Jedro

Teorija in praksa dopuščata uporabo 32. člena ZD tudi v primerih, ko je skupno delovanje potomca in zapustnika prenehalo že dolgo pred smrtjo zapustnika, kar pa ne pomeni, da se vrednost vlaganj potomca ocenjuje na dan prenehanja vlaganj ali skupnega bivanja (in s tem skupnega delovanja). Višino vlaganj potomca v premoženje zapustnika se izračunava na dan smrti zapustnika. Šele tedaj se oblikuje zapustnikovo premoženje, iz katerega je mogoče izločiti potomčev vložek, pred smrtjo zapustnika tega premoženja ni.

Obrazložitev

Pritožbi 2., 3. in 5. tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3. točki izreka spremeni tako, da se prisojeni pravdni stroški pravilno glasijo znesek "613,34 EUR".

V preostalem se pritožba 2., 3. in 5. tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

O b r a z l o ž i t e v Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se iz zapuščinskega premoženja po pokojni HS izloči 12/100 parc. št. 1114/1, vl. št. 82, k.o. Č, v korist sina zapustnice – tožnika AZ, kar so toženci dolžni priznati. V presežku nad višino tega solastniškega deleža nepremičnine je tožnikov zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi, da so toženci PS, ZP in JK dolžni tožniku v roku 15-ih dni povrniti pravdne stroške v znesku 3.740,39 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper zavrnilni del sodbe se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; v nadaljevanju ZPP) in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno da sodbo v zavrnilnem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče ne bi smelo upoštevati vlaganj petotoženke, saj ni postavila zahtevka glede svojih vlaganj, niti jih ni dokazovala. S tem je sodišče zakrivilo bistveno kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, poleg tega pa je zmotno uporabilo materialno pravo, saj investicije po smrti zapustnika brez soglasja dedičev niso dopustne. Tudi če se zaradi starosti od izgradnje prizidka in izdelave podstrešne sobe do danes zmanjša vrednost investicij tožnika za 40 %, se vrednost prvotnega objekta zaradi večje starosti zmanjša za še več. Pri tem se delež tožnika ne more spremeniti na manj v odnosu na stari del, najmanj kar je, ostane isti.

Zoper ugodilni del sodbe in izrek o stroških se pravočasno pritožujejo tudi drugo-, tretje- in petotoženka iz razloga po 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagajo, da naj sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi oziroma spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži v plačilo vse stroške postopka. Sodišče je napačno uporabilo 32. člen Zakona o dedovanju. Eden od pogojev za izločitveni zahtevek je, da sta potomec in zapustnica skupaj delala oziroma pridobivala in da je bilo povečanje ali ohranitev zapustničinega premoženja rezultat njunega skupnega delovanja. Iz ugotovitev sodišča izhaja, da so bila vsa vlaganja v zapustničino premoženje izključno tožnikova, kar pomeni, da niso izpolnjeni pogoji iz 32. člena ZD. Tožnik drugih podlag za izločanje vložka iz zapustničine nepremičnine ni zatrjeval, tudi sicer pa te ne obstajajo. Tožnik ne trdi, da bi zaradi vlaganj postal lastnik ali solastnik nepremičnine. Nasprotno, sam je pojasnil, da je od zapustnice takoj po odselitvi zahteval, da mu plača njegova vlaganja. Zapustnica mu je kasneje podarila določeno nepremičnino, kar priznava sam tožnik, vendar zatrjuje za navedeno trditev druge razloge. Toženke so prepričane, da bi zapustnica v oporoki tožniku priznala njegova vlaganja, če bi smatrala, da je tožnik z vlaganji pridobil solastninsko pravico. Pred ali med gradnjo med tožnikom in zapustnico ni bil sklenjen noben dogovor, da bodo njegova vlaganja predstavljala podlago za pridobitev solastniškega deleža. Z vlaganji ni bila narejena nova stvar, temveč gre za prizidek, ki je predstavljal izboljšanje pogojev bivanja. Tožnik je tudi vedel, da vlaga v tujo nepremičnino. Iz tožbenega zahtevka ne izhaja, da bi izločal del nepremičnin, ker bi bile njegova last, temveč zato, ker njegov prispevek pomeni povečanje vrednosti premoženja. Tožnik kljub obligacijskim zahtevku na izplačilo vlaganj iz naslova neupravičene obogatitve, tega sodno od zapustnice nikoli ni zahteval in dopustil, da je zahtevek zastaral. Če bi se tožnik smatral za solastnika, ne bi bil indiferenten do vlaganj v letih 1996 in 2002. Sodišče je napačno odločilo o pravdnih stroških, saj tožnik ni uspel v celoti s svojim zahtevkom.

Na vročeni pritožbi stranki nista podali odgovorov.

