Jedro

Tožnik v nobenem primeru ne bi mogel biti uspešen v tem postopku odobritve pravnega posla, saj kot nekdo, ki ni kmet in ni lastnik zaščitene kmetije, niti ne izpolnjuje drugih pogojev iz 18. člena ZKZ, ne pride v poštev za nakup kmetijskega zemljišča, ki je del zaščitene kmetije in ima boniteto, višjo od 40.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostave Vič - Rudnik, št. 330-1259/2017-15 z dne 2. 2. 2018 (v nadaljevanju izpodbijana odločba prve stopnje), je upravni organ prve stopnje odločil, da se pravni posel za promet s kmetijskim zemljiščem parc. št. 1727/6 k.o. ... (v nadaljevanju kmetijsko zemljišče) med A.A. kot prodajalcem ter B.B. kot kupcem za skupno ceno 4.358,00 EUR odobri (1. točka izreka), odobritev pravnih poslov za promet s kmetijskim zemljiščem med A.A. kot prodajalcem ter družbo C. d.o.o. (v nadaljevanju tožnik) oziroma D.D. kot kupcema pa se zavrne (2. točka izreka). S 3. točko izreka je bilo odločeno, da stroški postopka za izdajo te odločbe niso bili zaznamovani.

2. Iz obrazložitve je razvidno, da so v zakonitem roku pisne izjave o sprejemu ponudbe za kmetijsko zemljišče podali B.B. in D.D., ki sta uveljavljala predkupno pravico kot druga kmeta po četrti točki prvega odstavka 23. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), ter tožnik, ki ni uveljavljal predkupne pravice. Vsi so v predpisanem roku podali tudi vlogo za odobritev pravnega posla. Prodajalec kmetijskega zemljišča je lastnik kmetije, ki izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo. Kmetijsko zemljišče, ki je predmet tega pravnega posla, je del zaščitene kmetije in ima boniteto 75. B.B. je lastnik kmetije, ki tudi izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo. Nepremičnine v lasti D.D. ne izpolnjujejo pogojev za zaščiteno kmetijo, ima pa registrirano kmetijsko gospodarstvo. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik ni uveljavljal predkupne pravice, da D.D. ne izpolnjuje pogojev za kmeta po 24. členu ZKZ in da B.B. izpolnjuje pogoje prednostne predkupne pravice kot drug kmet po četrti točki prvega odstavka 23. člena ZKZ, prav tako pa je tudi lastnik zaščitene kmetije - o obeh dejstvih ima pravnomočni odločbi Upravne enote Logatec. Ker B.B. s pridobitvijo kmetijskega zemljišča povečuje svojo zaščiteno kmetijo in v skladu z 18. členom ZKZ izpolnjuje pogoje po 24. členu ZKZ, izpolnjuje tudi pogoje prednostne predkupne pravice po četrti točki prvega odstavka 23. člena ZKZ. Tudi če bi tožnik imel predkupno pravico iz 23. člena ZKZ, je organ v navedenem primeru ne bi mogel upoštevati, saj mu to preprečujejo določila 18. člena ZKZ v zvezi z zaščiteno kmetijo. Kupec, ki nima zaščitene kmetije, namreč ne more pridobiti kmetijskega zemljišča iz zaščitene kmetije, ki ima boniteto, višjo kot 40 (v konkretnem primeru 75). Zato se pravni posel med prodajalcem A.A. in kupcem B.B. odobri, vlogi D.D. in tožnika za odobritev pravnega posla pa se zavrneta.

