Jedro

Kadar je stranki odobrena brezplačna pravna pomoč, je sodišče pri odločanju o pravdnih stroških vezano na odločbo pristojnega organa o dodelitvi Bpp. Zato je nedopustno dogovarjanje med odvetnikom in stranko, da v primeru, ko tožnica oceni, da bo v pravdi zmagala, priglasi celotne stroške, da bo odvetnik prejel 100% plačilo in ne le 50% (šesti odstavek 30. člena ZBPP).

Strankam gre povrnitev tistih stroškov, ki so racionalni in nujno potrebni za pravdo.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se sodba na podlagi pripoznave v izpodbijanem delu (izrek o stroških pod III. in IV. točko izreka) in dopolnilni sklep razveljavita in se zadeva vrne v tem obsegu sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je po toženčevi pripoznavi izdalo sodbo na podlagi pripoznave. V izreku je povzelo pripoznani tožbeni zahtevek. Pod III. točko izreka pa je naložilo toženi stranki plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 6.332,00 EUR in pod točko IV izreka, da toženec nosi svoje stroške. Z dopolnilnim sklepom pa je še odločilo o naknadnih pravdnih stroških tožeče stranke v znesku 60,40 EUR s pripadki.

2. Proti stroškovnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge. Meni, da na podlagi 157. člena ZPP mora tožnica tožencu povrniti stroške. Tožena stranka ni dala povoda za postopek in tožbeni zahtevek je pripoznala pred prvim narokom za glavno obravnavo. Ves čas se je trudil spor rešiti sporazumno, tožnica ni dala soglasja za mediacijo. Tožba zato ni bila potrebna. Sicer pa tudi izpodbija višino priznanih stroškov tožeče stranke. Tožnica je prejela brezplačno pravno pomoč z odločbo Bpp .../2016 z dne 11. 4. 2016 za pravno svetovanje in zastopanje v pravdnem postopku P 75/2016. To izhaja iz listovne št. 187a v spisu. To pa je tudi tožencu potrdila A. G., višja pravosodna svetovalka z odgovorom z dne 27. 11. 2018. Na vprašanje pooblaščenke tožene stranke je sporočila, da ji je Bpp bila dodeljena in izdana odločba do dneva izdaje izpodbijane sodbe. Zato bi sodišče moralo stroške, če jih je prisodilo tožnici, izdati na račun Bpp, sicer so ti stroški za 50% nižji. Sodišče je zmotno odmerilo stroške. Glede na vrednost spora 100.000,00 EUR, je to 1.300 točk in ne 1.800 točk. Za predlog za odpravo nepravilnosti pri izvrševanju sklepa o začasni odredbi je sodišče priznalo 1.800 točk, moralo pa bi 150 točk. Tožnici ne gredo stroški za konferenco s stranko in pregled listinske dokumentacije pred tožbo, za vložitev ZK predloga z zaznambo spora, za odgovor na ugovor, za predlog za odpravo nepravilnosti, za dokazni predlog, za sporočilo sodišču o poizvedbah o lastništvu motornega vozila, za končno poročilo strank, za takso za pridobitev potrditve o vložitvi tožbe. Po ZBPP je moč priznati le stroške, ki so utemeljeni. Pritožnik prilaga elektronsko sporočilo A. G. in sodbo I Cp 786/2017. 3. V pritožbi zoper dopolnilni sklep tožena stranka ponavlja, da po določbi 157. člena ZPP tožena stranka ni dala povoda za sprožitev predmetnega postopka in ponavlja navedbe kot iz prve pritožbe. Sodišče navaja, da po pomoti ni bila upoštevana vloga z dne 17. 11. 2018. Vloga je prispela v spis 12. 11. 2018, torej po izdaji sodbe. Teh stroškov sodišče ne bi smelo upoštevati. Nerazumno je, da je tožnica priglasila stroške 5. 11., 7. 11. in 9. 11., saj je bila s pripoznavo seznanjena. Zadnji stroški so prispeli po izdaji sodbe. Meni, da je tožnica izbrala odvetnico v N. in zato ji ne gredo stroški voženj iz T. v N. Tožnica je tudi zaznamovala šestkratno pot iz T. v L. v NUK, zaradi pregleda Salomonovih oglasnikov. To je absurdno, saj bi to lahko prejela po pošti.

4. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlaga zavrnitev. Res je imela Bpp, a to je pravica prosilca, ki se lahko odloči, ali bo glede na razplet pravde to uveljavila ali bo plačilo stroškov prejela brez Bpp. Sodišče je naložilo vse stroške toženi stranki in to je pravilno. Tožnica zahteva stroške neposredno njej, saj sodišče ni zalagalo med postopkom ničesar. Tožnica krije vse stroške že od začetka. Toženec pa ponuja prihranek državi 3.196,00 EUR, za kar nima zakonske podlage po 46. členu ZBPP. Tožnica si je pred vložitvijo tožbe izbrala pooblaščenko sama in ni šlo za dodelitev Bpp po seznamu odvetnikov. Drugačna odločitev bi pomenila napad na tožničino prosto izbiro pooblaščenca in kršitev 22. člena Ustave. Pritožba je bila potrebna. Toženec je vsiljeval dogovor tudi v kazenski zadevi. Mediacija bi bila strokovno neprimerna, ker je tožnica odšla iz nasilnega partnerskega odnosa. Številne vloge toženca kažejo, da je želel le korist zase in ne dogovor. V zvezi s pridobivanjem kopij Salomonovega oglasnika pa navaja, da je dnevno omogočeno prebiranje zgolj omejenega števila arhiviranih listin.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Pritožnik utemeljeno opozarja, da je iz spisa bilo moč že tekom postopka ugotoviti, da ima tožnica brezplačno pravno pomoč (e-mail tožnice na list. št. 187a). Vendar v spisu ni odločbe o Bpp in pritožbeno sodišče ne pozna vsebine te odločbe in na katerega odvetnika se odločba nanaša. Tožnica sicer v odgovoru na pritožbo priznava, da je imela odločbo o Bpp in za konkretno odvetnico. Kadar je stranki odobrena brezplačna pravna pomoč, je sodišče pri odločanju o pravdnih stroških vezano na odločbo pristojnega organa o dodelitvi brezplačne pravne pomoči. Na tej podlagi ugotovi obseg stroškov (tretji odstavek 46. člena ZBPP). Na podlagi izdane odločbe o Bpp v odločbi o stroških odloči tudi o višini in obsegu stroškov in pri tem upošteva določbe ZPP o povrnitvi stroškov1. Pritožnik je sicer kot novoto predložil odgovor na svoje vprašanje službe za Bpp, vendar pritožbeno sodišče odločbe nima. Če je tožnica izpolnjevala pogoje za dodelitev Bpp in je z odločbo ta pravica bila dodeljena, ne more njena odločitev o uresničevanju te pravice biti pogojena z eventualnim dogovorom med odvetnico in tožnico. Kakršni koli dogovori med upravičencem do Bpp in odvetnikom za višje plačilo, ki ga bo sodišče prisodilo stranki in ki nadomeščajo plačilo po odvetniški oziroma notarski tarifi so nični (30. člen ZBPP). Če tožnica ima dovolj sredstev in ne rabi več brezplačne pravne pomoči, mora to sporočiti strokovni službi za Bpp, saj mora pogoje za dodelitev Bpp izpolnjevati ves čas, za katerega mu je ta dodeljen (41. člen ZBPP). Stranka sicer lahko odstopi od te pravice, a to mora nemudoma sporočiti službi za Bpp.

7. Iz citirane pravne podlage izhaja, da bi sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti moralo raziskati, ali ima tožnica Bpp, kakšna je vsebina odločbe, na koga glasi in nato to upoštevati pri izreku o pravdnih stroških. Tako se izkaže, da pritožbeno sodišče nima dovolj dejstev, ki so pravno pomembna za odločitev o pravdnih stroških v zvezi z Zakonom o brezplačni pravni pomoči. Tako je bilo treba oba sklepa razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (365. člen ZPP v zvezi s 350. členom ZPP).

