Jedro

Za dovolitev obnove upravnega postopka zadošča, da je podan obnovitveni razlog, da je odločba, za katero se dovoli obnova, dokončna, da je obnovo predlagala upravičena oseba, da bi nova dejstva oziroma dokazi skupaj z že prej ugotovljenimi dejstvi pripeljali do drugačne odločitve in da je obnova postopka po uradni dolžnosti uvedena v 30 dneh, odkar je organ, pristojen za odločanje, o obnovi postopka izvedel za obnovitveni razlog, od izdaje prvotne odločbe pa ni poteklo več kot 5 oziroma 3 leta.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 404-36/03 z dne 25. 11. 2003, s katero je ta zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep Davčnega urada Kočevje, št. 40411-5/03-1-41-46/15 z dne 16. 5. 2003. S tem sklepom je bil tožnici uradoma obnovljen postopek odmere davkov od dohodkov iz dejavnosti za leta 1997, 1998 in 1999 in sicer na podlagi 1. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP. Pri inšpiciranju pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja davkov in prispevkov za navedena leta je bilo namreč v inšpekcijskem zapisniku, št. 48412-127/02-06-51-84-25 z dne 28. 4. 2003, ugotovljeno, da tožnica za leti 1997 in 1998 ni napovedala prihodkov iz davčne osnove, za leto 1999 pa je napovedala nižje prihodke kot so bili ugotovljeni v inšpekcijskem pregledu. Glede na ta nova dejstva, vsebovana v zapisniku, je bila obnova postopka uvedena po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje se v izpodbijani odločbi pridružuje odločitvi in razlogom tožene stranke in se sklicuje na Zakon o dohodnini - ZDoh in Zakon o davku od dobička pravnih oseb - ZDDPO, ki dajeta materialnopravno podlago za obdavčitev dohodkov iz dejavnosti. Glede na ugotovitve ob inšpekcijskem pregledu je tudi pravilno ugotovljeno, da obstoja verjetnost, da bi bila odločitev glede tožničine dohodnine za leta 1997 do 1999 drugačna, če bi se vedelo za podatke, ki jih je ugotovila inšpekcija. Obnova postopka je bila uvedena pravočasno, saj je bil inšpekcijski zapisnik izdan z datumom 28. 4. 2003, izpodbijani sklep pa 16. 5. 2003, torej v 30 dnevnem subjektivnem roku po 263. členu ZUP.

Tožnica vlaga revizijo (prej pritožbo) zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odpravi odločbo tožene stranke. Sklicuje se na tožbene razloge in meni, da sodišče prve stopnje nanje ni odgovorilo s strokovno argumentacijo. Iz listin v upravnih spisih je razvidno, da je tožnica kot fizična oseba prejemala plačo na podlagi delovne pogodbe z dne 31. 5. 1996 in dodatka k tej pogodbi, sklenjene z delodajalcem Lesco iz Münchna (v nadaljevanju tuja oseba), in ne kot samostojna podjetnica. Na to vprašanje pa nista odgovorila niti upravna organa in tudi ne sodišče prve stopnje. Tožena stranka se sklicuje na 10. člen ZDDPO, vendar je za uporabo tega zakona najprej treba dokazati, da je prihodke prejemala kot samostojna podjetnica. Ugotovljeno tudi ni bilo, da bi iz tega delovanja nastal dobiček kot davčna osnova za davek iz dejavnosti, torej okoliščine za dovolitev obnove postopka niso bile verjetno izkazane. Obnova postopka tudi ni bila uvedena pravočasno. Dejstvo je, da prvostopni organ ni izvedel za nov dokaz šele s sestavo zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 28. 4. 2003, temveč že septembra 2002, ko je prejel podatke o prejemkih tožnice od tuje osebe na podlagi že omenjene delovne pogodbe. To izhaja iz spisnih podatkov, saj je prvostopni organ povabil tožnico z vabilom dne 8. 11. 2002 na inšpiciranje za 13. 11. 2003, kjer ji je pokazal podatke glede njenih dohodkov, ki jih je prejela od tuje osebe. V roku enega meseca od tedaj, ko je davčni organ izvedel za nova dejstva, bi torej moral izdati sklep o dovolitvi obnove postopka. Sklep pa je bil izdan šele 19. 5. 2003, tožnica ga je prejela 21. 5. 2003. Bistveno je tudi, da je isti davčni organ vodil inšpekcijski postopek in postopek o uvedbi obnove postopka odmere davka iz dejavnosti.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1. Ta v prvem odstavku 107. člena določa, da Vrhovno sodišče o pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča odloča po ZUS-1, če ni v posebnem zakonu določeno drugače. V drugem odstavku 107. člena pa ZUS-1 določa kriterije za to, katere pritožbe, vložene pred 1. 1. 2007, se obravnavajo kot pritožbe, in katere kot revizije. Glede na te kriterije se v tej zadevi vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, izpodbijana prvostopna sodba pa je s 1. 1. 2007 postala pravnomočna.

V prvem odstavku 85. člena ZUS-1 je določeno, da se revizija lahko vloži zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od pritožbe pa se je ne more vložiti zaradi zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta (primerjaj 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). V 86. členu ZUS-1 je določeno, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava.

Glede na navedene določbe ZUS-1 Vrhovno sodišče zavrača revizijski razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja kot nedopusten (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Ne opredeljuje se niti do revizijskih navedb glede pravilnosti postopka izdaje izpodbijanega upravnega akta (ta razlog je glede na primerjavo določb 2. točke prvega odstavka 85. člena in 2. točke prvega odstavka 75. člena ZUS-1 v reviziji nedopusten).

