23. 2. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. (Z. Z.), ki jo zastopa B. B., odvetnik v V., na seji senata dne 7. februarja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 671/2005 z dne 21. 12. 2005 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Krškem št. Ks 256/2005 z dne 9. 12. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrožno sodišče v Krškem je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da so po 522. členu Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP) izpolnjeni pogoji za izročitev pritožnice Zvezni republiki U. Pritožničin zagovornik je zoper prvostopenjski sklep vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo prava ter kršitve drugega odstavka 14. člena, 22. člena in 29. člena Ustave. Kršitev drugega odstavka 14. člena in 22. člena Ustave pritožnica utemeljuje z naslednjim. Navaja, da pogoji za njeno izročitev Zvezni republiki U. niso podani. Pri tem se pritožnica sklicuje na nepravilnosti, do katerih naj bi prišlo pri izdaji zapornega naloga št. 25 Gs 610 Js 23606/04 z dne 16. 6. 2005. Sodišče v T. naj ji ne bi poskušalo vročiti vabila na zaslišanje oziroma naj jo ne bi opozorilo na to, da v Zvezni republiki U. zoper njo teče kazenski postopek. Zato naj bi bilo neutemeljeno in nerazumno sklepanje sodišča, da se pritožnica, zgolj zaradi dejstva, da ima svoje stalno prebivališče v Z. Z., ne bo prostovoljno pojavila pred sodiščem v Zvezni republiki U. Obveznost vročanja naj ne bi obstajala le po določbah zakona, ki v Zvezni republiki U. ureja kazenski postopek, temveč tudi po Pogodbi med Socialistično federativno republiko Jugoslavijo in Zvezno republiko U. o pravni pomoči v kazenskih zadevah z dne 1. oktobra 1971 (Uradni list SFRJ, št. 33/72 – v nadaljevanju Pogodba med SFRJ in ZRN). Po mnenju pritožnice bi jo morala pri ugotavljanju pogojev za izročitev upoštevati tudi Republika Slovenija. Okrožno sodišče v Krškem naj bi sicer od sodišča v T. zahtevalo pojasnila glede vročanja, vendar naj odgovora, iz pritožnici neznanih razlogov, ne bi upoštevalo. Pritožnica meni, da je bila pred zakonom drugače obravnavana le zato, ker je hrvaška državljanka in ker v Zvezni republiki U. nima stalnega prebivališča. Ustavnemu sodišču predlaga, naj na podlagi 58. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) do končne odločitve zadrži izvrševanje izpodbijanih sklepov, saj naj bi v primeru izročitve zanjo nastale težko popravljive škodljive posledice oziroma jih po izročitvi ne bi bilo več mogoče odpraviti.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato pritožnica zgolj s sklicevanjem na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabo prava, ustavne pritožbe ne more utemeljiti.

4.ZKP uvršča postopek izročitve obdolžencev in obsojencev med posebne postopke. V postopku za njihovo izročitev sodišče ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji za izročitev tujca tuji državi zaradi kazenskega pregona ali izvršitve kazni, določene v domačem ali mednarodnem pravu.

5.Kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). Iz navedenega izhaja med drugim zahteva po nearbitrarni uporabi prava oziroma po tem, da sodišče v enakih primerih predpis enako uporabi. Pritožnikovi očitki o zatrjevani kršitvi niso utemeljeni. Iz izpodbijanih sklepov izhaja, da je sodišče ugotovilo vse pogoje, ki jih za izročitev določa 522. člen ZKP ter veljavna in v konkretnem primeru uporabljiva mednarodna pogodba. V zvezi z uporabo slednje je Višje sodišče pritožnici pojasnilo, da imata v tem ekstradicijskem postopku tako država prosilka (Zvezna republika Nemčija) kot tudi zaprošena država (Republika Slovenija) status držav pogodbenic Evropske konvencije o izročitvi (Uradni list RS, št. 79/94, MP 22/94 – v nadaljevanju EKI). Ugotovilo je, da glede na določbo 28. člena EKI zato v tem ekstradicijskem postopku ni mogoče uporabljati dvostranskih pogodb o izročitvi, torej v konkretnem primeru Pogodbe med nekdanjo SFRJ in ZRN (Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, št. 67/ 93, MP, št. 20/93). Višje sodišče je ugotovilo, tako kot pred njim prvostopenjsko sodišče, da je prošnja za izročitev tuje države po določbi 12. člena EKI popolna in da iz določbe 522. člena ZKP ne izhaja zahteva, da bi sodišče moralo presojati utemeljenost obstoja pripornega razloga. Kot še izhaja iz obrazložitve sklepa Višjega sodišča, je slednje med drugim zavzelo stališče, "da opustitev vabila ne omaja okoliščine pripornega razloga, ker je pristojno sodišče v Nemčiji, na podlagi dejstev primera, opravilo presojo nevarnosti pobega" po ustrezni določbi nemškega zakona, ki ureja kazenski postopek. Pri tem je Višje sodišče ob presoji navedb v zapornem nalogu tudi sámo ocenilo, da je bilo s tem, ko se je obdolženka predstavljala z drugim priimkom in da je grofica, sklepanje sodišč, "da ne obstojijo nikakršne indicije za to, da bi se prostovoljno postavila pred organe za zasledovanje kaznivih dejanj v U.", povsem utemeljeno. Ustavno sodišče ocenjuje, da takšnemu sklepanju Višjega sodišča ni mogoče odreči razumne presoje. Zatrjevane kršitve pritožnica v konkretnem primeru tudi ne more utemeljiti z navedbo, da je bila drugače obravnavana samo zato, ker je hrvaška državljanka, saj slednje nima opore v izpodbijanih aktih. Glede na navedeno za zatrjevano kršitev očitno ne gre.

6.Vsebinska obravnava pritožničinega očitka kršitve procesnih jamstev iz 29. člena Ustave ni mogoča. Pritožnica je sicer vložila pritožbo, vendar v njej zatrjevane kršitve ni navedla in zato v vsebinskem smislu pravnih sredstev, ki so ji bila na razpolago, ni izkoristila. Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev namreč ne pomeni samo formalnega izčrpanja (to je vložitve pravnega sredstva), ampak pomeni tudi materialno izčrpanje (to je vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic že v vloženih pravnih sredstvih). Zato te domnevne kršitve ni mogoče uveljavljati v ustavni pritožbi.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča, razen sodnici dr. Dragici Wedam Lukić, ki je bila izločena. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer