Jedro

V pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva. Ko pa se na nova dejstva sklicuje, mora navesti dokaze, s katerimi naj bi se ta dejstva dokazala.

Pri sojenju na prvi stopnji pa so lahko upoštevana le tista dejstva, ki so jih stranke navajale do končane glavne obravnave (prvi odstavek 304. člena ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora tožnici izročiti v posest celotno pritličje stanovanjske hiše D., ki stoji na parceli št. 276/2 k.o. B., razen veže pri glavnem vhodu in shrambe na severozahodnem delu hiše, ter da iz gospodarskega poslopja, ki je last tožnice in ki stoji na severozahodnem delu parcele št. 276/2 k.o B., odstrani štiri sode in plastično posodo za kurilno olje s prostornino okoli 2000 litrov in opusti uživanje in souporabo severnega dela parcele št. 276/2 k.o. B., severno in severozahodno od severozahodnih sten stare stanovanjske hiše D. in prizidka, stoječega na navedeni parceli. Pritožbo tožene stranke proti takšni sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (člen 385/1 točke 1 in 3 ZPP) s predlogom na razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obe sodbi nista zavzeli stališča do odločilnih dejstev. Spis P 79/76 prvega sodišča, ki je priložen, je bil sicer vpogledan, vendar pa podatki tega spisa niso bili prav upoštevani. Pri tem se toženka sklicuje na svojo pripravljalno vlogo z dne 16.11.1993, da sta z B. J. že po omenjeni pravdi sklenili dogovor, po katerem je ta uveljavila dedno pravico po možu - toženkinemu očetu, toženka pa je J. prispevala 2/3 denarnega zneska, ki ga je ta morala plačati svojemu sodediču. Po tem dogovoru je toženka dobila v last prostore, ki so predmet te pravde. Končno niso upoštevane ugotovitve sodnega izvedenca z dne 14.3.1992 in 15.11.1993, da je toženka zelo veliko vložila v sporne nepremičnine in glede na vlaganja pridobila na njih lastninsko pravico (člen 24 do 26 Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih).

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, tedanji Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Podatki priloženega spisa prvega sodišča, opr. št. P 99/76 so bili vpogledani in odločilna dejstva (domnevna izpovedba B. J. o lastništvu sporne nepremičnine) upoštevana in ocenjena s stališča, ki pritrjuje tožeči stranki. V tem obsegu revizijska graja v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP pravzaprav pomeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni revizijski razlog (tretji odstavek 385. člena ZPP). V kolikor pa revizija vztraja pri stališču, izraženem že v pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje, da sta B. J. in toženka že po končani pravdi v P 99/76 sklenili poseben dogovor, po katerem naj bi lastnina spornih nepremičnin prešla na toženko, pa revizijsko sodišče sprejema odklonilne razloge izpodbijane sodbe, ki podlago najdejo v določbi prvega odstavka 352. člena ZPP. V pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva. Ko pa se na nova dejstva sklicuje, mora navesti dokaze, s katerimi naj bi se ta dejstva dokazala. Ocena sodišča druge stopnje, da je tožena stranka glede opisanih trditev v pritožbi ponudila le "gole navedbe brez vsakršnega dokaza", drži. Določba prvega odstavka 352. člena ZPP je bila tako pravilno uporabljena. Sklicevanje tožene stranke na pripravljalno vlogo z dne 16.11.1993 pa je brezpredmetno. V tej vlogi je namreč tožena stranka predlagala dopolnitev postopka že po dne 12.10.1993 končani glavni obravnavi. Pri sojenju na prvi stopnji pa so lahko upoštevana le tista dejstva, ki so jih stranke navajale do končane glavne obravnave (prvi odstavek 304. člena ZPP).

Obe sodišči sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Zatrjevana "izredno velika" vlaganja v sporno nepremičnino ob pomanjkanju dejanskih ugotovitev o morebitnem dogovoru, ki naj bi zaradi vlaganj bil podlaga za pridobitev lastninske pravice, ne omogočajo pravne razlage, po kateri naj bi tožena stranka lastninsko pravico pridobila tudi zaradi vlaganj. Za uporabo določb 24. do 26. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 6/80), po katerih bi toženka morebiti pridobila lastninsko pravico zaradi gradnje na tuji nepremičnini, pa tožena stranka razen zatrjevanj o vlaganjih v dejanskem pogledu niti ni postavila ustreznih trditev. Izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati niti v reviziji zatrjevanih nepravilnosti, niti napak, na katere mora revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba revizijo kot neutemeljeno zavrniti.

Določbe ZPP (Zakona o pravdnem postopku - Ur. list SFRJ 4/77-27/90) in Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega Zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS 1/91-I).