V obravnavanem primeru je sporno ali so bili izpolnjeni pogoji za uvedbo obnove postopka odmere davka od dohodkov iz dejavnosti za leta 1997, 1998 in 1999, predvsem pa, ali je za to obstojal dopusten obnovitveni razlog, ali je bila obnova pravočasna in ali bi pridobljeni podatki verjetno pripeljali do drugačne odločitve kot je bilo to v prvotnem postopku.

Obnova postopka se nanaša na postopke odmere davka od dohodkov iz dejavnosti za tožnico za leta 1997, 1998 in 1999, pri čemer se kot novo dejstvo oziroma dokaz štejejo dejstva, ugotovljena v zapisniku o inšpekcijskem pregledu poslovanja pri tožnici, pri čemer je zapisnik izdan 28. 4. 2003, prvostopni sklep o uvedbi obnove postopka pa 16. 5. 2003, torej znotraj 30 dnevnega roka iz drugega odstavka 263. člena ZUP. Pri tem je prvostopni organ izhajal iz opredelitve, da dohodki, ki jih je tožnica v navedenih letih prejemala od tuje osebe, niso osebni dohodki, ker pogodba, ki jo je imela s tem podjetjem sklenjeno ni bila pogodba o zaposlitvi, saj od teh prejemkov v Nemčiji niso bili plačani nobeni davki. Organ je torej izhajal iz stališča, da je bila med tujo osebo in tožnico kot samostojno podjetnico sklenjena podjemna pogodba in da so prihodki iz te pogodbe za tožnico dohodek iz njene dejavnosti.

Glede na navedeno se Vrhovno sodišče, ki je na dejanske ugotovitve vezano, saj v reviziji dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati in tudi ne ugotavljati, pridružuje stališču upravnih organov in prvostopnega sodišča, da je obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP verjetno izkazan. Razumno in do stopnje verjetnosti pa je tudi pravilno presojeno, da bi nova dejstva, če bi bila znana v prvotnem postopku pripeljala do drugačne odločitve. Osnovo za davek od dohodkov iz dejavnosti namreč predstavlja dobiček iz dejavnosti, ta pa se z uporabo 10. člena ZDDPO ugotovi tako, da se od vseh prihodkov odštejejo davčno priznani odhodki. Če tožnica svojih določenih prihodkov v letu 1997, 1998 in 1999 ni prikazala, je verjetnost, da je bil njen dobiček v navedenih letih večji, kot je bil prikazan v njeni napovedi, podana, s tem pa je podana tudi verjetnost, da bi ta dejstva, če bi bili znana v prvotnem postopku, verjetno pripeljala do drugačne odločitve kot v prvotnem postopku. Zato je pravilna tudi odločitev, da se na podlagi tretjega odstavka 267. člena ZUP obnova postopka uvede po uradni dolžnosti.

Sporno je le še, ali je bila obnova postopka uvedena pravočasno, torej znotraj tridesetdnevnega subjektivnega roka. Tudi Vrhovno sodišče meni, da je bil ta pogoj izpolnjen. Obnovo postopka namreč uvede organ, ki je izdal odločbo, katere postopek se obnavlja (drugi odstavek 266. člena ZUP), to je v tem primeru Davčni urad v Kočevju. Glede na razvejanost organizacije davčne službe, urejene v Zakonu o davčni službi – ZDS, pa je treba pojasniti, da Davčna uprava RS ni enovit organ. Njegova organiziranost je pogojena krajevno in stvarno, deli se na krajevne urade ter po stvarni pristojnosti na odmerne – upravne organ in na inšpekcijske organe. Zato je pomembno, kdaj je za obnovitveni razlog izvedel odmerni organ, ne pa inšpekcijski organ, pa čeprav se nahajata na isti lokaciji. Tridesetdnevni subjektivni rok za uvedbo obnove postopka, določen v 263. členu ZUP namreč po ustaljeni upravnosodni in ustavnosodni praksi začne teči šele z dnem, ko je za obnovitveni razlog izvedel za obnovo postopka pristojen organ, ne pa inšpektor oziroma inšpekcijski organ. Glede na navedeno torej po presoji Vrhovnega sodišča tridesetdnevni rok za uvedbo obnove postopka iz 263. člena ZUP ni mogel začeti teči prej dokler ni bil izdan zapisnik o inšpekcijskem pregledu, to pa je bilo 28. 4. 2003, sklep o obnovi postopka pa je pristojni organ izdal 16. 5. 2003, torej znotraj tridesetdnevnega roka.

Tožničine navedbe, da je pristojni organ izvedel za razloge za obnovo postopka že prej, pa nimajo podlage v podatkih upravnih spisov. Iz njih je namreč razvidno, da je pregled pri tožnici 3. 2. 2000 opravil inšpektor, vendar tedaj še ni ugotovil nobenih nepravilnosti, in da v spisih ni dokazil, iz katerih bi izhajalo, da bi odmerni davčni organ izvedel za nova dejstva v zvezi s tožničinimi dohodki iz dejavnosti preden je prejel navedeni zapisnik z dne 28. 4. 2003. V obnovljenem postopku, v katerem bo tožnica sodelovala kot stranka, pa bo lahko dokazovala nasprotno od ugotovitev davčnega inšpektorja, teh ugovorov pa v postopku presoje zakonitosti sklepa o uvedbi obnove postopka ne more z uspehom uveljavljati.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.