Jedro

Pri določanju pomena konkretnih in posamičnih pogodbenih pravil v pravdnem postopku v zvezi z odločanjem o utemeljenosti tožbenega zahtevka sodišče o utemeljenosti zahtevka odloča samo znotraj trditvene podlage, ki jo z navedbami v postopku začrtajo stranke postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. in 3. točki izreka potrdi.

Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 2.091,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom zaradi delnega umika tožbe v 1. točki izreka za znesek 41,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2006 dalje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VI Ig 2007/00387-2 z dne 12. 01. 2007, in v tem delu ustavilo postopek (1. točka izreka sklepa). V preostalem delu 1. točke izreka in v 3. točki izreka pa je navedeni sklep o izvršbi obdržalo v veljavi (2. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v petnajstih dneh plačati tožeči stranki njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 7.956,15 EUR (3. točka izreka sodbe).

Zoper 2. in 3. točko sodbe se je pravočasno, iz vseh pritožbenih razlogov, pritožila tožena stranka (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. in 3. točki spremeni, oziroma da sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Tožeča stranka je na vročeno pritožbo odgovorila in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa je v skladu z določilom 2. odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožnik v pritožbi navaja, da sta bila popust in njegova višina bistveni sestavini pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama. Pogodbena volja pogodbenih strank je bila, da je popust nesporno dogovorjen že s pogodbo, o njegovi višini pa se v vsakem posameznem zavarovalnem letu pogodbeni stranki še dogovorita. Nadalje pritožnik še navaja, da pomeni enostranska prekinitev popusta s strani tožeče stranke kršitev pogodbenega določila. Zgoraj navedenega tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala. Pri določanju pomena konkretnih in posamičnih pogodbenih pravil v pravdnem postopku v zvezi z odločanjem o utemeljenosti tožbenega zahtevka, sodišče o utemeljenosti zahtevka odloča samo znotraj trditvene podlage, ki jo z navedbami v postopku začrtajo stranke postopka (primerjaj 7. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je pogodbeno določilo „zavarovancem se v 1. zavarovalnem letu po sklenitvi skupinskih polic odobri popust v višini 31%; višino popusta bosta pogodbeni stranki dogovorili pred iztekom vsakega posameznega zavarovalnega leta“ (1. alineja 1. točke Aneksa št. 1 k pogodbi št. 192-02/92 v zvezi s 3. členom Pogodbe št. 192-02/92, v nadaljevanju Pogodba) pravilno štelo za nesporno, ga pravilno uporabilo tako, kot se glasi (1. odstavek 82. člena OZ) in ga tudi pravilno razložilo. Popust v višini 31% je bil med pravdnima strankama dogovorjen le za prvo zavarovalno leto. Za naslednja zavarovalna leta pa sta bili lahko, ob predpostavki soglasja volj obeh pogodbenih strank, odobritev popusta in njegova višina kvečjemu predmet posebnega dogovora med strankama. Iz nadaljnje obrazložitve sodbe bo razvidno, da je tožeča stranka toženi stranki v letu 2005 dvakrat sporočila, da ji popusta za zavarovalno leto 2005/2006 ne bo mogla odobriti. Slednje pa ne pomeni, kot to napačno zatrjuje tožena stranka, da je tožeča stranka s tem tudi kršila pogodbena določila. Glede na to, da v posledici jasno izražene volje tožeče stranke do soglasja volj pogodbenih strank glede dogovora o odobritvi popusta za zavarovalno leto 2005/2006 ni prišlo, je bila tožeča stranka upravičena zaračunavati premijo v polni višini.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbene trditve, da se je vrednost pogodbe z odpovedjo popusta zvišala za 31% in je tako postala neekonomična, negospodarna in nenazadnje oderuška ter pritožbene trditve glede odstopa tožene stranke od pogodbe, pomenijo nedovoljene pritožbene novote, saj tožena stranka ne zatrjuje, da dejstev, ki jih navaja v pritožbi, brez svoje krivde ni mogla uveljavljati pred sodiščem prve stopnje. Zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo (1. odstavek 337. člena ZPP).

Glede pritožbenih navedb o neenakem obravnavanju zavarovancev pritožbeno sodišče soglaša s prvostopnim sodiščem, da omenjene navedbe presegajo domet predmetne pravde, zato se prvostopno sodišče v presojo le-teh upravičeno ni spustilo.