Pritožba drugo-, tretje- in petotoženke je delno utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

Zmotne so pritožbene navedbe toženk o napačno uporabljanem materialnem pravu, natančneje 32. členu Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76 s spremembami; v nadaljevanju ZD). Prvi odstavek tega člena določa, da imajo zapustnikovi potomci in posvojenci ter njihovi potomci, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, pravico zahtevati, da se jim iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Res je, da je ena od predpostavk za uporabo te določbe dejstvo, da sta zapustnica in tožnik skupno delala in da je bil rezultat njunega skupnega dela ohranitev ali povečanje vrednosti zapustničinega premoženja, a to po mnenju sodišča druge stopnje ne pomeni, da je morala zapustnica tudi sama finančno ali kako drugače prispevati k povečanju premoženja. Za uporabo omenjene določbe je dovolj, da sta tožnik in zapustnica graditev prizidka in ureditev podstrešne sobe štela za skupen projekt (VSL II Cp 265/2004). Po dograditvi sta namreč prizidek uporabljala tako tožnik kot tudi zapustnica, ki gradnji projekta nikoli ni nasprotovala. Iz izpovedb tožnika in prvotoženke, katerim sodišče prve stopnje sledi, je tožnika celo spodbujala. Interpretacija, ki jo ponujajo toženke, bi nasprotovala namenu 32. člena ZD, saj bi bila uporaba te določbe upravičena zgolj v primerih, ko bi potomec in zapustnik oba prispevala k ohranitvi ali povečanju premoženja, v primeru, ko pa bi to storil zgolj potomec, kljub dovoljenju zapustnika, pa na podlagi 32. člena ZD ne bi bil upravičen do izločitve premoženja. Kot rečeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 32. člen ZD, posledično pa se ni bilo dolžno opredeljevati do morebitnih ostali materialnopravnih podlag, na podlagi katerih bi tožnik še lahko uveljavljal obravnavani zahtevek. Iz enakega razloga se tudi sodišče druge stopnje ni opredeljevalo do pritožbenih navedb, ki obravnavajo druge pravne podlage.

Kljub temu pa je treba pojasniti, da uporaba določbe 32. člena ZD ne terja obstoj dogovora (ustnega ali pisnega), v katerem bi bilo določeno, da bodo vlaganja pripeljala do pridobitve lastninske pravice na stvari (za časa življenja ali po smrti zapustnika), zato dogovori med tožnikom in zapustnico o vrnitvi vložkov po njegovi izselitvi, ne vplivajo na materialnopravno podlago. Nepomembno je tudi, ali je z vlaganji nastala nova stvar, po 32. členu ZD je dovolj, da se ohranja vrednost premoženja zapustnika, kar je tožnik izpolnil. Prav tako je nepomembno, ali je tožnik vedel, da vlaga v tujo nepremičnino. Pravilno pa vtožuje na solastninski delež nepremičnine, v katero je vlagal, v višini, za katero zatrjuje, da se je vrednost nepremičnine povečala.

Neutemeljene so pritožbene navedbe toženk, ki poskušajo izpodbiti dejanske zaključke sodišča prve stopnje. To je naredilo prepričljivo dokazno oceno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, zato se sodišče druge stopnje na tako ugotovljene zaključke v celoti sklicuje. Toženke tudi v pritožbi pavšalno vztrajajo na trditvi, da je zapustnica tožnika že izplačala s podaritvijo druge nepremičnine, pri tem pa same za to ne ponudijo nobenega dokaza, dokazno breme za takšno trditev pa je na njihovi strani. Tako se sodišče druge stopnje do teh navedb ne bo opredeljevalo. Neutemeljena je navedba, da bi zapustnica, če bi tožnik dejansko vlagal v sporno nepremičnino, v oporoki tožniku priznala njegov vložek, saj za to ne obstajajo nobeni dokazi, takšna trditev pa ostaja na ravni domneve. Tožnikovo indiferentno obnašanje do vložkov zapustnice in petotoženke v letih 1996 in 2002 ne vpliva na utemeljenost zahtevka. Pravica zahtevati izločitev iz zapustnikovega premoženja nastopi šele s smrtjo zapustnika (Rijavec: Dedovanje; GV, 1999, str. 192), zato tožnik do pravnomočne odločitve v tej zadevi ni solastnik spornih nepremičnin, posledično pa tudi ne more izvrševati pravic, ki gredo solastnikom. Ob povedanem je sodišče druge stopnje pritožbo toženk zoper ugodilni del sodbe (1. točka izreka) zavrnilo in izpodbijani del potrdilo.

Tožnikove pritožbene navedbe so v celoti neutemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč smiselno pravilno upoštevalo višino vlaganj tožnika v trenutku smrti zapustnice. Teorija in praksa dopuščata uporabo 32. člena ZD tudi v primerih, ko je skupno delovanje potomca in zapustnika prenehalo že dolgo pred smrtjo zapustnika (Kreč, Pavić: Komentar zakona o nasleđivanju sa sudskom praksom, Narodne novine, 1964, str. 98; enako VSJ Rev 3937/64 z dne 20. 4. 1965 in VSL II Cp 265/2004), kar pa ne pomeni, da se vrednost vlaganj potomca ocenjuje na dan prenehanja vlaganj ali skupnega bivanja (in s tem skupnega delovanja), kot zmotno meni tožnik. Višino vlaganj potomca v premoženje zapustnika se izračunava na dan smrti zapustnika (Gavella: Nasljedno pravo, Informator, 1986, str. 336, enako VSS Pž 549/62 z dne 27. 12. 1962). Šele tedaj se namreč oblikuje zapustnikovo premoženje, iz katerega je mogoče izločiti potomčev vložek, pred smrtjo zapustnika tega premoženja ni. Tožnikove pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati vlaganj petotožene stranke, ker naj teh vlaganj ni zahtevala in dokazovala, so ob povedanem neutemeljene. Ob predpostavki, da se ocenjuje vrednost vlaganj na dan smrti zapustnika, to pomeni, da je lahko zapustnik sam ali kdo tretji v obdobju, ko potomec in zapustnik nista več skupaj delovala, dodatno vlagal v premoženje zapustnika, tako da se je to povečalo. To povečanje premoženja zapustnika, ki ni posledica potomčevega vlaganja, pa ima za posledico relativno zmanjšanje vložka potomca v razmerju do preostalega zapustnikovega premoženja. Ali se je tožnik z dodatnimi vlaganji strinjal in ali je petotoženka ta vlaganja v postopku zahtevala in dokazovala, po povedanem ni odločilno.

V predmetni zadevi se razlika med vtoževano višino in s strani sodišča prve stopnje ugodeno višino vložka kaže pri vrednosti vlaganj tožnika izračunanega na leto 1970 v razmerju z vrednostjo nepremičnine v tistem obdobju, ko je bil po izračunu izvedenca njegov vložek 27 % (list. št. 116), ter vrednostjo vložka tožnika izračunanega na današnje obdobje v razmerju z današnjo tržno vrednostjo nepremičnine, ko je njegov vložek ocenjen na v sodbi priznanih 12 %. Kot rečeno, je takšen izračun pravilen. Pripomba tožnika, da sodišče ne bi smelo upoštevati vlaganj petotoženke po smrti zapustnice, predstavlja pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj tožnik teh vlaganj ni zatrjeval pred sodiščem prve stopnje. Vlaganja zapustnice in petotoženke v letih 1996 in 2002 pa je sodišče prve stopnje glede na materialnopravno izhodišče in dejstvo, da je zapustnica umrla v februarju 2006, pravilno upoštevalo. Vse ostale tožnikove pritožbene navedbe niso odločilnega pomena glede na podano materialno pravno izhodišče, zato se sodišče druge stopnje do njih ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Utemeljen pa je pritožbeni očitek toženk glede priznanih stroškov pravdnega postopka na prvi stopnji. Tožnik namreč ni uspel v celoti, kot zmotno zaključuje sodišče prve stopnje, temveč je z zahtevkom uspel v 44 % (od zahtevanih 27/100 je bilo ugodeno za 12/100). Sodišče druge stopnje je ob uporabi drugega odstavka 154. člena ZPP in na podlagi v prvi sodbi priznanih pravdnih stroškov tožnika v višini 3.740,39 EUR, temu glede na uspeh v pravdi prisodilo upravičene stroške v višini 1.645,77 EUR, ki so jih drugo-, tretje- in petotoženka dolžne povrniti tožniku. Za drugo-, tretjo- in petotoženko je sodišče druge stopnje na podlagi priloženega stroškovnika (list. št. 126) ter taksne in odvetniške tarife opravilo nov izračun in jim priznalo 3240 točk, kar skupaj z 2 % materialnimi stroški in 20 % DDV znaša 1.807,94 EUR, k čemur je treba prišteti še stroške takse za odgovor na tožbo v znesku 35,68 EUR, kar skupno znese 1.843,62 EUR, z upoštevanjem 56 % uspeha znese 1.032,43 EUR, ki jih je dolžan povrniti tožnik. Ob medsebojnem pobotanju je tožnik upravičen do 613,34 EUR in ne do v prvi sodbi odmerjenih 3.740,39 EUR. Sodišče druge stopnje je ob povedanem pritožbi toženk zoper stroškovni del sodbe ugodilo in ta del spremenilo ter znižalo priznane pravdne stroške za 3.127,05 EUR na 613,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Odločitev o delni spremembi sodbe temelji na 358. členu ZPP. V preostalem delu je, glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, v celoti pritožbo tožnika in v preostalem delu pritožbo druge-, tretje- in petotoženke zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Drugo-, tretje- in petotoženka so bile s pritožbo uspešne s sorazmerno majhnim delom, zato je sodišče druge stopnje na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da same krijejo stroške pritožbenega postopka. Enako tožnik ni upravičen do pritožbenih stroškov, saj je bil s pritožbo v celoti neuspešen.