Jedro

Dokler toženci poslovnih prostorov niso pridobili v posest, niso mogli biti obogateni, saj o obogatitvi lastnika zaradi vlaganj v njegovo stvar ni mogoče govoriti, dokler to stvar uporablja (oziroma jo ima v posesti) tisti, ki se sklicuje na ta vlaganja.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točkah II.I., II.III., II. VII. izreka spremeni tako, da se te po spremembi pravilno glasijo:

II. „II.I. Ugotovi se obstoj terjatve A., d. o. o. do A. K. v višini

4.754,45 EUR in nerazdelne terjatve A. d. o. o. do A. K., Ma. K. in M. K. v višini 4.754,45 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2004 dalje do plačila, pri čemer obresti v času od 11. 7. 2004 do 31. 12. 2006 tečejo od tolarske protivrednosti navedenega zneska.

II.III. Zaradi pobota terjatev pod točko I. in II. je A. K. dolžna plačati A., d. o. o. 3.663,60 EUR, A. K., Ma. K. in M. K. pa so dolžne A., d. o. o. narazdelno plačati 3.663,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2004 dalje do plačila, pri čemer obresti v času od 11. 7. 2004 do 31. 12. 2006 tečejo od tolarskih protivrednosti navedenih zneskov.

II.VII. Tožeča stranka A., d. o. o. je dolžna vsakemu od tožencev povrniti stroške postopka na prvi stopnji, in sicer vsakemu izmed njih 404,31 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.“ V preostalem se pritožbi zavrneta in se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka A., d. o. o. je dolžna vsakemu od tožencev plačati 112,00 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi so toženci vložili nasprotno tožbo. Zaradi jasnosti bo pritožbeno sodišče uporabljalo izraz tožnica za tožečo stranko po tožbi (A., d. o. o), izraz toženci pa za tožene stranke po tožbi (A., Ma. in M. K.), pri čemer bo A. K. označevalo kot prvo toženko, Ma. K. kot drugo toženko, M. K. pa kot tretjega toženca.

2. Sodišče prve stopnje je s sklepom (I. točka izreka) odločilo, da se postopek nadaljuje z dediči drugega toženca A., Ma. in M. K. (I.I. točka izreka); pravdni postopek je v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo 15.022,53 EUR zaradi umika tožbe ustavilo (I.II. točka izreka) ter ugovoru zoper sklep o izdaji začasne odredbe z dne 13. 9. 2004 ugodilo in predlog tožnice za izdajo začasne odredbe zavrnilo (I.III. točka izreka). V izpodbijani sodbi (II. točka izreka) pa je ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke proti toženi stranki v višini 10.024,59 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter da obstoji terjatev prve toženke proti tožnici v višini 850,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in terjatev v višini 125,00 EUR ter terjatev vseh treh tožencev proti tožnici v višini 850,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in terjatev v višini 125,00 EUR (II.I. in II.II. točka izreka). Po pobotanju terjatev je odločilo, da mora prva toženka tožnici plačati 9.049,59 EUR, vsi trije toženci pa morajo plačati tožnici nerazdelno še 9.049,59 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II.III. točka izreka). V presežku je zahtevek tožnice zavrnilo; zavrnilo pa je tudi zahtevek tožencev za plačilo 13.310,86 EUR (II.IV. in II.V. točka izreka). V II.VI. točki izreka je ugotovilo, da terjatev tožencev v višini 18.099,18 EUR ne obstoji. Tožencem je sodišče prve stopnje naložilo tudi plačilo tožničinih stroškov postopka (II.VII. točka izreka).