Pritožnik v pritožbi nadalje neutemeljeno navaja, da bi skladno z načelom vestnosti in poštenja ter drugimi temeljnimi načeli obligacijskega prava morala tožeča stranka obvestilo oziroma predlog za tolikšno povečanje cene poslati pravočasno, pred začetkom novega zavarovalnega leta, da bi imela tožena stranka možnost pogodbo odpovedati in izvesti postopek izbire drugega izvajalca. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v obravnavanem primeru ni prišlo do zvišanja zavarovalne premije, kot si to napačno razlaga tožena stranka. Višina zavarovalne premije je ostala enaka, le popust za zavarovalno leto 2005/2006 s strani tožeče stranke ni bil odobren. Iz 11. točke obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožeča stranka že v dopisu z dne 14. 03. 2005 (priloga A125) in kasneje v dopisu z dne 28. 10. 2005 (priloga A126 oz. B 4) toženi stranki sporočila, da ji popusta v višini 31%, ki je bil odobren v prejšnjih zavarovalnih letih, v prihodnjem zavarovalnem letu, ne bo mogla odobriti. Nadalje ne gre prezreti niti dopisa z dne 21. 12. 2004 (priloga A123), v katerem je tožeča stranka toženi stranki na njeno vprašanje o višini popusta za prihodnje zavarovalno leto odgovorila, da ne vidi možnosti za znižanje premije. Upoštevaje, da se je novo zavarovalno leto pri upravni enoti Šmarje pri Jelšah začelo s 01. 12. 2005, pri ostalih upravnih enotah pa s 01. 01. 2006, zgoraj navedeno dokazuje, da je tožeča stranka svojo voljo glede neodobritve popusta izjavila pravočasno, torej še pred pričetkom novega zavarovalnega leta. Pritožbeno sodišče sodi, da je bila tožena stranka že z dnem prejema dopisa tožeče stranke z dne 14. 03. 2005 seznanjena z namero, da ji tožeča stranka v zavarovalnem letu 2005/2006 popusta ne bo mogla odobriti, kar pomeni, da je imela tožena stranka na voljo dovolj časa, da bi pogodbo lahko odpovedala in izvedla postopek izbire drugega izvajalca.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da odločba sodišča prve stopnje glede ugovora v zvezi z višino terjatve tožeče stranke nima razlogov. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je višina terjatve vsaj za razliko od plačane premije do polne premije brez popusta za umrle zavarovance nedokazana. Pritožbeno sodišče v celoti sledi jasnim razlogom prvostopnega sodišča (glej 17. - 20. točko obrazložitve) in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje. Poleg tega še pripominja, da med pravdnima strankama pred sodiščem prve stopnje ni bilo spora o tem, da tožena stranka za umrle zavarovance zavarovalnih premij ni bila dolžna plačevati. Iz tega logično sledi, da predmet tožbenega zahtevka tudi ni neplačana razlika v premijah prostovoljnega zavarovanja za umrle zavarovance, ampak le za v času veljavnosti pogodbe še živeče zavarovance.

Pritožbeno sodišče je odgovorilo na navedbe iz pritožbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

Ker postopek niti izpodbijana odločba nista obremenjena z zatrjevanimi kršitvami, kakor tudi ne s kršitvami, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, ob upoštevanju določila 2. odstavka 350. člena ZPP, je sodišče druge stopnje v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter v izpodbijani 2. in 3. točki izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

O pritožbenih stroških Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP), dolžna pa je povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na pritožbo. Kot potrebne stroške je pritožbeno sodišče tožeči stranki priznalo odvetniške stroške za sestavo odgovora na pritožbo (3750 točk). Upoštevajoč materialne stroške v višini 2 % oziroma 1 % od skupne vrednosti storitve (21,80 EUR), ter 20 % DDV, znaša nagrada pooblaščencu tožeče stranke 2.091,66 EUR.

Zamudne obresti so objektivna posledica zamude. Ta pa v primeru stroškov postopka ne more nastopiti pred prejemom te odločbe in iztekom paricijskega roka (primerjaj 313. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 313. člena ZPP naložilo toženi stranki plačilo pritožbenih stroškov tožeče stranke v splošnem paricijskem roku 15 dni od vročitve prepisa te sodbe brez zamudnih obresti, po izteku paricijskega roka pa za primer zamude še zakonske zamudne obresti.