitev (38. člen ZDDV-1) oz. ni izvedel samoobdavčitve, česar pa tožnik v tožbi tudi ne zatrjuje. Zato nima prav tožnik ko meni, da za izdajo v tej zadevi obravnavanega ukrepa prvostopenjski organ ni imel pravne podlage in sodišče njegove očitke v to smer, kot tudi napačne uporabe določbe 208. člena ZUP kot neutemeljene zavrača. Kolikor so tožbeni razlogi enaki pritožbenim, jih sodišče iz istih razlogov kot tožena stranka zavrača. 8. Po povedanem je dana dejanska podlaga iz zapisniku za izvedeni ukrep, saj je nedvomno ugotovljeno, da tožnik v davčno osnovo ni upošteval vseh stroškov, ki sem sodijo. Iz ugotovitev prvostopenjskega organa izhaja, da so bile na carinskih deklaracijah od carinske osnove vračunani stroški do kraja vnosa na carinsko območje Skupnosti v skupnem znesku 28.320,85 EUR, iz računov za opravljene prevoze prevoznika A. d.o.o., ki se tudi nahaja v upravnih spisih, pa je bilo za prevoze hlodovine po navedenih dopolnilnih carinskih deklaracijah obračunan prevoz na relaciji Cazin-Sevnica v skupnem znesku 40.419,82 EUR in špediterskih stroškov, kar nedvomno pomeni, da so deklarirane davčne osnove nižje od dejanskih. Po 38. členu ZDDV-1 je davčna osnova pri uvozu blaga carinska vrednost, določena v skladu z veljavnimi carinskimi predpisi, v davčno osnovo pa se vštevajo, če že niso všteti, med drugim tudi postranski stroški, kamor med drugim sodi tudi prevoz, ki nastanejo do prvega namembnega kraja na ozemlju države članice uvoza, tako kot v obravnavanem primeru. Navedeno pomeni, da je bil posledično DDV obračunan v nižjih zneskih od dejansko ugotovljenega, tako kot pravilno navaja prvostopenjski organ, ki pojasni višino in specifikacijo skupnih stroškov iz tega naslova, tako kot izhaja iz Tabele št. 1, ki je sestavni del odločbe. Sicer pa tožnik sami višini ugotovljene obveznosti niti ne ugovarja. Sklicevanje tožnika na sklepni razgovor iz katerega izhaja, da so računi verodostojne listine, pa na drugačno odločitev glede višine davčne osnove ne vpliva, saj sama višina zneskov po računih v zadevi ni sporna, sporno je dejstvo, da niso vsi stroški v celoti upoštevani v davčno osnovo pri uvozu blaga, kot to določa b) točka 38. člen ZDDV-1. Po 138. členu ZDDV pri uvozu blaga nadzoruje obračunavanje in plačevanje DDV carinski organ v skladu s carinskimi predpisi, kot da bi bili DDV uvozna dajatev (drugi odstavek navedenega člena). Če carinski organ izve oz. ugotovi, da je bil DDV ob uvozu obračunan v nižjem ali višjem znesku, kot je zakonsko dolgovani znesek DDV, odloča o naknadnem obračunu oz. povračilu preveč plačanega oz. obračunanega DDV v skladu s carinskimi predpisi (prvi odstavek 158. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV, v nadaljevanju Pravilnik).
9. V obravnavanem primeru je po povedanem izpodbijano odločbo izdal pristojni organ, to je Carinski urad Brežice kot pristojni carinski urad, na podlagi pooblastil, ki jih ima v CZS-1 v okviru opravljenega carinskega inšpekcijskega nadzora s strani carinskega inšpektorja. Prvostopenjski organ se sklicuje na pravilne določbe ZDDV-1 in jih tudi pravilno uporabi. Očitek glede kršitve načela nevtralnosti pa v obravnavanem primeru ni utemeljen. Tožniku z navedeno odločbo ni onemogočeno uveljavljanje dobitka vstopnega DDV, kolikor za to izpolnjuje pogoje, kar pa ni predmet obravnavane zadeve. Tudi ne gre za kršitve načela sorazmernosti. Ukrep je primeren glede na kršitev, saj je izdan v skladu z veljavno zakonodajo. Davčni organ je pri izvrševanju svojih pooblastil ravnal v skladu s predpisi, na katere se sklicuje in je v izreku ukrepa uporabil relevantne določbe ZDDV-1 ter ne gre za prekoračitev pri izvrševanju pooblastil. 10. Na drugačno odločitev ne vpliva sklicevanje tožnika na dobrovernost, saj na obračun DDV ne vpliva, irelevantno v zadevi pa je tudi sklicevanje na ustavitev postopka o prekršku zoper tožnika, saj gre za povsem ločen postopek, ki nima nobene zveze z obračunom DDV.
11. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, sodišče pa tudi ni našlo kršitev postopka, na katero je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.
12. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. 13. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj relevantne okoliščine v zadevi niso sporne.