3. Toženka je v pritožbenem postopku izpodbijano odločitev prve stopnje delno odpravila, in sicer v delu, ki se nanaša na stroške postopka. Ker je bila odločitev organa prve stopnje o tem, da stroški postopka pri izdaji izpodbijane odločbe prve stopnje niso bili zaznamovani, napačna, je toženka v 2. točki izreka svoje odločbe o njih odločila tako, da je zahtevek za povrnitev stroškov postopka na prvi stopnji zavrnila, enako pa je odločila o stroških pritožbenega postopka. V preostalem delu je pritožbo zavrnila. Toženka v obrazložitvi med drugim navaja, da je odločba Upravne enote Logatec št. 330-15/2017/3 z dne 27. 1. 2017 (v nadaljevanju odločba o priznanju statusa kmeta) pravnomočna, da je prav tako pravnomočna tudi odločba Upravne enote Logatec št. 330-167/2014-2 z dne 23. 7. 2014 (v nadaljevanju odločba o zaščiteni kmetiji) in da tožnikovi vlogi za odobritev tega pravnega posla v nobenem primeru ne bi bilo mogoče ugoditi zaradi neizpolnjevanja pogojev iz 18. člena ZKZ. Poleg tega je odgovorila tudi na pritožbene navedbe glede višine pomembnega dela prihodka kmetijskega gospodarstva B.B., glede njegovega prihodka iz gospodarske dejavnosti v družbi E. d.o.o., glede njegovega plačevanja prispevkov za socialno zavarovanje za kmeta in glede izločitve kmetijskega zemljišča iz zaščitene kmetije.

4. Tožnik s tožbo izpodbija 1. in 2. točko izreka izpodbijane odločbe prve stopnje glede odobritve pravnega posla ter 2. točko izreka izpodbijane odločbe druge stopnje glede zavrnitve stroškov postopka. V celoti ponavlja pritožbene navedbe, dodatno pa ugovarja še bistvene kršitve pravil postopka, ki bi naj jih zagrešila toženka ob izdaji svoje odločbe. Poudarja, da je v postopku odobritve pravnega posla vprašanje statusa kmeta predhodno vprašanje, saj je v primeru dvoma organ dolžan ravnati po šestem odstavku 24. člena ZKZ in pred svojo odločitvijo preveriti, ali je predkupni upravičenec imel status kmeta pred sprejemom ponudbe. Ugovarja, da B.B. ne izpolnjuje pogojev za status kmeta, zato v tem postopku odobritve pravnega posla ni nobenega predkupnega upravičenca, kar pomeni, da bi prodajalec lahko sklenil prodajno pogodbo z njim, pri čemer se smiselno sklicuje na četrto alinejo 18. člena ZKZ. Predlaga, da se izpodbijani odločbi v zgoraj navedenem obsegu odpravita in se zadeva vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Toženka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi obeh izpodbijanih odločb in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Pojasnjuje, da je izločitev kmetijskega zemljišča iz zaščitene kmetije mogoča le v okviru postopka dedovanja te kmetije v primeru naklonitve zemljišča kot volila pod v 22. členu Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG) določenimi pogoji. Izločitev prodajane parcele iz zaščitene kmetije bi lahko zahteval le prodajalec, pri čemer bi moral biti morebiten postopek njene izločitve zaključen pred objavo ponudbe za njeno prodajo. Oporeka tudi tožbenim navedbam o bistvenih kršitvah pravil postopka.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi ni sporno, da je predmet prodaje kmetijsko zemljišče z boniteto 75, ki je del zaščitene kmetije, in da so ponudbo sprejeli in podali pravočasno zahtevo za odobritev pravnega posla B.B., D.D. in tožnik. Sporno pa je, ali bi tožnik, ki je gospodarska družba in ne uveljavlja predkupnega upravičenja, lahko prišel v poštev za odobritev pravnega posla. Tožnik zatrjevano upravičenje opira na trditve o tem, da izbrani kupec ne izpolnjuje pogojev in da zato pride v poštev določba četrtega odstavka 23. člena ZKZ o izbiri kupca.