3. Zoper II.II., II.III. in II.VII. točko izreka sodbe se iz vseh razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pritožuje tožnica in predlaga spremembo izpodbijane sodbe oziroma podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. V zvezi s kršitvami pravdnega postopka navaja, da bi sodišče moralo opraviti ogled, saj dejstvo, da sta ogled opravila oba izvedenca, sodišča ne odvezuje, da se udeleži ogleda, kadar gre za zapleten primer, ki bi zahteval tudi neposredni uvid v stanje na kraju samem. Napačna je ugotovitev o tem, kdaj je bil dan dokazni predlog za zaslišanje A. D.. Podan je bil pravočasno, kajti tožena stranka dotlej ni trdila, da je prišlo do zamakanja tal zaradi „mokrega čiščenja tal“. Ker tožnica s premičninami, ki jih je odnesla iz poslovnega prostora, ni imela kaj početi, je postavila zahtevek, ki ne predstavlja neupravičene obogatitve, ampak neamortizirano vrednost vloženih sredstev za premično premoženje in se je sklicevala na škodo, ki jo je zaradi tega utrpela, o čemer pa sodišče sploh ni odločalo. Sodbe ni mogoče preizkusiti v delu, kjer sodišče obravnava odškodninski zahtevek po nasprotni tožbi, s čimer je podana kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Čeprav se je tožnica strinjala z mnenjem izvedenca K., to še ne pomeni, da je pristala na vzročno zvezo. Tožnica se ne strinja z ugotovitvijo sodišča v zvezi z odgovornostjo za izvajalca. Sporna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da nedopustno ravnanje predstavlja nestrokovna izvedba del, katerih naročnik je bila tožnica in katerih posledice so se pokazale v času trajanja najemne pogodbe. Stališče sodišča, da je izvedenec delo opravil strokovno, natančno in argumentirano, ne drži. V nadaljevanju konkretizira navedbe, s katerimi izpodbija pravilnost in popolnost izvedenskega mnenja in jih bo pritožbeno sodišče podrobneje povzelo pri podajanju odgovorov nanje (8. točka obrazložitve te sodbe). Tožnica očita izvedencu pristranskost, ker je bil v stiku s toženko. Tožnica je pričakovala, da bo sodišče prve stopnje objektivna dejstva realno ocenilo in izvedenskega mnenja, ki ima toliko nelogičnih zaključkov in napačnih trditev, ne bo upoštevalo. Če bi pritožnik pričakoval, da je sodišče tako nekritično, bi zahteval novo izvedensko mnenje. Glede stroškov postopka tožnica navaja, da bi sodišče moralo upoštevati tako temelj kot tudi višino uspeha v postopku. Tožnica je po temelju uspela v celoti, glede višine pa v 51 %, kar pomeni, da je uspela s 75,6 %; toženci pa so uspeli po temelju le v 50 %, glede višine pa 13 %. Upoštevajoč razmerje med zahtevki po tožbi in nasprotni tožbi je tožnica uspela s 60 % (ne 37,1%), toženci pa z 12,5 %. V nobenem primeru pa uspeh tožencev ne more biti večji od uspeha tožnice. Sodišče bi pri odmeri stroškov moralo upoštevati tudi to, da je tožnica zahtevek za plačilo 15.022,53 EUR umaknila. Ne strinja se z zavrnitvijo stroškov za pripravljalne vloge z dne 26. 3. 2009, 14. 4. 2009, 30. 4. 2009, 11. 2. 2012, 18. 2. 2011, 10. 12. 2011 in 23. 12. 2011, saj so bile vloge potrebne za postopek, kot to utemeljuje v nadaljevanju.

4. Toženci vlagajo pritožbo zoper II.I., II.III., II.V., II.VI. in II.VII. točko izreka sodbe in se pritožujejo iz vseh razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje s stroškovno posledico. Navajajo, da je v zvezi s plačilom 41-ih najemnin za čas od 10. 2. 2001, ko je bila najemna pogodba razdrta, do 10. 7. 2004, ko so toženci dosegli vrnitev prostorov, odločitev sodišča materialnopravno napačna. Podlago temu delu zahtevka ne predstavljajo določila o neupravičeni pridobitvi, pač pa pravila Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) o vračilu plodov, ki jih tožnica ni obrala, ker si je prostore nepošteno lastila. Obogatitev torej ni vezana na vprašanja, ali je tožnica dosegla korist ali ne; tožnica dolguje tudi plodove, ki jih ni obrala, pri poslovnih prostorih pa so to najemnine. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je 10. 2. 2011 (pravilno 10. 2. 2001) najem prenehal, glede vlaganj in odkupa pa je štelo pogodbo za razdrto, kar posledično pomeni vračilo vlaganj oz. nadomestitev koristi. Sodišče bi moralo to naznaniti pravdnima strankama pred izdajo sodbe. Toženci so se namreč vseskozi sklicevali na določila najemne pogodbe, da je treba za vrednost vlaganj upoštevati 10 % amortizacijo. Na podlagi zavzetega stališča sodišča prve stopnje toženci niso mogli modificirati zahtevka. Potemtakem je tudi 3.900 DEM oz. 1.994,04 EUR, ki sta jih za vlaganja poračunali pravdni stranki v obliki treh najemnin (4. člen najemne pogodbe), ostalo brez pravne podlage in bi jih bilo treba vrniti. Ker so toženci pridobili prostore v posest šele 10. 7. 2004, ko so bila vlaganja vredna le še 22.977,34 EUR, niso bili obogateni z vrednostjo vlaganj v višini 27.038,98 EUR. Ker se meri vrednost koristi, ni pomembno, kdaj je prenehala najemna pogodba, ampak koliko so bili toženci res okoriščeni. Okoriščeni pa so bili toliko, kolikor so bila vredna vlaganja na dan vrnitve prostorov.

