Jedro

Za ugotovitev, ali tožnica skladno z določbo drugega odstavka 44. člena ZKEM potrebuje dovoljenje za opravljanje prometa, bi moral organ v izpodbijani odločbi najprej opredeliti, za promet s katerimi proizvodi oziroma kemikalijami v tej zadevi sploh gre. Sodišče pa ugotavlja, da niti iz izpodbijane odločbe niti iz drugostopenjske odločbe ni razvidno, v zvezi s katerimi kemikalijami mora tožnica pridobiti dovoljenje, določiti svetovalca za kemikalije ter sporočiti prvo dajanje v promet in pridobiti varnostne liste ter etikete.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Urada Republike Slovenije za kemikalije št. 06101-18/2018/9 s 3. 9. 2018 odpravi v 1., 2., 3. in 4. točki izreka ter v 6. točki izreka v delu, v katerem se nanaša na 1. do 4. točko izreka, ter se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožnici naložil, da mora pridobiti dovoljenje za promet z nevarnimi kemikalijami (1. točka izreka); določiti svetovalca za kemikalije (2. točka izreka); organu sporočiti prvo dajanje kemikalije v promet v Republiki Sloveniji (3. točka izreka); pridobiti slovenske varnostne liste in etikete za vse nevarne proizvode, s katerimi se vrši promet na ozemlju Republike Slovenije (4. točka izreka); na vidno mesto v prodajalni namestiti opozorilo kupcem (5. točka izreka) ter ji določil rok za izvršitev odrejenih ukrepov pod točkami 1, 2, 3, 4 in 5 izreka do 1. 11. 2018 (6. točka izreka).

2. V obrazložitvi navaja, da je bilo pri inšpekcijskem pregledu tožničinih poslovnih prostorov ugotovljeno, da izvaja promet z nevarnimi kemikalijami, za kar si ni pridobila dovoljenja skladno z drugim odstavkom 44. člena Zakona o kemikalijah (ZKEM). Ker tožnica v Republiko Slovenijo iz Italije vnaša nevarne proizvode, se smatra, da izpolnjuje pogoje iz 27. točke 2. člena ZKEM in je zavezanka po tem zakonu. Ugotovljeno je tudi, da ni določila svetovalca za kemikalije, kar je v nasprotju s 45.a členom ZKEM. Prav tako ne sporoča prvega dajanja kemikalije v promet na ozemlju Republike Slovenije, kar je v nasprotju s 3. členom Pravilnika o sporočanju podatkov za kemikalije (Pravilnik).1 Ker vrši promet z nevarnimi proizvodi, bi morali biti varnostni listi izdelani v slovenskem jeziku, kar zahteva 5. točka 31. člena Uredbe Reach (1907/2006).2 Etikete, ki so izdelane v slovenskem jeziku, pa ne vsebujejo predpisanih H in P stavkov, kar je v nasprotju z določbo 17. člena CLP Uredbe 1272/2008/ES.

3. Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil. **Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

4. Tožnica se z izpodbijano odločbo v 1., 2., 3., 4. in 6. točki ne strinja ter vlaga tožbo, v kateri predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in prvostopenjsko odločbo v izpodbijanem delu odpravi ter odloči, da ji je toženka dolžna povrniti stroške postopka.

5. V tožbi se sklicuje na 2. točko 4. člena Zakona o tehničnih zahtevah za proizvode in o ugotavljanju skladnosti (ZTZPUS-1) ter izpostavlja, da ni uvoznica, saj ne uvaža blaga iz območja izven Evropske unije (EU). Ugovarja, da organ ni upošteval, da sta Slovenija in EU enotna trga. Meni, da iz izpodbijane odločbe izhaja, da njeni proizvodi sodijo med kemikalije splošne rabe iz šestega odstavka 44. člena ZKEM, za katere ni treba pridobiti dovoljenja iz drugega odstavka te določbe. Zato se tudi obveznost iz 45.a člena v zvezi z določitvijo svetovalca za kemikalije nanjo ne nanaša. Poudarja, da je nelogično, da bi morala za prodajo na drobno tekočin za vžigalnike, osvežilce prostorov, lepil in barvnih sprejev za domačo uporabo pridobiti dovoljenje za skladiščenje in promet teh proizvodov ter zato angažirati svetovalca za kemikalije z visoko izobrazbo kemijske, farmacevtske ali agronomske smeri, ter z opravljenim tečajem in preizkusom iz predpisov, ki urejajo proizvodnjo in skladiščenje kemikalij in promet z njimi.