8. Promet s kmetijskimi zemljišči ureja ZKZ kot specialni predpis. Določa postopek in predkupno pravico ter pogoje za njeno uveljavitev. V 4. točki prvega odstavka 23. člena kot predkupnega upravičenca med drugim našteva drugega kmeta. Za odločitev v tej zadevi pa je bistveno, da ZKZ v 18. členu prepoveduje delitev zaščitene kmetije v prometu, razen v primerih, ki jih izrecno določa. 9. Tožnik uveljavlja, da zanj pride v poštev četrta alineja 18. člena ZKZ, po kateri se sme zaščitena kmetija v prometu deliti, če se odtujijo zemljišča, ki se jih po predpisih o dedovanju kmetijskih gospodarstev sme nakloniti z oporoko. Ta določba napotuje na določbe ZDKG, ki urejajo dedovanje na podlagi oporoke. Prvi odstavek 22. člena ZDKG določa, da sme oporočitelj nakloniti volilo, katerega predmet je del zaščitene kmetije, če s tem znatno ne prizadene gospodarske sposobnosti zaščitene kmetije. V skladu s 1. alinejo tretjega odstavka tega člena pa se šteje, da je gospodarska sposobnost zaščitene kmetije v smislu prvega odstavka tega člena znatno prizadeta, če je predmet volila gozdno oziroma kmetijsko zemljišče z boniteto, višjo od 40, pri čemer posamezno volilo ne presega dva odstotka, vsa volila skupaj pa ne presegajo deset odstotkov skupnih kmetijskih površin. Navedeno pomeni, da sme prodajalec razpolagati z delom zaščitene kmetije le, če s tem znatno ne prizadene gospodarske sposobnosti zaščitene kmetije, pri čemer pa se v vsakem primeru šteje, da jo prizadene, če gre za gozdno oziroma kmetijsko zemljišče z boniteto, višjo od 40. Na drugačno razlago četrte alineje 18. člena ZKZ ne vplivajo tožnikovo zatrjevanje o tem, da gospodarska sposobnost kmetije glede na lego zemljišča in njegovo dosedanjo uporabo ne bo prizadeta, ter hkratno sklicevanje na tretji odstavek 15. člena ZDKG in sodbo tega sodišča I U 1479/2013. 10. Navedene določbe 15. člena ZDKG v tej zadevi ni mogoče uporabiti, saj se ne nanaša na oporočno dedovanje, temveč na zakonito dedovanje, in sicer zakonitih dedičev iz prvega odstavka 14. člena ZDKG (ter tako vpliva na obveznosti dediča zaščitene kmetije iz naslova nujnega deleža). Citiran judikat pa se nanaša na drugačno pravno in dejansko stanje, saj se nanaša na zakonitost odločbe o določitvi zaščitene kmetije in se v odločilnem delu sklicuje na podatke iz lokacijske informacije, ki naj bi v navedeni zadevi nakazovali na to, da je tam lahko šlo za zemljišča, ki so po namenski rabi stavbna.

11. Določbe prvega in tretjega odstavka 22. člena ZDKG, ki se nanašajo na oporočno dedovanje in jih je zato treba skladno s četrto alinejo 18. člena ZKZ uporabiti v tem primeru, pa so v smislu možnosti izvzemanja iz zaščitene kmetije bolj omejujoče oziroma ožje od citiranih določb 15. člena ZDKG. Izvzem je namreč mogoče, le če se s tem ne prizadene gospodarska sposobnost zaščitene kmetije, pri čemer je osnovno pravilo, da je gospodarska sposobnost zaščitene kmetije vedno znatno prizadeta že, če je predmet volila kmetijsko zemljišče. Izjemi od tega pravila (kar že samo po sebi narekuje zožujočo razlago) sta samo dve, saj sta določeni taksativno. Izjema iz prve alineje tretjega odstavka 22. člena ZDKG, ki pride v poštev v tej zadevi, pa, kot že rečeno, kumulativno določa pogoje, med katerimi je tudi maksimalna boniteta zemljišča, ki še omogoča izvzem.

12. V obravnavani zadevi ni sporno, da je predmet pravnega posla kmetijsko zemljišče, ki je del zaščitene kmetije, z boniteto 75, ki je tožnik ne izpodbija. To pomeni, da v tem primeru že iz tega razloga niso izpolnjeni pogoji za razpolaganje z delom zaščitene kmetije po četrti alineji 18. člena ZKZ, na katero se (v svojo korist) sklicuje tožnik.

13. Sodišče pojasnjuje, da je, izhajajoč iz načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča RS z dne 6. 4. 20121, namen usmerjanja prometa s kmetijskimi zemljišči v tem, da se kmetijska zemljišča ohranijo v primarni pridelovalni funkciji v obsegu, ki je potreben za zagotovitev prehranske varnosti prebivalcev Slovenije. Zato v skladu z zgoraj navedenimi okoliščinami in pravnimi podlagami, ki so relevantne v tem primeru, zaključuje, da je pravilno stališče toženke, da tožnik v nobenem primeru ne bi mogel biti uspešen v tem postopku odobritve pravnega posla, saj kot nekdo, ki ni kmet in ni lastnik zaščitene kmetije, niti ne izpolnjuje drugih pogojev iz 18. člena ZKZ, ne pride v poštev za nakup kmetijskega zemljišča, ki je del zaščitene kmetije in ima boniteto, višjo od 40. To pomeni, da tožnik z navedbami, s katerimi izpodbija status kmeta B.B., svojega pravnega položaja ne more izboljšati, saj tudi če bi uspel izpodbijati ugotovitev organa o kupcu s predkupnim upravičenjem, pravni posel z njim iz pojasnjenih razlogov ne bi mogel biti odobren. Zato so za odločitev nepomembne vse tožbene navedbe, ki se nanašajo na status B.B., prav tako pa s tem povezani očitki o kršitvi pravil upravnega postopka.

14. Sodišče tudi pritrjuje stališču toženke glede 2. točke izreka izpodbijane odločbe druge stopnje (da se zahteva tožnika za povrnitev stroškov postopka zavrne). V primeru, ko se upravni postopek začne na predlog stranke, gredo stroški v vsakem primeru v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel, in to ne glede na to, ali se je postopek zanj končal ugodno ali neugodno (enako tudi sodba Upravnega sodišča RS I U 1094/2015 z dne 25. 5. 2016). Stroški za pravno zastopanje nedvomno sodijo med stroške upravnega postopka iz prvega odstavka 113. člena ZUP, vendar pa gredo po drugem odstavku 113. člena ZUP v breme organa le tedaj, če se je postopek začel po uradni dolžnosti in se je za stranko končal ugodno. Za tak primer pa v tej zadevi ne gre. Postopek se je namreč nedvomno začel na zahtevo stranke, zato tožnik ni upravičen do povrnitve stroškov. Pravilo, da se v primeru, če se postopek začne na zahtevo stranke, stroški odmerijo v breme stranke, ki je postopek začela, namreč velja tudi, kadar stroške odmerja drugostopni organ (sodba Upravnega sodišča RS I U 839/2017 z dne 6. 3. 2018)

15. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti, zato je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Ni izvedlo predlaganih dokazov, saj je ocenilo, da za odločitev, glede na pojasnjena stališča o pravilni uporabi prava (v zadevi je odločilno, da je predmet prodaje kmetijsko zemljišče iz zaščitene kmetije z boniteto, višjo od 40, kar ni sporno), niso pomembni. Ker tožnik ni navedel novih dejstev ali predlagal novih dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev, je sodišče na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnavane, na seji.

16. Ker je bilo treba tožbo že iz navedenih razlogov zavrniti, se sodišče tudi ne opredeljuje do vseh ostalih tožbenih navedb, ki za odločitev niso pomembne. Pripominja pa, da je v sodni praksi sprejeto stališče, da je v primeru, ko je o predhodnem vprašanju že odločeno s pravnomočnim posamičnim aktom, organ odločanja na ta posamični akt vezan (sodba Upravnega sodišča RS IV U 135/2015 z dne 14. 9. 2016).

17. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Načelno pravno mnenje, občna seja VSS 6. 4. 2012, Pravna mnenja 1/2012, str. 17, obr.