5. V odgovoru na pritožbo tožencev tožnica predlaga njeno zavrnitev.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

O pritožbi tožnice

7. Tožnica v pritožbi očita sodišču prve stopnje vrsto procesnih kršitev, za katere pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podane.

Tožnica v pritožbi ne pojasni, zakaj bi sodišče moralo opraviti ogled oz., katera dejstva so tista, ki bi jih sodišče lahko ugotovilo z neposredno zaznavo ob ogledu in jih izvedenca nista ugotovila ali sta jih ugotovila napačno. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pavšalnim pritožbenim stališčem, da bi neposredni uvid sodišča v stanje na kraju samem pripomogel k pravilnejši ugotovitvi dejanskega stanja. Ogled sta opravila oba izvedenca in nato podala svoje zaključke, v katerih pravilnost, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, pritožbeno sodišče ne dvomi.

Sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitve postopka, ker ni zaslišalo priče A. D.. Priča kot laik ne bi mogla ovreči zaključka izvedenca, da je lahko vzrok za zamakanje redno in trajnejše mokro čiščenje prostorov. Za postopek ni odločilno dejstvo, ali je A. D. pri čiščenju vlivala vodo v jašek, kar je na naroku 28. 5. 2010 tožnica navedla kot dejstvo, ki naj bi se dokazovalo z zaslišanjem te priče. Izvedenec namreč ni ugotovil, da je do zamakanja prišlo zaradi neposrednega vlivanja vode v jašek. Ker tožnica s zaslišanjem A. D. ni nameravala dokazovati, da ni izvajala mokrega čiščenja prostorov, kar je glede na mnenje izvedenca razlog za zamakanje, je ta dokazni predlog tožnice nepotreben, četudi bi ga bilo mogoče šteti kot pravočasnega.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s tožničinim stališčem, da bi sodišče prve stopnje moralo njen zahtevek za plačilo neamortizirane vrednosti opreme presojati tudi po odškodninski podlagi. Tožnica trditev v tej smeri ni podala. Četudi bi bilo mogoče iz njenih trditev razbrati zatrjevanje nastanka škode (da je bila oprema narejena po meri in je za tožnico brez vrednosti, saj je ne more nikjer uporabiti), pa ni mogoče v njenih trditvah najti protipravnega ravnanja, ki bi imelo s to škodo pravno relevantno vzročno zvezo. Protipravnosti ni najti v ravnanju A. in V. K., ko sta v izvršilnem postopku zahtevala izpraznitev in izročitev poslovnih prostorov; dejstvo, da sta protipravno odklopila elektriko, pa ni v adekvatni vzročni zvezi s škodo, ki jo zatrjuje tožnica, saj izpraznitev poslovnih prostorov ni redna in običajna posledica, ki sledi protipravnemu odklopu elektrike.

Glede na to, da sodba sodišča prve stopnje kar na petih straneh (od strani 15 do 20) obširno podaja razloge za zaključke sodišča glede utemeljenosti odškodninskega zahtevka po nasprotni tožbi, se pritožbeno sodišče ne more strinjati s tožnico, da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

8. V nadaljevanju pritožbe tožnica napada pravilnost odločitve glede njene odgovornosti za škodo, nastalo tožnikom zaradi neustrezno izvedene adaptacije in pri tem obširno napada tudi zaključke izvedencev.

Sodišče prve stopnje je odgovornost za škodo zaradi pomanjkljive oz. neustrezne adaptacije poslovnih prostorov pravilno pripisalo tožnici. Tožnica je bila tista, ki je kot najemnica v svojem imenu in na svoj račun sklepala pogodbe z izvajalci. Do razdrtja najemne pogodbe je bila tožnica imetnica teh vlaganj in s tem tudi odgovorna za škodo, nastalo tretjim osebam, zaradi nestrokovne izvedbe. Sodišče prve stopnje je tožence pravilno štelo kot tretje osebe, ki imajo pravico do povračila škode od tožnice, ki ni poskrbela za strokovno izvedbo vlaganj.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo mnenje izvedenca L. kot popolno in jasno, zato ni mogoče pritrditi pritožbi tožnice, da prvostopenjsko sodišče izvedenskega mnenja ne bi smelo upoštevati. Zakon o pravdnem postopku takšne možnosti sodišču niti ne daje; dokaz z izvedencem mora sodišče izvesti do konca in po možnosti odpraviti pomanjkljivosti z zaslišanjem izvedenca ali s postavitvijo novega izvedenca (254. člen ZPP). Če je tožnica menila, da ima mnenje izvedenca L. takšne pomanjkljivosti, da ga sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati, bi morala po zaključku dokazovanja z izvedencem to stališče jasno izraziti in ga obrazložiti, česar pa ni storila. Po končanem zaslišanju izvedenca L. je tožnica zgolj izjavila, da se z zaključki izvedenca ne strinja. Da sodišče ni delilo mnenja s tožnico in da ne namerava dokaznega postopka dopolnjevati z istim ali drugim izvedencem, je bilo tožnici znano (ali pa bi vsaj moralo biti) že v postopku na prvi stopnji. Sicer pa so očitki glede nepravilnosti, nepopolnosti in nelogičnosti izvedenskega mnenja neutemeljeni.

