Jedro

Tožnik je v športni opremi po opravljenih vajah tekel po makadamski in nato po gozdni poti. Vrhovno sodišče je že večkrat razsodilo, da pravilno izvajanje običajnih športnih aktivnosti ni nevarna dejavnost. Zato tožena stranka, ki je svojim poklicnim vojakom pred šolanjem v ZDA želela okrepiti vzdržljivost in je predpisala kondicijski trening, ne odgovarja na podlagi domnevne vzročnosti (173. in 174. člen ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval plačilo 4,700.000 SIT z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od izdaje sodbe do plačila. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da ni vseh elementov, ki morajo biti izpolnjeni za nastanek odškodninske obveznosti, saj tožena stranka ni odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku. Po tožnikovi pritožbi je o zadevi odločalo tudi sodišče druge stopnje, ki je zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo prvega sodišča. Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna prva sodba, je tožnik pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ne more se strinjati, da se ni poškodoval v okoliščinah, ki pomenijo povečano nevarnost. Kot aktivni vojak slovenske vojske je moral izvajati fizkulturne vaje, ki so mu jih določili nadrejeni in po terenu, ki so mu ga določili drugi. Teči je moral po gozdni kolovozni poti, po grbinah in s kamenjem posuti poti, ki je bila povrhu strma, valovita in prepredena s koreninami dreves. Taka pot je nevarna, saj ne gre za tek na stadionu. Tožnik dodaja, da sam ni storil nič takega, kar bi prispevalo k nastanku škode. Zaradi konfiguracije in mokrega terena je prišlo do zdrsa. Glede na to meni, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ker nista upoštevali, da je tožnik kot poklicni vojak moral opravljati vaje po makadamskih in gozdnih poteh, ki so bile mokre in so vodile navkreber in navzdol. Tožena stranka se ne more oprostiti odgovornosti po 177. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78-57/89), ker tožnik ni sam zakrivil škodnega dogodka, prav tako pa ni višje sile ali krivde tretje osebe. Do poškodbe je prišlo zaradi neprimernega terena, po katerem je moral teči, prav tako pa se zastavlja vprašanje, ali je pravično, da tisti, ki mora izvrševati odredbe nadrejenih, sam trpi vso škodo.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90 in RS št. 55/92) je bila revizija vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev revizije. Po njenem tožnik opozarja na nedorečene razloge sodbe pritožbenega sodišča, ki dopušča možnost, da je bil teren zaradi jutranje rose nekoliko bolj spolzek. Toda iz sodbe izhaja le povzetek tožnikove izjave, da ne ve, zakaj je padel, saj teren ni bil razmočen. Gre torej za tožnikovo mnenje in ne za ugotovitev sodišča, pa še tu je samo verjetnost, da je bil teren zaradi jutranje rose nekoliko zdrsljiv. Takega terena ni mogoče primerjati z mokrimi in drsljivimi ploščicami, ki so gladke, gozdna pot pa ni. Zmotne so tudi tožnikove pripombe, da ni pravično, da bi trpel škodo poklicni vojak, ki mora izvrševati povelja. Tožnik je kot poklicni vojak prostovoljno prevzel obveznosti, ki so povezane s tem poklicem, s tem pa je prevzel tudi vsa pravila poklica, ki so bila sprejeta z namenom, da se njegovi pripadniki izognejo nepazljivostim. Škoda je nastala izključno zaradi tožnikove nepazljivosti.

Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V zvezi z uporabo postopkovnih določil je treba pojasniti, da je 14.07.1999 začel veljati nov procesni zakon, toda sodišče je v konkretnem primeru še najprej uporabljalo določila ZPP 1977. Razlog je v prvem odstavku 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99), po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili določila ZOR, ki v oddelku o povzročitvi škode zahteva, da morajo biti za nastanek neposlovne odškodninske terjatve sočasno izpolnjeni naslednji elementi: protipravno škodno dejanje, škoda, vzročna zveza med prvim in drugim ter odgovornost tožene stranke. V 154. člen ZOR ureja dve podlagi za odškodninsko odgovornost: odgovornost po načelu krivde (subjektivna odgovornost) in odgovornost po načelu vzročnosti (objektivno odgovornost). V našem pravnem sistemu je odgovornost po načelu krivde pravilo, odgovornost po načelu vzročnosti pa izjema. Odgovornost po načelu vzročnosti je podana, kadar gre za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti, in v drugih v zakonu izrecno določenih primerih. O nevarni dejavnosti govorimo, kadar gre za dejavnost, ki je po svoji naravi bolj nevarna za življenje in zdravje ljudi ali dobrine. Objektivna odgovornost ni bila uzakonjena zaradi običajnih nevarnosti, ki smo jim izpostavljeni v vsakdanjem življenju in pri delu, temveč zaradi dejavnosti, ki so tako nevarne, da jih kljub zadostni skrbnosti ni mogoče vselej nadzorovati.

V konkretnem primeru je tožnik v športni opremi po opravljenih vajah tekel po makadamski in nato po gozdni poti. Vrhovno sodišče je že večkrat razsodilo, da pravilno izvajanje običajnih športnih aktivnosti ni nevarna dejavnost. Celo tekmovanje v skoku v višino s palico (če se pravilno izvaja) ni nevarna dejavnost, saj gre za športno disciplino, pri kateri pride lahko do škode le izjemoma in ne predstavlja povečanega, izjemnega rizika glede na večino vsakdanjih opravil (primerjaj pravno mnenje, objavljeno v Poročilu o sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. I/91, str.13). Z atletiko se množično ukvarjajo ljudje različnih starosti in taka dejavnost je celo priporočljiva. Zato tožena stranka, ki je svojim poklicnim vojakom pred šolanjem v ZDA želela okrepiti vzdržljivost in je predpisala kondicijski trening, ne odgovarja na podlagi domnevne vzročnosti (173. in 174. člen ZOR). Tudi revizijske trditve, češ da je šlo za vojaško urjenje po nevarnem terenu in ne na stadionu, na odločitev ne morejo vplivati, saj je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že odločilo, da tudi v primeru plazenja po travnatem terenu v polni vojaški opremi ne gre za nevarno dejavnost (primerjaj Zbirko odločb 1998 VS RS, civilni oddelek, Gospodarski Vestnik, Ljubljana, 1999, št. 14, str. 84).

Ker v tožnikovem primeru ni šlo za tako nevarnost, pri kateri bi bilo tveganje za poškodbo večje od običajne, ni podlage za objektivno odgovornost tožene stranke. Njene krivdne odgovornosti tožnik ni zatrjeval in je ni dokazal, zato sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ugotovili, da tožena stranka ni odgovorna za tožnikovo nepremoženjsko škodo in sta pravilno zavrnili tožbeni zahtevek. Tako se izkaže, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno in da niso podani revizijski razlogi. Ker sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je po 393. členu ZPP 1977 zavrnilo neutemeljeno revizijo. V zvezi s stroški tožene stranke za odgovor na revizijo pa je odločilo, naj jih krije sama, saj v odgovoru ni nič novega in nič takega, kar bi pojasnilo stanje in vplivalo na odločanje revizijskega sodišča (155. člen ZPP 1977).