6. Glede odločitve v 3. točki izreka izpodbijane odločbe izpostavlja, da ni zavezanka niti po Pravilniku, sestavni del katerega je tudi Priloga I, v kateri so določene kemikalije, za katere ni treba sporočiti podatkov. Ker organ sploh ni ugotovil, ali sporni proizvodi sodijo med kemikalije iz Priloge I Pravilnika, odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. V zvezi z odločitvijo v 4. točki izreka navaja, da se je organ oprl na 5. točko 31. člena Uredbe (ES) št. 1907/2006 Evropskega parlamenta in sveta z 18. 12. 2006, pri čemer pa ni preveril niti obrazložil, zakaj bi proizvodi, ki jih obravnava pri tožnici, sploh morali biti opremljeni z varnostnimi listi. S tem v zvezi se tožnica sklicuje na 4. točko 31. člena te Uredbe (ES). Prepričana je namreč, da so ti proizvodi nedvomno opremljeni z zadostnimi informacijami, ki uporabnikom omogočajo sprejetje vseh potrebnih ukrepov glede varovanja zdravja ljudi, varnosti in okolja. Organ bi po njenem mnenju moral najprej obrazložiti, kateri proizvodi in zakaj po njegovi oceni niso ustrezno označeni. Tako odločbe tudi v tem delu ni mogoče preizkusiti. Prav tako predlaga odpravo izpodbijane odločbe v delu, v katerem je odrejen rok za njeno izvršitev.

7. Toženka v odgovoru na tožbo odgovarja na tožbene navedbe. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Stranki sta vložili tudi pripravljalne vloge v katerih odgovarjata na navedbe nasprotne stranke in vztrajata, tožnica pri tožbi, toženka pa pri izpodbijani odločbi.

9. Na naroku za glavno obravnavo 26. 10. 2021 je toženka še navedla, da predmeti, glede katerih je bila izdana izpodbijana inšpekcijska odločba, ne sodijo med predmete splošne rabe, kot jih določa šesti odstavek 44. člena ZKEM. Tožnica je na takšno navedbo odgovorila, da vztraja, da ti predmeti sodijo med predmete splošne rabe ter da toženka sploh ni obrazložila, iz katerega razloga naj ne bi sodili mednje, niti ni popisa posameznih predmetov, ki naj ne bi sodili med predmete splošne rabe.

**Odločanje po sodnici posameznici**

10. Sodišče je 26. 8. 2021 sprejelo sklep I U 1351/2019-18, da v zadevi odloča sodnica posameznica iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).3 Ugotovilo je namreč, da je v obravnavani zadevi sporna pravilnost uporabe materialnega prava, tožnica pa uveljavlja tudi neobrazloženost izpodbijane odločbe. Sporno je tudi dejansko stanje, ki pa po presoji sodišča ni zapleteno. Ker je tudi pravno stanje v tej zadevi enostavno, je senat na predlog sodnice poročevalke sklenil, da je izpolnjen pogoj po navedeni določbi ZUS-1 za odločanje po sodnici posameznici.

11. Pooblaščenki obeh strank na naroku za glavno obravnavo 26. 10. 2021 na izrecno vprašanje sodnice nista podali nobenih ugovorov v zvezi s sestavo sodišča. **Glede datuma odločitve sodišča**

12. Sodišče je narok za glavno obravnavo v celoti snemalo. Prepis zvočnega posnetka zapisnika je bil po podatkih sodnega spisa tožničini pooblaščenki vročen 2. 11. 2021, toženki pa 29. 10. 2021. To pomeni, da je, ob upoštevanju 5-dnevnega roka za ugovor zoper morebitno nepravilnost prepisa,4 sodbo izdalo z dnem dokončnosti zapisnika o opravljenem naroku za glavno obravnavo, to je 9. 11. 2021. **Dokazni sklep**

13. Na naroku za glavno obravnavo je sodišče vpogledalo v vse listine, ki jih je predložila tožnica v sodni spis, to so priloge A2 do A7. Vpogledalo je tudi v vse listine v upravnem spisu zadeve.