Tožnica očita izvedencu (in s tem tudi sodišču prve stopnje) napačno ugotovitev, da se sporni jašek nahaja na podkletenem delu in da ima s tem neposreden dostop do obokanega stropa. Izvedenskega mnenja v delu, ki je podlaga tem zaključkom sodišča, tožnica ni grajala. Takšnega ugovora ni podala niti ob zaslišanju izvedenca L.. Po koncu dokazovanja z izvedencem L. je sicer v vlogi, s katero je odgovorila na navedbe tožencev, pavšalno navedla, da jašek ni nad kletjo, ampak se nahaja v delu, ki je nepodkleten. Glede na nasprotno ugotovitev izvedenca bi bila takšna njena navedba upoštevna le, če bi tožnica hkrati podala ustrezni dokazni predlog, s katerim bi to trditev tudi dokazala ali pa bi morala vsaj predlagati dopolnitev izvedeniškega mnenja. Sodišče prve stopnje tako ni imelo razloga, da bi štelo to ugotovitev izvedenca za nepravilno.

Dvom v pravilnost izvedenskega mnenja ne vzbudi niti pritožbena navedba tožnice, da so bili vsi jaški pokriti s pokrovi, zato voda ni mogla prodirati vanje. Izvedenec je ugotovil, da jašek ni vodotesno obdelan, kar pomeni, da je lahko voda pri mokrem čiščenju prehajala skozi reže med pokrovom in tlemi. Izvedenec niti ni izhajal iz zaključkov, da je do pronicanja vode v jašek prišlo v času, ko so bili jaški odprti.

Tudi z dejstvom, da leži kletno okno nad višino, do katere bi po mnenju izvedenca morala segati vertikalna izolacija terase, tožnica izvedenca ni soočila, zato je glede predmetnega ugovora prekludirana. Predvsem pa ta navedba ob nasprotni ugotovitvi izvedenca, da je bila pomanjkljivo izvedena izolacija terase v vzročni zvezi s škodo, ne omaje pritožbenega sodišča v prepričanju, da je sodba v tem delu pravilna. Enako velja tudi za trditev, da se terasa naslanja na zid, ki ni podkleten.

Ne drži pritožbena navedba, da se izvedenec ni hotel opredeliti do stališča tožnice v zvezi s prehajanjem vlage glede na nasičenost materiala. Izvedenec je ob zaslišanju 28. 5. 2010 jasno povedal, da se učinek kapilarne vlage preneha na nivoju 0,5 m in da na posledice zamakanja pod oknom ne vpliva.

Neutemeljen je pritožbeni očitek glede nepristranskosti izvedenca, ker naj bi bil v stiku s toženko. Dejstvo, da je imel izvedenec s prvo toženko razgovor glede vprašanja, na kakšen način bi se lahko dokazoval prodor vode iz jaška v kletne prostore, kar je moč razbrati iz vsebine dopisa pod B50, še ne utemeljuje zaključka o pristranskosti izvedenca. Drugih okoliščin, ki bi takšen zaključek utemeljevale, pa tožnica niti ne zatrdi. Da se izvedenec ni izmikal vprašanjem tožnice glede prehajanja vlage, kar naj bi po stališču tožnice kazalo na njegovo pristranskost, pa je pritožbeno sodišče že predhodno pojasnilo.

Tožnica z izražanjem laičnega mnenja, da bi se moral strop v osmih letih že zdavnaj osušiti, ne prepriča pritožbenega sodišča, da je izvedenec nepravilno ugotovil razlog za vlažnost stropa. Izvedenec je povedal, da sušenje stropa lahko traja tudi več let, pri čemer se pritožbenemu sodišču ob dejstvu, da gre za strop v kletnih prostorih, ki se tudi zaradi siceršnje vlažnosti sten suši še počasneje, takšni zaključki izvedenca ne zdijo neprepričljivi.

