Jedro

Pritožnik prvostopnemu sodišču ne more uspešno očitati nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zaradi neizvedbe dokaza, ki ga sam sploh ni predlagal.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v točki A. izreka ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke (v nadaljevanju tožnikov), da je dolžna tožena stranka (v nadaljevanju toženec) v 15 dneh opustiti vsakršno poseganje v solastninsko pravico tožnikov na parc. št. 108/0 k.o. P., zlasti je dolžna opustiti peš hojo in vožnje z vsemi vozili po skrajnem severozahodnem robu te parcele, ter da se tožencu tudi v bodoče prepoveduje tožnika na enak ali podoben način vznemirjati pri njunem izvrševanju solastniske pravice na parc. št. 108/0 k.o. P.. Tožencu je prvostopno sodišče še naložilo, da je dolžan tožnikoma v 15 dneh povrniti pravdne stroške v znesku 749,38 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V točki B. izreka pa je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim je toženec zahteval ugotovitev, da za potrebe gospodujočega zemljišča, nepremičnine parc. št. 106/1 k.o. P., last toženca, obstaja v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine služnostna pravica peš hoje, vožnje z vprežno živino in traktorji ter z vsemi vrstami kmetijskih strojev s priključki, po obstoječi vozni poti, ki poteka po severozahodu parcele št. 108/0 k.o. P., last tožencev, v dolžini 16,70 metra in širine 5,10 metra, kakor tudi, da se tožnikoma prepoveduje vsakršno poseganje v navedeno služnostno pravico, ter terjal povrnitev pravdnih stroškov.

2. Zoper tako prvostopno odločitev se po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženec s primarnim pritožbenim predlogom na spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi in zavrnitve tožbenega zahtevka po tožbi. Graja nepravilnost prvostopnega zaključka, da naj bi zatrjevano služnostno pot tožencu in njegovim pravnim prednikom preprečevale naravne ovire - brajde, jarek in nagib terena (v smeri prihoda toženca na svojo parcelo), izpodbijani prvostopni zaključek naj bi bil tudi v nasprotju z izvedenimi dokazi (absolutna bistvena kršitev procesnih določb). V nadaljevanju pritožbe podrobneje izpodbija prvostopne ugotovitve glede posameznih naravnih ovir. Tako naj bi bila nepravilna ugotovitev, da so bile brajde nasajene vzdolž celotne parc. št. 108/0 k.o. P. - vzdolž javne ceste parc. št. 362/8 k.o. P., saj iz v dokaznem postopku priloženih slik ni mogoče ugotoviti, do kod so brajde dejansko segale oz. kje so se zaključile. Iz izpovedb večih v pritožbi izpostavljenih prič pa izhaja, da so se brajde zaključile že nekaj metrov pred koncem severozahodnega (SZ) dela parc. št. 108/0 k.o. P., torej trta ni bila posajena na delu, kjer se zatrjuje služnostna pot vsaj v širini 5,10 metrov, zato se po mnenju pritožnika kot napačen pokaže prvostopni zaključek, da se služnost ni mogla izvrševati zaradi zasajene trte. Glede ugotovljenega nagiba terena v smeri prihoda toženca na svojo parcelo št. 106/1 k.o. P. pritožnik opozarja na „izredno neskladnost izpovedb prič tožnikov“ (BP, MČ, ML, MŠ in MŠ) glede tega, kje naj bi se na spornem SZ predelu parc. št. 108/0 k.o. P. nahajala globoka depresija in kako globoka naj bi bila. Navaja, da na SZ delu parcele 108/0 k.o. P. ni bilo takšnega nagiba terena, zaradi katerega ne bi bilo mogoče voziti s traktorjem, kar so skladno izpovedale v pritožbi izpostavljene (po tožencu predlagane) priče. Sicer pa bi moralo prvostopno sodišče s tem v zvezi za popolno razjasnitev zadeve po prepričanju pritožnika angažirati tudi izvedenca geološke stroke. Iz že zgoraj navedenih razlogov pritožnik graja tudi prvostopni zaključek glede obstoja obcestnega jarka kot naravne ovire za izvrševanje služnosti. Priznava, da so v pritožbi izpostavljene priče skladno izpovedale, da je jarek obstajal in da je njegova globina z javne ceste preprečevala izvoz na parcelo tožnikov, ne pa tudi, kolika naj bi bila globina obcestnega jarka. Neskladje po prepričanju pritožbe obstaja v izpovedbah navedenih prič tudi o tem, kdaj naj bi se jarek vzdolž ceste zasipal. Napačen naj bi bil prvostopni zaključek, da je bil globok obcestni jarek vzdolž javne ceste zasut takrat, ko sta tožnika v letu 2006 ob urejanju izkopa za garažo na zemljišče navozila zemljo. Sicer pa toženec poudarja, da globok obcestni jarek na zatrjevani služnostni poti nikoli ni obstajal. Pritožnik graja prvostopno dokazno oceno neverodostojnosti z njegove strani predlaganih prič zaradi interesne povezanosti z njim in izpostavlja tudi domnevne „povezave“ prič, ki sta jih predlagala tožnika. Glede tožbenega zahtevka po tožbi toženec navaja, da je prvostopno sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da toženec protipravno posega v lastninsko pravico tožnikov in da služnostne pravice ni pridobil na podlagi priposestvovanja. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo se tožnika zavzemata za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane prvostopne sodbe. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi izpostavljenih bistvenih kršitev procesnih določb. V okviru zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov je bilo za odločitev pravno relevantno dejansko stanje pravilno in dovolj popolno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. V obravnavani zadevi sta tožnika z vloženo negatorno tožbo po 99. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) od toženca terjala opustitev poseganja v njuno solastninsko pravico na parc. št. 108/0 k.o. P., zlasti opustitev peš hoje in vožnje po skrajnem SZ robu te parcele. Ker je toženec zatrjeval, da ima za navedeno vznemirjanje tožnikov pravni naslov v priposestvovani služnostni pravici, ugotovitev obstoja katere je zahteval z nasprotno tožbo, se je prvostopno sodišče pravilno najprej ukvarjalo z vprašanjem utemeljenosti zahtevka po nasprotni tožbi.