14. Drugih dokaznih predlogov ni bilo.

**K I. točki izreka**

15. Tožba je utemeljena.

16. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da tožnica: - v Republiko Slovenijo vnaša iz Italije nevarne proizvode; - ni določila svetovalca za kemikalije; - ne sporoča prvega dajanja kemikalij v promet na ozemlju Republike Slovenije; - vrši promet z nevarnimi proizvodi, za katere nima izdanih ustreznih varnostnih listov; - etikete, ki so izdelane v slovenskem jeziku, ne vsebujejo predpisanih H in P stavkov.

17. Med strankama je sporno ali: - se tožnica šteje za uvoznico proizvodov, ki so predmet izpodbijane odločbe; - predmetni proizvodi predstavljajo nevarne kemikalije po ZKEM, za katere bi tožnica skladno z drugim odstavkom 44. člena ZKEM morala imeti dovoljenje za opravljanje dejavnosti prometa in posledično določiti svetovalca za kemikalije (tožnica namreč zatrjuje, da ti proizvodi sodijo med kemikalije splošne rabe iz šestega odstavka 44. člena ZKEM); - bi morali biti predmetni proizvodi opremljeni z varnostnimi listi. Prvenstveno pa tožnica ugovarja, da bi moral organ obrazložiti, kateri proizvodi in zakaj niso ustrezno označeni ter da v izpodbijani odločbi ni ugotovljeno, ali predmetni proizvodi sodijo med kemikalije, za katere ni treba sporočiti podatkov skladno s Prilogo I Pravilnika.

18. Po določbi drugega odstavka 44. člena ZKEM morajo pravne in fizične osebe, ki v Republiki Sloveniji opravljajo promet z nevarnimi kemikalijami, izpolnjevati pogoje, ki jih predpisuje ta zakon in imeti dovoljenje za opravljanje dejavnosti prometa z nevarnimi kemikalijami. Po šestem odstavku te določbe takšnega dovoljenja ni treba pridobiti pravnim in fizičnim osebam, ki opravljajo promet na drobno z nevarnimi kemikalijami kot predmeti splošne rabe, ki so v skladu z Uredbo 1272/2008/ES razvrščene v skupine zelo lahko vnetljivih, dražljivih in okolju nevarnih kemikalij, razen če prometa s temi kemikalijami drug zakon ne ureja drugače. 19. Po 7. točki prvega odstavka 2. člena ZKEM so nevarne kemikalije snovi ali zmesi, ki ustrezajo kriterijem za fizikalne nevarnosti, nevarnosti za zdravje ali nevarnosti za okolje, opredeljene v Prilogi I Uredbe (ES) št. 1272/2008 Evropskega parlamenta in Sveta s 16. decembra 2008 o razvrščanju, označevanju in pakiranju snovi ter zmesi, o spremembi in razveljavitvi direktiv 67/548/EGS in 1999/45/ES ter spremembi Uredbe (ES) št. 1907/2006 (UL L št. 353 z 31. 12. 2008, str. 1).

20. Za ugotovitev, ali tožnica skladno s citirano določbo drugega odstavka 44. člena ZKEM potrebuje dovoljenje za opravljanje prometa, bi moral organ v izpodbijani odločbi najprej opredeliti, za promet s katerimi proizvodi oziroma kemikalijami v tej zadevi sploh gre. Sodišče pa ugotavlja, da niti iz izpodbijane odločbe niti iz drugostopenjske odločbe ni razvidno, v zvezi s katerimi kemikalijami mora tožnica pridobiti dovoljenje, določiti svetovalca za kemikalije ter sporočiti prvo dajanje v promet in pridobiti varnostne liste ter etikete.