Pritožbeno sodišče tudi ne vidi nelogičnosti v mnenju izvedenca glede stopnje vlažnosti ometov sten v primerjavi s stopnjo vlažnosti stropa. Ker je z izselitvijo tožnice iz poslovnih prostorov prenehalo vlaženje stropa, se je ta začel izsuševati, zato je tudi izmerjena stopnja vlažnosti stropa, ki sicer še vedno obstaja, nižja kot v stenah. Logični so tudi zaključki izvedenca, da bi v primeru prehajanja vlage na strop kletnih prostorov iz sten (ne iz jaška), bil strop še vedno bolj vlažen, kot so pokazale meritve. Pritožbeno sodišče na tem mestu tudi zavrača pritožbene očitke, da se zaključki izvedenca ne skladajo z mnenjem iz aprila 2008, saj meritve iz tega mnenja kvečjemu potrjujejo stališče izvedenca, da je vlažnost stropa manjša, kot je vlažnost sten.

10. Sodišče prve stopnje se je glede na povedano pravilno oprlo na izvedensko mnenje I., d. o. o. in s pomočjo izvedenca L. tudi pravilno ugotovilo vzrok za škodo, katere povračilo zahtevajo toženci. Razlogov za postopanje sodišča po 254. členu ZPP tako ni bilo, dejansko stanje pa je v tem delu tudi pravilno ugotovljeno.

11. Ima pa tožnica deloma prav, ko sodišču prve stopnje očita napačno odločitev o stroških postopka.

Ne drži, da je sodišče prve stopnje napačno izračunalo uspeh v postopku. Ugotavljanje uspeha v postopku glede na uspeh po temelju ne bi bilo utemeljeno, upoštevajoč naravo zahtevka tožnice (neupravičena pridobitev), glede katerega v zvezi s temeljem niso nastajali dodatni stroški. Poleg tega je tožnica tik pred koncem postopka tožbo za plačilo 15.022,53 EUR umaknila in tako v zvezi s stroški, nastalimi do umika, o 100 % uspehu tožnice po temelju niti ni mogoče govoriti.

Tožnica pa pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo umika tožbe za znesek v višini 15.022,53 EUR. Tako uspeh strank kot tudi višina spornega predmeta, od katerega se odmerjajo stroški, se je na podlagi te procesne aktivnosti tožnice spremenila. Navedeno je pritožbeno sodišče v nadaljevanju upoštevalo, ko je moralo zaradi delnega pritožbenega uspeha tožencev na novo odločiti tudi o stroških postopka.

Sodišče prve stopnje zahtevka za povračilo stroškov za vloge z dne 30. 4. 2009, 11. 2. 2012 in 18. 2. 2011 ni zavrnilo, zato je pritožba glede teh vlog neutemeljena. Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo stroške za vlogo z dne 10. 12. 2011, saj v njej tožnica zgolj opozarja na že predhodne navedbe, podane v postopku. Nepotrebna pa je bila tudi vloga z dne 23. 12. 2011, v kateri je tožnica podala navedbe, ki bi jih lahko podala že v predhodnih vlogah.

Pritožbeno sodišče je drugače, kot sodišče prve stopnje, štelo vlogi tožnice z dne 26. 3. 2009 in 14. 4. 2009 za potrebni, saj je v njih tožnica utemeljeno uresničevala svojo pravico do izjave. Pritožbeno sodišče je tako pri odločitvi o stroških postopka upoštevalo tudi ti dve tožničini vlogi.

O pritožbi tožencev:

12. Zavrnitev pobotnega ugovora, s katerim so toženci zahtevali plačilo 41-ih najemnin, je pravilna. Glede na trditveno podlago, ki so jo podali toženci v utemeljitev pobotnega ugovora, je sodišče prve stopnje ta zahtevek pravilno obravnavalo na pogodbeni podlagi, za katero pa v postopku ni sporno, da je odpadla. Od trenutka, ko je bila najemna pogodba razvezana, toženci niso bili več upravičeni zahtevati plačila najemnin. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da bi lahko svoj zahtevek uveljavljali kot neupravičeno pridobitev. Ker toženci trditev v tej smeri niso podali, je bil pobotni ugovor v tem delu pravilno zavrnjen.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem tožencev, da bi se moral njihov zahtevek presojati na podlagi določb SPZ in da tožnica dolguje vtoževani znesek kot plodove, ki jih ni obrala. Ti plodovi naj bi bili po pritožbenih navedbah tožencev ravno najemnine za poslovni prostor. Takšno pritožbeno stališče je neutemeljeno, saj toženci trditev v tej smeri niso podali.

Pritožba tožencev tudi ni utemeljena v delu, kjer sodišču prve stopnje očitajo pomanjkljivo procesno vodstvo, ker jih ni opozorilo, da je najem prenehal 10. 2. 2001 in bo zato glede vlaganj in njihovega vračila uporabilo določbe zakona, ne pa določb pogodbe. Toženci navajajo, da bi ob poznavanju takšnega stališča prilagodili pobotni ugovor. V postopku na prvi stopnji je bilo ves čas sporno, ali lahko tožnica uveljavlja vrednost neamortiziranih vlaganj v skladu s pogodbenimi določili, za kar so se zavzemali toženci, ali na podlagi določb Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR) o neupravičeni pridobitvi, na kar je opozarjala tožnica. Toženci bi ob potrebni skrbnosti (zastopani so bili po pooblaščencu, ki je prava uka stranka) morali računati z možnostjo, da bo sodišče sprejelo trditveno podlago in pravno naziranje tožnice, zato sodba v tem delu zanje ne more biti presenečenje in so zato očitki o pomanjkljivem procesnem vodstvu neutemeljeni.

