Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi prilastitve stvari (odpadnega materiala) bi bila nezakonita, le če bi bil tožnik v opravičljivi zmoti, torej le če bi misli, da stvari niso last tožene stranke, da so njegova ali nikogaršnja last.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 10. 2009 nezakonita (točka 1 izreka), odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ga od dneva 23. 10. 2009 pa do dejanske vrnitve nazaj na delo prijaviti v socialno zavarovanje ter mu za isto obdobje v delovno knjižico vpisati delovno dobo (točka 2 izreka), tožniku izplačati plačo od dne 23. 10. 2009 pa do dejanske vrnitve na delo, kakor da bi delal ter zanj obračunati in odvesti predpisane davke ter prispevke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače za vsak mesec, ko bi moral delati (točka 3 izreka) in mu povrniti stroške postopka v višini 540,96 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku 8 - dnevnega odpovednega roka po vročitvi sodbe dalje do plačila (točka 4 izreka).

Zoper sodbo se pravočasno iz vseh treh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da v ravnanju tožeče stranke niso podani elementi protipravnosti po določilu 28. točke 119. člena Kolektivne pogodbe tožene stranke, ki določa, da se za hujšo kršitev delovne obveznosti šteje protipravno prilaščanje lastnine družbe in osebne lastnine delavcev. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je tožnik vzel del računalniške opreme, dva modema, pa za to ni imel soglasja pooblaščenega delavca tožene stranke. Zaradi njegovega ravnanja je prenehala delovati tehtnica, ki je po brezžični internetni povezavi preko modemov, ki jih je vzel tožnik, povezana na centralni informacijski sistem, zaradi česar je toženi stranki nastala škoda v vrednosti 8.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, saj pri dokazni oceni ni upoštevalo izpovedi prič S.B., V.M., S.H. in B.V.. Po mnenju tožene stranke ni nobenega dvoma, da je bila tožniku povsem utemeljeno izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi po določilu 2. alinee 1. Odstavka 111. člena ZDR, ki določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če ta naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar je storil tožnik. Pri tem pa ne gre zanemariti dejstva, da je bil tožnik v času, ko je prišlo do obravnavane kršitve, na delovnem mestu varnostnika, ko bi moral biti vzgled ostalim delavcem, ne pa da je opremo v lasti tožene stranke odnašal kar sam. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podredno, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in odloči, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da pa je zaradi napačne uporabe materialnega prava o zadevi preuranjeno odločilo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožnika utemeljen, saj mu je tožena stranka nezakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Ugotovilo je, da tožnik ni kršil 28. točke 119. člena Kolektivne pogodbe družbe N.L. d.o.o. z Aneksi, katere uporaba je dogovorjena v 15. členu tožnikove pogodbe o zaposlitvi, in tako ni obstajal odpovedni razlog ne po 1. alinei in tudi ne po 2. alinei 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Kolektivna pogodba tožene stranke v 28. točki 119. člena namreč določa, da se za hujšo kršitev delovne obveznosti šteje protipravno prilaščanje lastnine družbe ali osebne lastnine delavcev, tožnik pa je vzel dva modema, za katera je mislil, da sta odpadni material. Po stališču sodišča prve stopnje je bil tožnik v opravičljivi zmoti in mu tako ni moč očitati, da je imel namen protipravnega prilaščanja lastnine tožene stranke, kar naj bi izhajalo iz izpovedb zaslišanih prič.

Utemeljeno opozarja pritožba, da je sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da je bil tožnik v opravičljivi zmoti, pri čemer tudi ni pojasnilo, v čem naj bi bila njegova opravičljiva zmota. Ker je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposliti zaradi kršitve delovnih obveznosti po 31. in 35. členu ter 1. in 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR in 28. točki 119. člena Kolektivne pogodbe družbe N.L. d.o.o. z Aneksi, ki jo je storil s tem, da je dne 24. 9. 2009 v času med 11. in 12. uro iz prostorov 1. nadstropja „M.Z.“ na naslovu ... protipravno odtujil usmerjevalnik z napajalnim kablom in si s tem protipravno prilastil lastnino družbe, bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti, ali je bil tožnik v opravičljivi zmoti glede lastnine stvari, ki si jih je prilastil. Le, če bi tožnik mislil, da te stvari niso last tožene stranke, da so njegova ali pa nikogaršnja last, bi bila zmota opravičljiva. Tega pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, saj iz izpovedi prič zaslišanih v dokaznem postopku to določno ne izhaja. Priča A.F. o samem dogodku pred razgovorom dne 30. 9. 2009 ni bil seznanjen in je na zaslišanju le izrazil svoje mnenje, da je bil tožnik zaveden, ker naj bi bil v modri hali odpadni material. Pričo F.G. je o dogodku seznanil tožnik naslednji dan, ko mu je povedal, da ga je A.L. zavedel, saj mu je rekel, da če ne bo tožnik imel tega materiala, ga bo A.L. vrgel v kontejner. V kolikor bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni bil v zmoti glede lastništva teh stvari, bi moralo ugotavljati, ali je dovoljeno odpadni material odnašati iz tožene stranke brez njenega soglasja. Če bi se odpadni material lahko odnašal brez soglasja tožene stranke, tožniku dejansko ne bi bilo moč očitati kršitve 28. točke 119. člena pravilnika in tudi ne, da ima njegova kršitev vse znake kaznivega dejanja tatvine. V kolikor pa je soglasje tožene stranke potrebno, pa je ne glede na to, da naj bi tožnik zmotno menil, da gre za odpadni material, vzel tujo premično stvar z namenom, da si jo protipravno prilasti. Pri tem je nepomembno, da je oba modema naslednji dan vrnil, bistvo je, da ju je dne 24. 9. 2009 vzel. Ker je sodišče prve stopnje zavzelo materialnopravno napačno stališče, da je tožnik oba modema vzel v opravičljivi zmoti, da gre za odpadni material, kar pa po stališču sodišče prve stopnje ni kršitev 28. točke 119. člena pravilnika in tudi ne kršitev po 1. in 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Glede na navedeno je pritožba tožene stranke utemeljena, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo skladno s 355. členom ZPP vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je ocenilo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more samo dopolniti postopka. Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju upošteva napotila pritožbenega sodišča in ponovno oceni že izvedene dokaze, saj je za pravilno odločitev v tej zadevi bistveno, ali si je tožnik prilastil stvari v lasti tožene stranke ali ne. Opredeli naj se tudi tožnikovega zagovora in če bo ugotovilo, da obstajajo zakonsko določeni in očitani razlogi za izredno odpoved, naj se opredli tudi do drugega razloga iz 110. člena ZDR in preveri ali ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank res ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.