7. Sodišče druge stopnje nima pomislekov v pravilnost prvostopnih dejanskih zaključkov, kot ji je sodišče sprejelo na podlagi dovolj izčrpnega dokaznega postopka in po opravljeni temeljiti dokazni oceni. Da so v obdobju, v katerem toženec zatrjuje izvrševanje služnosti po SZ delu parcele tožnikov št. 108/0 k.o. P. za potrebe njegovega gospodujočega zemljišča parc. št. 106/1 k.o. P. (več kot 20 let) tožencu hojo in vožnjo v tem predelu preprečevale naravne ovire, je prvostopno sodišče pravilno zaključilo po ugotovitvi treh vrst naravnih ovir (jarek, brajde in nagib oz. konfiguracija terena), ki so toženčevo vožnjo po tem predelu vsaj ovirale oz. celo onemogočale. Tako se kot za odločitev nepomembna pokaže pritožbena graja zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede vprašanja, ali so bile brajde nasajene vzdolž celotne parc. št. 108/0 k.o. P. (česar prvostopno sodišče niti ni izrecno zaključilo) ali pa so se končale že nekaj metrov prej, kot v svoji pritožbi obširno obrazlaga toženec. Tudi v slednjem primeru je namreč povsem sprejemljiv prvostopni zaključek, da so brajde vožnjo po tem delu parcele (vsaj) omejevale oz. ovirale.

8. Sicer pa je iz dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje razbrati obstoj še nadaljnjih ovir za zatrjevano izvrševanje služnosti po SZ delu nepremičnine tožnikov parc. št. 108/0 k.o. P., ki so le-to dejansko preprečevale: nagib terena in obcestni jarek. Pritožnik priznava, da so ugotovljeni nagib terena potrdile po tožnikih predlagane v pritožbi izpostavljene priče, izpovedbam katerih pritožnik v pritožbi neutemeljeno očita „izrazito neskladnost“. Že iz njihovih v pritožbi povzetih izjav je namreč mogoče razbrati, da so vse potrdile obstoj nagiba terena oz. jame - depresije, ki je vožnjo na tem predelu (po zatrjevani služnostni poti) ovirala. V pritožbi zatrjevanih neskladij glede lokacije depresije na spornem severozahodnem predelu parc. št. 108/0 k.o. P. sodišče druge stopnje ni ugotovilo, sicer pa je sama mikrolokacija le-te za odločitev povsem nepomembna, glede na to, da med v pritožbi izpostavljenimi pričami ni bilo neskladij o tem, da se je depresija nahajala na spornem SZ predelu parc. št. 108/0 k.o. P. (kjer toženec zatrjuje priposestvovanje služnosti), kar v svoji pritožbi posredno priznava tudi pritožnik. Globina depresije oz. višina nagiba terena pa za odločitev v obravnavani zadevi niti ni pomembna, glede na to, da so jo vse v pritožbi izpostavljene priče opisno ocenile kot oviro, ki je vožnjo preprečevala, kar je mogoče razbrati že iz njihovih v toženčevi pritožbi povzetih izpovedb. Glede pritožbenega zavzemanja, da bi moralo prvostopno sodišče s tem v zvezi za popolno razjasnitev zadeve angažirati tudi izvedenca geološke stroke, sodišče druge stopnje dodaja, da toženec tega v postopku na prvi stopnji ni predlagal, dokaznemu predlogu tožnikov v tej smeri pa je izrecno nasprotoval (list. št. 38 in 39 spisa). Pritožnik zato prvostopnemu sodišču ne more uspešno očitati nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zaradi neizvedbe dokaza, ki ga sam sploh ni predlagal. 9. Podobno kot že obrazloženo velja tudi glede ugotovljene nadaljnje naravne ovire za izvrševanje služnosti - obstoja obcestnega jarka. Pritožnik priznava, da so v pritožbi izpostavljene priče skladno izpovedale, da je jarek obstajal in da je njegova globina z javne ceste preprečevala izvoz na parcelo tožnikov, ne pa tudi, kolika naj bi bila globina obcestnega jarka. Tudi slednja okoliščina - dejanska globina jarka, izražena v merskih enotah, se po presoji sodišča druge stopnje izkaže kot nepomembna, saj za odločitev v obravnavani zadevi povsem zadošča njena opisna opredelitev v izpovedbah navedenih prič, da je bila namreč globina jarka taka, da je preprečevala izvoz oz. dostop z javne ceste. Neodločilna je tudi okoliščina, kdaj se je navedeni obcestni jarek zasul, ali je bilo to šele takrat, ko sta tožnika (v letu 2006 ob urejanju izkopa za garažo) na zemljišče navozila zemljo in s tem nagib terena sanirala ter sporni del parc. št. 108/0 k.o. P. dvignila v nivo celotne parcele št. 108/0 k.o. P., kot je smiselno zaključilo sodišče prve stopnje (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 17), ali pa naj bi se to zgodilo že prej. Slednja okoliščina bi se pokazala kot pravno relevantna le v primeru, če naj bi do zasutja jarka prišlo že pred toliko leti, da pravilno ugotovljeni obstoj jarka zatrjevanega 20-letnega izvrševanja sporne služnosti in s tem njenega priposestvovanja(1) ne bi mogel ovirati. Dokazno breme za to je bilo na tožencu, ki pa ga glede na to, da je sam obstoj jarka sploh zanikal, ni uspel izpolniti.