13. Utemeljena pa je pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je upoštevalo neamortizirano vrednost vlaganj na dan, ko je bila najemna pogodba razvezana, zmotno uporabilo materialno pravo. Zahtevek za plačilo vlaganj je sodišče prve stopnje pravilno presojalo po določbah ZOR, ki govori o neupravičeni pridobitvi. Korist, ki so je toženci dolžni tožnici povrniti, se kaže v večvrednosti nepremičnine, ki je posledica vlaganj tožnice. Vendar pritožba pravilno opozarja, da dokler toženci poslovnih prostorov niso pridobili v posest, niso bili obogateni, saj o obogatitvi lastnika zaradi vlaganj v njegovo stvar ni mogoče govoriti, dokler to stvar uporablja (oziroma jo ima v posesti) tisti, ki se sklicuje na ta vlaganja.(1) Na drugi strani tudi prikrajšanja tožnice ni bilo vse do trenutka, ko je izgubila posest nad poslovnimi prostori.

Ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava vrednost vlaganj ugotavljalo na dan 10. 2. 2001, ko je bila najemna pogodba razvezana, ni pa ugotovilo vrednosti vlaganj na dan 10. 7. 2004, ko je bila nepremičnina izročena tožencem v posest (s pritožbo ugotovitev sodišča prve stopnje, da so toženci pridobili poslovne prostore v posest 10. 7. 2004, ni bila izpodbijana), je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP ugotavljalo višino vlaganj na dan 10. 7. 2004. Izvedenec J. K. se je do vrednosti vlaganj na ta dan že opredelil v mnenju z dne 20. 7. 2011, do katerega so se imele možnost opredeliti tudi stranke v postopku na prvi stopnji, zato je pritožbeno sodišče, ne da bi izvedlo obravnavo (do dokaznega gradiva je pritožbeno sodišče v enakem spoznavnem položaju, kot bi bilo sodišče prve stopnje) ugotovilo vrednost vlaganj, kot izhaja iz tega mnenja.

V skladu z mnenjem J. K. z dne 20. 7. 2010, ki ga pritožbeno sodišče sprejema, so vlaganja tožnice na dan 10. 7. 2004 predstavljala večvrednost nepremičnine tožencev in s tem njihovo obogatitev v višini 22.977,34 EUR. Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje s pritožbo neizpodbijanim stališčem in razlogom sodišča prve stopnje glede neutemeljenosti pripomb pravdnih strank na mnenje izvedenca K. in se v celoti sklicuje na 19. in 20. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.

Tožnica je zakonske zamudne obresti od zneska, ki predstavlja neupravičeno pridobitev iz naslova vlaganj, zahtevala od dneva po razdrtju najemne pogodbe, to je od 11. 2. 2001 dalje. Sodišče prve stopnje je od tega dne dalje tožnici tudi priznalo obresti. Ker tožnica vse do 10. 7. 2004 ni imela zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve, toženci z izpolnitvijo niso prišli v zamudo pred 11. 7. 2004. Pritožbeno sodišče je tako tožnici priznalo na podlagi 214. člena ZOR obresti od 11. 7. 2004 dalje.

14.

Ker je pritožbeno sodišče poseglo v odločitev sodišča prve stopnje glede zahtevka po tožbi, je ta sprememba vplivala tudi na odločitev o samem pobotu. Sodišče prve stopnje je pobot izvršilo na dan, ko so se stekli pogoji zanj, to je na dan 11. 2. 2001. Ker terjatev po tožbi vse do 10. 7. 2004 ni nastala, je pritožbeno sodišče lahko kot dan, na katerega se pobot izvrši, upoštevalo ta dan.

15. Tožencem je sodišče prve stopnje pravilno priznalo terjatev iz naslova neplačanih najemnin v višini 6.989,80 EUR oz.

1.675.035,67 SIT. Od tega zneska tožencem pripadajo tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 10. 2. 2001 pa vse do dneva, ko so se stekli pogoji za pobot, to je do 9. 7. 2004. Na tem mestu pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženci ne izpodbijajo odločitve sodišča prve stopnje glede pobota terjatve v višini 6.989,80 EUR, ki predstavlja glavnico, ne vključuje pa obresti za čas pred 10. 2. 2001 (obresti od zapadlosti posamezne najemnine). Pritožnica tudi ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da so se pogoji za pobot terjatve iz naslova neplačanih najemnin iztekli 10. 2. 2001, kar pomeni, da je takrat ta terjatev zapadla v plačilo in od tedaj dalje tožnica dolguje poleg glavnice tudi zakonske zamudne obresti, ki so jih toženci tudi uveljavljali. V skladu z izračunom zakonskih zamudnih obresti, ki je priloga te sodbe (priloga 1), znašajo obresti za ta čas 1.552.538,32 SIT, skupna terjatev tožencev, ki jo je tožnica pred pravdo pobotala iz naslova neplačanih najemnin, pa tako znaša 13.468,43 EUR ali 3.227.573,90 SIT. To terjatev je tožnica pred pravdo pobotala s svojo terjatvijo iz naslova neupravičene pridobitve, zato se je za ta znesek zmanjšala tožničina terjatev. Iz razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno navedlo v točkah 40. do 42. svoje obrazložitve glede (ne)razdelnosti terjatve, terjatev tožnice do prve toženke znaša 9.508,91 EUR, pri čemer polovico tega zneska – 4.754,45 EUR – prva toženka dolguje tožnici nerazdelno skupaj z drugo toženko in tretjim tožencem.

Na enak način je pritožbeno sodišče upoštevalo na prvi stopnji prisojeno terjatev tožencev v višini 250,00 EUR ali 59.910,00 SIT. Zakonske zamudne obresti od te terjatve za čas od 10. 2. 2001 do 9. 7. 2004 v skladu z izračunom zakonskih zamudnih obresti, ki je priloga te sodbe (priloga 2), znašajo 55.528,71 SIT, skupaj z obrestmi pa tako ta terjatev tožencev znaša 481,72 EUR ali 115.438,71 SIT.

Pritožbeno sodišče je pobotalo tudi tožencem priznano odškodninsko terjatev po nasprotni tožbi v višini 1.700,00 EUR. Ker je sodišče prve stopnje tožencem priznalo obresti od 18. 10. 2004, kar je po dnevu, na katerega se izvrši pobot (10. 7. 2004), zakonskih zamudnih obresti pritožbeno sodišče glede tega zneska pri pobotu ni upoštevalo.

16. Po opravljenem pobotu so tako toženci dolžni tožnici plačati skupaj 1.755.890,15 SIT ali 7.327,20 EUR. Prva toženka je dolžna tožnici plačati 7.327,20 EUR, od tega skupaj z drugim tožencem in tretjo toženko nerazdelno 3.663,60 EUR (polovico terjatve) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska v tolarski protivrednosti (

1.755.890,15 SIT oziroma 877.945,10 SIT) za čas od 11. 7. 2004 do 31. 12. 2006, od zneska v evrih (7.327,20 EUR oziroma 3.663,60 EUR) pa od 1. 1. 2007 dalje do plačila.

17. Pritožbeno sodišče je spremenilo tudi odločitev o stroških postopka na prvi stopnji, saj se je zaradi pritožbenega uspeha tožencev spremenil njihov končni uspeh v postopku. Pri izračunu stroškov je pritožbeno sodišče upoštevalo neizpodbijano odmero stroškov na prvi stopnji (glede nepriznanih stroškov glej točko 52. in 54. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje) ter utemeljene pritožbene očitke tožnice, kot izhaja iz 8. točke obrazložitve te sodbe.

Do delnega umika tožbe z dne 30. 9. 2011 je uspeh tožnice glede na vrednost spornega predmeta po tožbi, ki znaša 54.081,90 EUR, 15 %. Uspeh tožene stranke po nasprotni tožbi (uspela je z zahtevkom za plačilo 1.700,00 EUR) pa je glede na vrednost spornega predmeta po nasprotni tožbi (13.310,86 EUR) 13 %. Stroške pravdnih strank, nastale do delnega umika tožbe, je pritožbeno sodišče enako kot sodišče prve stopnje odmerjalo delno kot skupne stroške obeh pravd, deloma pa kot stroške posamezne stranke, nanašajoče se zgolj na eno od pravd. Uspeh pravdnih strank, ki je upoštevan pri izračunu skupnih stroškov, je pritožbeno sodišče izračunalo tako, da je ob upoštevanju vrednosti spornih predmetov po tožbi in nasprotni tožbi ugotovilo delež po tožbi 80 % in delež po nasprotni tožbi 20 % skupne vrednosti obeh spornih predmetov. Enako kot sodišče prve stopnje je te deleže ponderiralo z uspehom pravdnih strank po tožbi in nasprotni tožbi. Uspeh tožeče tako znaša 30 %, uspeh tožene stranke pa 70 %.

Zaradi delnega umika tožbe se je spremenil tudi uspeh pravdnih strank v postopku, pri čemer je upoštevajoč vrednost spornega predmeta (po tožbi) po umiku (39.059,37 EUR) in obstoječo vrednost spornega predmeta po nasprotni tožbi (13.310,86 EUR) uspeh tožnice po tožbi 25 %, tožencev po nasprotni tožbi pa 13 %. Ob ponderiranju na način, opisan v prejšnjem odstavku, pri čemer je delež zahtevka po tožbi 75 %, po nasprotni tožbi pa 25 %, je uspeh tožeče stranke 40 %, uspeh tožene pa 60 %. Glede na to, da so bili obema strankama priznani stroški za eno pripravljalno vlogo ter tri naroke, ki bi se morali obračunavati upoštevajoč primerljiv uspeh v postopku, je pritožbeno sodišče glede stroškov za 8., 9. in 10. narok ter vlogo tožnice z dne 30. 9. 2011 ter vlogo tožene stranke z dne 22. 12. 2011 odločilo, da te stroške krije vsaka stranka sama.

Pri stroških, nastalih do umika, je pritožbeno sodišče upoštevalo na prvi stopnji odmerjene in neizpodbijane stroške, pri čemer je tožnici priznalo še 1500 točk za vlogi z dne 26. 3. 2009 in 14. 4. 2009. Tožničini skupni stroški (nanašajoči se na obe pravdi) znašajo 10.275 točk, z materialnimi stroški (113 točke) pa 10.388 točk. Upoštevajoč vrednost točke navedeno predstavlja znesek 4.768,10 EUR, povečan za 254,99 EUR prevoznih stroškov, 20 % DDV ter 100,00 EUR stroškov pričnin, pa znašajo stroški tožnice 6.086,71 EUR. Glede na njen 30 % uspeh je tožnica upravičena do zneska v višini 1.826,01 EUR.

Tožničini stroški, ki se nanašajo izključno na tožbo, znašajo, upoštevajoč na prvi stopnji odmerjeno višino (2.985,71 EUR) ter novi uspeh tožnice po tožbi (15 %), 447,86 EUR. Stroški tožnice, ki so povezani z nasprotno tožbo, pa ostanejo nespremenjeni in znašajo 3.141,03 EUR.

Vsi stroški tožnice tako znašajo 5.414,90 EUR.

Skupni stroški tožencev, nastali do delnega umika tožbe, znašajo 10.655 točk, z materialnimi stroški (117 točke) pa 10.772 točk, upoštevajoč vrednost točke znaša to 4.944,34 EUR, povečano za 10 % na podlagi 9. točke Odvetniške tarife, 254,40 EUR prevoznih stroškov, 20 % DDV ter 120,00 EUR stroškov pričnin, znašajo stroški tožencev 6.903,96 EUR. Upoštevajoč uspeh tožencev v višini 70 % so stroški, ki se nanašajo na obe pravdi, ovrednoteni na 4.832,72 EUR.

Stroški tožencev, nanašajoči se izključno na tožbo, so upoštevajoč na prvi stopnji odmerjeno višino (2.026,53 EUR) ter novi uspeh tožencev po tožbi (85 %), 1.722,55 EUR. Stroški tožencev, ki so povezani z nasprotno tožbo, pa ostanejo nespremenjeni in znašajo 72,56 EUR.

Vsi stroški tožencev tako znašajo 6.627,83 EUR.

Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov je tožnica dolžna tožencem povrniti 1.212,93 EUR, in sicer vsakemu 1/3 te vrednosti (404,31 EUR) glede na razdelnost njihove terjatve, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena, drugem odstavku 163. člena ter drugem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica pritožbenih stroškov ni opredeljeno uveljavljala, zato jih pritožbeno sodišče ni odmerjalo. Pa tudi sicer pritožbeno sodišče ocenjuje njen pritožbeni uspeh kot zanemarljiv. Toženci so priglasili stroške za pritožbo (tar. št. 20 ob vrednosti v pritožbi spornega predmeta – 33.307,54 EUR) v višini 459,00 EUR, zvišano za 20 % ob upoštevanju 9. člena Odvetniške tarife, vse to pa zvišano še za 2 % materialnih stroškov ter 20 % DDV, kar skupaj znaša 671,98 EUR. Glede na pritožbeni uspeh tožencev, ki ga pritožbeno sodišče ocenjuje na polovičnega, imajo pravico do povračila stroškov pritožbenega postopka v višini 336,00 EUR. Glede na razdelnost njihove terjatev je tako tožnica dolžna plačati vsakemu od njih 1/3 te vrednosti (112,00 EUR).

(1) Prim. VSL sodba I Cp 3647/2011, VSL sodba II Cp 2874/2011.