8. Glede na vsebino pritožbe, ki graja odločitev o pravdnih stroških po temelju, je treba pritožniku odgovoriti tudi na te navedbe. Res je tožena stranka tožbeni zahtevek pripoznala in sodišče je izdalo sodbo na podlagi pripoznave, ki je sedaj pravnomočna. Vendar je po 157. členu ZPP tožena stranka upravičena do pravdnih stroškov le, če ni dala povoda za tožbo in je pripoznala tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo oziroma na glavni obravnavi, preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari. V konkretnem primeru je bila tožba vložena 28. 3. 2016, toženec pa je pripoznal tožbeni zahtevek v vlogi z dne 28. 10. 2018. Gre za obdobje več kot dveh let vlaganja vlog obeh pravdnih strank. Tožena stranka je vložila štiri pripravljalne spise, vsaka vloga je dolga več kot 20 strani. Nikakor ni tožena stranka pripoznala tožbenega zahtevka v odgovoru na tožbo. Tožena stranka trdi, da ker tožnica ni sprejela pobude za mediacijo, ji sodišče ne more priznati pravdnih stroškov. Mediacija je prostovoljni postopek in sodišče ni naložilo strankama, da poskusita najti mirno rešitev spora po določbi 19. člena Zakona o alternativnem reševanju sodnih sporov. Zato v celoti velja načelo prostovoljnosti. Pač pa pritožnik to navaja v nasprotju z 12. členom Zakona o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah, ki prepoveduje stranki, da se sklicuje na to, da druga stranka ni bila pripravljena sodelovati v mediaciji. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo pravdne stroške tožeči stranki.

9. Vendar ima pritožba prav, da je najprej razčistiti, ali je tožeča stranka imela brezplačno pravno pomoč in v zvezi s tem odločiti o višini pravdnih stroškov. Ne glede na to, ali je tožnica imela Bpp, pa pritožba utemeljeno opozarja še na določene pomanjkljivosti v sklepu sodišča prve stopnje o priznanju pravdnih stroškov. Najprej bo sodišče prve stopnje moralo razčistiti, ali so vsi stroškovniki tožeče stranke izšli do izdaje sodbe na podlagi pripoznave in odmere o pravdnih stroških. Sodišče je sodbo odpremilo 9. 11. 2018 (primerjaj uradni zaznamek na list. št. 250). Če je tožeča stranka dopolnitve vložila 8. 11. 2018, tedaj so pravočasne. Če pa jih je vložila po 9. 11. (od 10. 11. 2018 dalje), pa so prepozne.

10. Pritožnik obširno izpodbija tudi odločitev o utemeljenosti posameznih zahtevkov iz naslova pravdnih stroškov. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikom, da ni mogoče priznati tožeči stranki poleg stroškov za sestavo tožbe, ki je po tarifi 1.300 točk za vrednost spora v višini 100.000,00 EUR, tudi stroške za posvet s stranko in pregled listinske dokumentacije. Sodna praksa tega podvajanja ne prizna. Res ima tožnica pravico poiskati si odvetnika v N., če sama stanuje v T. Vendar ni mogoče zaznamovati vsakega potovanja iz T. v N. k odvetnici na posvet (ko ni bilo niti enega naroka na sodišču) kot del pravdnih stroškov. Še manj je mogoče priznati tožnici kar petkratno potovanje v L., da je v NUKu iskala objave iz Salomonovega oglasnika za pripravo listinske dokumentacije o primerljivih cenah vozil. Vse to je pretirano. Strankam gre povrnitev tistih stroškov, ki so racionalni in nujno potrebni za pravdo. Pritožba nima prav, da pa tožnici ne gredo stroški za pripravo predloga za izdajo začasne odredbe, za vlaganje predlogov za popravo izdane začasne odredbe in vsa pravdna dejanja, ki so bila potrebna. Sodišče prve stopnje je nekatere zahtevke tožnice, ki so bili nerazumni, zavrnilo (korespondenca med strankami mimo postopka, stroški kopiranja in podobno). Stroškov iz tretjega odstavka 11. člena Odvetniške tarife ne gre podvajati. Zato naj sodišče prve stopnje v ponovnem odločanju ugotovi, ali je tožnica imela Bpp in v kakšnem obsegu. Dogovor med tožnico in odvetnico, da dobi celotne stroške po Odvetniški tarifi namesto 50%, ne more biti veljaven. Če pa je tožnica sporočila strokovni službi, da zmore plačati odvetniške stroške sama in je bila odločba spremenjena, tedaj pa je treba priznati tožeči stranki stroške po Odvetniški tarifi v celoti. Sicer je pa ZBPP kogenten in ga mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. Tako ne gre za kršitev 22. člena Ustave, kot meni tožnica.

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. členu ZPP.

1 VSL Sklep I Cp 786/2017.