21. Tako sodišče tožničinih prej navedenih ugovorov ne more presoditi. Vsi njeni ugovori so namreč po vsebini neposredno povezani z vprašanjem, na katere proizvode oziroma kemikalije se izpodbijana odločba pravzaprav nanaša. Ob tem sodišče ugotavlja, da iz upravnega spisa zadeve izhaja, da je bil inšpekcijski pregled pri tožnici opravljan 23. 8. 2018 v prisotnosti zaposlene pri tožnici. Iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu je tudi razvidno, da tožnica vrši promet z nevarnimi kemikalijami, ki so razvrščene kot nevarne kot GHS02, GHS05, GHS07, GHS08, GHS09. Dalje iz upravnega spisa izhaja, da je tožnica 25. 8. 2018 v zvezi z zapisnikom o inšpekcijskem pregledu smiselno ugovarjala, da za sporne proizvode ni treba pridobiti dovoljenja po drugem odstavku 44. člena ZKEM. Organ pa kljub takšnemu ugovoru nanj v izpodbijani odločbi ni odgovoril in tudi ni navedel, za katere proizvode oziroma kemikalije gre in zakaj ne sodijo med kemikalije splošne rabe po šestem odstavku 44. člena ZKEM.

22. Izpodbijana odločba je torej tako pomanjkljiva, da sodišče njene pravilnosti in zakonitosti sploh ne more preizkusiti. Te pomanjkljivosti pa ni odpravil niti pritožbeni organ v drugostopenjski odločbi, čeprav je tožnica tudi v pritožbi, kot izhaja iz upravnega spisa zadeve, ob sklicevanju na zapisnik o inšpekcijskem pregledu smiselno navajala, da za sporne proizvode ni treba pridobiti dovoljenja po drugem odstavku 44. člena ZKEM. Navedeno predstavlja bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

23. Te pomanjkljivosti toženka ne more odpraviti z navedbami v upravnem sporu, ki jih je podala v odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi. Sodišče namreč presoja zakonitost upravne odločbe v času njene izdaje. Prav tako se ne more uspešno sklicevati na navedbo kemikalij v zapisniku o inšpekcijskem pregledu. Pri čemer sodišče zgolj pripominja, da proizvodi, ki naj bi vsebovali sporne nevarne kemikalije, niti v zapisniku o inšpekcijskem pregledu niso navedeni. Konkretne dejanske ugotovitve inšpekcijskega postopka in njihova obrazložitev z navedbo relevantnih materialnih predpisov ter odgovorom na ugovore stranke morajo biti namreč razvidne iz odločbe, s katero organ odloči o pravici ali pravni koristi oziroma, kot v obravnavanem primeru, s katero odloči o obveznosti stranke.

24. Po povedanem je sodišče tožbi ugodilo in prvostopenjsko odločbo v izpodbijanem delu odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo v tem obsegu na podlagi tretjega odstavka te določbe vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Tožnica je sicer predlagala, naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije (s tem, ko je predlagala (le) odpravo izpodbijanega dela prvostopenjske odločbe), vendar za takšno odločanje sodišča niso izpolnjeni pogoji, določeni v 65. členu ZUS-1. 25. V ponovljenem postopku bo moral organ ugotovljeno kršitev odpraviti in natančno ugotoviti, če sploh mora tožnica pridobiti dovoljenje za promet oziroma v zvezi s katerimi proizvodi oziroma kemikalijami mora pridobiti dovoljenje za promet, določiti svetovalca za kemikalije, sporočiti njihovo prvo dajanje v promet v Republiki Sloveniji in pridobiti slovenske varnostne liste ter etikete. Hkrati bo moral v ponovljenem postopku pred izdajo odločbe tožnici omogočiti izjavo v zvezi z vsemi za odločitev relevantnimi ugotovitvami ter na njene morebitne ugovore argumentirano odgovoriti.

**K II. točki izreka**

26. Sodišče je tožbi ugodilo, zato je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik o povrnitvi stroškov).

27. Ker je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in je tožnico v postopku zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica, se ji po četrtem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov priznajo stroški v višini 385,00 EUR, kar povečano za 22 % DDV (tožničina pooblaščenka je zavezanka za ta davek) znaša 469,70 EUR.

28. Stroške je toženka tožnici dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

29. Plačana sodna taksa za postopek bo tožnici vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

1 Uradni list RS, št. 35/11, 49/13, 18/15, 69/15 in 97/15). 2 Uredba (ES) št. 1907/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z 18. 12. 2006. 3 Po tretji alineji drugega odstavka 13. člena ZUS-1 Upravno sodišče Republike Slovenije odloča po sodniku posamezniku, če gre v zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje. 4 Tretji odstavek 125. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.