10. Neutemeljena je tudi pritožbena graja bistvene kršitve procesnih določb iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, v smislu nasprotij izpodbijanega prvostopnega zaključka o obstoju naravnih ovir za izvrševanje zatrjevane služnosti z izvedenimi dokazi. Glede na vsebino pritožbene graje v tem okviru pritožnik napada zgolj prvostopno dokazno oceno, s čimer pravzaprav (neuspešno - kot je bilo obrazloženo že zgoraj) uveljavlja le pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

11. Prvostopno sodišče je v obravnavani zadevi dejansko stanje ugotovilo na podlagi metodološkega napotka iz 8. člena ZPP - vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Ker je taka dokazna ocena, ki jo povzema tudi sodišče druge stopnje, po že zgoraj obrazloženem potrdila obstoj naravnih ovir za izvrševanje služnosti, priposestvovanje katere je uveljavljal toženec, je prvostopno sodišče v nadaljevanju tudi prepričljivo pojasnilo, zakaj sprejetemu dejanskemu zaključku nasprotujočim dokazom ni sledilo. V tem okviru je sodišče prve stopnje ocenilo tudi (ne)verodostojnost tistih prič, izpovedbam katerih ni sledilo. Preveč poenostavljena in neutemeljena je pritožbena graja, da prvostopno sodišče izpovedbam po tožencu predlaganih prič ni sledilo (zgolj) zaradi njihove interesne povezanosti s tožencem, saj implicitno vsebuje očitek vnaprejšnje dokazne ocene teh prič. Slednji je neutemeljen, saj je iz prvostopne sodbe mogoče dovolj jasno razbrati, da prvostopno sodišče tudi izpovedb prič, ki jim sicer kasneje ni sledilo, ni spregledalo, in jih je dokazno ocenilo v skladu z 8. členom ZPP. Za odločitev nerelevantne, v pretežni meri pa tudi prepozne (prvi odstavek 337. člena ZPP), so pritožbene navedbe o domnevnih „povezavah“ prič, ki sta jih predlagala tožnika, s tožnikoma.

12. Ker je po vsem obrazloženem sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženec ni uspel dokazati priposestvovanja zatrjevane stvarne služnosti po SZ delu parc. št. 108/0 k.o. P., s čimer ni uspel izkazati pravnega naslova za takšen poseg v lastninsko pravico tožnikov, je prvostopno sodišče utemeljeno ugodilo zahtevku tožnikov po tožbi na prenehanje vznemirjanja po 99. členu SPZ.

13. Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane prvostopne sodbe (353. člen ZPP).

14. Ker toženec s pritožbo ni uspel, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona sam svoje stroške pritožbenega postopka. Stroške odgovora na pritožbo pa v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena istega zakona krijeta tožnika (nepotrebni stroški).

Op. št. 1 : Drugi odstavek 217. člena SPZ določa „Stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval.“ Smiselno enako določa prvi odstavek 54. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR.