Jedro

Zakon določa, v katerih primerih je možno skleniti delovno razmerje za določen čas. Če bi se ugotovilo, da je to glede na zakonske predpise bilo možno, bi bilo treba ugotavljati, kaj sta se stranki delovnega razmerja pred pričetkom novega dela tožnikov dogovorili. Šele v primeru, če sklenitev delovnega razmerja za določen čas ne bi bila mogoča, ali če ne bi bilo ustreznega dogovora (kasnejši sprejem sklepov o razporeditvi brez ugovorov in podpis pogodb o zaposlitvi za določen čas bi lahko pomenil obstoj dogovora), bi sodišče lahko zaključilo, ali je šlo res za sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo zahtevkom tožnikov, ugotovilo, da jim delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo ampak še traja in da jih je zato ta dolžna pozvati nazaj na delo, jim ponuditi v podpis pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas ter jim z zamudnimi obrestmi izplačati zapadle zneske osebnega dohodka ter drugih prejemkov, ki bi jih prejeli, če bi delali od odsluženja vojaškega roka do izdaje sodbe. Tožena stranka je dolžna povrniti tožečim strankam tudi stroške postopka z zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V izpodbijani sodbi drugostopenjsko sodišče ugotavlja, da je tožena stranka sklenila s tožniki kot pripravniki delovno razmerje za določen čas (za čas od 1.9.1992 dalje, pogodbe o zaposlitvi sklenjene 15.10.1992) do strokovnega izpita, ki so ga opravili 8.1.1993. Po tem datumu, ko se je izteklo prvo delovno razmerje, so ostali na delu na delovnih mestih pomočnikov strojevodij. Za ta dela so prejeli sklepe o razporeditvi (27.1.1993 oziroma 2.2.1993), podpisali pa so tudi pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Ker so tožniki pričeli delati na delovnih mestih pomočnikov strojevodij že pred sklenitvijo zadnje pogodbe o zaposlitvi, je prišlo do transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas v smislu določbe 18. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 15/90, 5/91 in 71/93). Po tej določbi se šteje, da je delavec sklenil delovno razmerje za nedoločen čas, če je iz razlogov, ki so na strani delodajalca, ostal na delu po času, ko bi mu delovno razmerje moralo prenehati. Do transformacije pride po samem zakonu in kasneje sklenjena pogodba o zaposlitvi glede trajanja delovnega razmerja nima nobenega vpliva več, saj delovnega razmerja za nedoločen čas ni več mogoče spremeniti v delovno razmerje za določen čas.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je delovno razmerje danes, za razliko od preteklosti, ko je šlo za asociativna delovna razmerja, pogodbeno razmerje, ki dopušča tudi spremembo delovnega razmerja po volji strank. Zato je možno spremeniti delovno razmerje iz delovnega razmerja za nedoločen čas v delovno razmerje za določen čas, saj veljavni predpisi take spremembe ne onemogočajo. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi ugodi in tožbene zahtevke tožnikov zavrne.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotnim strankam, ki na revizijo niso odgovorile in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane. Revizija niti vsebinsko niti formalno ne zatrjuje bistvenih procesnih kršitev, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Revizija je utemeljena zaradi zmotne uporabe materialnega prava, na kar pazi revizijsko sodišče tudi po uradni dolžnosti, vendar ne iz razlogov, ki jih navaja revizija (386. člen ZPP).

Revizijsko sodišče, v nasprotju z razlogovanjem nižjega sodišča, ob upoštevanju ugotovljenega dejanskega stanja, zastopa drugačno stališče. Nižje sodišče je po mnenju revizijskega sodišča napravilo napačne pravne zaključke, s čemer je zmotno uporabilo materialno pravo.

Točne so navedbe določb 18. člena ZDR v izpodbijani sodbi, vendar v spornem primeru niso uporabne. Predvsem ni res, da so tožniki po končanem pripravništvu, brez dogovora in brez novega sklepanja o njihovi razporeditvi, ostali na delu. Iz ugotovljenega dejanskega stanja je razvidno, da so ostali pri istem delodajalcu, vendar so bili (izjave v spisu) po predhodnih dogovorih razporejeni na delovna mesta oziroma dela, kot jih lahko opravljajo samo delavci po uspešno končanem pripravništvu. To kaže, da gre za povsem novo delo in da so morale biti s tožniki sklenjene nove pogodbe o zaposlitvi. Pri tem tudi ne gre prezreti, da so, kot je razvidno iz izvedenih dokazov, pristojni organi tožene stranke pred pričetkom novega dela tožnikov opravili razgovor s tožniki in o razporeditvi na nova dela sklepali, da pa so bili pisni sklepi in nove pogodbe o zaposlitvi pisno pripravljeni kasneje. Te okoliščine, čeprav so pravno relevantne v konkretnem sporu, v izpodbijani sodbi sploh niso omenjene. Zato, glede na do sedaj ugotovljena dejstva, ne gre za primer iz 18. člena ZDR, zato tudi ni mogoče govoriti o transformaciji delovnega razmerja. Ker so že pred podpisom pogodb bile sklenjene med pravdnimi strankami nove (začasno ustne pogodbe, ki bi ob izpolnjevanju zahtevanih pogojev lahko zadoščale za veljavno sklenitev novega delovnega razmerja) pogodbe o zaposlitvi za določen čas, bi moralo tako prvostopenjsko sodišče kot tudi drugostopenjsko sodišče ugotavljati pravo voljo strank in predvsem, če jih je bilo mogoče glede na določbo 17. člena ZDR sploh skleniti. To vprašanje je bistveno za rešitev tega spora. Zakon določa, v katerih primerih je možno skleniti delovno razmerje za določen čas. Če bi se ugotovilo, da je to glede na zakonske predpise bilo možno, bi bilo treba ugotavljati, kaj sta se stranki delovnega razmerja pred pričetkom novega dela tožnikov dogovorili. Šele v primeru, če sklenitev delovnega razmerja za določen čas ne bi bila mogoča, ali če ne bi bilo ustreznega dogovora (kasnejši sprejem sklepov o razporeditvi brez ugovorov in podpis pogodb o zaposlitvi za določen čas bi lahko pomenil obstoj dogovora), bi sodišče lahko zaključilo, ali je šlo res za sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas.

Revizijsko sodišče zato sklepa, da je bila ugoditev tožnikovim zahtevkom materialnopravno vsaj preuranjena, saj drugostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi, pred njim pa že tudi prvostopenjsko, zaradi nepravilne uporabe določb 18. člena ZDR, ni ugotavljalo, ali so bili izpolnjeni pogoji za sklenitev delovnega razmerja za določen čas s tožniki in kakšna je bila pogodbena volja strank. Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 395. člena ZPP reviziji ugodilo, razveljavilo sodbi sodišča druge in prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških temelji na določbah tretjega odstavka 166. člena ZPP.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).