Up-154/04 - 4

12. 7. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž. na seji senata dne 5. julija 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 1122/2003 z dne 3. 12. 2003 v zvezi s sklepom Upravnega sodišča št. U 1108/2003 z dne 17. 7. 2003 in v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje, prostor in energijo, Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Kranj, št. 356-02-04-41/02-BOH/ŽG z dne 10. 1. 2003 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Upravnega sodišča št. U 1336/2003 z dne 14. 8. 2003 in v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje, prostor in energijo, Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Kranj, št. 356-02-04-41/02-BOH/ŽG z dne 10. 1. 2003 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Urbanistični inšpektor je investitorju naložil, naj odstrani nezakonito grajen objekt, ki je v lasti pritožnice. Tožbo pritožnice in njeno zahtevo za izdajo začasne odredbe je Upravno sodišče zavrnilo z obrazložitvijo, da v inšpekcijskem postopku ni sodelovala kot stranka niti stranski intervenient, zato po 4. točki prvega odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl – v nadaljevanju ZUS) nima aktivne legitimacije za vložitev tožbe. Upravno sodišče je ocenilo še, da njena tožba zoper odločbo urbanističnega inšpektorja tudi ni dokončni upravni akt v smislu 3. člena ZUS, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, zato je treba njeno tožbo zavreči tudi na podlagi 3. točke prvega odstavka 34. člena ZUS. Vrhovno sodišče se je z odločitvijo Upravnega sodišča strinjalo, vendar je menilo, da je treba pritožnico šteti kot stranko v postopku, saj je bila vabljena na inšpekcijski ogled in ji je bila inšpekcijska odločba vročena. Po njegovem stališču je odločitev Upravnega sodišča pravilna iz razloga, ki ga je to navedlo podredno, to je, da je pritožnica v upravnem sporu izpodbijala odločbo organa prve stopnje, zoper katero je bila v upravnem postopku dopustna pritožba, ki je kljub možnosti ni izkoristila.

2.Pritožnica vlaga ustavno pritožbo zoper navedene odločitve upravnega organa in sodišč. V vlogi obširno pojasnjuje okoliščine nezakonite gradnje na območju Triglavskega narodnega parka. Navaja, da se na tem območju preživlja s kmetijsko dejavnostjo, zato je izvajalcu naročila, naj na mestu, kjer je njen razpadajoč objekt, postavi novega tako, da bo v njem lahko opravljala svojo dejavnost in da ta objekt ne bo imel nobenih škodljivih vpliv na okolje. Vendar naj bi urbanistični inšpektor ukrepal zoper njenega izvajalca, čeprav ni investitor niti dejanski lastnik objekta, ker je to sama. Zoper urbanističnega inšpektorja naj bi zato vložila tožbo in v njej zahtevala razveljavitev inšpekcijske odločbe, ki jo je redno sodišče odstopilo Upravnemu sodišču. To sodišče naj bi s površnim in nedorečenim sklepom njeno tožbo zavrglo. Zoper to odločitev naj bi vložila pritožbo in v njej zatrjevala prizadetost, ker iz opravičenih razlogov ni imela vpliva na inšpekcijski postopek. Kasnejšo tožbo naj bi vložila še kot stranska intervenientka v inšpekcijskem postopku, vendar jo je Upravno sodišče tudi zavrglo. Zoper to odločitev naj bi kot neuka stranka vložila pritožbo. Meni, da so ji kršene pravice iz drugega odstavka 14. člena in iz 21., 22., 23., 33., 34., 38., 49., 66., 67., 71., 72., in 74. člena Ustave.

B. – I.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ker 71. člen Ustave ne vsebuje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč ureja varstvo kmetijskih zemljišč, se nanj za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati.

