Jedro

Ker je bil tožnik pri toženi stranki spoznan za invalida tretje kategorije s pravico do dela na drugem ustreznem delovnem mestu s konkretno opredeljenimi omejitvami, bi ga morala tožena stranka po dokončnosti invalidske odločbe razporediti na ustrezno drugo delovno mesto. Vse do takšne razporeditve je bil tožnik upravičen do prejemanja nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev na ustrezno delo, kar pomeni, da je bil z dela upravičeno odsoten.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 8.12.1999 in z dne 17.12.1999 o odpovedi delovnega razmerja z 2.12.1999 zaradi treh zaporednih neupravičenih izostankov z dela. Hkrati je zavrnilo njegov zahtevek za priznanje neprekinjenih pravic iz delovnega razmerja in vrnitev na delo.

Na tožnikovo pritožbo je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje glede izpodbijanih sklepov o odpovedi delovnega razmerja spremenilo tako, da ju je kot nezakonita razveljavilo, glede uveljavljanja pravic iz delovnega razmerja pa sodbo razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ob ugotovitvi, da je tožnik invalid tretje kategorije s pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo z omejitvami in da tožena stranka po izdaji dokončne invalidske odločbe v letu 1998 tožnika v formalnem smislu ni razporedila na invalidskim omejitvam ustrezno drugo delo, je presodilo, da tožnik v spornih dneh, za katere si tudi v socialnem sporu ni uspel zagotoviti opravičene odsotnosti z dela zaradi bolezni, ni neupravičeno izostal. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, 36/04) revizija očita sodišču, ker ni upoštevalo dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik neupravičeno izostal z dela iz razloga, ker si ni uspel zagotoviti odsotnosti z dela zaradi bolezni, ne pa zaradi neustrezne formalne razporeditve. Prav tako ni upoštevalo, da tožnik na dejansko odrejanje dela ni imel pripomb. Zato je sodišče neutemeljeno zaključilo, da tožnik ni neupravičeno izostal z dela, ker mu tožena stranka na podlagi dokončne invalidske odločbe ni izdala formalnega pisnega sklepa o razporeditvi na ustrezno drugo delo z omejitvami.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, s katerim se izpodbija revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik od 6.11.1999 dalje v okviru invalidskih omejitev delazmožen, hkrati pa je ugotovilo, da toženec tožnika po izdaji odločbe SPIZ z dne 3.5.1998 o ugotovljeni invalidnosti III. kategorije ni razporedil na ustrezno drugo delo, temveč mu je le v dejanskem smislu odrejal lažja dela na njegovem delovnem mestu mizarja I. Takšno odrejanje lažjih del šteje sodišče prve stopnje za ustrezno izvršitev dokončne odločbe SPIZ, sodišče druge stopnje pa ne in pride na podlagi tega do drugačne presoje upravičenosti tožnikove odsotnosti z dela. Ne gre za drugačne dejanske ugotovitve sodišča druge stopnje v smislu v reviziji očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, temveč gre za drugačno pravno presojo dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v okviru določb 4. točke 358. člena ZPP.

Ob ugotovitvi nižjih sodišč, da je bil tožnik kot mizar pri toženi stranki, v letu 1998 spoznan za invalida tretje kategorije s pravico do razporeditve oziroma do zaposlitve na drugem ustreznem delu s konkretno opredeljenimi omejitvami, revizijsko sodišče soglaša z zaključkom sodišča druge stopnje, da bi ga morala tožena stranka po dokončnosti invalidske odločbe v skladu z določbami 22. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGd - Ur. l. RS, št. 40/97) in 2. odstavka 23. člena ter 48. člena takrat veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90) z izdajo ustreznega sklepa razporediti na drugo delovno mesto, ki bi ustrezalo opredelitvi omejitev v invalidski odločbi. Vse do takšne razporeditve je bil tožnik v skladu z določbami 2. odstavka 23. člena SKPGd upravičen do nadomestila za čas čakanja na ustrezno delo, kar hkrati pomeni, da je bil z dela upravičeno odsoten. Tudi takrat veljavni Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Ur. l. RS, št. 12/92) je v 1. odstavku 121. člena določal, da začne delovni invalid tretje kategorije opravljati ustrezno delo v roku, določenem s sklepom organizacije ali delodajalca o razporeditvi na tako delo ali s pogodbo o zaposlitvi.

Če je sodišče ugotovilo, da zgolj dejansko odrejanje lažjih del na tožnikovem delovnem mestu mizarja ne more nadomestiti formalne razporeditve tožnika v skladu z dokončno invalidsko odločbo, ni zmotno uporabilo materialnega prava. Razporeditveni sklep in na njegovi podlagi sklenjena pogodba o zaposlitvi sta bila hkrati pogoj za priznanje in odmero pravic iz invalidskega zavarovanja v skladu z določbo 1. odstavka 134. člena ZPIZ. Ne glede na to, da tožnik ni formalno zavračal odrejenih del na njegovem delovnem mestu mizarja, kolikor je po izdaji invalidske odločbe sploh delal, tožena stranka ni ustvarila formalnih pogojev za delo tožnika kot invalida tretje kategorije. Zato njegove odsotnosti koncem meseca novembra in v začetku decembra 1999 ni mogla opredeliti za neupravičene izostanke z dela. Enako je to sodišče razlagalo obveznosti delodajalca in položaj delavca invalida po izdaji dokončne invalidske odločbe tudi v sodbah opr. št. VII Ips 86/2002, z dne 26.11.2002 in opr. št. VII Ips 49/97 z dne 9.9.1997. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi določb 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.