4.Pritožnica v ustavni pritožbi sicer zatrjuje tudi številne kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Vendar iz vsebine njenih navedb izhaja zgolj nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju in nestrinjanje z odločitvijo sodišč, da je njena tožba v upravnem sporu nedopustna, ker ni izčrpala rednih pravnih sredstev zoper odločitev inšpekcijskega organa o rušenju njenega objekta. Pri tem lahko Ustavno sodišče pravilnost ugotovitve dejanskega stanja preizkuša le posredno; namreč le s presojo, ali je bilo v postopku ugotavljanja dejstev kršeno kakšno ustavno jamstvo procesne narave. Pritožnica na splošno zatrjuje le, da je sklep Upravnega sodišča površen in nedorečen ter da Vrhovno sodišče ni upoštevalo, da v inšpekcijskem postopku iz upravičenih razlogov ni izkoristila rednih pravnih sredstev. V zvezi z zatrjevano kršitvijo pravice iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave) se je zato v obravnavanem primeru zastavilo samo vprašanje, ali je pritožnica od sodišč dobila odgovore na vse navedbe, ki so bile relevantne za odločitev. Očitane kršitve 22. člena Ustave ni. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da je B. B. sam izpovedal, da je investitor sporne nezakonite gradnje, ker je s pritožnico, ki je njena lastnica, sklenil najemno pogodbo za dobo 99 let. Upravni inšpektor je zato po 73. členu Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84 in nasl. – ZUN) izrekel inšpekcijski ukrep zoper njega, saj se zoper lastnika izreče le tedaj, ko ni možno najti investitorja. Vrhovno sodišče se sicer ni strinjalo s stališčem Upravnega sodišča, da pritožnica nima pravice do tožbe, ker v postopku ni sodelovala kot stranka niti kot stranska intervenientka. Menilo je namreč, da jo je treba šteti kot stranko v postopku, saj je bila v njem vabljena na ogled, ki se ga sicer ni udeležila. Prav tako ji je bila vročena inšpekcijska odločba, zoper katero bi lahko vložila redna pravna sredstva. Zato je ocenilo, da dejstvo, da tega ni storila, čeprav je imela možnost, pomeni, da sedaj ne more zahtevati sodnega varstva po tretjem odstavku 1. člena ZUS, saj ji je bilo zagotovljeno drugo sodno varstvo. Po stališču tako Upravnega kot Vrhovnega sodišča pa izpodbijana inšpekcijska odločba ni dokončen upravni akt v smislu prvega odstavka 3. člena ZUS, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, in jo je treba po 3. točki prvega odstavka 34. člena ZUS zavreči. Iz njune odločitve torej izhaja stališče, da ima opustitev predpisane redne pravne poti za posledico, da sodišče tožbo zavrže. Po navedenem sta sodišči na vse relevantne navedbe pritožnice dovolj jasno in izčrpno odgovorili in svoji odločitvi obrazložili z razumnimi pravnimi argumenti. Zgolj dejstvo, da se pritožnica z njunimi stališči ne strinja, pa ne zadošča za sklep o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave.

5.Pritožnica uveljavlja tudi kršitve 21. (varstvo človekove osebnosti in dostojanstva), 23. (pravica do sodnega varstva), 33. (formalno sicer 33. v zvezi s 67. členom, vsebinsko pa 33. – pravica do zasebne lastnine), 34. (pravica do osebnega dostojanstva in varnosti), 38. (varstvo osebnih podatkov), 49. (svoboda dela), 66. (varstvo dela), 72. (zdravo življenjsko okolje) in 74. člena (podjetništvo) Ustave, vendar jih ne utemelji, zato jih Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti. Zgolj pritožničino nezadovoljstvo z odločitvijo sodišč namreč ne zadostuje za sklep o kršitvi navedenih pravic in temeljnih svoboščin.

6.Ker z izpodbijanimi odločbami očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

B. - II.

7.Na podlagi prvega odstavka 51. člena ZUstS se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Pritožnica navaja, da je zoper sklep Upravnega sodišča iz 2. točke izreka vložila pritožbo, vendar ne izkaže, da je pritožbeni postopek končan. Zato ustavna pritožba v tem delu ni dopustna in jo je treba kot predčasno zavreči.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega ostavka 55. člena in druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan